14. maj 2020

Swallow (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Plašna, nežna svetlolaska s težavno preteklostjo Hunter (Haley Bennett) se je z uspešnim poslovnežem Richiejem (Austin Stowell) bogato omožila. Njegova premožna starša (David Rasche, Elizabeth Marvel) sta mladoporočencema podarila moderno vilo na obrobju mesta in mlada žena nima drugega dela, kot da ves dan pospravlja po hiši, zvečer pa pripravi okusen obed za moža, ko se ta vrne iz službe. Včasih priredi večerno zabavo za njegove enako privilegirane prijatelje in kolege. Hunter nima veliko besede pri ničemer — celo pri tako banalnih rečeh kot je nasad cvetja ob bazenu — in četudi so moževi svojci in znanci navzven z njo prijazni, ji je jasno, da je ne štejejo za sebi enako. Sredi razkošja neznosno osamljena in brezciljna ženska sčasoma razvije kompulzivno motnjo požiranja sicer neprebavljivih, celo nevarnih predmetov (alotriofagija ali pica), od frnikul do jeklenih sponk in kamnov, zaradi česar so kmalu potrebni zdravniški posegi in je ogroženo njeno zdravje — posebej potem, ko odkrije, da je noseča. Richiejeva družina ne bo svojih dedičev prepustila naključju in neodgovornosti očitno motene ženske, zato ji dodelijo osebnega pomočnika (Laith Nakli), ki naj bi ves čas pazil nanjo, in obvezno terapijo pri psihiatrinji (Maya Days). Vendar Hunter skrivaj nadaljuje s svojim početjem in ko se že drugič znajde na kirurgiji, jo sklenejo siloma hospitalizirati v psihiatrično bolnišnico. Obupani ženski uspe pobegniti pred pasivno agresivnostjo moža in njegove manipulativne družine; skrila se bo pred vsemi, da bi naposled lahko imela lastno, samostojno življenje.

Če zanemarimo številne podobnosti s premiso Nevidnega moža (2020), kjer žena prav tako pobegne pred moževo nasilnostjo, je film scenarista in režiserja Carla Mirabella-Davisa zgodba o posesivnosti in lastništvu nad ljudmi, posebej ženskami (ki so v prispodobi, tukaj pa dobesedno prisiljene požreti marsikaj); o tem, da z njimi ravnamo kot s predmeti in koristnimi priveski ali živečimi maternicami. Hunter svoji terapevtki prizna, da je bila sama plod posilstva, zaradi česar je njen biološki oče — čigar iz časopisa izrezano sliko nosi v denarnici — po tistem odslužil zaporno kazen. Na koncu ga sklene obiskati in žalostna ironija je ta, da je posiljevalec njene matere in moški, ki ima že zdavnaj lastno družino (odlični Denis O'Hare), edina oseba, ki ji je naklonjena in z njo ravna kot s človekom. Obžaluje svoje dejanje in ji pove, da mu je nasilni akt tedaj dal lažni občutek moči in nadzora nad žrtvijo, vendar je poslej spoznal svojo globoko zmoto in se iskreno pokesal. Njegova hči Hunter je nezavedno ravnala podobno: z zaužitvijo predmetov si je skušala povrniti občutek kontrole nad svojim telesom in življenjem, četudi na račun lastnega zdravja in celo obstoja. (Tudi pri podobnih motnjah hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija, so včasih primerljivi razlogi.) Kompetentno posneti film z odlično predstavo osrednje junakinje pripoveduje s stiliziranim vizualnim in simbolnim jezikom, ki daje prvencu Mirabella-Davisa svež, pomenljiv in avtentičen videz. Neizkušenost se malce pozna le pri zatikajoči se in po nepotrebnem počasni dramaturgiji (pa tudi nekaterih nedoslednostih in slepih ulicah) ter vendarle preveč odsekanem, nedorečenem epilogu, ki pusti značajski lok protagonistke in njeno usodo viseti v zraku. A k sreči so največje odlika filma drugje: v prizemljeni, prepričljivi pristnosti, izjemnem igralskem nastopu Haley Bennett (škoda le, da so vsi drugi dolgočasni in hipne pozabe vredni), zlasti pa v grenkem sporočilu, ki odzvanja glasneje in močneje kot večina hinavskih, zlaganih MeToo pamfletov, s katerimi nas vztrajno pita oportunistični Hollywood.

Ni komentarjev:

Objava komentarja