21. mar. 2020

The Invisible Man (2020)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Meh. Leigh Whannell je spet posnel filmski iztrebek.

Dajmo se takoj znebiti slona v sobi, velja? Film o nasilnem, manipulativnem možu, obsedenem s popolnim nadzorom, ki ustrahuje ženo in bo raje uničil vse in vsakogar, kot da bi ji dovolil oditi? V času sodnega pregona zloglasnega filmskega mogotca Weinsteina, ko Hollywood (še kar) neustavljivo bruha sprenevedave, hinavske, politično korektne zgodbe o opolnomočenju žensk brez vsakršne substance — zgolj zato, da pač so (#MeToo), ker potrebujemo nenehne odmerke ozaveščenosti? Da, tako očitno je. Bolj prozorno in oportunistično je le še dejstvo, da je glavno vlogo namenil prav Elisabeth Moss, ki je z Deklino zgodbo (2017—2020) postala glumaški epitom ženskega boja zoper moško opresijo in kruti patriarhalni svet. Ironično je, da je ta sijajna igralka s poistovetljivo karakteriziranim likom skoraj edini razlog za ogled Nevidnega človeka (potem ko je igrala še en tak lik v ušivi kriminalki The Kitchen).

Svet ne verjame ženskam. Ta nejevera privzema različne podobe, od opazk o melodramatičnosti do obtožb laganja iz koristoljubja — tudi, ko gre za družinsko nasilje. Vprašanje, ki nam ga zastavlja Nevidni mož, je provokativno v svoji preprostosti: so moški, ki zlorabljajo ženske, nevidni? Ali pa se samo vsi pretvarjamo, da jih ne vidimo, da bi lahko toliko bolj velikopotezni odigrali "šokiranost", ko se kateri razkrije? —Ana Jurc, MMC RTV SLO


Zasnova sploh ni tako napačna, a zakaj mora Whannell vanjo tlačiti cenene elemente znanstvene fantastike, ki služijo zgolj kot prikladno gonilo pripovedi? Zakaj ne bi preprosto posnel zgodbe o begu trpinčene ženske pred psihopatskim možem? Aha, saj res, veliko jih je že nastalo, ampak omenimo le eno s skoraj identično premiso — v devetdesetih smo gledali triler V postelji s sovražnikom (1991) režiserja Josepha Rubena (po romanu Sleeping with the Enemy avtorice Nancy Price), z odličnima Julio Roberts in Patrickom Berginom. (Če koga zanima: da, v nepričakovanem epilogu ga Julia hladnokrvno in brez pomislekov ustreli.)

