14. sep. 2021

Don't Breathe 2 (2021)

Ocena: ●●●●○○○○○○

Urugvajski režiser Fede(rico) Álvarez in njegov stalni sodelavec ter soscenarist Rodo Sayagues sta z vzdušnim trilerjem Don't Breathe (2016) pred petimi leti zadela že močno izrabljeno žanrsko žebljico na glavico. Kot britev oster suspenz, posrečena subverzija arhetipov (pod)žanra o vdoru vsiljivcev v dom protagonista (home invasion), organsko karakterizirani liki z uravnoteženo porazdeljeno moralno vrednostjo (gledalec se je mogel poistovetiti z vsakomer in z nikomer) ter v žilavem slepem starcu nadvse doživeto, otipljivo utelešena figura antijunaka, čigar motive se je kljub sprevrženim dejanjem in zlonamernosti dalo vsaj razumeti, če že ne gojiti sočutja ali pomilovanja do njega. Vse to je zaokrožala dinamična kinematografija brez odvečnih CGI elementov in kratkočasna dramaturgija, kjer je do napadalcev sovražno prizorišče prepričljivo delovalo v prid le na videz nemočnega stanovalca (Stephen Lang), ki se je v znanem, sebi prilagojenem domačem okolju znašel brezhibno. Preplet vsega je učinkoval verodostojno, pripovedno celostno in z nekaterimi nepričakovanimi zasuki konceptualno sveže; v bedo propadajočega predmestja umeščena premisa pa je bila še oplemenitena s psihosocialno noto, ki je dala likom in njihovim odločitvam poseben značaj.

Uganite, kaj od tega sta Álvarez in Sayagues, ki je tokrat prvič sedel na režiserskem stolčku, obdržala v nadaljevanju zgodbe, ki se odvija osem let pozneje? Nič, nada, zip. No ja, vsaj na prvi pogled je enak karizmatični belolasi slaboritnik (Lang je skupaj s Samom Raimijem tokrat tudi producent filma), vendar sta ga v skladu s pričakovanji (kravatarjev) oz. oportunističnimi novodobnimi trendi spremenila v mučenika ter odrešenika v maniri Mela 'Srda Božjega' Gibsona, ki se kljub slepoti po novem odlično znajde v povsem neznanem okolju, z orožjem natančno kosi sovražnike kot za stavo in se nasploh preobrazi v neuničljivega lomilca kosti tipa Jason Statham (ne glej ušivega Wrath of Man). Njegovi nasprotniki so dolgočasno stereotipni zlobneži, nekdanji vojaki in plačanci zločinskega prekupčevalca s človeškimi organi, ki imajo z njegovo mlado varovanko Phoenix (Madelyn Grace) prav posebne namene. Od sprva obetavnega nastavka, ki z veliko bolj izkušenimi in brezkompromisnimi napadalci od izvirnika prinaša tudi bolj surovo soočenje (beri: kri in gravž), se zgodba izjalovi v tako nedorečen, nedosleden in nesmiseln pripovedni absurd, da izgubi vso kredibilnost že na vrhuncu v drugi tretjini filma, ko se izkažejo prave relacije med liki — pri čemer jih nedomiselni scenarij potisne v tako ceneno, banalno in siloma konstruirano vzročnost, da smešna premisa trajno priskuti celoten koncept zgodbe in njenih likov še za nazaj, v prikazu izpred petih let.

Ironično, med avgustom in oktobrom 2020 v Srbiji posneti film je do zdaj trikratno povrnil vložek 15 milijonov (prvi del, ki so ga posneli za 10 milijonov, jih je v blagajne prinesel skoraj 160), finančno je torej dovolj uspešen. Kar se mene tiče, gre za čisto katastrofo, po kateri sem opustil upanje, da bi lahko od Álvareza in/ali Sayaguesa kdaj dobili še kaj užitnega. (S post-credits prizorom frajerja namigujeta celo na morebitno nadaljevanje, ne moreš verjeti.) Škoda, da se je preračunljivi Hollywood s svojo nizkokalorično instantno produkcijo (spet) spustil tako nizko, saj gre vizualno in obrtniško tudi tokrat za suvereno, kompetentno udejanjeno doživetje.

13. sep. 2021

Malignant (2021)

Ocena: ●●●●●○○○○○

It's becoming more apparent that not only is Gabriel getting stronger, he's becoming more malicious. If his strength and ability continue to grow, we will no longer be able to contain him.

Najnovejši umotvor čudežnega dečka Jamesa Wana, ki ga je bil sicer napovedoval že pred dvema letoma (o tem sem pisal ob Samhainu 2019), je naletel na zabavno nasprotujoče si in deljene odzive zlasti čezlužnikov, če gre soditi po vtisih spletnih in drugih kritikov. V glavnem se vsi strinjajo, da ne gre za kakšen žanrski presežek in gotovo tudi ne za njegov najboljši film, mnenja pa se krešejo predvsem pri dojemanju njegove samozavedajoče se, metafilmske plati. Wan je tokrat zajel groteskno in absurdno pretirano snov (camp), nekoč rezervirano skoraj izključno za drugorazredne slikosuke na videokasetah (v slogu zgodnjih razteleševalk Sama Raimija ali Petra Jacksona), ter zgodbo pretlačil še skozi žanrsko cedilo nadnaravnega trilerja in celo akcijske CGI strel-pretep-klavščine v stilu podaljškov Matrice, da je dobil razobličeno in v vse smeri kričečo celoto. Skratka, poslužil se je prijemov iz vseh svojih prejšnjih dosežkov in posnel nekaj, kar je tematsko in dramaturško podobno cenenim grozljivkam iz osemdesetih ali devetdesetih, namenjenim neobremenjenemu krohotanju na domačem kavču ob šesterčku hmeljevega napitka in vedru čipsa.



