29. jul. 2020

Rocky IV (1985)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

I must break you.

Če bi bil Chris Stuckmann, bi tegale uvrstil v rubriko Hilariocity Reviews, tj. "tako slabi, da so že dobri", a za tukajšnje potrebe lahko uporabimo tudi krilatico ʻUšivo so se postaraliʼ — filmi, ki so že ob izidu zbujali mešane občutke (kljub morebitni finančni uspešnosti), do današnjega dne pa so se namesto v žlahtno vinsko kapljico spremenili v skisan kinematični iztrebek ridikuloznosti in patetike. Če gre kot eno pomembnejših meril pri vrednotenju sedme umetnosti upoštevati trajnost in kljubovanje zobu časa, jih težko štejemo za kaj drugega kot zgolj cine-arheološko bizarnost in stranski produkt nekega minulega obdobja.
Četrti Rocky ima vse tisto, kar je manjkalo tretjemu. Četrti Rocky gledalca napolni z adrenalinom in z občutkom, da bi lahko premikal gore. Tole je vsaj zame vrhunec kariere Sylvestra Stallonea, ki je seveda napisal scenarij, se še enkrat lotil režije in več kot odlično poskrbel za to, da se prav vsaka sekunda sproti spreminja v čisto klasiko boksarskega filma. —Iztok

Prvi del v sagi o pesti vrtečem ameriškem makaronarju Rocky (1976) seveda ni bil uspešen zato, ker bi bil to film o boksu. Smešno petelinjenje, napihovanje bicepsov, brutalni udarci v ringu brez kakršnegakoli kritja in debilno kriljenje z rokami, prikazano tudi v vseh nadaljevanjih (kjer je poleg tega videti, da kategorija teže ne obstaja), s to plemenito športno panogo nimajo nič skupnega. Kdor meni, da je pravi boks videti tako, si očitno še nikoli ni ogledal resničnega dvoboja. (Priporočam veliko boljšo športno dramo Hands of Stone, zgodbo o dejanskem prvaku Robertu Duránu.) Ampak pustimo filmsko verodostojnost in pristnost, določen zamik nejevere je pač vedno navzoč; italijanski žrebec je sprožal navdušenje zato, ker gre za čustveno zgodbo o neprivilegiranem sleherniku s socialnega obrobja, ki z vztrajnostjo in predanostjo poseže po ameriških sanjah. ("Borba v ringu kot prispodoba za udarce življenja, surova družinska drama v ozadju, padec osrednjega junaka v nemilost ali na družbeno dno, poduhovljeni in strogi trener, ki v njem obudi skriti potencial, celjenje psihičnih ran ter naposled preobrat skozi trnje k zvezdam oziroma moralna odrešitev v odločilnem, katarzičnem boju z najmočnejšim izmed nasprotnikov," sem zapisal pri vtisu odličnih sodobnih boksarskih dram Southpaw ter Jawbone.) Prvi Rocky je tako navdihujoč zato, ker protagonist izgubi končni dvoboj — prav s tem doseže veliko pomembnejšo moralno zmago in da vedeti malemu človeku, da je mogoče doseči karkoli. Škoda, da poistovetljivega recepta v nadaljevanju franšize ni nadgradil, temveč ga je oportunistično nadomestil z logiko telenovel oz. inercijo slaboumnih epizod, v katerih junaku po tekočem traku pošilja vedno nove nasprotnike in jekleni šampion kajpak nazadnje vsakega premaga. Kje je tukaj poduk?
Kljub hudim komercialnim prijemom, kjer boks izgleda kot akcijska pustolovščina, kar pa ne moti, ampak film ponese v višave. Prav ti pretirani prijemi gledalca raznesejo skupaj s filmom. Prav ti prebrisani in odlično vkomponirani dodatki povzročijo, da gledalec trenira in boksa skupaj z glavnim junakom. Da dobi občutek, da bi tudi sam lahko prebutal kogarkoli. —Iztok

Film se ni sesiril zato, ker je izgubil pomenljiv kontekst analogije hladne vojne (Sovjetske zveze seveda že zdavnaj ni več), ampak ker je scenarist in režiser Stallone v njem izvrgel kopico najbolj cenenih klišejev vseh stereotipnih kokičarskih puhlic, namenjenim duševno izzvanim sedemletnikom s posebnimi potrebami.

