13. maj 2020

Bad Education (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Američani poznajo administrativno funkcijo javnega izobraževalnega sistema, ki ji rečejo superintendent; gre za krajevno določenega nadzornika šolskega okrožja oz. več osnovnih in srednjih šol, ki so mu podrejeni ravnatelji ali dekani posamičnih ustanov. Njegova naloga je vzdrževanje logistike v teh šolah, skrb za njihovo financiranje s strani lokalnih skupnosti in materialna podpora izobraževalnim programom. Gre za ugleden in odgovoren položaj, ki mu čezlužniki pripisujejo visoko veljavo — vsaj, dokler kdo ne zlorabi te funkcije in se s pomočjo privilegijev osebno okoristi. Prav to se je zgodilo v okrožju Roslyn (Long Island, država New York), kjer se je leta 2002 razkrilo, da šolski nadzornik Frank Tassone in njegovi sodelavci že več let skrivaj kradejo javni denar in ga nakazujejo na osebne račune za stroške gradnje nepremičnin, nakup razkošnih predmetov ali lastno razvajanje. Ekipa pod vodstvom sila karizmatičnega Tassona in njegove pomočnice za poslovanje javnih šol Pamele Gluckin je bila sicer tako uspešna in priljubljena, da jim nihče ni gledal pod prste ali dvomil o njihovi poštenosti — dokler se niso njihovi škandalozni posli z dokazi vred pojavili v članku nekega šolskega časopisa. Po resnični zgodbi, pozneje opisani v politično-kulturnem tedniku New York (članek The Bad Superintendent novinarja Roberta Kolkerja), je po prirejenem scenariju Mika Makowskyja nastal film režiserja Coryja Finleyja s prepričljivim Hughom Jackmanom (The Prestige, Prisoners, Les Misérables, Logan), odličnim Rayem Romanom (Ice Age, The Irishman) in čudovito Allison Janney (American Beauty, The Hours) v osrednjih vlogah. Naravnost magnetične igralske predstave in njihova doživeta interakcija so tisto, kar razmeroma banalno in celo vsakdanjo zgodbo povzdigne v omembe vredno cineastično izkušnjo. Črnokomična drama je bila premierno prikazana na lanskem filmskem festivalu v Torontu, konec aprila 2020 pa jo je na svoj program uvrstila televizijska mreža HBO.

Nadzornik Frank in njegova pomočnica imata zasluge za nesluteni razcvet javnih šol v tem okrožju, na visokem četrtem mestu v ZDA. Frank, vedno brezhibno oblečen in skrbno negovan, je mojster pozitivnih sporočil za predstavnike krajevnih skupnosti ali zaskrbljene starše in njihove otroke v šolah; ljudi pozna po imenih in ve za njihove težave ali konjičke. Videti je, da mu ne more spodleteti — vsaj dokler se predrzna novinarka šolskega časopisa (Geraldine Viswanathan) ne odloči podrobneje preučiti poročila o stroških, v katerih začne razkrivati finančno goljufijo epskih razsežnosti.

Know you have a tremendous future. But you're still young. Which is why you need to know and I mean this. If you go public with something that you don't fully understand, it'll come back on you, hard! I don't know... I guess it's our fault mainly. We try to create a safe environment for students, to challenge, take risks, make mistakes, grow. But this mistake, if you make it, we will not be able to protect you. Not me, not your teachers, because it'll change everything. And a lot of innocent people will get hurt.



Poleg oskarjevke Allison Janney (I, Tonya) gre morda tudi za najbolj pretanjeno Jackmanovo vlogo doslej; optimistični in všečni, v resnici pa manipulativni in oportunistični lik prikritega homoseksualca obenem pritegne gledalca in v njem zbudi nelagodne sume o tem, kako je situacija preveč idealna, da bi bila resnična. Umazane stvari so očesu skrite in se med vrsticami razkrivajo šele v kontekstu, med drugim življenja radovedne in nenavadno inteligentne najstnice, ki se v najpomembnejšem obdobju osebnega zorenja sprašuje o morali in integriteti. Je res tako, da pri pozitivnih spremembah vedno nastane tudi določena postranska škoda? Ali človek z leti izgubi etični kompas in mora tehtati le še med slabim ter manj slabim? Naj mu odpustimo obsojanja vredne napake in zlonamerne malopridnosti, če je pri tem naredil tudi veliko dobrega? Ali pa je prav nasprotno: resnica večkrat boli, vendar jo je treba zagovarjati za vsako ceno, kot protiutež sistemski korupciji, pohlepu vplivnežev in pokvarjeni naravi ljudi. Zlasti predstavniki medijev so poklicno zavezani objektivnosti in poročanju o dejstvih, četudi so ta še tako pretresljiva in vsem prinašajo le jezo in nesrečo. V časih, ki jih vsi skupaj pravkar živimo, se zdi to sporočilo še posebej aktualno.

Ni komentarjev:

Objava komentarja