Da se razumemo: nikoli nisem bil mnenja, da je Wan prinesel silno revolucijo v meni sicer ljub žanr, in to niti s svojo prvo uspešnico Saw (ki je seveda prerasla v franšizo z neskončnimi nadaljevanji), še manj z enako uspešnima serijama Zakleti ter Priklicano zlo in z drugimi umotvori (vključno z derivati tipa Annabelle ali Nuna), vsaj ne do mere, ki jo enako ali bolj zadovoljivo izpolnjujejo režiserji kot Ti West, Adam Wingard ter Mike Flanagan (po novem tudi Jordan Peele); torej s pomenljivimi, aktualiziranimi retro-izleti v nekdanje žanrske vode in slogovnimi vajami stare šole. Za pogum in nekonvencionalnost mu gre (tudi) tokrat priznanje, žal pa se je Wan pripovedno in tematsko izčrpal, česar se morda tudi zaveda (ali pa mu je to povedal kateri od kravatarjev), in od pogojno izvirne vsebine mu je po mojem ostal le še prepoznavni stil — zatorej ni čudno, da išče vselej nove izpovedne načine in drugačne, sveže pristope, naj bodo še tako nezaslišano morbidni in absurdni. Kot je recimo zgodba o mladi Madison (Annabelle Wallis), noseči ženi z nasilnim soprogom, ki začne po še enem njegovem izživljanju trpeti za nenavadno doživetimi vizijami srhljivih umorov. Prvi v klavnici so na vrsti sodelavci v umobolnici, kjer so pred tremi desetletji zdravili deklico z nekakšno duševno boleznijo. Madison mora ob čudaških epizodah izgube spomina in truplih, ki se kopičijo, s pomočjo svoje požrtvovalne polsestre in policistov postopno odkriti, kakšno povezavo ima sama z davnimi dogodki — in predvsem kdo je skrivnostni Gabriel, kakor je v otroštvu pri krušnih starših poimenovala svojega namišljenega prijatelja. Ali pa srhljiva, nečloveško močna in spretna morilska entiteta pravzaprav ni tako zelo imaginarna?

So I'm putting out a BOLO on Sloth from 'The Goonies'?



Nisem brezpogojni fanboy Jamesa Wana in kdor meni, da ima ta sicer nadarjeni ustvarjalec in režiser za seboj neizrekljivo originalne filme, si očitno še ni ogledal dovolj pripadnikov tega žanra v preteklosti, po katerih se zgleduje (ali se jim poklanja). Ob temu primernih pričakovanjih me zato nemara tudi ni tako zelo motila gromoglasna pretiranost njegove najnovejše pridobitve, ridikulozna absurdnost in gnusna grotesknost videnega (namig: parazitski dvojčki, mutant Kuato v Total Recall, Romerov The Dark Half po romanu Stephena Kinga, primer Edwarda Mordraka, ki ga je v televizijski antologiji American Horror Story: Freak Show upodobil Wes Bentley), ušive glumaške predstave, nelogična dejanja in trapaste odločitve protagonistov, divje nesposobni organi pregona, pomanjkanje karakterizacije likov in posledična nepoistovetljivost s komerkoli, mestoma nespretna raba digitalnih učinkov, sila spremenljiva ton in žanrska podoba pripovedi, neumestno gotska ter nadstvarna vizualnost (s primarnimi argentovskimi barvami), čudaško nadležna glasba in najbolj nesmiselni dialogi, kar si jih je Wan v kateri od svojih zgodb kdaj privoščil — saj sem vse skupaj dojemal kot njegov posmehljivi pomežik sodobnim trendom, ki nas uspešno uspavajo s konfekcijskimi, boleče generičnimi in predvsem nevznemirljivimi kloni vselej enakih stereotipov (trzajoče premikajoče se peklenske kreature, strašljive psihiatrične bolnišnice, zlonamerne potlačene osebnosti in razcepljeni umi, prekrivanje resničnosti s kopreno namišljenega, množični umori, nema da nema). Če prav razumem, je natanko ta dilema mučila marsikoga, ki je menda preveč resno vzel Wanovo zajebancijo: če se zdim neumen in se obnašam neumno, zato da bi kot-da satirično opozoril na aktualne cineastične bedarije (in otopelo percepcijo vse bolj katatoničnega gledalstva), ali nazadnje ne tvegam, da bom preprosto izpadel — zgolj neumen?

10. sep. 2021

La nuée | Roj (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Mlada vdova z dvema najstniškima otrokoma se na francoskem podeželju trudi v posebnih silosih gojiti kobilice, ki jih predeluje v trendovski, visoko kakovostni vir beljakovin. Tričlanska družina se po smrti očeta v času, ko so še redili koze, težko preživlja, saj je produkcija pičla in izkupiček neznaten; presneta golazen noče obilno jesti in še manj se razmnoževati, pogodbeni odjemalci pa zahtevajo večje količine, da bi se jim odkup izplačal. Edini, ki trmasti ženski pomaga, je razumevajoči sosed vinogradnik (Sofian Khammes), ki mu je brhka Virginie (Suliane Brahim) skrivaj všeč. Potem ko je skoraj obupala nad vsem skupaj in je nad negotovim življenjem razočarani hčeri že obljubila nov začetek, mati po naključju odkrije, da so se kobilice gostile na njeni krvaveči rani, ko se je po padcu v gojilnici onesvestila — in z drugačnim hranilom so se začele čez noč nebrzdano ploditi. Poleg tega so žuželke kmalu večje in opazno agresivnejše, vendar se z večjo maso beljakovinske moke tudi zaslužek podeseteri in kljub pomislekom je Virginie odločena nadaljevati z dobičkonosno produkcijo tako, da bo zagotovila stalno zalogo take ali drugačne krvi za svoje roje gomazečih insektov. Ne sluti, da ji bodo ob njeni vse večji obsedenosti s preskrbo družine in z napajanjem požrešnih kobilic stvari nepovratno ušle iz rok.

Zamik nejevere je nujen, pravzaprav ključen žanrski predpogoj; sicer bi lahko 99 % vseh grozljivk odvrgli v smetnjak z oznako LOL in pozabili nanje. Vendar je bržčas upravičeno pričakovati, da bo prvenec Justa Philippota (po scenariju Jérôma Genevraya in Francka Victorja), ki tematsko strukturo s socialnimi in psihološkimi elementi povečini gradi okrog družinske drame, vseeno črpal premiso iz stvarnejših, bolj prizemljenih in vsakdanjih vzgibov. S tem mislim naslednje: kobilice seveda ne pijejo živalske ali človeške krvi in nikakor jih ni mogoče pripraviti do tega. (Nimajo niti organov, s katerimi bi srkale tekočino in prebavile kri, poleg tega bi jim nekatere snovi v njej škodile.) Potemtakem je prikaz preobrazbe rastlinojedih žuželk v krvoločne morilske kreature popolnoma nesmiseln, če govorimo o standardnem konceptu grozljivke. Film se namreč ne more odločiti, kateremu tipu zgodbe bi pretežno sledil (medžanrski projekti so očitno stvar trenutka): kot družinska drama je s sijajno karakteriziranimi liki in z nizkoizraznimi relacijami med njimi nadvse poistovetljiv (daleč od hollywoodskih vzorcev in običajnih stereotipov), tudi kot triler s simboliko razdajanja lastne krvi matere za dobro potomcev še nekako deluje, kot klasični creature feature pa je bolj ko ne absurden (in tudi ne preveč strašljiv, ko smo že pri tem). Po potrpežljivi, počasi tleči gradnji nelagodja in učinkovitem stopnjevanju suspenza je ta razmik toliko bolj moteč v hitrem, nedoslednem in površnem epilogu brez žanrske katarze ali ustrezne razbremenitve. K sreči so vsaj igralski nastopi, obrtniška spretnost in vizualno-tehnični vidik dovolj spodobni (brez odvečne nazornosti in z najmanjšo mero posebnih učinkov), da je kljub manku končnega zadoščenja celota gledljiva.