Šeprtljavo komično razbremenjevanje z neumestnimi mašili za zapolnjevanje minutaže (družina Balboa ima iz nekega razloga hišnega robota z zapeljivim ženskim glasom, načičkani glasbeni nastop Jamesa Browna pa je veliko daljši, kot bi to pričakovali), gledalca podcenjujoči poldimenzionalni črno-beli prikazi stripovskih nasprotnikov, patetična čustvena manipulacija s kot-da nostalgijo zbujajočimi montažami preteklih prizorov (eden najbolj homoerotičnih kadrov v zgodovini filma: Rocky in preminuli Apollo v vročih hlačkah in majicah brez rokavov tečeta po peščeni plaži in se navdušeno objemata), absurdni značajski kontrasti kot prispodoba kulturnih in ideoloških razlik (brezčutni robot Ivan Drago trenira na sodobnih računalniških napravah, prostodušni dobri fant Rocky pa seka drva pred kolibo sredi zasnežene brezkončnosti), groteskni prikaz kot-da avtentičnega političnega ozadja na meji parodije ali farse (trivia: pokojni David Lloyd Austin je Mihaila Gorbačova, ki ameriškemu zmagovalcu nazadnje zaploska, upodobil še v poznejši komediji Naked Gun in televizijski seriji Counterstrike), trapasti kot-da domoljubni simbolizem v znak sočutne podpore in razumevanja zatiranih sovjetskih bratov, živečih v totalitarizmu socialističnega enoumja (veliko soočenje Rusa in Američana se odvije na božič), za nameček pa smo deležni še navdihujočega finalnega nagovora krivoustega katatonika, ki moralno nazadnjaškim Rusom pokroviteljsko pridiga o sožitju in slogi.
Drži, dvoboj med Rockyjem in Dragom je hladna vojna, kjer atomske bombe zamenjajo brutalni udarci. Verjetno najbolje posnet boksarski dvoboj vseh časov, za katerega bi ubijala tudi Mike Tyson in Muhammad Ali. Sekvenco treninga obeh nasprotnikov brez slabe vesti proglašam za čisto briljanco filmske režije, montaže, kamere, tempa in glasbene podlage, kjer Stallone mojstrsko pokaže razlike v treningu obeh glavnih junakov. Prav te sekvence so poslastica za oboževalce franšize, ki je ni po četrtem Rockyju tako enkratno uspel ponoviti še noben boksarski film. Ocena: 10/10 —Iztok

Za vse sijajne presežke je bil nagrajen s kar petimi zlatimi malinami: za najbolj zanikrnega igralca in režiserja (oboje Stallone), za najslabšo stransko vlogo in novo igralsko ime (oboje Brigitte Nielsen) ter za najbolj nadležno glasbeno podlago (nominiran pa je bil še za najslabši film, še dve stranski vlogi za Talio Shire in Burta Younga ter za najslabši scenarij). Ob znatnem blagajniškem uspehu so tedaj številni kritiki pisali o tem, kako je Silvo Žrebec z nespretnostjo dokončno pokopal franšizo, ki ga je proslavila (v nadaljevanju kariere se je smešil še s skrpucali Cobra, Stop! Or My Mom Will Shoot, Cliffhanger, Demolition Man, The Specialist, Judge Dredd, Assassins in Daylight). Vendar ga to ni ustavilo, da ne bi izprdnil dveh podaljškov, obupnega Rocky V (1990) in precej boljšega Rocky Balboa (2006), zanesljivo pa se je odkupil s poznejšim derivatom Creed (2015), katerega zgodbo in režijo je na svojo — in našo — srečo zaupal odličnemu Ryanu Cooglerju. Celo njegov sequel z domišljenim naslovom Creed II (2018) v režiji Stevena Capla Jr. in vnovičnem Stallonejevem scenariju je požel pozitivna mnenja. Vsaj nekaj dobrega se je izcimilo iz dolgoletne jeremijade.

Ni komentarjev:

Objava komentarja