16. maj 2020

Dazed and Confused (1993)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Za okrogli 1200. filmski zapis na tem blogu bo tale pravšnji. 😊

Kar je bil za sedemdeseta American Graffiti (1973) Georgea Lucasa in sta bila za osemdeseta Footloose (1984) Herberta Rossa ter brat-packovski The Breakfast Club (1985) Johna Hughesa, je za devetdeseta verjetno pomenila neodvisna stoner komedija o odraščanju mladostnikov v režiji velikega ameriškega "eksistencialista vsakdanjega in banalnega" Richarda Linklaterja, po vrsti njegov tretji celovečerec. Film sicer ni bil posebej uspešen (s prihodki je kvečjemu pokril proračun 7 milijonov), a se je njegova veljava začela kazati pozneje in sčasoma je prerastel v popkulturni kult; med drugim zato, ker se v njem skoraj neprepoznavno mladi, gladkih obličij in domala mlečnozobi — marsikdo v svoji prvi vlogi — pojavijo prihodnji hollywoodski zvezdniki kot Matthew McConaughey, Ben Affleck, Jason London, Milla Jovovich, Adam Goldberg, Cole Hauser, Parker Posey ali Rory Cochrane. Zgodba prikazuje zadnji dan pouka in potem naslednjo noč 28. maja 1976, ko srednješolci iz predmestja teksaškega Austina samoiniciativno priredijo večerno zabavo v nekaterih lokalih ter na prostem (potem ko je zaradi zlovoljnega očeta odpadel predvideni žur pri enem od njih doma). Mladostniki se v otipljivo spontani kakofoniji vzajemnega zbadanja, objestnosti, neodgovornega popivanja in zakajevanja s travo, pretepanja, dvorjenja sošolkam, pa tudi iniciacijskega nadlegovanja in obrednega tepežkanja prvošolcev z lesenimi loparji (obred fazanjenja pri nas poznamo prvi dan šole), večinoma vozijo naokrog, poslušajo trendovsko glasbo tistega časa (Aerosmith, Alice Cooper, ZZ Top, Lynyrd Skynyrd, Deep Purple, Kiss, Black Sabbath) in razpravljajo o svojih željah za prihodnost. Strahovi o koncu otroštva, seksualne fantazije in zablode o možatosti se mešajo z zametki tesnobe adolescence in negotovosti ob dilemi, ali je tisti naivni, brezskrbni in nepovratni čas res najboljše obdobje njihovega življenja.

All I’m saying is that if I ever start referring to these as the best years of my life, remind me to kill myself.

Poleg doživetega vzdušja sedemdesetih (in sijajne glasbe) je največja odlika Linklaterjeve zgodbe prepričljiva verodostojnost in življenjskost protagonistov, ki jih pristno pestijo resnična mladostniška vprašanja in katerih interakcija z duhovitimi dialogi deluje osvežujoče naravno, mestoma improvizirano (značilni McConaugheyjev 'Alright, alright, alright' in še marsikaj). Igralska trivia je skoraj enako zanimiva kot zakulisje sila živahne teensploitation produkcije. Ben Affleck v neznosno zoprni vlogi frustriranega nasilneža (sprva naj bi ga upodobil Vince Vaughn) že tedaj kaže prve znake odsotnosti igralskega talenta in siceršnjo nadležnost, Shawn Andrews in Jason London se nikakor nista prenašala in kljub mnogim skupnim prizorom v filmu skorajda nimata medsebojnih dialogov, Andrews in tedaj 17-letna Milla sta med snemanjem pobegnila v Las Vegas in se skrivaj poročila (njena mati je pozneje razveljavila zakon), povsem neznana Renée Zellweger ni dobila nobene od osrednjih vlog in jo je komajda opaziti med statisti pri modrem poltovornjaku (po lijaku in plastični cevi zliva pivo v grlo Poseyjeve), mladi Wiley Wiggins pa je na avdiciji lagal o tem, da obvlada bejzbol, zato so morali prizore te igre naknadno posneti z dvojnikom. Skorajda metafikcijsko prepletanje sveta filma in resničnega življenja je odtlej postal Linklaterjev začitni znak; a ta celostni in kompleksni filmski ustvarjalec seveda ne bi bil to, če bi njegov film govoril zgolj o nebrzdanem veseljačenju trapaste mladine. Tisto, na kar namiguje med vrsticami svoje avantgardne dekonstrukcije optimističnega srednješolskega mikrokozmosa s svojimi klikami in arhetipi, ima bolj opraviti z nostalgičnim generacijskim prerezom čezlužniške kulture v nekem času, ki ga je zaznamoval vakuum družbenih ambicij po vzponu in padcu kontrakulture v osemdesetih (glej tudi Garden State), pomanjkanje pravih vzornikov po zatonu generacije X in vzdušje brezciljnosti (od transcendence do dolgočasja), v katerem pa njegovi protagonisti kljub vsemu ne delujejo kot zgube, prav nasprotno. (O filmu so že pred časom razpravljala dekleta na podkastu FilmFlow portala Apparatus. Priporočam, če je še tam.)

Just keep livin’.

Ni komentarjev:

Objava komentarja