22. maj 2020

Lady in the Water (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

You're an expert on p... plots, right? You know who's gonna do what in a book or a movie even at the beginning, yes? —There is no originality left in the world, Mr. Heep. That is a sad fact I've come to live with.

Ironično in celo nekoliko žalostno je, da je Shyamalanov bržčas najbolj oseben (in gotovo najbolj abstrakten) film postal a priori najbolj zaničevan — povečini s strani tistih, ki ga v resnici niso razumeli ali pa se jim v nepopisni lenobi ne da razmišljati o sporočilni in simbolični vrednosti sedme umetnosti. Seveda ima vsak pravico, da mu nekaj ni všeč; ni pa ravno treba tozadevno razglašati lastne nevednosti ter tragičnega manka intelekta (in to s ponosom), samo zato, ker ne gre za še en všečni in premočrtni popkorn za instantno razvedrilo. Samo bedak ga lahko jemlje dobesedno, kljub mnogim metaforičnim namigom in očitnim arhetipskim prikazom, torej vsemu tistemu, kar mu daje pravo veljavo.
Paul Giamatti je Gospodar prstanov, no ja, gospodar podvodnih deklic, eh, rezervni Richard Dreyfuss, ki iz vode namesto morskega psa potegne sireno (Bryce Dalas Howard). Malo morsko deklico, no ja, najstnico, eh, dolgočasno vodno deklino, ki mu dela sive lase. Ki rabi pomoč in svet pravljic. Svet, iz katerega je padla k nam, in svet, kjer ji zlobne pošasti ne morejo do živega. In hej, punca pride iz vode, med prsti na nogah pa nima kožice. Zelo čudna in pretirano zagnana pravljica za odrasle, ki jo lahko brez slabe vesti proglasimo za najslabši film M. Night Shyamalana. —Iztok

Podvodna deklica je težaven film s simpatičnim in težavnim nastankom (režiser in scenarist M. Night Shyamalan se je pravljico v osnovi izmislil za svoje otroke). Shyamalan se je najprej sprl s studiem Disney, za katerega je posnel svoje zadnje štiri filme, zato je šel k studiu Warner, ki pa se je marketinga lotil tako nerodno, da verjetno ni bilo gledalca, ki ne bi ob napovednikih dobil napačnega vtisa. —Uroš Šetina, MMC RTV SLO

Večina Shyamalanovih filmov govori o isti stvari (Unbreakable, Signs, The Village): človekovi potrebi, da bi svet in življenje dojemal kot nekaj smiselnega in pomenljivega. Zgodbe, torej pripovedne prispodobe, mitologija ter versko in duhovno izročilo, so tisto, kar nam pomaga osmišljati svet. Tako sprevidimo, da ima vsakdo in vse v njem svoj namen, četudi ga na prvi pogled ni zaznati; ta premisa tvori značilni shyamalanovski zasuk konteksta oziroma končni uvid, kjer se sosledje vzrokov in posledic med vrsticami logično postavi na svoje mesto. Enako počne v vseh svojih projektih; mislite, da je Šesti čut (1999) zgolj štorija o pokojniku (pravzaprav njegovem duhu), ki ne ve, da je umrl? Seveda ne, prav nasprotno: po smrti je prepozno za karkoli, čustveno in moralno ravnovesje je smiselno doseči, ko smo živi ter še moremo vplivati na dogodke in ljudi. (Seveda filma ne oplemeniti brezizrazno bukovo poleno Bruce Willis, temveč čudovita Toni Collette in njen odnos s sinom Haleyjem Joelom Osmentom.) "Bog" je v resnici notranji glas, ki nam prišepetuje, kaj je prav, in skozenj se lahko včasih zgodi apoteoza, povzdignjenje človeškega v božansko; kajti bog je ustvaril človeka po svoji podobi.

Mimogrede, če koga zanima: sem zadrti pogan ateist.



