Jolt (2021)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Prva ugotovitev: Kate Beckinsale je še vedno — celo čedalje bolj — seksi ter presneto čedna britanska igralka (Serendipity, Vacancy, Total Recall, Stonehearst Asylum), ki še po petih letih od vampirske franšize Podzemlje (Underworld, Evolution, Rise of the Lycans, Awakening, Blood Wars) z akcijskimi vratolomijami in ženstveno prezenco suvereno zapolni tesno opravo iz usnja in lateksa. Žal je tudi skoraj edini razlog za ogled tega filma. Druga ugotovitev: Jai Courtney je še vedno eno najbolj brezizraznih bukovih polen s karizmo poginule tasmanske rovke (Jack Reacher, Divergent, Terminator Genisys, Suicide Squad, Honest Thief), kar jih je prišlo iz dežele Tam doli z vtisom, da znajo igrati. Žal pa avstralski katatonik še zdaleč ni edina ali največja pomanjkljivost tega filma, stilizirane psihedelične urbano-neonske mešanice pretepačin Crank (2006) in Atomska blondinka (2017) oziroma v vzporednem šovinističnem svetu odvijajoče se ženske inačice Johna Wicka (2014) oziroma še ene od neštetih različic Bessonove Nikite (1990) z neko bizarno posebnostjo. Kakšno? V uvodni voice-over naraciji nam zgodba pove, da je bila Lindy že od nekdaj posebna punca iz težavne družine in s prirojeno motnjo nekontroliranih izbruhov jeze (intermittent explosive disorder), ki so z leti vse hujši. Na živce ji gre dobesedno vse in vsakdo ali pa vsaj večina očitnih nesramnosti vsepovsod (kako ljudje žvečijo, kako ravnajo z uslužbenci, kaj počnejo v dvigalu, kako sedijo na podzemni železnici), rezultat pa je krvav in boleč. Da se je v vojski izurila v učinkovito streljačico in neustavljivo lomilko kosti, ji pri odnosih z ljudmi na splošno ni veliko pomagalo, kvečjemu lažje in bolj gotovo se jih loteva. Edino, kar odljudni in nenehno besni ženski pomaga, je poseben kovinski korzet, ki ga je razvil njen psihiater (Stanley Tucci), z na telo pod oblačili pritrjenimi elektrodami, ki ob pritisku na gumb pošljejo električni sunek skozi živčevje in tako začasno odvrnejo njen nezadržni agresivni impulz. Terapija z elektrošoki deluje, vendar prijazni dr. Munchin za trajno ozdravitev svetuje čustveno zbližanje ter pristen človeški stik. Priložnost se pojavi v obliki postavnega in duhovitega računovodje Justina (Jai Courtney), s katerim Lindy izjemoma pristane na zmenek. Hipoma se ujameta in zdi se kot ljubezen na prvi pogled (beri: seks), a glej ga zlomka: že naslednji dan se izkaže, da je Justin umrl nasilne smrti oziroma so ga najverjetneje umorili. Detektiva Vicars (Bobby Cannavale) in njegova policijska partnerica Nevin (Laverne Cox) sta premalo učinkovita za njen okus, zato se bo užaljena in pretresena Lindy sama lotila iskanja morilca svojega ljubimca. Menda gre za skrivnostnega in nedotakljivega milijarderja (David Bradley), do katerega pa bo sila težko priti. Ampak razborita in odločna Lindy si kajpak ne bo premislila že po prvi prepreki. Pri tem ne sluti, da so stvari in razmerja drugačna od tistega, kakor je videti.

Režiserka Tanya Wexler, ki je zlasti s svojim tretjim celovečercem Hysteria (2011) navdušila kritiško javnost, ob scenariju nekega Scotta Wasche (nikad čuo) kljub dobrodošli cenzorski oznaki 'R' tokrat žal ne ponudi posebnega presežka. Osvežujoče odbita, konceptualno nepretenciozna, živopisana in dinamična pretep-strel-voz-akcijada je sicer nadvse kratkočasna in mestoma prav zabavna, vendar se že tako premočrtna zgodba nazadnje izpridi v nadležno predvidljivo kakofonijo že stokrat videnih stereotipov ter naposled skrene v popolno dramaturško kloako; za nameček se v poslednjem deus-ex-marvelovskem prizoru pojavi celo posebna agentka skrivnega oddelka CIE Susan Sarandon (glas pripovedovalke iz začetka), ki skuša kot kakšen Nick Fury iz sklepnega kadra Iron Mana namigniti na post-festum v obliki franšize ali še enega john-wickovskega filmskega univerzuma. A za kaj takega ima umotvor Wexlerjeve vse premalo substance in veliko preveč nedoslednosti, zgrešenega castinga, nesmiselnih pripovednih odvodov, instantnih romanc brez vsakršne vzajemnosti, praznih akcijskih mašil in očitne prevlade sloga nad vsebino, da bi bili liki in njihove relacije kakorkoli zanimivi ali vredni nadaljnje razdelave. (Vselej zabavni Cannavale in neznosno zoprna Coxova, ki je tam zgolj zaradi politično korektne rasne pestrosti, sta s svojimi obešenjaštvi videti, kot bi prišla na obisk iz povsem drugega filma, še ene neposrečene buddy-cop komedije.) Še več: Tanya Wexler, ki je izpričana lezbijka in istospolna aktivistka, s svojimi ekscesi in prikazi babjega opolnomočenja v resnici ne počne drugega kot v nedogled goni že zdavnaj razmajano in od žolčnih feminističnih izbruhov dodobra zarjavelo kolo #MeToo oportunizma, ki nam težko pove še karkoli novega ali zanimivega. Saj njena junakinja v epilogu ob požrtvovalnem policistu s sprenevedavo prisiljenostjo ugotavlja, da morda vendarle niso čisto vsi moški pokvarjene izkoriščevalske svinje, vendar gledalcu do takrat že tako krepko dol visi za vse skupaj, da je vseeno, ali so ali niso.

Pig (2021)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Je to res največje filmsko presenečenje leta 2021? Spregledani neodvisni multižanrski biser z izjemno karakterno študijo in pretanjeno eksistencialno premiso? Najboljši igralski nastop, kar jih je Nicolas Cage pokazal v zadnjih letih? Kot celota tozadevni šok vsaj od ekscesne, peklensko moraste rokovske fantazmagorije Mandy (2018) Panosa Cosmatosa?

Za slednje sicer nisem povsem prepričan, vsekakor pa gre za nadvse spodbudno doživetje in še en dokaz, kako vratolomna in preobratov polna je Cageova igralska pot: od oskarja za Leaving Las Vegas (1995) Mika Figgisa in še ene nominacije za Adaptation (2002) Spika Jonzeja do mnogih zlatih malin za ridikulozni overacting v cineastičnih iztrebkih tipa The Wicker Man (2007), Ghost Rider (2008), National Treasure: Book of Secrets (2008), Next (2008) in drugod. Nazadnje sem ga opazil v smešno amaterski pretepačini brez vsakršne zgodbe Jiu Jitsu (2020), ki si je pri najboljši volji nisem mogel ogledati do konca. Vmes je postregel s solidnimi in presenetljivo sočutnimi predstavami v kopici zanimivih projektov tipa Bringing Out the Dead (1999), Kick-Ass (2010), Joe (2013) ter kot glas zabavnega jamskega očeta v animirankah The Croods (2013) in The Croods: A New Age (2020). Naj si o njem mislimo karkoli, gre za nenavadnega igralca, ki osuplja bolj kot kdorkoli drug v Hollywoodu. Za še eno pozitivno presenečenje je poskrbel tudi tokrat.

Kar se začne kot western z estetiko južnjaške gotike, se kmalu spremeni v urbano noir kriminalko, kjer protagonist preko lova na tatove njegove pujske nehote krene na pot samoodkrivanja oz. soočanja z lastno identiteto ter skrivnostno preteklostjo, ki je ni nikoli zmožen v celoti pustiti za seboj. Pa vendar Pig ni ne western, ne kriminalka, ampak v prvi vrsti karakterna študija, ki postreže z mnogimi presenetljivo emocionalnimi in celo humornimi trenutki, četudi počasen tempo ter zanašanje na nekonvencionalne pripovedne tehnike od gledalca zahtevata nekoliko več potrpežljivosti in zbranosti. —Vid Šteh, Razgledano

Scenarij je navidez trivialen, kot je to sploh mogoče: potem ko v gozdu na obrobju Portlanda živečemu samotarju ukradejo pujsko za iskanje tartufov, se Robin Feld (Nic Cage) s pomočjo mladega poslovnega sodelavca Amirja (Alex Wolff) prvič po 15 letih odpravi nazaj v mesto po ljubljeno žival. Zdi se, da natanko ve, kje iskati. Pot ga vodi skozi stranske uličice, skladišča, servisne prostore restavracij in podzemlje nelegalnih bojev do vsemogočnega lastnika verige restavracij in krajevnega mogotca (Adam Arkin), s katerim se poznata še iz preteklosti. Takrat je bil chef Rob uveljavljen in neskončno cenjen kuharski virtuoz, vendar se je na neki točki njegovo življenje tragično zasukalo drugače in ga pahnilo v samoto. Zdaj se bo moral spraviti z bolečimi travmami in ob tem bo tudi ljudi okrog sebe spomnil na njihove pozabljene želje, zapravljene potenciale in neuresničene talente, ki so skrenili v druge smeri.

