13. jan. 2020

Zombieland: Double Tap (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Berem in poslušam sila naklonjene ter spodbudne kritiške odzive na nadaljevanje satirične komedije Dobrodošli v deželi zombijev izpred desetletja, v katerem je režiser izvirnika Ruben Fleischer po scenariju istih sodelavcev vnovič združil prvotno igralsko zasedbo: Woody Harrelson, Jesse Eisenberg, Emma Stone in Abigail Breslin (Woddyja in Emmo bi lahko gledal, kako dremljeta, preostala dva pa večinoma tudi nista huronsko nadležna). Priznam, film je pretežno duhovit in vseskozi kratkočasen (prigoda s poševnim stolpom v Pisi me je nasmejala do solz). In če je to vse, kar današnje občinstvo pričakuje in si želi, torej puhlo in premočrtno kokičarsko zabavo, potem je nadaljevanje pač zadostilo pričakovanjem. Če si je kdo obetal poudarjene satirične podtone ali cinično družbenokritično (samo)podobo, pa se bo moral obrisati pod nosom.

Premisa o duhovni izpraznjenosti, nesolidarnosti in razcepljenosti moderne družbe, ki se razvija v prikazu kronične odtujenosti in pomanjkanja zaupanja med liki, klimaks dosega v katarzičnem obračunu z zombiji v naelektrenem lunaparku — več kot prikladnem simbolu novodobne požrešnosti, kanibalizma in potrošniške zblaznelosti, ki nepotešeno razkraja sisteme moralnih vrednot. Šele v takem kontekstu lahko film "Dobrodošli v deželi zombijev" proglasim za pronicljivo in bistroumno komedijo, ki poleg obešenjaškega variiranja premore tudi posluh za tematsko parafraziranje žanrskih klasik ter na ta način nadaljuje kreativno vizijo Wrightove "Noči neumnih mrtvecev". —Jan G., MrXfilm

Kaj novega ali drugačnega prinaša nadaljevanje? Popolnoma nič, zero, nada, zip. Četudi so glumači videti, da so se zabavali še bolj kot pri prejšnjem filmu (Zoey Deutch se mi je zdela hilarično smešna, Bill Murray v samoreferenčnem prizoru po odjavni špici pa nekako odveč), je s pop-referencami bogata in prisiljeno samonanašajoča se drža, v kadre vsajeni 3D napisi o rekordih in nagradah in pravilih preživetja, že nekoliko prežvečena. Aha, takrat je bilo zanimivo, v drugo pa ne več toliko. Sarkazem in črni humor v dialogih je sicer dobrodošel, samo škoda, da ga niso kaj prihranili tudi za tematsko in širše pomensko sliko. Če je prvi Zombieland z epilogom v tematskem zabavišču — bržčas namig na malce prej posneti Lunapark (2009) z Eisenbergom — metaforično in metafilmsko ciljal na umsko plitvino, zabavljaško potrošništvo in obče poneumljenje zombijevske neoliberalne družbe, potem bi tokrat pričakovali nekoliko bolj eksplicitne pomežike trumpovski Ameriki nesmislov, lažnih novic in vladavine absurda (celo Mrtvi ne umirajo Jima Jarmusha so premogli nekatere tovrstne točke). Ampak ne, razen prizorišča opuščene Bele hiše in siceršnje ameriške mitologije rdečevratništva ni bilo zaslediti nič konceptualno pomenljivejšega. In zaključek na hipijevskem, brezbrižnem in razpuščenem Babilonskem stolpu žurantov in zapohancev? Naj bi razumeli, da je šlo itak vse v maloro, torej se lahko samo še fatalistično zadenemo in zabavamo do konca (This Is the End), saj našemu svetu tako ali tako ni več pomoči?

Zombija moraš ustreliti dvakrat (double tap), slišimo. Zakaj dvakrat? Za vsak primer — da ga res zanesljivo ubijemo. Podobno je z vici — ko ga povemo drugič, ga ubijemo. Film "Dobrodošli v deželi zombijev" je bil tak vic. Pred desetimi leti nas je očaral s svežim, lahkotnim, farsičnim, sarkastičnim, lucidnim pristopom k zombikalipsi, toda v zadnjih desetih letih smo videli toliko imitacij tega filma, da zdaj nadaljevanje izgleda le kot malce bolj navdahnjena imitacija teh imitacij, kot karikatura originala.
Vse je mogoče povsem legalno pobiti. Z užitkom, nekaznovano in brez slabe vesti. Zombiji so le nekdanji ljudje, bivši ljudje, razosebljeni ljudje, razčlovečeni ljudje, razlaščeni ljudje. Nekoč so bili to ljudje, zdaj niso več. Zato lahko z njimi počnejo, kar hočejo. —Marcel Štefančič, Mladina

Žal mi je predvsem izvrstnih igralcev (poleg Murrayja sta nemarno neizkoriščena tudi Rosario Dawson in Luke Wilson), ki se udinjajo le še v neskončnih reciklažah in oportunističnih, cenenih predelavah. Saj razumem, hollywoodska produkcija je zgolj finančna investicija v zagotovljeni dobiček, enkratni nakup lahkotne in hitro minljive zabave. Če to ni ultimativna (samo)referenca in popoln portret današnjega časa, pa tudi nič nočem. In tudi to je že zdavnaj povedal George Romero, naj počiva v miru.

Ni komentarjev:

Objavite komentar