Manoj Nelliyattu 'M. Night' Shyamalan pa je hinduist in to versko-filozofsko načelo se pozna v vseh njegovih zgodbah (z opaznimi prebliski indijske tradicije kastnega sistema, ki zapoveduje, da je človeku mesto natanko tam, kjer je, zato mora v tem najti smisel), kjer se navidez nepovezani pojmi in relacije med protagonisti nazadnje zložijo v pomensko celoto. Tukaj opisani bržkone ni huda mojstrovina in ga pesti marsikatera nedoslednost; vendar mu težko očitamo igralsko nespretnost (med zvezdniško zasedbo so Paul Giamatti, Bryce Dallas Howard, Bob Balaban, Jeffrey Wright, Bill Irwin, Jared Harris in Freddy Rodriguez), tehnično in obrtniško dodelanost (za sijajno glasbeno podlago je poskrbel James Newton Howard, za vzdušno kamero je stal večkrat nagrajeni Christopher Doyle), predvsem pa izjemno tematsko originalnost. Drži, zunanja dramaturška podoba je temačna pravljica o narfi oz. nekakšni vodni deklici Zgodbi, ki se nedoumljivo znajde v bazenu stanovanjskega kompleksa, kjer skromni vzdrževalec Cleveland Heep dela kot hišnik. Mlada ženska se mora nekako vrniti v svoje fantazijsko kraljestvo, vendar nanjo prežijo smrtonosna bitja, ki se jim je treba izogniti s posebnimi ezoteričnimi obredi. Stanovalci, od katerih ima vsakdo prav posebno poslanstvo in funkcijo, morajo združiti moči, osrednja vloga pa bo nazadnje pripadla Clevelandu, ki za otožno zadržanostjo skriva neopisljivo tragedijo iz preteklosti.

This world is about finding your purpose, right? And the only way to do that is to find your own voice. You told us that. I don't feel like an Interpreter. Is it possible that that isn't my purpose? I mean, I don't see anything in these words, and I didn't before. And finding one's purpose is a profound thing. Sometimes it isn't always what it seems.



Subjektivna krivda in očitki za smrt družine pomenijo nezmožnost duhovne rasti — tj. napredovanja iz neskončnega kroga življenja in smrti do popolnosti nirvane — ter človeških odnosov za Clevelanda; v upanju na pokoro in odrešitev 'se oklepa' (ang. to cleave) enolične službe, ko lahko vsaj pomaga drugim, četudi je bil nekoč davno ugleden zdravnik — nezavedno noče biti odgovoren še za katero smrt. Njegov svet je puščava racionalnega moškega principa (stanovanjski blok The Cove, ang. 'zaliv'), v kateri je varen pred novimi razočaranji in trpinčenjem lastne vesti. Obupal je in se predal, potlačil je svojo čustveno, žensko plat, zato ga mora narfa oziroma "sirena" ali "vodna nimfa" odrešiti (voda kot prispodoba za emotivno raven, zdravljenje, svetost življenja in duhovno očiščenje) ter v njem vnovič prebuditi zaščitniški nagon za boj zoper vse, kar ogroža njega in njegove bližnje; saj moč celjenja terja odpuščanje (tudi sebi), da bo tako prerojen in cel lahko spet (o)zdravil sebe in druge. To je njegov smisel in namen, kakor imajo svoje mesto v razmerju sil stvarstva tudi vsi drugi. Nekdo je dober pri interpretaciji skrivnih sporočil, drug ima moč obrambe pred sovražniki (sosed z mišičasto desno roko je nekaj takega kot nekdanji igralec bejzbola v Znamenjih, ki svoje poslanstvo dojame šele na koncu), celo cinični nihilist v liku zoprnega filmskega kritika ima določeno vlogo v ravnovesju vzrokov in posledic (Shyamalan se tukaj dotakne samoreferenčne ali metafikcijske dimenzije dojemanja filmske umetnosti, sebe pa pomenljivo posadi v eno od ključnih vlog); vse to zavoljo vodne deklice, ki bo navdihnila nekoga, da bo nekega dne z močjo besede in človekoljubnimi idejami postal voditelj ljudi. To je najvišja in univerzalna funkcija Zgodbe; ko je njena naloga izpolnjena, se lahko vrne v svoj svet, nazaj med legende in pripovedke.

Razumem, da se zdi film pretenciozen in zmeden; nekatere (psevdo)mitološke elemente in CGI pošasti bi se dalo tudi izpustiti (skupaj z razmeroma stereotipno premiso odrešilne katarze), epilog pa zasukati nekoliko drugače. Gotovo pa ne gre za najslabši Shyamalanov projekt, saj so filmu potem sledili še The Happening (2008), The Last Airbender (2010), After Earth (2013), Split (2016) ter Glass (2019). Še dobro, da je nekje vmes posnel tudi The Visit (2015) in se vsaj delno odkupil.

This is not right. We can't just stand here playing make-believe. I wanted to believe more than most. I wanna be like a child again. I needed to believe there's more than this awfulness around us... but at some point we have to stop.

Ni komentarjev:

Objava komentarja