29. nov. 2019

The Irishman (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Veliko je takega, nad čimer bi se dalo pri težko pričakovanem filmu slavnega Martina Scorseseja pošteno (in že vnaprej) sliniti: na več desetletij razvlečena mafijska zgodba, superzvezdniška igralska zasedba (Robert De Niro, Al Pacino, Joe Pesci, Harvey Keitel, Anna Paquin, Bobby Cannavale, Jesse Plemons, Stephen Graham, Ray Romano in še mnogi), montaža v spretnih rokah Martyjeve nič manj slavne sodelavke Thelme Schoonmaker, glasba izpod taktirke večkrat pridruženega skladatelja Robbieja Robertsona (Raging Bull, Casino, The Departed, The Wolf of Wall Street), pod scenarij podpisani Steven Zaillian (Awakenings, Schindler's List, Gangs of New York, Moneyball, Exodus: Gods and Kings), za kamero mehiški mojster Rodrigo Prieto (Amores perros, Babel, The Wolf of Wall Street, Silence) in predvsem neizrečena obljuba največje tovrstne epopeje od Martyjevih kriminalnih mojstrovin kot Goodfellas (1990) ter Casino (1995), oba s Pescijem in De Nirom (in še kom).

V ozadju nastajanja pa dolgoletna produkcijska kalvarija (film se je rojeval vsaj ducat let), impresivna končna minutaža dolgih treh ur in pol, odločitev o izidu v distribuciji Netflixa in seveda zloglasni postopek digitalne pomladitve osrednjih likov (s strani tvrdke Industrial Light and Magic), ki naj bi verodostojno pričaral njihovo življenjsko pot in podprl težo nabiranja izkušenj.



Gre za najboljši Martyjev film? Rekel bi, da ne. (Preverjeno pa je njegov najdaljši.) Vsaj primerljiv z njegovimi najslavnejšimi epi? Težko. Če se kdo že tukaj mršči in jezno zmajuje z glavo, verjetno nima smisla, da bere dalje. Pričakovanja so bila velika in cineastična nostalgija je huda reč, ampak filme gre pač vrednotiti po tem, koliko in kaj trajno pustijo gledalcu, ni res? Naj se mu ponižno klanjamo že zato, ker za njim stoji sam veliki Scorsese, ki prinaša ultimativno (meta)kompilacijo v poklon vsem žanrskim predstavnikom in nekaterim svojim preteklim projektom (in namenjeno predvsem filmskim sladokuscem), ali zgolj po doživetju, ki ga prinese zgodba o Franku 'Ircu' Sheeranu (De Niro), povezanim z vplivnimi figurami iz sveta organiziranega kriminala (Pesci), članu ameriškega združenja sindikatov in naposled odgovornim za izginotje njihovega razvpitega predsednika Jimmyja Hoffe (Pacino)? (Zgodba je priredba stvarne knjige I Heard You Paint Houses: Frank 'The Irishman' Sheeran and Closing the Case on Jimmy Hoffa ameriškega novinarja in pravnika Charlesa Brandta iz leta 2004.)

O obrtniški plati ne gre izgubljati besed: kamera, scenografija, kostumografija, pristen duh časa in plemenita scorsesejevska patina filmografije stare šole so neprekosljivi. O tem pravzaprav sploh nismo dvomili. Kar zadeva zgodbo, je Scorsesejeva pripoved tokrat merjenje moči med starčki; predvsem verbalno in s karizmatično prezenco, redkeje tudi z orožjem in dejanji. Dogajanje je prepričljivo stvarno, upočasnjeno in brez odvečnih senzacionalizmov — pač življenje in poslovanje resničnih zgodovinskih osebnosti iz ameriške družbe, ki so si zakone in merila krojili sami (če je bilo treba, tudi s silo, še večkrat pa z lobiranjem, podkupovanjem in prikritimi grožnjami). Težava je le kontekst in dramaturško vezivo oziroma širša slika prikazanih dogodkov in likov — o njih namreč ne vemo nič (če nismo ravno Američani ali med ogledom z Googlom pri roki). V nasprotju s sijajnim prikazom odraščanja in zorenja gangsterskih likov v Dobrih fantih in Casinoju nam Scorsese tukaj o ničemer ne pove kaj veliko — tako gledamo sindikalistične pogovore in dogovore ostarelih mafijcev in drugih nepridipravov, dogajanje pa skokovito napreduje med spominskimi prebliski in portretiranjem pomembnih figur iz časa J. F. Kennedyja, opremljenim z dokumentarističnimi zaslonskimi podatki o tem, kdaj in kako so koga med njimi ubili. Ampak gledalcu ni preveč mar nekoga, o komer ne (iz)ve nič. Da bi bilo zanimivo doživljati vse skupaj že zato, ker si prizore delijo težkokategorniki kot Pesci (ki je spet najbolj prepričljiv) ter Pacino in De Niro (glej Heat)? Mogoče. Zato pa marsikdo drug sramotno statira in k filmu prispeva zgolj ime.

Druga težava je tehnične sorte. Maska, prostetika in ličenje so pri filmu vedno težava, saj onemogočajo ali otežujejo izraznost. Za digitalno pomlajevanje obrazov velja podobno; rezultat so čudaško dimenzionirane, mestoma voščene figure (le približno podobne dotičnim glumačem v mlajših letih), ki težko pustijo kakršenkoli čustveni vtis — če odštejemo še bizarno kombinacijo mladega obraza na starem in betežnem telesu. Osebno me je to več kot enkrat zmotilo. Če koga ne bo, tudi prav. Morda pa se mu bo zdelo dolgočasno gledati nekaj ur trajajočo jeremijado z liki, katerih interakcija in razvojni lok se ne premakneta z mrtve točke.

Nasvet: raje si oglejte brezčasni gangsterski ep Bilo je nekoč v Ameriki (1984) starega mojstra Sergia Leoneja. Brez zamere, ampak Scorsese mu ne pride niti blizu. In ja, prav to smo seveda od njega pričakovali; karkoli manj žal ni dovolj dobro. Se mi zdi njegov Irec slab film? Nikakor ne. Ampak brzdajte pričakovanja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar