24. nov. 2019

Sin City (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Kakšna neverjetna ažurnost. Po skoraj ducat letih bloganja omenjam film, ki smo ga videli istega leta kot denimo Nolanov Batman Begins (2005) in McTeigueov V for Vendetta (2005), če navedem le dve izmed tistih bolj posrečenih novodobnih stripovskih adaptacij. Aha. Ker ...? Gotovo ne zato, ker bi mogel ali hotel o njem povedati kaj novega. Nemara le to, da je boljši od obeh. (Zgolj po mojem skromnem mnenju, seveda.) In da gre za pravzaprav doslej edini zares celostno uspešen koncept, kako strip pretvoriti v premikajoče se podobe na platnu; ne (le) zaradi pripovedi ali likov ali sporočila — temveč (tudi) zaradi navdušujoče zunanje podobe, ki je odtlej začuda ni uporabil nihče več (razen slabo sprejetega Millerjevega projekta Spirit leta 2008 in nadaljevanja Sin City: A Dame to Kill For leta 2014). Še vedno gledam(o) resnobne franšize z možmi v pajkicah brez konca in kraja (z mnogimi pop-referencami in razbremenjujočim trendovskim humorjem) in prehlajene posnemovalce Jamesa Bonda, našemljene v netopirje, v super-duper IMAX ločljivosti ter z vsemi fantastičnimi filmskimi učinki vred, in vendar nimam(o) občutka pristnega, grafično šundovskega stripovskega doživetja. Tega je v svojem najboljšem projektu doslej, ki se še danes več kot odlično upira zobu časa, prinesel samo in zgolj Robert Rodriguez.

Hartigan (Bruce Willis), utrujeni, iztrošeni, predinfarktni policaj, lovi pedofilskega serijskega morilca (Nick Stahl), sicer sina skorumpiranega senatorja. Marv (Mickey Rourke), iznakaženi, hulkasti, steroidni macho, hoče maščevati svojo muzo, cipo po imenu Goldie (Jamie King). Dwight (Clive Owen), iztirjeni, most-wanted privatni detektiv, pa priskoči na pomoč 'nočnim pticam', ki jih terorizira psihopatski, skorumpirani, sadistični policaj (Benicio Del Toro). Vsi živijo v Mestu greha, talilnem loncu kanibalizma, psihopatov, korupcije in degeneriranosti — tu preživijo le tough guys s kreativnim, tako rekoč fetišističnim smislom za revanšizem, mučenje in ubijanje, le tough guys, ki so bolj kanibalski, bolj psihopatski, bolj degenerirani in bolj skorumpirani od barab, in bejbe, ki namesto spodnjega perila nosijo orožarne. —Marcel Štefančič, Mladina

Rodriguez je kultnemu stripu Franka Millerja — s komer si poleg Tarantina formalno delita zasluge za režijo — presenetljivo veren ne le vizualno, temveč tudi dramaturško in pripovedno (noben drug scenarist ni posebej naveden), če ne omenjamo dejstva, da je poleg zase značilne montaže in produkcijskega dizajna (kot ponavadi) za film napisal tudi glasbo (sodelovala sta še skladatelja John Debney in Graeme Revell). Kar zadeva slikovno plat, jo je poustvaril z zasičeno, močno kontrastno in pozneje obdelano monokromatsko fotografijo, ki ji je v post-produkciji ponekod dodal primarne barve (tako kot rdeči plašček deklice v Schindlerjevem seznamu), vse opremljeno z digitalnimi efekti in naknadno umeščenimi prizori. (Večina filma je tako kot leto poznejši Snyderjev 300 posneta pred zelenim zaslonom, kar nekaj igralcev pa se v resnici ni nikoli srečalo, četudi si delijo mnoge skupne prizore.) Seveda delujejo pretirano farsično in pravljično, za nameček je tudi časovno sosledje zasukano v neskončen Moebiusov trak (po vzoru Pulp Fiction), vendar s svojo stripovsko dimenzijo ne zmotijo, prav nasprotno — ves čas vemo, da gledamo namišljeni vzporedni svet silhuet, ploskih vzorcev in stiliziranih arhetipov nevidne umetnosti, oplemeniten z razdelanimi liki in poistovetljivimi čustvi. To je mogoče zato, ker je skrčen na minimalistično kompozicijo in retro-klasično neo-noir kuliso, v kateri pridejo tipske figure toliko bolj do izraza.
Sin City izgleda tako, kot da bi Quentin Tarantino režiral stripe Mikija Mustra. [...] Film je strip. In tehnika je črno bela. Tehnika je stoodstotni noir. Kot v najbolj zlatih časih Hollywooda. Kot v filmu Sky Captain and the World of Tomorrow, le da gre za veliko boljšo, bolj domiselno in bolj frajersko atmosfero. Za film, ki vam bo odprl usta. —Iztok

Film Roberta Rodrigueza in Franka Millerja je videti kot konvencija v filmskem muzeju sredi podzavesti Quentina Tarantina. Zvezdniška igralska zasedba ob boku izmuzljivih zlikovcev in seksi ženskih silakinj v mestu, kjer so ulice ves čas mokre, avtomobili so kabrioleti z zložljivo streho in kjer vsi kadijo. To je črno-beli svet, razen krvi, ki je rdeča, oči, ki so zelene, las, ki so zlati, in Rumenega pankrta. To ni le priredba stripa, temveč strip, ki so ga oživili in naphali s steroidi. —Roger Ebert

Rodriguezov Sin City je bolj kot katerikoli drug stripovski film (doslej) verodostojno prerisal avtorjevo vizijo in slog na filmsko platno. Resda glumaški nastopi niso ravno oskarjevski in film je festival CGI umetelnosti, vendar z dinamiko, mizansceno in slogom zadene žebljico na glavico; dobili smo brezčasen, brezkompromisen poklon umetnosti oblačkov in risanih pripovednih sekvenc, za kakršnega v današnjem Hollywoodu (in tudi drugod) bržčas ni več potrebnih pogojev; vse preveč oportunizma, disneyjevskega kokičarstva in kravatarskih računic. Upajmo, da bo kdaj bolje.

2 komentarja:

  1. Še nekdo je uporabil ta stil, da te popravim...
    Je pa res, da ni ravno omembe vredna stvaritev...slaba kopija dotičnega
    https://www.imdb.com/title/tt0831887/

    OdgovoriIzbriši
  2. Uh, saj res - imaš prav. Ga poznam, a mi je nekako ušel iz glave. Freudovski lapsus, očitno. :)

    OdgovoriIzbriši