2. feb. 2020

This Is Spinal Tap (1984)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Mladi Orson Welles je na noč čarovnic leta 1938 z radijsko igro Vojna svetov prepričal poslušalce, da so jih napadli Marsovci, in povzročil preplah med rojaki na ameriški vzhodni obali.

Slabega pol stoletja pozneje je mladi režiser Rob Reiner prikazal dokumentarec o britanski heavy metal zasedbi Spinal Tap — in mnogi gledalci so bili prepričani, da gre za resnično glasbeno skupino. Večina je spregledala pritajene tone komične farse in gromoglasno zajebancijo resnih obrazov, temveč so (celo pravi glasbeniki, recimo Ozzy Osbourne, The Edge iz U2 ali Steven Tyler iz Aerosmith) doživeto sočustvovali s tegobami nesrečnega benda na ameriški turneji. Rob Reiner morda ni ravno izumil nove zvrsti (notorični v osemdesetih so bili še Bogovi so padli na glavo, apokaliptični The Atomic Cafe ter Zelig Woodyja Allena), vendar je lažni dokumentarec — t.i. mockumentary oziroma psevdodokumentarna komedija ali dokumentarna parodija — verjetno dosegel vrhunec prav po zaslugi njegovega celovečernega prvenca, ki je po skromnem začetku prerastel v pravcati kult. Eden od njegovih rednih sodelavcev, prijatelj in scenarist Christopher Guest (že konec tistega leta se je pri Reinerju doma poročil z Jamie Lee Curtis, ki je Guestovo fotografijo iz filma videla v reviji Rolling Stone), je pozneje z isto zasedbo soigralcev nadaljeval mokumentarno serijo s filmi Waiting for Guffman (1996), Best In Show (2000), A Mighty Wind (2003), For Your Consideration (2006) ter Mascots (2016).



Vse se je začelo že konec sedemdesetih, ko so glumači in glasbeniki Michael McKean, Christopher Guest in Harry Shearer (skupaj z Reinerjem) pripravljali pilotni skeč za komično serijo The T.V. Show (1979), kjer so upodobili izmišljeno britansko skupino Spinal Tap. Kajpak je šlo za čisto satiro, posmehovanje poudarjenemu nastopaštvu in pretenciozni (psevdo)mitologiji mnogih samovšečnih rokerjev (kar je veliko pozneje groteskno spodletelo Tomčiju Kurčiju v muzikalu Rock of Ages); McKean je tako vodja skupine David St. Hubbins, dolgolasa karikatura frontmanov tipa Bruce Dickinson (Iron Maiden) ali Joe Elliott (Def Leppard), Guestov lik in solo kitarist Nigel Tufnel je na odru podoben Ozzyju v divjih mladih letih (Black Sabbath), Shearer kot nebrzdani basist Derek Smalls pa s košatimi brki in zalizci spominja na pomanjšanega Lemmyja (Motörhead). Čez nekaj let naj bi za studio Marble Arch Productions napisali scenarij za celovečerec, ki bi spremljal fiktivni bend, a so se namesto tega odločili za golo improvizacijo — dolgoletnim prijateljem in uigranim glasbenikom se namreč ni bilo treba pretvarjati, da obvladajo svoje inštrumente, pravzaprav so imeli pripravljen tudi spodoben nabor lastnih skladb za namišljeno skupino (s hilarično zabavnimi temami in opolzko satiričnimi besedili). Film so v petih tednih posneli v Los Angelesu in okolici; dialoge so si izmišljali sproti in med številnimi posnetki so pri končni montaži uporabili tiste najbolj posrečene. Kamera veterana dokumentarcev Petra Smoklerja jih je spremljala, kakor da gre za pravo skupino — in vse drugo je zgodovina. Rodila se je "resnična" (parodična) zasedba Spinal Tap in pristen vtis o verodostojnosti sta poleg uradnega soundtracka filma This Is Spinal Tap (1984), mnogih koncertnih nastopov in televizijske predstave A Spinal Tap Reunion: The 25th Anniversary London Sell-Out (1992) podkrepila tudi prava, samostojna albuma Break Like the Wind (1992) ter Back from the Dead (2009).

Razen huronskega uspeha in veljave, ki ga je bil Reinerjev mokumentarec deležen v naslednjih letih (ameriška ustanova Kongresna knjižnica ga je kot kulturno pomemben dosežek uvrstila na seznam Narodnega registra za ohranitev filmov), je zanimiv njegov daljnosežni popkulturni vpliv in trajna referenčna vrednost. (Leto 1984 je bilo filmsko izjemno tudi sicer.) Tako denimo v filmu glasbeniki zaradi sporne naslovnice Smell the Glove po zgledu "belega albuma" Beatlov nazadnje izdajo album, ki je popolnoma črn (celo brez imena skupine ali naslova, kar je seveda absurdno), slavna zasedba Metallica pa je leta 1991 s svojim "črnim albumom" tudi v resnici storila nekaj takega (z več kot 100 milijoni prodanih plošč je to njihov najuspešnejši album). Fluktuacija bobnarjev, ki so pri bendu Spinal Tap tragično umirali v skrivnostnih okoliščinah (zamenjali so jih več kot trideset), se je spremenila v samouresničujočo anekdoto in dolgoletno prislovico med pravimi rokerji (in motiv je uporabila celo avtorica Harryja Potterja pri svojih učiteljih obrambe pred mračnimi silami), njihov odrski rekvizit smešno pomanjšanega Stonehenga — kot parodija pretiranih kulis na turneji Black Sabbath za promocijo albuma Born Again leta 1983 — pa se je osebno dotaknil tudi ikonografije Aerosmith, ki so bili na naslovnico svojega sedmega albuma Rock in a Hard Place umestili fotografijo slovitih pokončnih kamnov iz neolitika. Za nameček so v skladu s razvpitim skečem mnogi proizvajalci glasbene opreme — sloviti Marshall, Sound Image, Soldano Custom Amplification ali Friedman — v resnici začeli ponujati po meri izdelane ojačevalnike s številčnicami potenciometrov, ki segajo do 11 (med prvimi je takega imel Eddie Van Halen). In če še ne veste: celo na portalu IMDb je tukaj omenjeni film edina izjema, ki jo lahko uporabniki ovrednotijo z enajstimi zvezdicami.

Most blokes, you know, will be playing at ten. You're on ten here, all the way up, all the way up, you're on ten on your guitar. Where can you go from there? Where? —I don't know. —Nowhere. Exactly. What we do is, if we need that extra push over the cliff, you know what we do? —Put it up to eleven. —Eleven. Exactly. One louder. —Why don't you just make ten louder and make ten be the top number and make that a little louder? —These go to eleven.

1 komentar: