20. nov. 2019

Earthquake Bird (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Britanska pisateljica Susanna Jones je za svoj knjižni prvenec The Earthquake Bird (2003) prejela nagrado Johna Llewellyna Rhysa; eno najstarejših tovrstnih priznanj sploh, ki jo njena domovina za najboljše leposlovno delo podeljuje avtorjem, mlajšim od 35 let. Razmeroma kratek roman je menda navdušil njene rojake in druge bralce po svetu (prejel je še literani nagradi Betty Trask in CWA New Blood Dagger), meni pa se zdi, da se njena zgodba več kot le bežno naslanja na značilne motive slavnega Harukija Murakamija. Pripoved je postavljena v Tokio, v ospredju so eksistenčno nelagodje, izoliranost ali odtujenost in osamljenost, seksualne in druge obsesije sodobne generacije, pripovedna nit je zmedena in nekako sanjska, ljudje in dogodki pa kot v kakšni vzporedni resničnosti mestoma izginjajo oziroma ni jasno, ali so kdaj zares obstajali. (Celo naslov je podoben Murakamijevi Kroniki ptiča navijalca,* kjer izgine maček in potem še soproga glavnega junaka. In po naključju sem si pred kratkim ogledal odmevni južnokorejski metafizični triler Beoning oziroma Požiganje, posnet po Murakamijevi kratki zgodbi, kjer izgine protagonistovo dekle, ki ima prav tako očitno neobstoječega mačka.) Ampak kakorkoli, roman je v scenarij priredil in potem film tudi režiral Wash Westmoreland (Still Alice), produkcijo je prevzela tvrdka starega prdca Ridleyja Scotta (v filmu se kot referenca pojavi prizor iz njegovega slovitega Črnega dežja), za distribucijo skrbi Netflix, nosilno vlogo v deželi vzhajajočega sonca živeče zahodnjakinje pa so zaupali Alicii Vikander (Pure, A Royal Affair, Ex Machina, The Light Between Oceans, Tomb Raider).



Skrivnostna psihološka drama spremlja resnobno zadržano Lucy Fly (Alicia), med rižojedimi živečo prevajalko z brezhibnim znanjem japonščine, ki jo zaslišuje lokalna policija, potem ko so v morju našli truplo mlade ženske in sumijo, da bi to lahko bila njena nova znanka Lily Bridges (Riley Keough). Istočasna zgodba v njenem spominskem preblisku kaže, kako je Lucy spoznala kuharja v neki zakotni restavraciji in amaterskega fotografa Teijija Matsudo (Naoki Kobayashi), ki dela posnetke urbanega tihožitja in krajine, izjemoma pa tudi ljudi. Med osamljenima dušama se kmalu zaneti strast in nedoumljiva, nekoliko bolestna zveza, kakršna se včasih splete med čustveno otopelimi ali ranjenimi ljudmi s travmami (glej Lost in Translation). Lucy je po tragičnem dogodku že kot najstnica pobegnila iz rodne Švedske, redkobesedni Teiji pa ima za seboj porušeno ljubezensko zvezo. Mednju se po spletu okoliščin vrine zapeljiva, lahkomiselna Američanka Lily, ki začne vse bolj prevzemati Teijijevo pozornost — tudi kot fotografski motiv, rezerviran za njegova dekleta. Ampak Lucy preprosto ne more zaupati lastni percepciji in izkušnjam, saj so nezanesljive; kaj se je zares zgodilo in kaj si le domišlja? Ali je sama kriva za nekdanjo bratovo smrt in za tragično nesrečo ene od japonskih prijateljic iz ljubiteljske godalne zasedbe, ki je padla po stopnicah? Zakaj se dotlej odmaknjeni Teiji nenadoma živahno zanima za Lily in kaj skriva v svojem skrbno varovanem fotografskem arhivu?



Naslov se nanaša na skrivnostno krajevno ptico, ki menda zapoje le tik po potresu (sicer precej pogostem pojavu na Japonskem); kar je le ena izmed mnogih slepih ulic ali nepojasnjenih motivov v filmu, ki skuša biti obenem psihološko-erotični triler ter metafizična parabola o nezanesljivosti spomina in zaznave (glej Memento). Režiser je v film vnesel všečno turobno, fatalistično vzdušje daljnovzhodne eksotike in krasi ga izjemna vizualna podoba, a ga žal ne podprejo tudi igralski nastopi. Predstave so medle in lesene, brez razvidnega presežka, ki bi z občuteno interakcijo prinesel vsaj čustveno poistovetljivost (vsaj za Kobayashija je to sicer razumljivo, saj je v svoji domovini plesalec, pevec in fotomodel), ob tem pa tudi dramaturgija trpi za razdrobljeno in nejasno osredotočeno smerjo. Introvertirana Lucy je pobegnila v tujo kulturo, da bi pozabila, kdo je bila (in prepričana je, da jo povsod spremlja smrt), njeni strahovi in neznosno breme krivde pa sublimirajo v ljubezensko obsedenost in silovito ljubosumje — vendar Alicia teh občutij preprosto ni sposobna ponotranjiti in izraziti navzven. Glumaške omembe vredna je vselej zanimiva Riley (American Honey, The Discovery, It Comes at Night, The Lodge), Japonci pa se vsaj zahodnjaškemu očesu povečini zdijo že po naravi brezizrazni. Film kot sterilna mešanica kriminalnega trilerja in psiho-misterija, ki z mnogimi (simbolnimi) nedoslednostmi pušča kar preveč odprtih vprašanj, nazadnje ni ne tič ne miš, a ga v veliki meri rešuje njegova hipnotično všečna obrtniška in tehnična plat. Take zgodbe je težko prevajati v film.
* Op. V izvirniku ねじまき鳥クロニクル, Nejimakitori Kuronikuru (1995). Roman Kronika ptiča navijalca je leta 2014 izšel pri založbi Mladinska knjiga, iz integralne japonske različice je zgodbo sijajno prevedel Iztok Ilc.

Ni komentarjev:

Objavite komentar