7. okt. 2019

Three from Hell (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Dandanes je mogoče marsičemu pripisati pomen in veljavo ter mnenje podkrepiti z "argumenti" o svobodi izražanja umetniške vizije. "Veste, to ni tematsko absurden in dramaturško nedomišljen film, ampak avtorjev statement, s katerim uporniško kaže sredinec lastnemu sistemu, politični (ne)korektnosti in dvolični percepciji filmskega nasilja, obenem pa z nihilistično farso kritizira zlagano hollywoodsko paradigmo, ki s puhlimi vsebinami zgolj odvrača pozornost javnosti od resničnih težav sodobnega sveta." Aha, saj vse to dobro vemo že od prvega celovečerca House of 1000 Corpses (2003), pod katerega se je podpisal poredni deček težkometalne in filmske šokantnosti Rob Zombie. Še bolj artikulirano je to postalo pri njegovem nadaljevanju Satanov klan (2005), vsaj deloma pa tudi pri drugih projektih — ampak težava je ta, da se taisti statement ponavlja v nedogled. Njegove predelave kultnih Noči čarovnic se mi niti niso zdele tako napačne, pri Gospodarjih Salema (2012) in visceralnem odštevanju življenj v igri 31 (2016) pa sem prizanesljivo zamižal na eno uho, češ, vsak ima kdaj obdobje, ko mu ne gre najbolje. Vse to v spodbudo težko pričakovanemu nadaljevanju zgodbe o psihopatski družini arhetipskih rdečevratnikov, ki naj bi bila po tistem finalnem obračunu iz prejšnjega filma, sijajno podloženem z balado Free Bird slavnih Lynyrd Skynyrd, gotovo nekaj zares izjemnega. Želel in prizadeval sem si, da bi mi bila (tudi) peklenska trojica všeč.

Sklepni del Zombiejeve trilogije žal prihaja posthumno: Sid 'Captain Spaulding' Haig (Jackie Brown, Kill Bill: Volume 2, Bone Tomahawk) je v starosti 80 let v Los Angelesu umrl 21. septembra letos, menda zaradi zapletov po pljučnici in posledic nedavnega hudega padca. Očitno pa je že prej trpel za šibkim zdravjem, saj ga je moral Zombie med snemanjem nadomestiti z Richardom Brakom (s komer sta sodelovala že pri prejšnjem filmu), njegov lik pa scenaristično opredeliti in dialoge napisati na novo. (Ostal je le kratek prizor iz zapora med pogovorom z naivnim novinarjem.) Škoda, Haig je bil bržčas najzabavnejši član izprijene rodbine in igralsko njen najmočnejši člen. Njegova odsotnost se močno pozna in tudi sicer ga bomo pogrešali; naj počiva v miru.

Film na žalost ni kaj posebnega. Zgodba je premočrtna in klišejska kot le kaj: po okrevanju in desetih letih za rešetkami Otis (Bill Moseley) s pomočjo polbrata Foxyja (Richard Brake) pobegne iz zapora, nato pa z ugrabitvijo in izsiljevanjem upravnika kaznilnice (Jeff Daniel Phillips) na prostost spravita še svojo (pol)sestro Baby (Sheri Moon Zombie). Trojica se na krvavem pohodu kmalu odpravi čez južno mejo v Mehiko, kjer naj jih ne bi dosegla ameriška roka pravice; vendar izobčenci ne računajo na to, da maščevanje tudi tam kuje vodja lokalne tolpe (Emilio Rivera), žalujoči sin med Otisovim pobegom ubitega kaznjenca Ronda (Danny Trejo).

Nadaljevanje Satanovega klana je čudaško neenakomeren in značajsko ter tonsko neusklajen film. Nasilje in morilski prizori so strahovito brutalni in neposredni (pravzaprav dobro posneti), vse tisto, kar se dogaja med njimi, pa je nesmiseln, dolgočasen absurd. Nekoč zločesti umetniški blaznež Otis je zdaj mestoma dobrodušen, razumevajoč bradati dolgolasec (razen ko mora koga zaklati), karikatura samega sebe iz preteklosti z redkimi duhovitimi črnohumornimi replikami. Interakcija glumačev je videti improvizirana, kot če bi si sproti izmišljali dialoge in vmes neobvezujoče kramljali, kot z mašilom za zabijanje časa pa se Zombie naslaja tudi s slow-motion kadri svoje nenadarjene soproge — sicer nadvse čedne punce, vendar nedvomno najslabše igralke v vseh filmih. Njen smešno pretirani, neumorno ponavljajoči se lik blodnjave hipijevske deklice se ni razvil niti za ped in deluje le še groteskno. Situacijo rešuje vselej zanimivi britansko-ameriški karakterni igralec Brake, vendar ob tako zanikrnem scenariju ne more delati čudežev. Ni jasno, ali je zbirka najbolj duhamornih (pop)kulturnih in črno-belih filmskih klišejev — recimo o mehiški folklori, jetniškem režimu, poročanju medijev, neučinkovitosti organov pregona in tako dalje — mišljena kot še en satirični element Zombiejeve "uporniške drže" (ki že dolgo ni več učinkovita), vendar deluje sila neumestno, brez konteksta, prežvečeno in že tisočkrat videno. Eli Roth bi bil ponosen.

Zvesti privrženci morda ne bodo povsem razočarani, a tudi kakšnega silnega presežka ali izvirnosti ni videti. Instantna premisa je sicer bolj kratkočasna in celostno bolj zaokrožena kot ušivi 31 (2016); nemara bo pri druščini geek somišljenikov, opremljenih s hmeljevim napitkom in omamnimi substancami, med skupinskim ogledom na Samhain celo izvabil kakšen sarkastičen komentar ali občasno hahljanje, veliko več pa ne.

Ni komentarjev:

Objavite komentar