20. okt. 2019

Wounds (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

"I think it had whispered to him things about himself which he did not know, things of which he had no conception till he took counsel with this great solitude — and the whisper had proved irresistibly fascinating. It echoed loudly within him because he was hollow at the core ..." —Joseph Conrad, Heart of Darkness

Iranski scenarist in režiser Babak Anvari je v prvencu Under the Shadow (2016) mojstrsko združil elemente starodavnega nadnaravno-mitskega in premiso aktualnega družbeno-političnega — v sijajno vzdušno žanrsko eksotiko, ki je strašila z odsotnostjo otipljivega ter kožo ježečo zvočno kuliso. Pričakovanja ob njegovi adaptaciji novele The Visible Filth ameriškega pisca Nathana Ballingruda (z višjim proračunom in prvič z zahodnjaško igralsko zasedbo), ki jo je predstavil na festivalu Sundance, so bila kajpak velika.

Zgodba spremlja nemarnega in k alkoholu nagnjenega Willa (Armie Hammer), ki kot dela kot točaj v lokalni beznici 'Pri Rosie' v New Orleansu. Njegovo življenje je brezciljno in plehko; zveza s post-diplomsko študentko Carrie (Dakota Johnson) je tik pred razpadom, ker je njemu še vedno všeč nekdanja simpatija in pivska partnerica Alicia (Zazie Beetz), čeprav ima resnega fanta Jeffreyja (Karl Glusman). Umazana, hinavska eksistenca dokončno skrene na jug, potem ko Will nekega večera najde izgubljeni smartphone, ki so ga po nekem pretepu v lokalu očitno pozabili krajevni študentje; na njem shranjene slike prikazujejo groteskne podobe morilskih dejanj. Stvari postajajo vse bolj bizarne, nekdo ali nekaj poslej opazuje Willa, ki se začne pogrezati v blaznost, zaznamovano s prividi infestacije ščurkov in metafizičnih portalov v temačni svet nedoumljivega zla (glej The Void ter The Endless), povezanega z okultnimi obredi in človeškimi ranami.

The "hollow men" fail to transform their motions into actions, conception to creation, desire to fulfillment. This awareness of the split between thought and action coupled with their awareness of "death’s various kingdoms" and acute diagnosis of their hollowness, makes it hard for them to go forward and break through their spiritual sterility. And as the poem and their journey ends, they see "the horror, the horror" that Kurtz sees in the Heart of Darkness. There is a complete breakdown of language, prayer and the spirit as "the world ends not with a bang but a whimper". (Wikipedia)

Tonsko in tematsko se Anvarijev umotvor kaže kot zmes lynchevsko-cronenbergovske telesne groze in transgresivnega kafkovskega simbolizma Williama S. Burroughsa ali Jamesa G. Ballarda (glej Crash), pomešanega z urbanimi arhetipi japonskih tehno-strašljivk tipa Ringu (1998). Seveda pa v čedalje bolj abstraktnem prikazu ne gre iskati dobesednih motivov, temveč medvrstične in čustveno-metaforične poudarke ameriškega misticizma (glej Angel Heart) in preganjavične odtujenosti H. P. Lovecrafta (če poznaš kultno igro Alone in The Dark založbe Infogrames). Tako kot filmske predstave M. Nighta Shyamalana (The Sixth Sense, Signs, The Visit) kroji njegova verska percepcija ideologije hinduizma in nujnosti kastnega sistema (z zaključnim zasukom konteksta se stvari postavijo v smiseln red, katerega logične ureditve dotlej nismo videli), morda lahko pri Anvariju sklepamo o svetovnem nazoru gnosticizma oz. manihejstva, v njegovi domovini razširjenega nauka eksistenčnega dualizma: človek je samo prazna posoda, ki se lahko napolni z vsebino dobrega ali zla. Skozi telesne odprtine (odprte rane) vanj pronicajo božji ali posvetni vplivi, ki oblikujejo njegovo moralnost in določajo odzive. Četudi se film začne s citatom Josepha Conrada iz njegove pripovedi Heart of Darkness (glej tudi Apocalypse Now), je sporočilno bližje pesnitvi The Hollow Men ameriškega modernističnega avtorja T. S. Eliota iz leta 1925 o "votlih ljudeh" (primerjalni esej o tem v filmu piše Willovo dekle Carrie), dovzetnih za zlonamernost, neumnost, napuh, sebičnost, (samo)uničevalnost in duhovni razkroj. Ta se kaže v freudovski simboliki ščurkov, trohnobe in jedkega vonja po znoju, ki se skorajda cedijo iz zaslona.

Kar se na prvi pogled zdi čudaški casting brezizraznih in dolgočasnih glumačev (Armie, Dakota), je tako morda premišljena poteza skladanja značajskih in pripovednih potez ljudi, katerih življenje se odvija v praznem teku. Ali pa tudi ne. Zgodba je precej hermetične narave, to je pač treba priznati (glej tudi Enemy Denisa Villeneuva). Kljub težko sledljivi dramaturški liniji in navidez siloma odrezanemu epilogu je Anvari vnovič ustvaril nelagodno vzdušje človeškega pekla in nerazumnosti, ki ohranja pozornost in prinaša intrigantno nekonvencionalno doživetje, tako zelo drugačno od predvidljivih hollywoodskih 'PG-13' kvazi-grozljivk, polnih poskokov -BU!- in nevznemirljivih trendovskih sugestij, namenjenih hitri konzumaciji. Njegov film še nekaj časa ostane z gledalcem, tudi če mu ni bil všeč (ali/ker ga ni razumel) in ga zapušča z mešanimi občutki.

Ni komentarjev:

Objavite komentar