27. apr. 2020

Extraction (2020)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Še enkrat so združili moči koordinator kaskaderskih prizorov Sam Hargrave ter brata Anthony in Joe Russo, režiserja štirih veleuspešnih Marvelovih inštalacij superjunaške franšize o Maščevalcih (Captain America: The Winter Soldier, Captain America: Civil War, Avengers: Infinity War, Avengers: Endgame), vendar tokrat v zamenjanih vlogah. Joe Russo je po predlogi lastnega stripa Ciudad (2014), ki sta ga z bratom ustvarila skupaj s sodelavci (Ande Parks, Fernando Leon Gonzalez in Eric Skillman), pripravil scenarij surove vojaške streljačine-pretepačine, za kamero pa je sedel stuntman Hargrave. Nemara ga je navdihnila akcijska neo-noir trilogija John Wick (2014, 2017, 2019), kjer sta nekdanja kaskaderja Chad Stahelski in David Leitch prav tako poskrbela za osupljivo kinetično, fizično prepričljivo in predvsem strašansko zabavno filmsko doživetje.



Zgodba v distribuciji pretočne storitve Netflix je sicer premočrtna in ne posebej izvirna. Tyler Rake je prekaljeni nekdanji vojak, zdaj pa plačanec za nezakonite operacije (Chris Hemsworth, ki je tudi producent), obremenjen s krivdo ter bolečimi spomini na usodno obolelega sina in družino. Samouničevalna brezkompromisnost pri bojnih nalogah se mu obrestuje, saj je izjemno učinkovit operativec, a dolgoletno udejstvovanje in mnoge rane že terjajo davek pri njegovem zdravju in duševnosti. Alkohol in protibolečinske tablete so na dnevnem jedilniku. Ko dobi smrtno nevarno nalogo rešiti najstniškega sina vplivnega indijskega zločinskega tajkuna, ki ga je proti odkupnini ugrabil njegov največji tekmec iz Bangladeša, niti najmanj ne pomišlja: morda se bo z mladim življenjem lahko odkupil za lastne napake iz preteklosti. A če je iztrganje Ovija Mahajana iz rok ugrabiteljev razmeroma rutinska operacija, bo varen izhod iz bangladeškega velemesta veliko težji — posebej zato, ker se naloga z izdajo naročnika srhljivo izjalovi, ko vanjo stopijo nepredvidljivi dejavniki in postranski udeleženci. Nekdanji zavezniki so nenadoma sovražniki, vse niti pa drži v rokah neusmiljeni kriminalni boter, ki ima v pesti tudi vojsko in policijo. Tyler bo moral tvegati vse, da bi uspel rešiti fanta, katerega življenje je izgubilo vsakršno vrednost in je takorekoč vnaprej zapisan usodi.

Piano. I play the piano when I'm nervous. It helps. My father hates it when I do it. He thinks of me the same way you do. More like a thing than a person. —I didn't mean it like that.



Akcijska in kaskaderska plat sami po sebi sta izjemni: krvavi prizori obračunavanja z lokalnimi zločinci in podkupljenimi bangladeškimi specialci so koreografsko navdušujoči in s surovostjo nadvse prepričljivi, kamera stalnega Singerjevega snemalca Newtona Thomasa Sigela (The Usual Suspects, X-Men, Confessions of a Dangerous Mind, Valkyrie) pa pričakovano brezhibna. Montažni rezi so brezšivni in dramaturgija kratkočasno fluidna, z občutenim vtisom nenehne grožnje (vojaška intervencija občasno spominja na odlični Sicario mojstra Denisa Villeneuva). Pripovedno se film nekajkrat upočasni in celo povsem ustavi, da bi z ganljivo interakcijo njegovi liki dobili poistovetljivo meso in značaj — a žal se prav tu pokaže neizkušenost režiserja (če ne omenjamo kulturnih stereotipov, kontekstualnih nedoslednosti in drugih skrajnosti). Namesto s stvarnim karakternim razvojem in življenjskimi situacijami nas Hargrave krmi s klišeji in patetiko (dasiravno je treba priznati, da sta 'Thor' Hemsworth in mladi Rudhraksh Jaiswal všečna), vse skupaj pa v vrhuncu in sklepnem delu začini z močno pretiranim množičnim rambovskim rešetanjem nasprotnikov v slogu drugega Johna Wicka (ki je zato najšibkejši člen te franšize). Resnobni podton mu skupaj z aktualiziranimi družbeno-političnimi okoliščinami — namesto z grafično sočnim stripovskim vzporednim svetom — odvzame žlahten šundovski naboj in za seboj pusti še eno sicer solidno in kratkočasno, a vendarle že velikokrat videno zgodbo o žrtvovanju in odrešitvi v boju zoper moralno in civilizacijsko neravnovesje.

Ni komentarjev:

Objava komentarja