8. sep. 2021

The Green Knight (2021)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Zdaj pazi, Gawain, da ti pogum ne pojenja,
in se loti naloge, pa če te stane življenja!

Da je avtor enega najbolj nenavadnih, edinstvenih filmov leta 2021 prav ameriški scenarist in režiser David Lowery, me ni presenetilo; tudi njegova mistična elegija A Ghost Story (2017), o kateri sem pisal pred dvema letoma, je ena najzanimivejših in najbolj ganljivih prispodob o duhovih, kar smo jih kdaj videli. Tokrat se loteva še zahtevnejšega podviga: interpretacije srednjeveške romance neznanega pisca Sir Gawain in Zeleni vitez iz zakladnice mitov o kralju Arturju. (Menda je Loweryju za navdih služila fantazijska pustolovščina Willow režiserja Rona Howarda iz leta 1988.) Tako kot večina simbolnih in visoko alegoričnih viteških zgodb tudi ta ne govori o bajeslovnih zavojevalcih z meči in neustrašnih bojevnikih v kovinskih oklepih, temveč o nečem veliko bolj neoprijemljivem — o kodeksu časti, človeških vrlinah in duhu viteštva, še danes imenovanih "kavalirstvo": moški integriteti, moralnosti, zrelosti in odgovornosti do vsega okrog sebe. Pred mladim Gawainom (Dev Patel), ki v nasprotju z epom tukaj formalno še ni vitez (beri: ni še odrasel, preudaren in celosten mož), se pojavi arhetipska preizkušnja v obliki drevesni gmoti podobnega Zelenega viteza, ki ga med praznovanjem božiča pri ostarelem stricu Arturju (Sean Harris) izzove na poseben način: katerikoli udarec, ki ga bo Gawain zadal prišleku, mu bo ta na enak način vrnil v svoji Zeleni kapeli, kjer mladeniča pričakuje čez leto in en dan, ko se bo sklenila njuna vzajemna "igra". Slednjo je v resnici z urokom priklicala Gawainova mati, ki si želi, da bi njen lahkomiselni mladi sin pred vitezi okrogle mize dokazal svojo čast, pogum in etično držo pravega moža. Gawain zlahka odseka glavo izzivalcu; a glej ga zlomka, ta se mirno pobere s tal, v roki držeč svojo glavo, spomni srboritega mladeniča na pravila izziva in spet odjezdi. Gawain se torej leto pozneje odpravi na pot, da bi našel Zeleno kapelo in se soočil s svojo usodo. Se bo na dvor vrnil kot ponosni zmagovalec ali osramočeni strahopetec — ali sploh ne?

LEGENDA O SIRU GAWAINU IN ZELENEM VITEZU
Za božič se vitezi okrogle mize in drugi gostje v Kamelotu veselijo in praznujejo. Vrstijo se viteški turnirji in igre, plesa, glasbe in veselja ne manjka. Na praznični pojedini se vrstijo odlične in redke jedi, vsak si lahko izbere, kar želi, več pa o postrežbi ne bomo govorili, saj je jasno, da ni manjkalo prav nič. Le kralj Artur se ne dotakne jedi ‒ plemenito navado ima, da ob praznikih ne je, dokler ne sliši o kakšni imenitni dogodivščini ali posebno zanimivem čudežu. Tako stoji in čaka, okrog njega pa se veselijo in jedo vitezi okrogle mize in kraljica Guinevere. Nenadoma se iz hodnika zasliši trušč, ki kaže, da se bo kralj kaj kmalu lahko pridružil pojedini. V dvorano prijezdi na zelenem konju mož, polvelikan, ves zelen in zeleno okrašen, še obrvi ima zelene. Slišal je, pravi, za napihnjeno slavo vitezov okrogle mize, zato ga zanima, kdo med njimi bi si upal sprejeti njegov izziv. Zeleni vitez mu bo nastavil vrat in mu predal svojo sekiro, s katero lahko zamahne po njem, kakor ga je volja. A čez leto dni ga bo moral poiskati na njegovem domovanju v Zeleni kapeli in ne da bi se branil sam sprejeti takšen udarec. V dvorani zavlada tišina in nihče si ne upa spregovoriti. Zeleni vitez se zasmeje: »Ali je to res dvor kralja Arturja, ki mu pojejo takšno slavo? Kje je zdaj vaša ošabnost, kje vaša slavna dejanja? Tresete se, še preden je sploh padel kak udarec.« Po teh besedah se hoče za izziv javiti kar kralj Artur, a vitez Gawain, najboljši in najplemenitejši med vitezi, ga prosi, naj, če gospe kraljici to ne bo nevšečno, nakloni njemu milost, da sprejme izziv. »Dobro vem, da sem najšibkejši in bo izguba mojega življenja najmanjša od vseh, da imam tebe za strica, je moja edina vrlina, razen tvoje krvi moje telo ni vredno nič.« Ko Artur pristane, Zeleni vitez poklekne in nastavi goli vrat, Sir Gawain pa vzame sekiro in zamahne z njo. Zelena glava se zlahka loči od ramen in se zakotali po tleh, zbranim pod nogami. Kri škropi, a zeleni vitez vstane, pobere glavo, zajaše konja in dé: »Sir Gawain, ne pozabi, kot sva se dogovorila, me poiskati čez leto in dan v Zeleni kapeli, da sprejmeš tak udarec, kot si ga zadal.« Ko odide, se vitezi vrnejo k pojedini in veseljačenju, kralj Artur pa se končno lahko loti svojega mesa, saj: »ne morem zanikati, da sem doživel čudež.«

Zima se prevesi v pomlad, pomlad v poletje, to pa v jesen. Ko se, kot je zakon sveta, približa zima, se za vse svete Sir Gawain odpravi na pot. Bogato se obleče in si nadene kraljevski oklep. Nato mu prineso ščit, na katerem se v čistem zlatu sveti peterokotnik. Čeprav me bo zadržalo, dovolite, da vam povem, čemu je peterokotnik primerno znamenje za tega viteza brez primere. To je znak modrega Salomona, znak resnice, saj ima pet točk, vsako za vekov veke povezano z vsako drugo; zato, kot slišim, pravijo peterokotniku po celi Angliji neskončni vozel. Zato naj ga Gawain kar nosi v svojih vrednih rokah, saj je petorno pobožen in vrl. Najprej ima vrline v svojih petih čutih in nikoli ga njegovih pet prstov ne pusti na cedilu. In vsa njegova pobožnost temelji na petih ranah, ki jih je Kristus dobil na križu. In kadarkoli se je ta mož udeležil turnirja, je mislil le na to, da je njegova moč utemeljena na petih radostih, ki jih je visoka kraljica nebes imela s svojim sinom. In zato je imel njeno podobo naslikano v notranjosti ščita. Peta od petih petork pa zajema njegovo brezmejno dobroto in bratsko ljubezen in čisti um in manire, ki jih nihče ne preseže, in sočutje dragoceno. Vseh teh pet petork je potrjenih v tem vitezu in prepletenih med sabo vsaka z vsako, da jim ni konca.

Tako oborožen se Gawain poslovi od dvora, misleč, da za vedno. Prijezdi v severni Wales in zajaše v divjino Wirrala, v kateri le malokdo ljubi boga ali človeka. Pot mu prekriža ničkoliko pošastnih sovražnikov, preutrudljivo bi bilo popisati, vse s katerimi se bije. S kačami se bije, z volkovi, medvedi in divjimi svinjami, z blebetajočimi velikani z gora. Če bi ne bil na strani boga, bi mu bilo zagotovo do smrti zadano.

V tej divjini prosi Marijo za zatočišče, in res se pred njim iznenada pojavi graščina. Gawaina graščak sprejme s častmi. Priredijo mu pojedino, na častnem privzdignjenem stolu sedi starka, ob njej pa graščak in mlada graščakinja. Gawain jih pobara po Zeleni kapeli, do tedaj nihče, kar jih je srečal na poti, ni poznal ne nje imena ne kraja. Graščak pa odvrne, da je iskanje končano, Zelena kapela pa le dan ježe stran. Dokler se Gawainu ne izteče čas, ko mora izpolniti svojo obljubo, mu graščak ponudi, naj ostane pri njem v gosteh. Ker pa gostu gotovo primanjkuje počitka, mu graščak veli, naj si pozno v dan odpočiva v postelji, on sam pa bo v tem času odšel na lov. Gawainu predlaga dogovor, da si med seboj izmenjata vse, kar čez sta čez pridobila, na kar Gawain rade volje pristane. Res se graščak že zarana odpravi na lov, Gawain pa ostane pozno v postelji, kjer se mu potiho pridruži graščakinja in ga osvaja, a se je Gawain z vljudnimi in dvornimi manirami brani. Preden graščakinja odide, pa mu poočita, da sploh ni Gawain, saj bi vitez, o katerem se poje takšna hvala, dami, ki leži ob njem, gotovo namenil vsaj poljub, kot to zahteva dvorna vljudnost. Gawain pa: »Dobra gospa, tega vam naklonim takoj, poljubil vas bom na vaš ukaz, kot to pritiče vitezu.« Tedaj se ona skloni nadenj, ga poljubi in nato odide. Medtem pa graščak ulovi takšno število košut in druge srnjadi, da se človeku kar v glavi zavrti. Ko se vrne in se viteza srečata, veselje preseže vse mere. Graščak Gawainu preda ves ulov, Gawain pa v zameno graščaku preda, kar je sam pridobil, in ga poljubi na usta. Darilo ta z veseljem sprejme.

Naslednji dan gre graščak zopet na lov, Gawainu pa se v postelji pridruži gospa. In reče: »Gospod, če si res Gawain, se zdi to pravi čudež. Mož tako dobromisleč in s tako lepimi manirami, pa se v družbi ne more vesti, kot narekuje vljudnost. In če ga poskušam naučiti, je vse zaman, nedavna lekcija pa hitro pozabljena.« Gawain je nad očitkom zelo zaskrbljen in povpraša, katero lekcijo ima v mislih, ona pa ga spomni na viteško dolžnost, da jo poljubi, če ona želi. Gawain ji pusti, da ga poljubi, kot se za viteza spodobi, če gospa to želi. Gospa poskuša Gawaina speljati v greh, a ta se tako srčno in viteško brani, da bi ne mogli podati nobenega očitka njunemu prijetnemu kramljanju. Preden gospa odide, ga še enkrat poljubi. Graščak medtem na lovu pobije divjo svinjo in ko se vrne, podrobno opiše svoja junaštva in lovske spretnosti. Kot dogovorjeno nato ulovljeno preda Gawainu, ta pa graščaka dvakrat poljubi.

Tudi tretji dan se graščak odpravi na lov, Gawainu pa se v spalnici pridruži gospa. Prosi ga, naj sprejme od nje darilo, a Gawain se otepa. Nato mu ponudi svoj pas, lepo obvezen, ki ima to moč, da nosilca obvaruje vseh ran. Gawain ga v strahu pred Zelenim vitezom sprejme. Preden odide, ga gospa trikrat poljubi. Ko se vrne graščak, Gawainu preda lisico z razkošnim krznom, ki jo je ujel, Gawain pa ga trikrat poljubi. Graščak tedaj vzklikne, da je njegovo lisičje krzno le slabo plačilo za tako dragoceno darilo.

Gawain se naslednjega dne odpravi proti Zeleni kapeli — tako mračna je in zaraščena, da je prej svetišče hudiča kot ljubega boga. Prikaže se Zeleni vitez in Gawain kot dorečeno poklekne in nastavi vrat, da sprejme udarec sekire. Zeleni vitez jo dvigne in že hoče zamahniti, a Gawain rahlo trzne z rameni v strahu pred smrtjo. »Ti nisi Gawain, veličastni, ki nikoli ne pobegne pred sovragom v boju, zdaj pa bežiš iz strahu, še preden je padel udarec! Jaz nisem niti trenil, ko si mi ti zadajal udarec. Moja glava je padla na tla, jaz pa sem mirno stal. Ti pa še nepoškodovan že ves zaskrbljen!« Gawain ga pozove, naj znova udari. Zeleni vitez se zopet pripravi na udarec in tokrat Gawain stoji pri miru kot kamen, a Zeleni vitez spet odstavi sekiro in se ponorčuje, češ zdaj imaš živce, zdaj ohrani svoj vrat čist, če bo udarec to dopuščal. Gawain zdaj že jezno odvrne, naj se neha norčevati in ga udari. Tokrat pa Zeleni vitez res udari, a le narahlo in Gawain ni poškodovan, le prasko ima na vratu.

