4. nov. 2019

Glory (1989)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Edward Zwick je samo eden izmed mnogih ameriških režiserjev, katerih zgodnejši filmi so se veliko bolj posrečili kot tisti poznejši. Razen občega pešanja ustvarjalnih moči in filmske drznosti je pri slednjih izkazoval vse večjo dovzetnost za melodramo in jokavo patetiko (Jesenska pripoved), poleg tega se je jel odmikati od zgodovinske avtentičnosti (Poslednji samuraj) in nazadnje pristal v ceneni akcijski kloaki s Tomčijem Kurčijem (Jack Reacher: Never Go Back). Vendar mu je predtem uspelo nanizati peščico nadvse solidnih umotvorov (Blood Diamond, Defiance), nekaj tudi s svojim glumaškim šampionom Denzelom Washingtonom (Courage Under Fire, The Siege). A nič ni prekosilo njunega prvega skupnega podviga, zgodovinske drame Bitka za slavo; film si je prislužil tri oskarje (od petih nominacij) in zlati globus (od petih nominacij). Denzel je prejel svoj prvi zlati kipec za stransko vlogo, ki ga je poleg mnogih nominacij čez ducat let nadgradil še s tistim za glavno vlogo v kriminalni drami Training Day (2001) Antoina Fuquaja.



Dear Mother! They learn, learn quickly, faster than white troops it seems to me. They are almost grave and sedate under instruction and they restrain themselves. But the moment they are dismissed from drill every tongue is relaxed and every ivory tooth is visible and you would not know from the sound of it that this is an army camp. They must have learned this from long hours of meaningless, inhuman work to set them free so quickly. It gives them great energy. And there is no doubt we will leave this state as fine a regiment as any that as marched.

Zgodba spremlja usodo 54. pešadijskega polka iz Massachusettsa, prvega vojaškega postroja v ameriški državljanski vojni (1861—1865), ki so ga sestavljali temnopolti prostovoljci. Scenarist Kevin Jarre (Rambo: First Blood Part II , Tombstone, The Devil's Own, The Mummy) je priredil knjigi Lay This Laurel avtorja Lincolna Kirsteina in One Gallant Rush avtorja Petra Burcharda ter k temu dodal še osebna pisma, ki jih je poveljnik Robert Gould Shaw z bojišč pisal materi. Shaw, odlikovani mladi častnik v unionistični vojski, je bil sin premožne družine iz Bostona, odločno naklonjene odpravi suženjstva. Po krvavi bitki pri Sharpsburgu v Marylandu, imenovani po reki Antietam, ga je abolicionistični guverner Massachusettsa John A. Andrew povišal v polkovnika ter mu dodelil črnski polk, povečini neuke kmetovalce in nekdanje sužnje. Deloma je šlo tudi za propagandno potezo predsednika Abrahama Lincolna in politično korektnost njegovih somišljenikov; v resnici nihče ni zares verjel, da bodo črnci dobili prave puške in uniforme, kaj šele, da bi se udeležili kakšne bitke ob boku ali v podporo belopoltim soborcem. Ampak Shaw je bil drugačnega mnenja; fante in može pod svojim vodstvom je kanil preoblikovati v disciplinirane, pogumne in ponosne vojščake, zveste domovini in svobodomiselnim severnjaškim idealom. To mu je tudi uspelo. Za svojo neomajno lojalnost in nekoliko naivna prepričanja o enakopravnosti je plačal najvišjo ceno: v junaškem napadu na sovražno utrdbo Fort Wagner (druga bitka) na otoku Morris v Južni Karolini so mladi belski poveljnik in njegov polk temnopoltih mož položili svoja življenja na oltar svobode in enakosti. Ki je v ZDA (in drugod) žal še danes ni.



Zgodba sijajno povzdiguje dostojanstvo in tovarištvo med neprivilegiranimi, kakor je uspelo le redkim; predvsem pa brez moraliziranja in dvoličnosti načenja rasno problematiko, ki skozi vso zgodovino pesti Deželo svobodnih in dom korajžnih ter ji je bilo suvereno kos le malo filmov odtlej (Mississippi Burning, American History X, Monster’s Ball, Django Unchained, 12 Years a Slave). Poleg Washingtona v vlogi težavnega zamorca Silasa Tripa in siceršnje zvezdniške zasedbe (Morgan Freeman, Cary Elwes, Andre Braugher, Bob Gunton) se najbolj izkaže Matthew Broderick kot polkovnik Robert Gould Shaw, ki mu je tudi fizično precej podoben (in je bil menda od samega začetka Zwickova prva izbira). Broderick je sicer simpatičen in pretežno neškodljiv igralec, a brez oskarjevskih presežkov; tokrat mu je uspel izjemen, poistovetljiv in večdimenzionalen lik. Glasbena kulisa slavnega Jamesa Hornerja je filmu prislužila še grammyja (čeprav za glasbo ni bil nominiran za oskarja), Ameriški filmski inštitut pa je predlagal njegovo uvrstitev na seznam 100 največjih ameriških filmov vseh časov. Čez lužo ga štejejo med najbolj ganljive in navdihujoče prikaze državljanske vojne, osebno pa ga imam tudi za čistokrvno klasiko ter Zwickovo največjo mojstrovino, ki je ni nikoli presegel.

Give 'em hell, 54!

Ni komentarjev:

Objavite komentar