8. jan. 2020

Once Upon a Time... in Hollywood (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Zdi se smešno zapoznelo in ceneno razpredati o filmu izpred nekaj mesecev, ki je v kinematografih že zdavnaj mimo in za katerega zdaj vemo, da je prejel tri globuse, zato bo pri naslednji podelitvi oskarjev bržčas pobral tudi kakšen zlati kipec. A tako kot nekateri prejšnji Tarantinovi (Pulp Fiction, Jackie Brown, Kill Bill: Volume 1 in Volume 2, Inglourious Basterds, Django Unchained, The Hateful Eight) si po mojem zasluži trajno beležko na blogu ter zapis, ki (mi) bo ostal kot materialni dokaz videnega, potem ko bodo vtisi o filmu zbledeli in se bodo cineastična čustva ohladila. Ne postajamo nič mlajši, veste — jaz pa vse bolj pozabljam te reči. Tako to gre. Ampak tega bo vredno ohraniti in pri vnovičnem ogledu osvežiti spomin. Naj se sliši še tako klišejsko in osladno: gre za sijajno nostalgično ljubezensko pismo tovarni sanj v nekem obdobju (oziroma samem Mestu angelov) ter zatonu klasične filmske paradigme in njenem kontrakulturnem prehodu v Novi Hollywood. Kdo bi ga mogel napisati, če ne tisti, ki iskreno ljubi film?

"Bilo je nekoč v Hollywoodu" že z naslovom nakazuje na žanr pravljice, ki daje Quentinu Tarantinu proste roke za zgodovinski revizionizem, kakršnega si je privoščil v Neslavnih barabah in Djangu brez okovov. A tokrat se kultni režiser od gobezdavih diatrib umika v melanholičen razmislek o minljivosti in o tem, po kakšnem ključu določene ljudi vpišemo v anale filmske umetnosti, druge pa brezbrižno prepuščamo pozabi. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Pri samozadostni Quentinovi hollywoodski "pravljici" gre kajpak za avtorski pomežik epskemu špagetu Sergia Leoneja Bilo je nekoč na Divjem zahodu (1968), čudovito lirični kontemplaciji o minljivosti, posledicah in smrti, z brezčasno glasbeno kuliso velikega Ennia Morriconeja. Tarantinov pečat k temu tipično dodaja metafikcijsko paralelo, samonanašajočo se filmsko dimenzijo, ki govori o dvoumnosti in zlaganosti industrije, ki nam prodaja sanje. So to izmišljeni liki ali ljudje iz mesa in krvi, je to film ali resnično življenje? Ali pa morda preplet stvarnosti in fikcije? Večna tematika pri Tarantinu, tudi kar zadeva nasilje. Kaj je tisto, kar v času trumpovskih lažnih novic, hinavske politične korektnosti in preračunljivega oportunizma (#MeToo) kroji podobo sveta in našo percepcijo realnosti? Morda prav varljivo določeni rok trajanja nas samih (glej tudi Blade Runner)? Quentin sam je tisti ustvarjalec, ki je vztrajno dajal ugašajočim filmskim zvezdam še eno priložnost za sijaj; tukaj so to Brad Pitt, Leonardo DiCaprio, Al Pacino, Kurt Russell in še kdo. Ali pa je nepreklicno konec nekega obdobja, ki so ga zaznamovali pravi igralci, razmeroma nedolžnega in obvladljivega časa, ki ga je bilo mogoče vsaj razumeti (kot resignirano ugotavlja šerif Tommy Lee Jones v No Country for Old Men)? V času Marvelovih in Disneyjevih akcijskih CGI masovk ne potrebujemo niti režiserjev, kaj šele igralcev; te je tako ali tako mogoče digitalno ustvariti ali ustrezno pomladiti. Je (tudi) zato Scorsese s svojim Ircem (2019) pri globusih nedavno ostal praznih rok?

When you come to the end of the line, with a buddy who is more than a brother and a little less than a wife, getting blind drunk together is really the only way to say farewell.



