15. feb. 2020

Re-Animator (1985)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ironično je, da črno-komična gnusljivka režiserja Stuarta Gordona (ki je sprva hotel prikazati gledališko predstavo) velja za eno najbolj kultnih in prepoznavnih adaptacij literarnih motivov slavnega H. P. Lovecrafta. Ta je v amaterski reviji Home Brew svojega prijatelja G. J. Houtaina namreč grozljivo novelo Herbert West — Reanimator od februarja do julija 1922 serijsko izdajal izključno zaradi zaslužka (po pet dolarjev za vsakega od šestih delov), sicer pa svoje zgodbe ni preveč čislal; med drugim zato, ker je moral v nasprotju s svojim slogom vsako epizodo senzacionalistično zaključiti s cliffhangerjem.* Tudi primerjalni akademiki in poznejši privrženci Lovecraftove knjižne zapuščine jo štejejo za enega njegovih najmanj značilnih in/ali kvalitetnih umotvorov; za nameček pa se celo Gordonov film le bežno navdihuje pri literarni predlogi in dramaturgijo izpeljuje precej po svoje. Lovecraft je kratko fabulo na hitro zasnoval kot parodijo Frankensteina avtorice Mary Shelley; v njej se prvič pojavlja fiktivna univerza Miscatonic v namišljenem mestu Arkham v Massachusettsu in — kar je bolj zanimivo — prvič v literaturi imamo opravka z brezumnimi zombiji oziroma skrivnostno oživelimi trupli, ki po vstajenju od mrtvih kažejo prvinski nagon, živalsko popadljivost in nagnjenje do človeškega mesa. Te motive sta pozneje s pridom uporabila Stephen King (Pet Sematary) in George A. Romero (Night of the Living Dead) ter za njima ničkolikokrat še marsikdo.



Film sem brez zadržkov predvajal našemu trinajstletniku, ki se je ob njem celo zabaval (in potomce je pač treba filmsko izobraziti), saj je za današnje razmere njegov prikaz dokaj nedolžen — tedaj pa je bil s hektolitri krvi, goloto in seksualnimi insinuacijami precej drzen. (Menda je sivolasega britanskega igralca Davida Gala — nenavadno podobnega ameriškemu senatorju Johnu Kerryju — žena dejansko zapustila zaradi razvpitega prizora njegove zombificirane glave med nogama gole Barbare Crampton. Revež se je moral zaradi skromnega proračuna postriči do kože in potem nositi lasuljo, da je bila pričeska enaka lasem na prostetični glavi. Med operacijo srca je umrl šest let pozneje, predtem pa posnel še nadaljevanje Bride of Re-Animator.) Razen tega je v luči današnjih stereotipov zgodba smešno nekonsistentna in nedorečena: blazni mladi znanstvenik Herbert West (Jeffrey Combs), ki s pomočjo nekakšnega seruma obuja mrtvo tkivo, vendar drek kmalu zadene ventilator in kopičiti se začnejo absurdne situacije. Kako je do odkritja prišel, ne izvemo — kot tudi ne, kaj natanko počne fluorescentno zelena snov ali kako zlonamerni dr. Carl Hill telepatsko nadzira lobotomizirane paciente-zombije. (Ali zakaj si za vstop v mrtvašnico mimo nočnega čuvaja na ramena povezne groteskni plastični rekvizit za učenje anatomije, namesto lastne odsekane glave, ki jo prenaša v torbi — kakor se je po že posnetem prizoru spraševala Cramptonova.) Ampak vse to ni tako pomembno, ko se ob vsem nadstvarno hilaričnem nesmislu še danes lahko prav solidno zabavamo ob njegovi kratkočasni odbitosti.

Filmu sta sledili poznejši nadaljevanji Bride of Re-Animator (1990) ter Beyond Re-Animator (2003) v režiji Gordonovega producenta Briana Yuzne in z Jeffreyjem Combsom, ki se mu je v še eni gnusni Lovecraftovi zgodbi v Gordonovi režiji From Beyond (1986) že leto pozneje pridružila tudi Barbara Crampton. Stuart Gordon je precej pozneje posnel še srhljivko Dagon (2001), ki pa je kljub naslovu istoimenske Lovecraftove zgodbe v resnici pretežno zasnovana na njegovi slavni noveli The Shadow Over Innsmouth. (V zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe je leta 2008 izšla Lovecraftova antologija Zgodbe, med njimi tudi Cthulhujev klic, Dunwichska grozota ter Senca nad Innsmouthom.)



Lestvice so nehvaležna in jalova reč, zato naj za konec naštejem le peščico filmov, bodisi zgolj navdihnjenih ali neposredno zasnovanih z motivi H. P. Lovecrafta (brez kakšnega posebnega preferenčnega vrstnega reda), o katerih sem doslej že pisal: The Thing (1982), The Resurrected (1991), In the Mouth of Madness (1994), Event Horizon (1997), Deep Rising (1998), The Mist (2007), John Dies at the End (2012), Banshee Chapter (2013), Evil Dead (2013), Spring (2014), The Void (2016), Cold Skin (2017), The Endless (2017), Annihilation (2018), Color Out of Space (2019), The Lighthouse (2019) in morda še kaj, pa sem ta hip pozabil. Skratka: izbire je dovolj — če že niso prav vsi našteti tudi enako kvalitetni.
* Op. Literarna in filmska domislica pomeni odprt, "na robu prepada viseč" konec oziroma prekinjen, nedokončan ali občinstvu neznan razplet z namenom zbujanja napetosti. V književnosti je znana zbirka pravljic Tisoč in ena noč, kjer pripovedovalka Šeherezada vsako zgodbo zaključi z novo skrivnostjo, da bi tako vsaj še za en dan odložila svojo usmrtitev.

Ni komentarjev:

Objava komentarja