Sedaj Zeleni vitez razkrije, da je bil on graščak in da je Gawainov dolg poplačan. Prvi udarec je hlinil, saj je Gawain prvo noč s poljubom graščaku poplačal vse, kar je pridobil. Drugi udarec tudi ni padel, saj je drugo noč držeč se dogovora izmenjal vse pridobljeno. Tretji udarec pa je zadal, saj je Gawain zase zadržal pas, ki mu ga je dala gospa. Vse to je bila graščakova zamisel, ki je želel preizkusiti čast viteza, slovečega po tem, da ga v vrlinah nihče ne prekaša. A vzrok Gawainove spotike ni bila zvitost, temveč ljubezen do življenja, česar ni moč dolgo očitati. Gawain ob teh besedah zardi od sramu in ponudi graščaku vrniti pas. Ta pa se zasmeje in dé, da je Gawain sedaj izpovedan, njegova čustva jasna, tako da je v njegovih očeh čist kot biser. Prasko na vratu pa bo nosil v znak pokore. Gawain sedaj reče, da bo rad obdržal pas, pa ne zaradi njegove zlate obrobe, temveč v znak svoje šibkosti in sramu, da ga bo spominjal na pomanjkljivosti in krhkost sprevrženega mesa. Nato vpraša viteza po njegovem pravem imenu in ta mu pove, da je Bertilak z Visoke pušče, kjer vlada čarovnica Morgana le Fay. Ona si je zamislila ta izziv in nadela Bertilaku zeleno podobo, da bi z njo do smrti prestrašila kraljico Guinevere in osramotila viteze okrogle mize.

Ko se Gawain vrne v Kamelot, ga vsi veselo pozdravijo, on pa jim pove vse, kar se mu je pripetilo, nazadnje pa osramočen pokaže pas in prasko, ki kažeta na njegov greh. Vitezi pa ga veselo smejoč potolažijo in sklenejo, da bo sedaj vsak na dvoru nosil zelen pas Gawainu v čast. In res je zeleni pas postal prepoznavni znak vitezov okrogle mize, ki jim je ugled po tej prigodi še narasel.

INTERPRETACIJA IN RAZLAGA
Zgodba je sicer stara, njen zapis verjetno izvira iz zadnje četrtine 14. stoletja, domnevno s severozahoda Anglije. V tem času je bila normanska kolonizacija Walesa, ki se je začela v 12. stoletju, že temeljito utečena, a upor proti njej nikakor še ni pojenjal. Ko je ob koncu 60-ih let 14. stoletja ponovno izbruhnila stoletna vojna, so se posledice kolonizacije pokazale v vse večjem fevdalnem izkoriščanju valižanskih tlačanov, kar je v 70-ih sprožilo upor Owaina Lawgocha, ki so ga angleške oblasti nazadnje ubile. A uporu je sledilo večanje angleške represije v Walesu, obenem pa kampanja proti priseljevanju Valižanov v angleške dežele ob valižanski meji. V 90-ih se je upor Valižanov ponovil, leta 1400 pa pod vodstvom Owaina Glyn Dẁra kot poslednji in najdaljši upor do tedaj resno ogrozil normansko nadvlado Walesa, a je bil leta 1408 dokončno zatrt.

Napadi upornikov so najpogosteje prizadeli prav angleška območja severno od Walesa, kjer se odvija predstavljena vam zgodba. Kolonialni in protikolonialni boj med Angleži in Valižani pa ni potekal zgolj z ognjem in mečem, temveč tudi s petjem in s peresom. Tako Angleži kot Valižani so namreč zgodbe o kralju Arturju in vitezih okrogle mize imeli za lastno kulturno tradicijo. Valižani so bili prepričani, da so potomci kralja Arturja, preko njega pa Eneja Trojanskega. Kralj Artur, tako so pravili, se bo nekega dne vrnil in osvobodil Valižane angleške nadvlade. Medtem pa so Angleži trdili nasprotno, da je bil kralj Artur Anglež, kralja Edvard I. in Edvard III. pa sta celo trdila, da sta njegova potomca in naslednika. Čeprav ni jasno, kdaj natančno je nastala pesnitev Sir Gawain in Zeleni vitez, namenjena prepevanju na angleških dvorih, je zgodovinski kontekst boja za prilastitev kralja Arturja dovolj jasen. Tako prvih kot zadnjih nekaj verzov pesnitve opisuje Enejev beg iz Troje in ustanovitev Rima v neposredni kontinuiteti z vzponom kraljestva Anglije in »njenega« kralja Arturja.

Ne le prilastitev legendarnega kralja, celotno zgodbo lahko beremo v kontekstu kolonialnega odnosa do Valižanov. Ko se Gawain odpravi na pot k Zeleni kapeli, prečka mejo in stopi v Wales. Tam najde divjo in pusto deželo, kjer »malokdo ljubi boga ali človeka.« Tam ne živijo ljudje, ampak zveri in velikani, ki ne govorijo, ampak blebetajo. Sam Zeleni vitez je polvelikan, Zelena kapela pa je prej »svetišče hudiča«. Bertilak pove, da se njegovemu ozemlju pravi Visoka pušča, torej gre za pust, nekultiviran svet. Na tem ozemlju, kot izvemo na koncu, vlada čarovnica Morgana le Fay in, kot vemo iz drugih arturijanskih legend, polsestra in velika sovražnica kralja Arturja. Da je njena magija gotovo poganska, ne krščanska, še poudari Bertilakova hvala Morgane, ko jo imenuje »Morgana boginja«.

