7. maj 2020

Triangle (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Čustveno razrvana Jess, mati samohranilka z zahtevnim avtističnim dečkom, se za oddih odloči za jadranje s prijatelji in znanci od Floride proti Bermudom. Sredi sončnega dne jih hipoma zajame čudaško brezvetrje, ki mu sledi nenadno neurje; plovilo se sredi orjaških valov v vodi obrne na glavo in ena od potnic je pogrešana. Brodolomcem na plavajočem trupu jadrnice iz ničesar tiho prekriža pot srhljiva čezoceanka in uspe jim nekako se povzpeti nanjo. Ampak skrivnostna ladja dotrajanega videza je očitno zapuščena; ponesrečenci po temačnih hodnikih podpalubja zaman kličejo na pomoč. Namesto posadke jih pričaka nekaj strašnejšega: ujeli so se v rekurzivno izkrivljenje časa, ki se bo kot neskončna zanka ponavljalo v nizu sosledij, ko bodo preživeli v različnih situacijah srečevali same sebe iz preteklosti ali prihodnosti in skušali razbrati, kaj se dogaja. Osrednja junakinja, ki že tako dvomi o svoji razsodnosti in jo vse bolj skrbi za sina, ki je ostal doma, bo morala ugotoviti, kako naj se izkoplje iz ponavljajočega se scenarija krvi in smrti — tudi po tistem, ko ji bo naposled uspelo rešiti se z grozljive ladje.

Premisa neskončne zanke pri časovnih anomalijah je od nekdaj eden najpogostejših motivov znanstvene fantastike. Ameriški pisatelj Robert A. Heinlein je o tovrstnih paradoksih pisal že v noveli By His Bootstraps (objavljeni leta 1941 v reviji Astounding Science Fiction) in poznejši kratki zgodbi All You Zombies (objavljeni leta 1959 v reviji Fantasy and Science Fiction, po njej so posneli Predestination); med omembe vrednimi avtorji pa so vsaj še H. G. Wells (Časovni stroj), Stanisław Lem (Zvezdni dnevniki Iona Tihega), Isaac Asimov (Konec večnosti), Kurt Vonnegut (Klavnica pet, Časotresk), Ray Bradbury (Zvok groma), Douglas Adams (Restavracija ob koncu vesolja) in Stephen King (11/22/63). Med slavnejšimi filmi so zanke in paradokse časovnega preskoka pozneje proslavili The Terminator (1984), Back to the Future (1985), Groundhog Day (1993), Twelve Monkeys (1995), Primer (2004), Looper (2012), Edge of Tomorrow (2014), Synchronicity (2015), ARQ (2016) ter recimo lanski In the Shadow of the Moon (2019). K temu dodajmo še kopico celovečercev, posnetih o skrivnostnem morskem območju, znanem kot bermudski trikotnik, začenši s klasikami kot Satan's Triangle (1975), Beyond the Bermuda Triangle (1975) ter seveda The Bermuda Triangle (1978). Tozadevno bi torej nizkoproračunsko zgodbo britanskega scenarista in režiserja Christopherja Smitha (Black Death) težko označili za sila prelomno (dasiravno je nastala pet let pred podobno zasnovanim sci-fi trilerjem Predestination bratov Spierig), vendar je ustvarjalec osnovno premiso časovne zanke umestno nadgradil z zanimivimi, suvereno prikazanimi filmskimi prvinami. (Še to: filma ne gre zamešati z istoimenskim The Triangle režiserja Lewisa Teagua iz leta 2001 ter miniserijo The Triangle režiserja Craiga R. Baxleyja iz leta 2005.)

Časovno anomalijo Smith kontekstualno umesti v območje bermudskega trikotnika, ki dogodkom daje pridih verodostojnosti (z nujnim zamikom nejevere), in četudi ne gre za pravoverno grozljivko, film opremi z umestnimi referencami na prikaze patologije tipa The Shining (kajuta št. 237, sekira kot orožje, plesna dvorana, napis na ogledalu). Obenem zgodbo arhetipsko oplemeniti s simbolnimi in bajeslovnimi namigi, ki zbujajo strahospoštovanje. Čezoceanka je Aeolus, torej grški bog vetra Eol, čigar sin Sizif je imel dostop do mize bogov, a je to čast zlorabil in skrivnosti izdajal ljudem, nekoč je pretental celo samega boga smrti Thanatosa; zato je bil kaznovan tako, da je moral valiti skalo na vrh gore, a se je vsakokrat skotalila nazaj do vznožja in je moral začeti znova (od tod "Sizifovo delo" kot jalovo, brezizhodno prizadevanje). In v tragičnem epilogu se na videz od nikoder pojavi brezimni voznik (taksija), ki bi ga lahko v prispodobi razumeli kot mitološkega čolnarja Harona, ki v podzemlju čez reko vozi duše v onstranstvo (beri: neki lik je v resnici umrl in transcendenčno podoživlja lastno preteklost; glej tudi Jakobovo lestev groze ter Lulu on the Bridge).

Največjo dodano vrednost pa prinaša všečna, poistovetljiva avstralska igralka Melissa George (The Amityville Horror, Derailed, Turistas, 30 Days of Night) kot duševno neuravnovešena ženska z dvoumnimi prebliski déjà vu, takorekoč razcepljena osebnost s potlačeno, zlonamerno in nasilno platjo (ki se razen v odločnih obračunih na ladji razkrije v njenem odnosu do sina). Z njenim likom se v spretno sklenjeni dramaturški zanki razodene tudi najpomembnejše sporočilo filma: dokler ne boš razrešil lastne vzajemnosti do sveta in zlasti odnosov z ljudmi, se boš vrtel v krogu nenehnega vzročno-posledičnega ponavljanja iste usode. Krščanska tradicija temu reče Pekel, hinduistično duhovno izročilo pa karma.

3 komentarji:

  1. gledal že pred leti in se mi je zdel zelo soliden. bo potrebno še enkrat pogledat.

    imam še predlog če bi mogoče lahko napisal recenzijo za film I See You (2019). zanima me tvoje mnenje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za predlog, mogoče si ga pa res ogledam. Če se mi bo zdel kakorkoli zanimiv, verjetno tudi poročam.

    OdgovoriIzbriši
  3. Odgovor: film I See You (2019) sem si končno ogledal. Najstrašnejša stvar v njem je Helen Hunt, za katero ne vem, ali je tako grozljivo postarana ali botoks-plastificirana ali pa oboje — v vsakem primeru si ženska preprosto ni več podobna. Tudi igralsko ne prikaže ničesar pretresljivega, kar velja tudi za vse druge like. Moje mnenje o filmu je precej podobno tistemu, ki ga je opisal že kolega Vid Šteh na blogu Razgledano: KLIK. O filmu jaz verjetno ne bom pisal, ker v njem ne najdem skoraj nič zanimivega ali izvirnega.

    OdgovoriIzbriši