Peter Joseph 'Pete' Souza (roj. 1954), ameriški fotoreporter, je bil glavni uradni fotograf v Beli hiši že pod administracijo Ronalda Reagana. Njegova naloga je bila spremljati predsednika ZDA in v objektiv beležiti pomembne trenutke iz njegovega javnega in zasebnega življenja; od neformalnih družinskih snidenj do najpomembnejših mednarodnih srečanj in drugih diplomatskih dogodkov. Po koncu predsedovanja Reagana si je vzel predah in kot freelancer delal za časnik Chicago Tribune ter reviji National Geographic in Life. Po terorističnem napadu 11. septembra 2001 je bil eden prvih fotografov, ki so spremljali vojno v Afganistanu in padec glavnega mesta Kabul. Leta 2005 se je prvič srečal z Barackom Obamo, ki je bil tedaj še demokratski senator; gotovo ni slutil, da bosta s prihodnjim ameriškim predsednikom postala ne le sodelavca, temveč tudi tesna prijatelja. Ko je Obama leta 2008 zasedel ovalno pisarno, so Souzi vnovič ponudili mesto glavnega fotografa. Sklenil je izdelati fotografski arhiv brez primere v zgodovini Bele hiše, ki bi s podobami pričal o izjemnem delu, osebnosti in načinu komunikacije prvega ameriškega temnopoltega predsednika.
To mu je vsekakor uspelo in svoje delo je ovekovečil tudi v nekaterih fotoknjigah, ki so postale velike uspešnice (Unguarded Moments: Behind-the-scenes Photographs of President Reagan, Images of Greatness: An Intimate Look at the Presidency of Ronald Reagan, The President's Photographer: Fifty Years Inside the Oval Office, Obama: An Intimate Portrait, Shade: A Tale of Two Presidents); predvsem pa je po koncu Obamove administracije (ko je ostal brez službe) odprl račun na Instagramu (instagram.com/petesouza), kjer je hipoma zaslovel s provokativnimi slikovnimi komentarji, ki so delovali kot satirični kontrast povsem drugačnega Trumpovega režima in njegovega načina komunikacije z javnostjo. Svoje izkušnje, skupaj z legendarnimi posnetki in kontekstom tedanjega dogajanja, je naposled zaokrožil v dokumentarnem filmu pod taktirko režiserke Dawn Porter (Trapped, Gideon's Army, John Lewis: Good Trouble). Dokumentarec je, tako kot že pred tem fotografije Peta Souze, zlasti med čezlužniki sprožil val splošnega navdušenja.
Resnici na ljubo, dokumentarec The Way I See It je zanimiva, ganljiva in poistovetljiva izkušnja. Slika pove več kot tisoč besed, pravijo; in Souza pripoveduje skozi svoje sijajne podobe, iz katerih veje profesionalnost in zanesljivo fotografsko oko. Prisrčna intimnost in prijateljstvo med zakoncema Reagan, skrušenost Nancy in otrok na pogrebu njenega moža, napeti trenutki med nekaterimi ključnimi zgodovinskimi sestanki, človečnost in vsakdanjost ljudi, ki jih imajo navadni smrtniki za nedotakljive. In nato Obama: njegova neizrekljiva komunikativnost in neposrednost, v oko fotoaparata zabeleženi trenutki ponosnega očeta in ljubečega moža, podoba v javnosti in slika pokončne drže med nekaterimi težkimi odločitvami, ukradeni prizori bližine s svojci in soprogo Michelle, plemenite prispodobe državnika in odločevalca, ki do lastne funkcije in zaupanega mu ljudstva čuti posebno dostojanstvo, ter dostopnost človeka, ki je imel posluh za vsakogar.
Souza ga ne slika kot politika, pravzaprav med vrsticami celo namiguje na to, da se zaveda tudi Obamovih spodrsljajev in napak (glej tudi dokumentarec Fahrenheit 11/9 dežurnega provokatorja Michaela Moora); pač pa mu skozi leče svoje kamere namenja podobo slehernika, ki se zaveda odgovornosti ene najvplivnejših figur na svetovnem političnem odru. Po drugi strani pa ne demonizira Trumpa; saj to pravzaprav niti ni potrebno. Vsaj v primerjavi s svojim predhodnikom je namreč oranžni POTUS kar sam poskrbel za sloves najslabšega ameriškega predsednika v zgodovini te države in Souza ne naredi drugega, kot da mu pridrži kritično ogledalo. Tako mu je z negibnimi in nemimi podobami uspelo več kot marsikateremu politiku ali še tako gorečemu nasprotniku fašistoidne, rasistične, lažnive, pristranske, privoščljive, avokratske, sovražne, izključujoče, primitivne, napadalne, škodljive, narcisoidne Trumpove vladavine. Še dobro, da je slednje nepreklicno konec.
pa mu vrednost dviguje predvsem zvezdniška zasedba. Vselej gledljiva Rebecca Hall (The Prestige, Vicky Cristina Barcelona, Frost/Nixon, Christine, Professor Marston and the Wonder Women) je prava paša za oči in srce, Dominic West (Chicago, The Forgotten, 300) je vsaj spodoben, veterana Imelda Staunton in pokojni John Shrapnel pa že privzeto zanesljiva in prepričljiva prezenca. Zgodbi sicer zlasti v razpletu nekoliko zmanjka štrene, vendar nedoslednosti kompenzira glumaška spretnost in do neke mere tudi čustveno pomenljiva zgodba o duhovih (glej The Haunting, El espinazo del diablo, El orfanato, novejši A Ghost Story in podobne), ki kot potlačeni spomin na bridko preteklost še vedno mučijo žive.