Dalje se zdi, da so vse družbene vloge v tej divjini obrnjene: kot vladarka na čelu mize sedi ženska, Morgana. V nasprotju s tem na dvoru kralja Arturja privzdignjeno častno mesto na pojedini zaseda moški škof. Gawain je v graščini zaprt v domačo, žensko sfero — dneve lenobno preživlja v postelji, medtem ko graščak hodi na lov. In prav spalnica je kraj, kjer se Gawain znajde pred ključno preizkušnjo. Pesnitev močno poudarja dvorsko vljudnost ter visoke kode obnašanja in govoričenja, po katerih še posebej slovi Gawain, ki jih Zeleni vitez krši že z nesramnim in izzivalnim vstopom v dvorano v Kamelotu. In čeprav se zdi, da na Bertilakovem dvoru vljudnosti in dvorskega obnašanja ne manjka, saj je Gawain postrežen z vsemi častmi, pa se kmalu prikaže nespodobnost graščakinje, ki Gawaina napeljuje h grehu. Še več, to ji, kot se izkaže, zapove kar graščak, sledeč zvitim načrtom Morgane. Nespodobnost tako očitno izhaja iz neprimernega in ‒ nujno ‒ slabega vladanja ženske. Zvijača, ki si jo Morgana zamisli, je sicer zlohotna do Arturjevega dvora — kraljico Guinevere želi do smrti prestrašiti, viteze okrogle mize pa izpostaviti posmehu — a je v besedilu povsem nemotivirana in neutemeljena. Tako je še bolj očitno, da gre za povsem neracionalno sovražnost do dobrega in pravilno urejenega patriarhalnega Arturjevega dvora.

Prav na tem kraju obrnjenih vlog in vladavine žensk se Gawain sooči z resnično preizkušnjo, ki določa izid tistega predvidenega udarca s sekiro. Tu mora Gawain pluti kot med Skilo in Karibdo, ko se dve glavni vrlini Arturjevega dvora znajdeta v navzkrižju: po eni strani se mora držati časti in zvestobe gostitelju, po drugi pa ne sme prekršiti pravil dvornega vedenja s tem, da bi zavrnil gospo. Tako se šele na tem drugem divjem kraju angleške civilizirane vrline same izkažejo za notranje protislovne in same s sabo v navzkrižju, čeprav so se pred tem zdele popolne in neskončne, kot peterokotnik na Gawainovem ščitu. S preizkušnjo njegovi časti in dvorjanskosti je tako pod vprašajem celotna Gawainova identiteta. Graščakinja tako že prvo jutro pri gostu vzklikne: »Ti nisi Gawain,« saj bi jo bil Gawain gotovo prosil za poljub, kot v dani situaciji zahtevajo pravila dvornega vedenja. Naslednji dan graščakinja dvom v predpostavljeno identiteto Gawaina ponovi: »Sir, če si res Gawain …« me boš zopet prosil za poljub. Gawain sicer trudoma doseže, da gospa prizna, da je res ta Gawain, o katerem je slišala hvalo, ne da bi se obenem prekršil čez gostitelja. Medtem pa vsaki sekvenci gospejinega zapeljevanja Gawaina sledi sekvenca graščakovega lova na divjo zver in razkosanje njenega telesa na dele — usoda, ki čaka Gawaina, če bo gospejin lov uspešen. Gawainova potisnjenost v žensko sfero in s tem prevpraševanje njegove viteške identitete pa se še dodatno zaostri, ko kot ženska poljube preda graščaku, ki se vrača z lova. »Ti nisi Gawain« pa v podobi Zelenega viteza ob srečanju pri Zeleni kapeli za svojo ženo ponavlja Bertilak, ko tokrat s sekiro podvoji preizkušanje Gawainove časti.

Gawainova identiteta pred soočenjem z Bertilakovim dvorom je jasna in natančno določena v opisu peterokotnika, ki ga nosi na ščitu. Pri tem opozorimo, da je znak peterokotnika tu arbitrarno določen in v srednjeveški simboliki nima zakoličenega pomena. Pa vendar je iz njegovega opisa jasno, da predstavlja božjo popolnost in neskončnost, torej nekaj po definiciji nedosegljivega še tako vrlim smrtnikom, ki živijo v času. Tako peterokotnik ni Gawainov zaščitni znak absolutno, temveč pogojno, dokler se bo ravnal po njem. Ker je smrtnik in živi v času, in ne v neskončni brezčasnosti nebes, je Gawainovo enačenje z znamenjem le performativno. In v soočenju z valižansko spalnico je njegova upravičenost do znamenja preizprašana. A ko Gawain uspe pokazati, da je res ta Gawain, se znamenju peterokotnika pridružita in ga po pomenu presežeta znamenji pasu in brazgotine. Pas se iz navadnega čudežnega predmeta spremeni v znamenje, ko si ga Gawain namesti, da bi predstavljal njegov greh in sramoto. Gawain sicer ni kot zveri graščakovega ulova razkosan na dele, kar mu je grozilo, in ohrani glavo čvrstvo na plečih, pa vendar v opomin na svojo sramoto dobi zarezo na vratu, ki nikoli več ne bo brezmadežen.

Gawain, sledeč Bertilakovemu očitku, tako brazgotino kot pas vidi kot znamenji svoje sramote. Čeprav je Bertilak do Gawainovega spodrsljaja milosten in ga vidi le v luči tega, da smrtni človek pač ne more doseči svete popolnosti, ga vendarle zaznamuje z brazgotino, ki naj jo nosi kot pokoro. Tej, lahko rečemo valižanski, interpretaciji Gawaina pa se zoperstavi Arturjev dvor, ko mu Gawain predstavi svojo dogodivščino. Vitezi okrogle mize sklenejo, da bodo v spomin na prigodo, s katero je kraljevi dvor postal še častnejši, vsi nosili zeleni pas. Angleška afirmacija znamenje sramote razlaga kot znamenje časti. Takšna reinterpretacija je sicer v neskladju s sočasnimi pogledi na greh in odrešenje. Sočasna besedila namreč nikakor ne dopuščajo, da bi si posameznik sam odpuščal za grehe, z izgovorom, da pač ni popoln in da bi vsak ravnal enako ali da nihče od smrtnikov še ni ravnal boljše. Takšen pogled, sledeč teologom, daje le potuho grehom in nudi podlago za napuh, ki je že sam na sebi grešen. Ravnanje vitezov okrogle mize, ki Gawainovo sramoto tako zlahka in s smehom sprevrnejo v lastno čast in poveličevanje, se zdi z vidika tedanje krščanske doktrine le težko razumljivo. Pa vendar v že opisanem družbenem kontekstu postane jasnejše. Gawainova celovitost in brezčasnost, ki jo označuje peterokotnik, se zamajeta in razdreta ob srečanju z drugostjo valižanskih divjakov, ko se angleška identiteta nenadoma znajde pod vprašajem. Ko se na novo vzpostavi kot celota, vendarle ohrani zarezo — brazgotino, ki jasno pokaže, da se nahaja v času in je posledično nepopolna. A ko to nepopolnost afirmira in si jo prilasti kot svojo, se šele lahko zares vzpostavi kot edina legitimna in možna kolonizatorka divjega poganskega sveta.

