20. maj 2020

Batman v Superman:
Dawn of Justice (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Zakaj sem si šele zdaj — končno — ogledal tole? (Oh, zakaj?) Ker smo kljub preklicu epidemije Covid-19 še vedno doma, vse bolj frustrirani se nemarno dolgočasimo in za odvračanje pozornosti pograbimo za vsako filmsko rešilno bilko. Ta se včasih izkaže za sila trhlo.

Priznati je treba, da Zack Snyder ni imel lahke naloge: Superman proti Batmanu ni bil zamišljen zgolj kot nadgradnja sicer čisto solidnega Moža iz jekla (2013), pač pa mora položiti temelje za franšizo "razširjenega sveta" junakov iz stripov DC Comics. Vsekakor mu lahko v plus štejemo vsaj to, da ni skušal posnemati zafrkantskega humorja, tempa in preizkušene formule Marvelove konkurenčne franšize — nasprotno, zdi se, da se njegove (vizualne in tematske) oporne točke skrivajo v zgodovini umetnosti in mitologije: Superman proti Batmanu je zgodba o padcu bogov, o spopadu titanov, ki se na več mestih očitno naslanja na religiozno motiviko. A kaj ti pomagajo vizije vnebovzetja (zgodnji prizor malega Brucea Wayna med netopirji), če se sama zgodba izgublja v lastnih meandrih in preskokih? —Ana Jurc, MMC RTV SLO


Je v filmu sploh kaj dobrega? Najbrž, a je treba kar dobro razmisliti o tem. Fotografija je solidna, četudi brezupno temačna in grozljivo pusta, muzikalije Hansa Zimmerja so povečini nemoteče (slavni skladatelj je tedaj izjavil, da za može v pajkicah ne bo več pisal glasbe), čudovito Amy Adams je vselej lepo videti (tudi če nima baš ključne vloge), slaboritna Čudežna ženska Gal Gadot je seksi kot hudič (dasiravno so ji očitali manko oblin za ta stripovski lik), pripoved pa je kljub dolžini (OMFG) večinoma dovolj tekoča, da gledalec na zaspi. Vse drugo je čisti obup: nemarno oportunistična in cenena premisa o "mitskem spopadu" dveh superjunakov (Ben 'Butt-man' Affleck goji do Supermoža smešno neutemeljeno zamero zaradi kolateralne škode med njegovim bojem z generalom Zodom, poleg tega pa mu podtaknejo še odgovornost za eksplozijo med zaslišanjem v kongresu), nevrotični geek Jesse Eisenberg v enakem liku kot v vseh svojih filmih je pomilovanja vreden, Scoot McNairy in Laurence Fishburne utoneta v pozabo že med ogledom, dočim zares dobri igralci kot Jeremy Irons ali Holly Hunter bolj ali manj sramotno statirajo. Zadeve ne more rešiti niti vselej zanimivi Henry Cavill (Man of Steel, Mission: Impossible - Fallout), saj so mu v vsem filmu ustvarjalci namenili kolosalnih 42 stavkov.
No, zdaj ko sem videl film, mi je vse jasno, kar pomeni, da sem dejansko kupil vse razloge in zaplete, ki so pripeljali do tega epskega dvoboja dveh najbolj legendarnih superjunakov. To, kar sta v filmu Freddy vs. Jason počela Jason Voorhees in Freddy Krueger, ali še bolje, to, kar sta v filmu Heat počela Al Pacino in Robert De Niro, počneta sedaj Superman in Batman. Dva junaka iz svojih svetov in svojih filmov, ki so ju zdaj nabasali v en skupen film. [...] Je pa tale epska akcija seveda tudi sila aktualna, saj Supermana spremeni v migranta in ga pahne v nemilost pri ksenofobih. Slovenski film torej, če se malo pošalim. —Iztok

V naši novi filmski resničnosti, kjer film ne more več stati sam, ampak je le še iztočnica za devet sorodnih filmov, kolikor jih je studio Warner napovedal samo do leta 2020, mu bo pravično mesto v tem dekalogu verjetno podelila šele zgodovina. Zora pravice ni posebej kvaliteten film, a če ne drugega, v človeku vzbudi novo spoštovanje do Disneyjevega konglomerata, ki zna vsaj slediti svoji formuli Maščevalcev pobarvaj-po-številkah. Sicer pa ne dvomimo, da nas bo prej ali slej doletela tudi Liga pravičnikov proti Maščevalcem. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Dolgočasna, razvlečena, nedosledna superjunaška jeremijada brez riti in glave si je poleg gledalskih ukorov Golden Schmoes (domislica filmskega portala JoBlo.com) zmagoslavno prislužila tudi osem nominacij za zlate maline in nazadnje pobrala štiri; razen ušivih glumaških nastopov v prvi vrsti tisto za najbolj debilen scenarij. Od najbolj lesenega, katatoničnega Batmana (ali kar igralca) vseh časov in od najbolj zanikrnega megalomanskega zlobneža Lexa Luthorja (ali kar antagonista) v vsej zgodovini jeklenega moža je bolj groteskna samo še tista gensko zvarjena CGI pošast v epilogu, v boju s katero nazadnje podleže celo Superman. Kar je še zadnja in ultimativna traparija v poltretjo uro trajajočem 'PG-13' skrpucalu. Brez skrbi, že v naslednjem ga obudijo od mrtvih. Amen.

Ni komentarjev:

Objava komentarja