17. jan. 2020

Bombshell (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ameriški producent in režiser Jay Roach je po dolgi in uspešni karieri posrečenih komedij, povečini duhovitih (franšiza o Austinu Powersu, Meet the Parents, Meet the Fockers), nekaterih pa malo manj (Dinner for Schmucks, The Campaign), posnel kulturno relevantno biografijo enega najbolj kontroverznih ameriških scenaristov Daltona Trumba (Trumbo). Ozaveščeno politično držo nadaljuje s prikazom nedavnega škandala ameriške televizijske mreže FOX po obtožbah spolnega nadlegovanja, zaradi česar je — še pred afero Harveyja Weinsteina in začetkom aktivističnega gibanja #MeToo — odstopil predsednik televizijske mreže Roger Ailes (1940—2017), prvi mož medijskega velikana v lasti milijarderja Ruperta Murdocha. Roach po scenariju Charlesa Randolpha (The Interpreter, The Big Short) tematizira okoliščine in odločitve peščice televizijskih voditeljic, ki so naposled spregovorile o nekaterih ponižujočih izkušnjah z Ailesom, njegovih seksističnih zahtevah in strupeno šovinističnem ozračju pri tem konservativnem ameriškem občilu.

Film "One so bombe" odpira pereče vprašanje, ki v vsakodnevnih pogovorih pogosto razkrije najgrše plati ljudi. Kako naj ženske, ki so tarče spolnega nadlegovanja, manevrirajo med "pravilnim odzivom" na zlorabo in samoohranitvenim nagonom?
"One so bombe" je zgodba treh žensk: Kayle Pospisil (Margot Robbie), ki je izmišljen lik, napisan "na podlagi zgodb več različnih žensk", ter resničnih televizijskih voditeljic Gretchen Carlson (Nicole Kidman) in Megyn Kelly (Charlize Theron). Morda najboljši del premise celotnega filma je zavedanje, da popolne žrtve ne obstajajo: ni treba, da bi nam bila junakinja "simpatična", da bi lahko razumeli, kdaj se ji godi krivica. Tudi ženske na drugi strani političnega spektra so lahko žrtve diskriminacije. A zdi se, da film v tem pogledu ne verjame svoji hipotezi: Carlson in Kelly kar naenkrat nista več podpihovalki homofobnih idej, teorij zarote in rasističnih zablod o Jezusovem etničnem poreklu, pač pa feministki, ki sta s provokativnimi vprašanji pripravljeni odstopati od šovinizma svojih kolegov. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Kaj bi pričakovali od tovrstne premise, če naj bo zaokrožena in celostna? Bržčas odločen napad na sistem vrednot in poslovnih praks (četudi le v ameriški kulturi), ki so dopuščale ali še vedno dopuščajo vsakršno dvoumnost o tem, kje se konča vladavina človeka nad človekom (v tem primeru odnosa nadrejenega do uslužbenk). Namesto tega film stavi vse karte na prikaz žensk, ki so bile deležne spolne diskriminacije in celo osebnih napadov, a brez vsakršnih spornih podrobnosti in kontroverznih ekspozicij. Tukaj se kaže dvoličnost ameriške etike in sprenevedavost hollywoodske paradigme, ki jo pooseblja, poleg fiktivnosti več kot enega lika ali dejstva. Bolje bi delovala izmišljena fabula.
Zelo fajn film. Aktualen, pogumen, gledljiv, dobro odigran, spretno zrežiran in za čase “me too” gibanja seveda zelo pomemben in nujen. [...] Ultimativni ženski film, torej. Toda ne zoprn in zavoljo “me too” norije tudi ne preteran, ampak povsem realen in tak, da ga je bilo treba posneti in postaviti testament spolnega nadlegovanja in mobinga v službi. —Iztok

Pri zgodbi o krivičnosti in izkoriščanju je bolj kot všečnost ključnega pomena, da se gledalka ali gledalec nekako poistoveti z liki; pa ne le zato, ker so slučajno istega spola kot ona ali on, temveč nasploh in čustveno. Sicer dobimo politično korekten, senzacionalističen, manipulantski ali stilizirano konfekcijski izdelek z oportunističnim priokusom in brez trajne vrednosti (bling bling), ki nas namesto s prepričljivostjo podžiga z moralističnim pridiganjem. In kaj je tisto, kar si radi zapomnimo? Zanimive, dobro karakterizirane, sočutje zbujajoče, življenjske like, ki jih spoznamo do obisti in se nam zdijo intimno blizu (glej denimo filme Mika Leigha in Kena Loacha). Koliko ljudi vseh spolov se lahko zares identificira z javno izpostavljenimi figurami televizijskih voditeljic, katerih osnovna značajska lastnost je predvsem surova ambicioznost? Spričo kariere brezkompromisno hoditi čez trupla včasih pomeni tudi teptanje lastnih načel in vrednot. Kje je meja dostojanstva in moralnosti? Tako kompleksnih vprašanj in sivih območij pa se film žal ne loteva.

Film režiserja Jayja Roacha ne spregovori zgolj o posledicah spolnega nadlegovanja, ampak tudi prikaže, kakšne podcenjujoče odločitve mora biti ženska prisiljena sprejeti, da bi lahko ohranila svojo kariero in osebno dostojanstvo. Ta boj s sistemom je prikazan z ognjevitimi predstavami odličnih Charlize Theron, Nicole Kidman in Margot Robbie, ki pa so žal premalo, da bi film rešile pred površnostjo in plitkostjo. Največja težava filma "Bombshell" je v tem, da se nikoli ne poglobi v osebne zgodbe glavnih junakinj in jih dela relavantne zgolj v vlogah figur, ki so pokazale zobe Ailesovi diktaturi. —Vid Šteh, Razgledano


Škoda, da bolj kot značajski globini film namenja energijo vizualni podobnosti igralk z resničnimi liki (Charlize se popolnoma zlije s podobo Megyn Kelly), prostetika in maska pa običajno zavirata in otežkočata izraznost (to je moteče tudi pri odličnem Johnu Lithgowu, oglejte si ga raje v sijajni drami Love Is Strange). Vendar še bolj kot to motijo običajni pripovedni in dramaturški vzorci ameriških scenaristov, ki s pretiravanjem in eksplicitnim poudarjanjem stereotipov — za povprečnega ameriškega gledalca in točke pri filmskih nagradah — pogosto dosežejo prav nasprotni učinek. Je pomembno opozarjati na dileme o enakopravnosti, opolnomočenju in vlogi žensk v družbi? Absolutno in vsekakor da. A če naj ima moralni poduk tehtnost in moč dejanskih sprememb, se mora dotakniti uma in srca majhnih, običajnih ljudi.

2 komentarja:

  1. Na to temo je lani izšla tudi serija The Loudest Voice, ki je pa na žalost kar malce preveč enostranska oz. enoplastna. Je pa v njej odličen Russell Crowe kot Alies.

    OdgovoriIzbriši