Ampak vrnimo se k vprašanju o nezanesljivosti, relativnosti in namišljenosti našega konstrukta realnosti (glej tudi Memento): o drugačnem, pravljičnem svetu, ki nam ga prodaja Hollywood. Odsluženi glumač Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) pravzaprav nikoli ni bil zares zvezdnik najvišje klase, kakor si domišlja. Sicer ne bi igral v kavbojskih TV-serijah in bi dejansko dobil vlogo Steva McQueena v Velikem pobegu (1963) Johna Sturgesa, namesto da si to le medlo predstavlja. (Čustveni izpad samopomilovanja v prikolici, potem ko je pozabil besedilo, in v šundovskem čtivu na snemanju prepozna samega sebe: Ricka ali DiCapria?) Pravzaprav se je zlagal že glede avtomobila in tega, zakaj ga mora njegov filmski dvojnik in prijatelj Cliff Booth (Brad Pitt) voziti naokrog. In ko smo že pri slednjem: je okoreli, flegmatični kaskader v resnici ubil svojo ženo ali je bila nesreča? (Referenca na skrivnostno smrt Natalie Wood.) In ali je zares izprašil rit domišljavemu Bruceu Leeju (posmehljivo mu reče Kato, po njegovem liku v Zelenem sršenu), ali pa je dogodek s studijskega parkirišča močno izkrivljen? Navsezadnje se zadeva odvije le v njegovem spominskem preblisku med popravilom antene. Nemara je vsaj agent Marvin Schwarz (Al Pacino) historično pristen, čeprav izrecno poudari svoj priimek, da ga ne bi zamešali z resničnim Marvinom Schwartzom, producentom kavbojke 100 Rifles (1969)? Dvoumnosti se nadaljujejo z Margot Robbie, ki na platnu gleda pravo Sharon Tate v vohunski komediji The Wrecking Crew (1968) in ne digitalno zmontirane nje same (kot Dalton med vojnimi ujetniki, v slogu Forresta Gumpa); prirejanje resnice pa doživi vrhunec v fantazijski reviziji tragičnih dogodkov 8. avgusta 1969, povezanih z Mansonovim klanom in pokolom na naslovu 10050 Cielo Drive v Los Angelesu. Filmski hipiji niso nič drugega kot vsiljivi tepci, fanatični izmečki, umazani delinkventi — s tem pa morbidna mitologija resničnih dogodkov kakor v uteho sublimira v farso in karikaturo, ki s krvavo maščevalnim epilogom prinese ultimativno zadoščenje: kaj, ko bi lahko film dejansko (vzporedno) spreminjal resničnost na lepše? Nedolžni bi preživeli, neslavne barabe bi bile kaznovane še pred udejanjenim zločinom, filmske zvezde se ne bi starale in vsakdo bi zasluženo dobil svoje mesto.

To je pravljica o "dobrih starih časih", ko je bila Amerika "velika", ko so bile spolne identitete, spolne vloge in spolne hierarhije jordanpetersonovsko jasne, ko so bili moški glavni, ženske pa — kot Sharon Tate — noseče. In seveda, to je obenem groteska o zastarevanju in zatonu belega moškega — o moškem, nekdanjem vladarju, ki izgublja potenco, avtoriteto, družbeno moč, o moškem, ki se ne more sprijazniti z razpadom "kavbojskega" patriarhalnega reda, o moškem, ki mu je čas potekel, o moškem, ki trpi in joče. —Marcel Štefančič, Mladina

Tisto, kar je Tarantinu najbolje uspelo, tokrat ni le nasilje, besedičenje slikovitih likov in prislovične popkulturne domislice, temveč pripovedni kontekst ter intimno spominsko ozadje; mogoče gre celo za njegov najbolj osebni film. Šestdeseta leta z vsemi občutki in glasbo in duhom časa še nikoli niso bila videti tako otipljiva, brez vsakršnih digitalij in posebnih učinkov; med dolgimi meditativnimi vožnjami po mestu in nostalgičnimi refleksijami jih podoživljamo z grenko-sladkim občutkom otožnosti nad vsem tistim, česar ni več. (Posthumno se pojavi lani umrli Luke Perry v ganljivi poslednji vlogi). Potemtakem nam v svetu slabih kopij in post-resnice (po Harariju) ostane le reproduciranje in citiranje samega sebe, kakor v svojem devetem — menda predzadnjem — podvigu dokazuje zreli, bolj umirjeni Tarantino (a s še vedno prepoznavnimi fetiši in značilnimi prijemi); vse to nam daje občutek večnosti in tolažbe, kot da ne bomo nikoli umrli.

Menim, da bodo zlati kipci upravičeni? O, ja.

2 komentarja:

  1. huh...sem se zadnjič kar ustrašil pri tvojem opisu Parazita, ko si (lažno) sugeriral (ali pa sem jaz narobe razumel), da ti ni bil všeč...
    Kaj meni definira dober film? To da se med ogledom zabavam in da po ogledu lahko o njem razmišljam. To je to!

    Sicer pa lepo povzeto razmišljanje

    OdgovoriIzbriši
  2. Spet imaš popolnoma prav, tisto sem jaz nerodno zapisal (je že popravljeno). Tarantino mi je bil osebno veliko bolj všeč od Scorseseja, nagrad sicer nisem pričakoval, a tudi ne bom presenečen nad njimi. Cilj Tarantina je zabava gledalca (to tudi odkrito prizna) in to mu po mojem vsakokrat uspe v polno.

    OdgovoriIzbriši