Zgodba sicer umestno vpeljuje zgodovinsko pogojeno patološko kompenzacijo krivde in bremena vesti (bodisi zato, ker je nekdo edini izmed tovarišev preživel vojno, ali pa prav nasprotno, ker se je s pretvezo strahopetno izognil rekrutiranju), vendar jih potem ne zna povezati v zaokrožen dramaturški koncept in potegniti psihosocialnega zaključka; razen v kontekstu z osrednjo junakinjo, ki razkrinkava "lažne" duhove zato, ker s tem sublimira bolečino ob žalovanju za umrlim soprogom, ter nekom drugim, ki se zaradi sindroma preživelega telesno kaznuje. Epilog je nekako na silo sklepan, scenarij pa se nazadnje spotakne tudi ob lastne nedoslednosti (ko ni jasno, kdo in kdaj vidi duhove ter kdo je v resnici živ in kdo ne), vendar pripoved kljub temu do optimističnega konca držita nad vodo pristna interakcija ter doživet igralski nastop, ki katarzično razgali arhetipske fantazme slehernika, njegove strahove o lastni minljivosti in očitke samemu sebi, da je sčasoma pozabil na izgubljene svojce in ljubljene bližnje, ker jih nima ves čas pred očmi.
Razvajeni z novodobno žanrsko konfekcijo so spregledali, da jih Prior ne krmi s cenenimi poskoki -BU!- in spremljajočim hrupom, da so njegovi liki poistovetljivo značajsko prikazani in se z vidika gledalca obnašajo inteligentno, da so igralske predstave vsaj solidne, napetost in vzdušje sta kožo ježeča in obrtniški vidik na zavidljivo visoki ravni, posebni učinki pa pretanjeni in nemoteči. Motila jih je lagodno odvijajoča se zgodba o ezoteričnem kultu (povzeta po istoimenski stripovski seriji avtorja Cullena Bunna in ilustratorke Vanese R. Del Rey pri ameriški založbi Boom! Studios), ki so jo dojeli kot dolgočasno zbirko klišejev, in marsikomu ni uspelo razvozlati niti razmeroma jasne premise o tem, koga ali kaj naj bi predstavljal pojem "prazni mož" ― čeprav bi zadostovalo, da bi bili pozorni vsaj na nekatere namige kot na list papirja napisana beseda TULPA. Skratka: scenarist in režiser David Prior je postregel z žanrsko poslastico, ki sicer ni brez pomanjkljivosti, a jo je v poplavi hollywoodskega dreka odplaknilo mimo nas, dasiravno gre za pozornosti vredno izkušnjo in veliko bolj polnovredno filmsko doživetje od pričakovanega.
In če končno preidem na razlago tistega, kar prikazuje David Prior: 
Sčasoma začenja spoznavati lastno izposojeno telo in človečnost nesojenih paritvenih kandidatov; zlasti se je dotakne prijaznost in skromnost mladeniča z deformiranim obrazom (naturščik Adam Pearson ima nevrofibromatozo tipa 1, napredujočo gensko bolezen nenehne rasti podkožnih tumorjev, in ― zanimivo ― povsem normalnega brata dvojčka), ki mu nazadnje edinemu dovoli prost izhod. Vendar njeno "napako" hitro popravi zlovešči motorist (poklicni dirkač Jeremy McWilliams), ki jo poslej še bolj strogo nadzoruje. Njen poskus zaužitja zemeljske hrane ter intimnega zbližanja z moškim, ki ji iskreno ponudi pomoč, se ne končata najbolje, usoda pa ji nameni še bolj tragičen konec: potem ko jo v gorski osami skuša gozdar posiliti in zaprepadeni nasilnež ugotovi, kaj se skriva pod kožo mladenke, jo sklene pokončati z ognjem. Nezemeljska figura se v izgorelem pepelu naposled zlije z naravo in preide v transcendenčno večnost.
si poleg fizične podobe lastnega telesa dovoli začutiti tudi njegovo emotivno plat in v pomilovanju izjemoma izpusti izmaličenega mladeniča (navdihnila jo je v steklenih vratih ujeta muha in njen boj za življenje). Motociklistični nadzornik si jo v naslednjem prizoru pobliže ogleduje, da bi razbral, ali morda ni podlegla subjektivnosti človeškega sočutja in s tem ogrozila misije. Čeprav skuša zaman okusiti slastno tortico, v stanovanju novega znanca posluša glasbo in pristane celo na spolni odnos (pri čemer so njena spolovila nekako nefunkcionalna), ji vse to spodleti, saj Nezemljan v kožnati preobleki enostavno ne more biti zares človek. Ko doživi še razočaranje med poskusom posilstva (znakom, kako plehka in površna je percepcija lepote pri vzburjenju zaradi seksualne motivacije), nasilneža pa odvrne njena dejanska podoba, ki v njem vzbudi prvinski strah in odpor, se zavestno odreče nadaljnjim poskusom učlovečenja in preprosto izbere smrt (smotrnost podkrepijo kadri povsem gole Johance, ki delujejo okorno tuje in zgolj anatomsko), saj ji je očitno spodletelo pri globljem doumevanju ljubezni in resnične človečnosti, ki se skriva "pod kožo". Morda bo v vnovičnem ciklu to uspelo še eni naslednici.