Ampak tisto, kar zares zmoti (vsaj mene je), so tako številne in absurdne nedoslednosti, da popolnoma povozijo tematsko in dramaturško zaokroženost ter preglasijo nujni zamik nejevere — do te mere, da se psihološka srhljivka sprevrže v neumno sci-fi preganjavščino maščevalne ženske. Že izhodišče je nesmiselno: vrhunski strokovnjak za optiko razvije koncept popolne svetlobne mimikrije (izumi docela prosojno obleko, katere delovanje ni nikoli pojasnjeno), vendar revolucionarno odkritje obdrži zase, samo zato, da lahko iz kotov in omar zalezuje soprogo, ki je ušla pred njegovo surovostjo. O presenetljivem samomoru znanstvenika ne dvomi nihče, razen njegovega brata pa ni drugih svojcev ali znancev. Le da Adrian ni zares umrl, temveč se je prelevil v nevidnega nindžo z osupljivimi strelsko-pretepaškimi sposobnostmi (in spreten je tudi z rezili), ki na mah onesposablja cele vojske oboroženih varnostnikov ter kot za šalo premaga celo temnopolto gmoto mišic Jamesa (Aldis Hodge), vendar po drugi strani ni kos šibki ženski roki, ki na koncu zavda njemu samemu. Ima pa zato zmožnost nesnovnega teleportiranja iz hiše v avtomobil in spet v restavracijo ter na poljubne konce mesta (kjer lahko Uber v nekaj minutah prikličeš tudi sredi noči). Njegova oprava je menda samo-očiščevalna (barva se z nje popolnoma spere v nekaj sekundah) in čeprav ni jasno, kako vidi ali sploh diha skozi nepredušno telesno membrano, mu v obratni smeri močno škodi pršilo s solzivcem za samoobrambo; poleg tega lahko orožje in druge predmete, ki jih prenaša s seboj, po želji naredi bodisi vidne ali nevidne. Nelogičnosti se množijo tudi pri vseh drugih aspektih zgodbe. Sestra glavne junakinje (Harriet Dyer) v trenutku izgubi zaupanje vanjo, čeprav ji je še malo prej požrtvovalno pomagala, zaradi enega samega e-pisma, ki bi ga lahko napisal kdorkoli? In prav nihče ne verjame razlagi Cecilie, četudi je znano, s čim se ukvarja njen mož? Nenadoma je ona tista, ki naj bi brez razloga udarila prijateljevo hčer (Storm Reid), čeprav je bila vsaj poldrugi meter stran, in na daljavo prerezala vrat osebi z druge strani jedilne mize? Brez obravnave ali sojenja jo vtaknejo v psihiatrično ustanovo, pozneje pa enako hitro razbremenijo krivde za domnevni umor? In kakšen je pravzaprav motiv brata (Michael Dorman), pač zloba zaradi same zlobe, ker je neuravnovešenost v družini? Za piko na i poskrbi za lase privlečeni razplet, ko naposled ugledamo vsemogočnega in vseprisotnega veleuma Adriana (manekenski Oliver Jackson-Cohen), neznosno smešnega pezdeta, ki daje vtis, kot bi ne bil sposoben postreči s svežim burekom iz lokalne pekarne, kaj šele priti do največjega odkritja v zgodovini človeštva.

Nekatere bo zmotilo, da film v prvi polovici daje vtis psihološke strašljivke, nato pa te elemente opusti in se začne spogledovati z znanstveno fantastiko in akcijsko avanturo, kar zgodbi odvzame nekaj suspenza in tesnobne atmosfere, s katero nas je izdelek dosedaj držal v napetosti. In ko smo že pri zgodbi; ta si včasih privošči preveč zasukov, ki posledično zbujajo več vprašanj kot odgovorov, smiselnost osrednjega zapleta pa začne postopoma izgubljati trdne temelje. Nasploh film tudi v najšibkejših momentih pokonci drži Mossova s svojo odlično igralsko predstavo odločne in hkrati ranljive ženske, ki bo premagala lastne travme, če se z njimi direktno sooči. —Vid Šteh, Deseta umetnost

Če sem nemara preveč pikolovski, je to zato, ker imam vsaj minimalna merila za prepričljivo, verodostojno in kolikor toliko stvarno zgodbo. Kaj je torej novega? Psiho(socialno)seksualni arhetip ultimativnega voajerizma (oz. nevidnega opazovanja drugih in bližnjih) v resnici implicira že klasični roman The Invisible Man (1897) H. G. Wellsa in ga je v mnogih umotvorih do potankosti tematiziral že slavni Hitchcock (najbolj prepoznavno v svojem Dvoriščnem oknu), za šibko premiso o vsenavzočnosti tehnologije pa tudi ni videti, da bi jo želel Whannell posebej poudariti. Škoda, po njegovem imenitnem nizkoproračunskem sci-fi trilerju Upgrade (2018) sem si obetal veliko, a pričakovanja so bila očitno (spet) previsoka.

2 komentarja:

  1. Tudi moj vtis je blizu tvojemu. Morda je meni šel malo manj na živce, saj zgodba kljub temu lepo teče in je dokaj solidno režirana.
    Lepo si izpostavil nelogičnosti in med ogledom sem se tudi sam večkrat le kislo nasmehnil ob takšnem ignoriranju zdrave pameti.

    Največji plus pa zagotovo E. Moss.

    Touché za opažanje glede izbire glavnega negativca ;)

    Dišalo je po komediji, ko sem prvič zagledal kdo se krije za masko.

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj veš, film je samo tako dober, kot je dober njegov antagonist. In ta je res neumen, neprepričljiv ter kratkomalo smešen. :)

    OdgovoriIzbriši