9. mar. 2020

The Happening (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Alright, there appears to be an event happening. Central Park was just hit by what seems to be a terrorist attack. They're not clear on the scale yet. It's some kind of airborne chemical toxin that's been released in and around the park. They said to watch for warning signs. The first stage is confused speech. The second stage is physical disorientation, loss of direction. The third stage... is fatal.

V času vsesplošne panike zaradi koronavirusa se apokaliptična drama Manoja Nelliyattuja 'M. Nighta' (Unbreakable, Signs) nenadoma zdi vnovič aktualna; četudi po občem konsenzu kritiške srenje in zlasti ušivem vtisu gledalstva sodi med njegove najmanj posrečene projekte (poleg After Earth ter The Last Airbender). Še več, postala je predmet splošnega posmeha, množičnega karikiranja, parodiranja, neskončnih internetnih memov in ciničnih dovtipov — do te mere, da je z negativnim prizvokom okužila tudi ustvarjalce in sodelujoče (Marky Mark), ki so še sami začeli verjeti in razlagati, da je režiserju tokrat pač spodletelo. Pa je film res tako zanikrn, ali pa je v njem vendarle kaj več od tistega, kar je videti na prvi pogled?



Odvisno od zornega kota in izostrenosti perspektive. Samo najbolj površen in nezahteven gledalec ga lahko jemlje dobesedno in spregleda njegovo metaforičnost, čeprav že s pomenljivim naslovom ironično izkazuje paradoksalnost svoje premise: seveda ni nikakršnega "dogodka" ali zunanjega sovražnika v obliki smrtonosnih dreves in ubijalske trave. Vse, kar se zares "zgodi" in kar je v pripovedi jasno zaznati, sta človeški čredni nagon in množična histerija; brezumni masovni samomori in (kvazi)znanstvena domneva, da gre za nekaj, kar očitno povzročajo rastline, kar bo z vetrom prišlo po zraku in se polastilo volje ljudi, zbirajočih se v večje skupine. Edina rešitev naj bi bila v karanteni in osamitvi. (Se že komu svita podobnost s sodobnim neoliberalnim individualizmom in skrajno egocentričnostjo? Vprašanje je le, ali je vizionarski poudarek nameren ali slučajen.) Temu primerno je tudi smešno nespametno vedenje protagonistov: nesmiselne odločitve krojijo njihova dejanja in usodo, ki naposled vodi v propad in obup — nazadnje pa v katarzično razodetje, da se pravzaprav ni zgodilo nič, oziroma da je "tistega" konec (karkoli je že bilo). Potemtakem ne gre za to, kaj se je pripetilo, ampak kako so se ljudje na "dogodek" odzvali. Je bilo to prvotno mišljeno kot značilni shyamalanovski zasuk, v katerem se stvari nazadnje pokažejo v drugačni luči?
Tako, da se predramimo in da se zavemo, kaj se bo zgodilo, če ga ne bomo nehali srati. Situacijo namreč v roke vzamejo rastline. Te prijazne proizvajalke kisika, ki nas imajo dovolj. Ki nam fotosintezo vtaknejo v rit, prevzamejo vlogo Osame bin Ladna in nas zasujejo s toksini. Z izjemno nevarnimi strupi, ki se širijo po zraku in ljudi spremenijo v samomorilce. Prav ste prebrali, ljudje začnejo po celi zahodni obali Amerike izvajati samomore. Serijsko, predano in skupinsko. Kot da so člani kakšne sekte. —Iztok

Film ima v resnici le dve napaki: butast scenarij z ridikuloznimi slepimi ulicami (in naključnimi random-ass pripetljaji zunaj konteksta) ter popolnoma zgrešen glumaški casting. Namesto suverenemu, poistovetljivemu karakternemu igralcu je M. Night Shalabayzer osrednjo vlogo zaupal brezizraznemu kosu govedine Wahlbergu (The Perfect Storm, Max Payne, The Other Guys, Pain & Gain, Lone Survivor, Deepwater Horizon), ki z namrščeno lesenim performansom ne bi prepričal niti šestletnika z Downovim sindromom (v nekaterih sijajnih filmih kot Boogie Nights preprosto igra samega sebe, tj. nabildanega tepca), za nameček pa mu je za lik soproge namenil še sterilno izložbeno lutko Zooey 'Queen of Quirky' Deschanel (močno precenjena serija New Girl, 500 Days of Summer), eno najbolj dolgočasnih mumble-hipsterskih igralk vseh časov (potem ko ga je Amy Adams zavrnila). John Leguizamo v trapasti vlogi s statistiko obsedenega učitelja matematike seveda ne more rešiti zavožene situacije. Z neumnimi dialogi in docela napačno interpretacijo — podkrepljeno z nezanesljivo režijo — vsi skupaj nepričakovano naredijo bizarno komično farso iz nečesa, kar naj bi v svojem bistvu predstavljalo progresivno romerovsko prispodobo in distopično psihosocialno (politično) satiro.

Smrtonosni virus jim je tesno za petami, a na poti je mutiral — če je v kozmopolitskih mestih predstavljal uresničitev ljudske paranoje o ultimativnem terorističnem napadu, se sedaj transformira v psihološki strup, ki ljudi redči v vse manjše skupine, jih navdaja z resignacijo, nihilizmom in antropofobijo ter jih dela asocialne, labilne in mizantropske, da sodbo dočakajo sami, oropani čustev in intime ter polni sovraštva do sočloveka.
Dogodek je mračni spleen o odtujenosti, desocializiranosti in desolidariziranosti moderne družbe, opresivna moralka o disorientaciji človeka, ki ga v kolektivu držita le še strah in panika, in, če hočete, apokaliptična alegorija kapitalističnega ustroja, ki ljudi napleta v pasivno, togo, brezčutno mrežo, po kateri pustoši neobvladljivi virus potrošniške mrzlice. —Jan G., mrXfilm

Tehnično ni s filmom nič narobe, prav nasprotno; posnel ga je prekaljeni mojster fotografije Tak Fujimoto (The Silence of the Lambs, The Sixth Sense, The Manchurian Candidate), glasbo je prispeval slavni James Newton Howard (The Fugitive, The Devil's Advocate, Batman Begins, The Dark Knight, Nightcrawler), za zanesljivo montažo je poskrbel legendarni Conrad Buff (Titanic, The Abyss, Terminator 2: Judgment Day), hočem reči, kaj bi še radi?

"Fuck it. It is what it is. Fucking trees, man. The plants. Fuck it. You can’t blame me for not wanting to try to play a science teacher. At least I wasn’t playing a cop or a crook." —Marky Mark Wahlberg

Umotvor s proračunom 45 milijonov jih je v blagajne prinesel skoraj štirikrat toliko, kar sploh ni slab rezultat, vendar se je poslej sila slabo postaral in dolgoročna škoda je bila tedaj že storjena; Shyamalan je — skupaj z nekaterimi naslednjimi filmi kot After Earth (2013) — padel v nemilost pri hollywoodski srenji in večjih studijih. Trajalo je nekaj let, da se je odkupil z inventivnim nizkoproračuncem The Visit (2016), zato da je potem lahko zaključil svojo super(anti)junaško trilogijo s filmoma Split (2016) ter Glass (2019), vendar osebno nisem povsem prepričan, ali je dejansko spet v stari formi. Trenutno čakam(o) njegov naslednji film Labor of Love (2021), a brez posebnih pričakovanj in s karseda nizkimi merili.

Ni komentarjev:

Objava komentarja