—Radio Študent, Zala Bezlaj (25. 10. 2020)

Lowery pripoveduje z visoko estetizirano, malodane sanjsko abstraktno vizualno formo s prijemi magičnega realizma (govoreči lisjak bo koga spomnil na von Trierjevega Antikrista), s sijajno fotografijo Andrewa Droza Palerma ob naravni svetlobi in izjemno glasbeno kuliso Daniela Harta ter spremljajočo zvočno podlago, ki je skorajda samostojni lik v filmu. Pri tem se njegova interpretacija mestoma odmika od pravljičnega izvirnika, vendar ostaja enako pomenljiva, pravzaprav bolj freudovska in metaforično sodobnejša. Tukaj je Gawainova mati tista, ki predenj postavi mitološko preizkušnjo (v romanci je to čarovnica Morgana le Fay), s čimer dobi njegov izziv konotacije mladeničevega odraščanja in osamosvajanja izpod starševske peruti; in Zeleni vitez s svojo pojavnostjo nemara opozarja tudi na ekološke tone ter nepremišljeno človekovo ravnanje z naravo (glej letošnjo eko-srhljivko Gaia), ki se zlahka obrne proti njemu. A povečini je Lowery presenetljivo zvest simbolom izirne viteške alegorije, kjer mora junak v nizu pripetljajev dokazati svojo zvestobo, moralno trdnost (v skušnjavo ga zapeljuje graščakinja lady Bertilak z obrazom Alicie Vikander, ki je na dvoru tudi njegova priležnica in kot pripadnica nižjega sloja zaman upa na poroko), neustrašnost in pristno junaštvo, odkritosrčnost, ponižnost pred božanskimi silami ter nazadnje pogum v soočenju s smrtjo. Gawainu vse to bolj ali manj spodleti (v originalni romanci se razočaran vrne na dvor), vendar v končnem preblisku lastne prihodnosti, v kateri sprejme vlogo nesamozavestnega strahopetca (kvečjemu z vrlino "dobrote", ne pa tudi resnične "veličine", kakor ga je bila zbodla ljubica), prepozna življenje, nevredno pravega viteza, in naposled sprejme napovedano usodo (beri: odgovornost za svoja dejanja in odločitve). Kajti smrt navsezadnje čaka vsakogar; razlika je le ta, kako odločno in brez strahu ji kdo pogleda v oči (glej Sedmi pečat slavnega Ingmarja Bergmana). Prilika o dojemanju umrljivosti in razločni verski podtoni so tudi sicer del viteške simbolike (pentagram na kraljevski ogrlici Arturja kot znak stapljanja zgodnjega krščanstva s staroselskim poganstvom predstavlja pet Kristusovih ran, simbol kraljevske odličnosti in celovitosti), ki v vojnih pripomočkih (meč) ali osebnih predmetih (pas) uteleša prispodobe junakove poštenosti, lojalnosti, seksualnih želja ali spoštovanja obljub. Človekova integriteta je namreč edino, kar šteje; vse drugo je lažno, minljivo in nično — kakor pokaže deklica, ki si v bežnem prizoru po odjavni špici med igro nedolžno posadi kraljevsko krono na glavo.

2. sep. 2021

The Protégé (2021)

Ocena: ●●●●●●○○○○

V času norosti, pandemije in boleče generičnih hollywoodskih jajc (vključno z napovedniki) se pri izbiri filmov pač opiraš na zveneča imena, zlasti ustvarjalcev in glumaške zasedbe, kaj pa drugega. Martin Campbell je prekaljen, izkušen režiser najmanj solidnih akcijskih trilerjev, od bondijad GoldenEye (1995) s Pierceom in Casino Royale (2006) z Danielom ter od šundovskih mečevalščin The Mask of Zorro (1998) in The Legend of Zorro (2005) do surovih maščevalščin tipa Edge of Darkness (2010) s Srdom Božjim Gibsonom. Takisto igralci niso od muh: veterani Samuel L. Jackson, Michael Keaton in Robert Patrick ter postavna Maggie Q (Margaret Denise Quigley), ki tukaj parafrazira svoj lik pretepaško-streljaške slaboritnice iz televizijske serije Nikita (2010—2013), posnete po slovitem istoimenskem umotvoru Luca Bessona. Tematsko gre torej za še eno izpeljavo standardnega vzorca o genezi ubijalske ženske: čustveno zlomljena sirota s socialnega dna, ki jo iz rodnega Vietnama reši mentor in očetovski lik (sicer vojak specialec), da bi jo izuril v profesionalno morilko. Mnoga leta pozneje sta temnopolti starec (Samuel) in njegova varovanka (Maggie) tajni poklicni tandem črnih operacij, ki s pomočjo tehnologije, mednarodnih zvez in lastnih sposobnosti po naročilu petičnežev in državnih vlad iščeta "tiste, ki nočejo biti najdeni" (in jih včasih neusmiljeno likvidirata). A nekoč očitno naletita na trši oreh od predvidenega: ko poizvedujeta za sinom nekega poslovneža, ki je pred desetletji v njeni domovini domnevno umrl v prometni nesreči (v resnici pa je bil atentat), se nekdo spravi nanju v poskusu, da bi zbrisal vse sledi in vse vpletene. Skrivnostni henchman (Keaton) izmuzljivega moža iz ozadja skuša odločno Anno odvrniti od maščevanja in nadaljnjih preiskav, vendar se ne bo dala kar tako prepričati. Na poti do cilja se bo morala soočiti z lastnimi travmami iz otroštva in presenetljivim zasukom, kjer so stvari drugačne, kot so bile videti. Seveda bodo neizogibne žrtve.

