28. okt. 2019

Ich seh, ich seh (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Bliža se Samhain 2019 in začenja se filmska sezona grozljivk; ni naključje, da je eden najtežje pričakovanih filmov The Lodge (2019) avstrijskega scenaristično-režiserskega dvojca Severin Fiala in Veronika Franz (soproga producenta Ulricha Seidla). Pred petimi leti sta stalna sodelavca postregla z enim boljših žanrskih projektov tistihmal, bržčas tudi z eno najboljših srhljivk naših severnih sosedov, kar jih pomnimo; sicer domovine velikega Michaela Hanekeja, Ericha Neubergha, Wolfganga Murnbergerja, Hansa Weingartnerja, Virgila Widricha in drugih cineastičnih mojstrov. Med drugim tudi dežele zloglasnega Josefa Fritzla, čigar grozljivi primer izpred dobrega desetletja nas je spomnil na to, kakšna psihosocialna patologija se včasih skriva izza urejenega pročelja belih fasad, ličnih plotov in pregovorne družinske idile (glej Lynchev Modri žamet).

Psihološki triler Lahko noč, mamica — dobesedni prevod naslova bi bil "Vidim, vidim" — je minimalistična zgodba o razbiti družini, ločeni ali ovdoveli materi (Susanne Wuest ) z dvema otrokoma, identičnima dvojčkoma (resnična brata Lukas in Elias Schwarz), ki v samotni modernistični vili ob jezeru živijo na avstrijskem podeželju. Brez odvečne ekspozicije in medias res skočimo v pripoved o tesno povezanih bratih, ki se brezskrbno podita po okoliških planjavah in igrata doma, a je takoj jasno, da je nekaj narobe: očeta ni (bodisi je umrl ali sta z materjo ločena), materina glava je neprepoznavno ovita v povoje (plastična operacija ali poškodba), njen odnos do dečkov pa je nenavadno hladen in sovražen. Pravzaprav samo do Eliasa — medtem ko se zdi, da Lukasa sploh ne zaznava in se ne meni zanj. Kje je srž materine zamere in kaj se je zgodilo z mlado družino? Zakaj je še posebej odklonilna do enega od svojih sinov?

Kadar se ne igrata s ščurki ali vohunita za materjo, sta dečka čisto normalna desetletnika, med katerima je očitno nezlomljiva vez, mati pa je zlovešča, odsotna in vse prej kot ljubeča prezenca; gledalčeva pripadnost tako dolgo ne more biti zares na eni ali drugi strani. Prizorišče, družinsko okolje in narava terorja, ki vzklije v njem, bodo marsikoga spomnili na tematsko igrišče Michaela Hanekeja (Funny Games, Beli trak); Lahko noč, mamica, ki sicer veliko vprašanj pušča odprtih, gotovo ne sprejema predpostavke, da so nekateri ljudje pač "zlobni"; nepridigajoče, a jasno s prstom pokaže na silnice vzgoje, narcizma in družbe, ki pripomorejo k razcvetu družinskih patologij. Ironično plasirani uvodni kader družine von Trapp (Moje pesmi, moje sanje), ki složno intonira pesmico, nastavi ton pripovedi jo zasidra v polje (nagnite) družinske celice. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Po mnogih letih pretresanja takih in drugačnih žanrskih umotvorov sem prišel do neizpodbitnega spoznanja, da so najbolje udejanjene zgodbe tiste, katerih groza izvira iz domačega življenja in človeka samega; nobena pošast ni tako strašna kot fantazme v človekovi duševnosti in njegove potlačene travme ali bolezni uma (glej odlični The Babadook avstralske režiserke Jennifer Kent, ki je nastal istega leta). S to predpostavko nas strašita tudi Fiala in Franzova, ki družinsko disfunkcijo prepleteta s psihopatologijo, sodobnim individualizmom, osamljenostjo, sterilnostjo vsakdana in pomanjkanjem empatije za težave bližnjih (ali otrok). Ne gre le za namišljeno navzočnost, ki smo jo videli v marsikaterem podobnem projektu (Lukas je v resnici umrl in je zgolj plod domišljije Eliasa, ki je bil vpleten v bratovo smrt), temveč za širše civilizacijsko svarilo o tem, kaj se zgodi, če se kot družba zapiramo v navidez varne družinske celice, v resnici pa izolirana gojišča zla in izkrivljene subjektivne resničnosti (glej tudi Kynodontas Yorgosa Lanthimosa). Starševska vzgoja in navidezna varnost nista dovolj: mlad človek mora čutiti, da je del socialne strukture enakih, ki ga razume; v nasprotnem primeru začne sam krojiti lastno interpretacijo sveta, v kateri ni moralnih načel in sočutja.
Goodnight Mommy, v avstrijskem izvirniku, Ich seh ich seh, je jebeni torture porn, ki ga na nesrečni mami izvajata dva psihopatska mulca, njena sinova in dvojčka, ki sta prepričana, da ženska, ki po nesreči pride iz plastične kirurgije, ni več njuna mama. Zanimiv, drugačen, temačen, poseben, direkten, zajeban in pogumen film, ki vam bo brez dvoma sesul možgane. —Iztok



Vrline družinskega portreta avstrijskih avtorjev so v njegovi surovi avtentičnosti, nepretencioznosti, nizkoprofilni prepričljivosti (mlada igralca sta izjemna), zlasti pa v globokem vtisu, ki ga naredi na gledalca: občutku praznine in žalosti nad izvotljenostjo in brezčutnostjo sodobne družbe (glej tudi Lovely Molly). Temu je težko oporekati tudi v absolutnem smislu.

Na 25. Ljubljanskem mednarodnem festivalu je film prejel nagrado vodomec, ki jo podeljujejo v sekciji Perspektive. "Odličje si je prislužil za zgoščeno kompleksnost pripovednosti, osvežujoče samozavesten pristop h kritiško zapostavljenemu žanru grozljivke, za posredovanje hkratnih dvoumnosti in izjemno igro protagonistov, še zlasti Susanne Wuest (A Cure for Wellness), ki je večji del filma zakrita, a pokaže izjemno veliko," je zapisano v obrazložitvi.

1 komentar:

  1. Gledal pred časom, sicer že malo pozabil, vem pa da me je zelo navdušil.
    Sicer odličen zapis in razmišljanje!

    OdgovoriIzbriši