Smrtonosna fatalka je torej lik, ki smo ga od Bessonovega izvirnika La Femme Nikita (1990) v raznih iteracijah videli že ničkolikokrat, s čednimi obličji Geene Davis (The Long Kiss Goodnight, prav tako s Samuelom Jacksonom), Ume Thurman (Kill Bill), Angeline Jolie (Mr. and Mrs. Smith, Salt), Charlize Theron (Atomic Blonde), Jessice Chastain (Ava) in tako dalje. Preizkušeni scenarist Richard Wenk (The Mechanic, The Equalizer, Jack Reacher: Never Go Back) sicer vpeljuje nekoliko drugačno dinamiko spolno-generacijskih odnosov in vzajemnosti, a v osnovi gre za vnovično premetanko vselej enakih vzorcev s trendovskim likom "močne ženske" v ospredju, z moralno vprašljivimi dejanji iščoč nekakšno moralno odrešitev. Vendar se pri tem krepko pozna staž in kilometrina vseh sodelujočih, od brezhibne vizualno-tehnične forme in fotografije Davida Tattersalla (Con Air, Star Wars Ep. I—III, The Green Mile, Die Another Day) do poistovetljivih igralskih nastopov, ki iz razmeroma povprečnega materiala nazadnje sestavijo presenetljivo gledljivo, kratkočasno in duhovito filmsko celoto brez pretiranega priokusa po že stokrat videnem. K temu poleg Jacksona in Keatona največ pripomore elegantna Maggie Q, ki se v vlogi ni znašla po naključju in vnovič dokazuje, da je svojemu liku dorasla, tako v akcijskem kot tudi v dramskem modusu. Nekoliko zmotijo le pripovedne nedoslednosti, sumljive dramaturške prikladnosti, čudaški in noro nepredvidljivi preobrati konteksta ter obče kinetično-balistično dogajanje, ki terja masten zamik nejevere — a k sreči lahko vse to pripišemo občim karakteristikam te (pod)zvrsti, ki praviloma ne navdušuje (samo) z verodostojnostjo in logiko, temveč (tudi) z značajskimi prikazi, čustvenimi odzivi in osebnimi zgodbami protagonistov.

10. avg. 2021

The Suicide Squad (2021)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Neskončna nadaljevanja franšiz z možmi v pajkicah in generično stripovsko akcijo me že dolgo ne fascinirajo več, a ker je James Gunn eden redkih duhovitih avtorjev in me je z Guardians of the Galaxy (2014) odkrito navdušil (vsaj s prvim delom), sem mu sklenil dati možnost in nameniti pozornost. Oboroženega s ščepcem zdravega cinizma ob zadnje čase trendovskem konceptu "popravnega izpita" (Snyderjeva montažna inačica Lige pravičnih me niti slučajno ni tako navdušila kot večino), me je zanimalo zlasti dvoje: (a) ali bo Gunn napletel vsaj približno tako zanimivo zgodbo kot v svojih prejšnjih projektih in (b) ali bodo liki vsaj približno tako značajsko razdelani, duhovito raznoliki in neprisiljeno zabavni kot v Varuhih galaksije. Žal sta obe vprašanji medlo obviseli v zraku; vendar kljub temu njegov prenovljeni Odred odpisanih ni povsem negledljiv ali celostno neprebavljiv. Le da namesto s pravoverno pripovedno in karakterno substanco Gunn tokrat polni filmsko malho predvsem z nezaslišano bizarnostjo, divjo nepredvidljivostjo in samoironičnim sarkazmom najbolj nespoštljive sorte, kajpak s krvavo in nasilno cenzorsko oznako 'R'. Moj najstniški sin je med ogledom modro pripomnil, kako je vse skupaj že tako ridikulozno, da je pravzaprav kar kul. Jaz sem bil modro tiho in si mislil svoje: film je dejansko bolj posrečen od zmedene kakofonije klišejev, siloma (ne)umestne glasbe in prozornih likov Davida Ayerja, ampak to ni bil kakšen poseben izziv. Ironično je, da je precej manj finančno uspešen, saj je Ayerjev iztrebek s proračunom 175 milijonov nazadnje pridelal 750 milijonov dobička, medtem ko je Gunnov umotvor s 185 milijoni sredstev doslej nastrgal vsega 72 milijonov prihodka (resda v času koronavirusa in omejene kinodistribucije); pri čemer ni povsem jasno, ali gre za nadaljevanje, odvrtek ali vnovični zagon franšize. No ja, hu kers.

Koncept iz zverinjaka DC Comics me je hipoma spomnil na podobno samoreferenčni, črnohumorni in ekscesno visceralni vzorec obešenjaškega Marvelovega zajebanta Deadpoola (2016, 2018): gromoglasna dekonstrukcija superjunaških arhetipov, posmehovanje njihovi formuli z izbiro najbolj obskurnih in čudaških likov, za katere še nihče ni slišal (a tokrat brez metafilmskega razbijanja četrte stene), sprevračanje tozadevne stripovske mitologije v farso ali karikaturo in obširna raba postmoderne dramaturške razdrobljenosti, ki skuša ustvariti vtis pripovedne nekonvencionalnosti ter tako delovati kot antipod vse bolj konfekcijskih, enoličnih in iztrošenih Marvelovih zgodb. Ampak krvoločni človekoliki morski pes, ki v resnici nima posebne vloge? (Da ima slaboumni glas Silva Žrebca, ni ravno prednost, kvečjemu nasprotno.) Krotilka podgan in metalec barvnih krogcev Polka-Dot Man? In orjaška uničevalna vesoljska morska zvezda, resno? (Saj vem: Starro the Conqueror, marca 1960 se prvič pojavi v 28. številki stripovske serije The Brave and the Bold Vol. 1.) Smo se znašli v Spužiju Kvadratniku ali kaj? Rezultat je mestoma zabavno in pod črto dovolj kratkočasno doživetje, ki pa zaradi nedodelane karakterizacije in absurdne premise deluje zgolj kot nepovezana serija internih komičnih gegov za ljubitelje in stripovske geeke. V nasprotju z Varuhi galaksije, kjer imajo načeloma dobro razdelani liki — celo tisti animirani — človeško poistovetljive motive za svoja prizadevanja in nam jih je potemtakem iskreno mar, nam za absurdno kopico Odreda odpisanih prav milo dol visi (Cena, Courtney in Kinnaman so še vedno katatonična bukova polena, Rooker ima minimalno minutažo, manični nastop Davisove, ki je nenadoma postala negativen lik, meji na overacting, Robbie pa se je začela ponavljati in njen lik je vse bolj nesmiseln); nihče med njimi ne premore dovolj karizme in osebnostne prezence, da bi deloval kot zaokrožena in verodostojna filmska figura. Gunn z zdaj že kar obveznim nastavkom za morebitni sequel namiguje (tudi v post-credits prizoru), da bomo vsaj tiste preživele morda še videli, vendar ni zaznati pravega razloga, zakaj bi jih. Navsezadnje so skladno z naslovom, v katerega je tokrat pretenciozno vrinjen določni člen 'the', zgolj cenena potrošna roba. Nekoliko jih rešuje osvežujoča drugačnost, hilarično zabaven element "kaj-za-vraga" ter dejstvo, da smo se vselej identičnih, politično korektnih in tematsko puhlih derivatov Marvelovega sveta že pošteno naveličali.