When I fired you, I asked you what you wanted to do. You said you have a few rooms upstairs, a real English pub. —That-did I say that? —Yes. —Nobody wants pubs around here. It's a-that's-that's-that's a terrible investment. —What was going to be your signature dish? —Liver scotch eggs with a honey curry mustard. —They're not real. You get that, right? None of it is real. The critics aren't real, the customers aren't real because this isn't real. You aren't real. Derek, why do you care about this people? They don't care about you, none of them. They don't even know you because you haven't shown them. Every day you wake up and there'll be less of you. You live your life for them and they don't even see you. You don't even see yourself. We don't get a lot of things to really care about.



Če ne omenjam prepričljivih glumaških nastopov vseh (res dober je npr. Wolff, ki se ga spomnimo iz grozljivke Hereditary), je tudi režiser in scenarist Michael Sarnoski opravil izjemno delo: pripovedno, vizualno, obrtniško in dramaturško. Spevno glasbo Alexisa Grapsasa in Philipa Kleina s sijajno mizansceno in premišljeno kompozicijo kadrov okvirja brezhibna kamera Patricka Scole, kar ustvarja kontemplativno vzdušje in pravšnji tempo, ki likom in dogodkom pusti dihati: tako kot vino in vrhunska hrana, za katero si je treba vzeti čas. (Arhetip okušanja poslastice kot katalizator nezavednih spominov neogibno prikliče katarzo Antona Ega v Pixarjevi animiranki Ratatouille.) Ekspozicija značajev se odlično prepleta s karakterizacijo in skoraj poetično razgalja preteklost osrednjega lika, pri čemer ubere nasprotno pot od tistega, kar bi lahko imeli za predvidljivo žanrsko zgodbo "Johna Wicka s pujsom" — Sarnoski namreč pripravi navdušujočo anti-maščevalščino, katere humano čustvenost še poudari neverjetno zadržani, rahločutni Cageov nastop, medtem ko se kot mozaik sestavlja njegova osebna zgodba (zgolj ob uporabi slavnega imena, ki odpira vsa vrata in zbuja iskreno strahospoštovanje). Nobenih histeričnih izpadov in pregonov in krvavih obračunov — če odštejemo en strateško dogovorjeni pretep — ali običajnega kopičenja trupel; pač pa le neznansko človeška elegija odrešitve, ljubezni, žalovanja, celjenja starih ran, brutalne kulinarične odkritosti, resnice o minljivosti ter ganljiv opomnik o nenehnem iskanju tistega, kar v življenju zares šteje.

Tides | The Colony (2021)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Mladi švicarski scenarist in režiser Tim Fehlbaum je po seriji kratkih projektov navdušil gledalce in kritiško srenjo s celovečernim prvencem Hell (2011), ki mu je prinesel nagrado za najboljši film na portugalskem žanrskem festivalu Fantasporto, nominacijo v Nemčiji in odličje za najboljšo kinematografijo (s posebno pohvalo) na katalonskem festivalu fantastičnega filma v Sitgesu. V svojem drugem tovrstnem podvigu Tides (pred tem delovno naslovljenem The Colony), za katerega je prav tako napisal tudi scenarij, ostaja v apokaliptičnih filmskih vodah (sklepam, da je poba navdušen nad zasnovo Pobesnelega Maksa in podobnih), ki jim je dodal še trendovsko premiso človeške kolonizacije vesolja z domiselnim preobratom konteksta: tokrat se ljudje s koloniziranega tujega planeta Kepler 209, ki je zaradi škodljivega žarčenja postal sterilen in ne omogoča več razmnoževanja, vračajo na pred nekaj rodovi zapuščeno Zemljo. V ta namen pošljejo tja izvidniško-znanstveno odpravo Ulikses 2, ki naj bi preverila možnosti preživetja in ugotovila, kaj se je zgodilo s prejšnjo ekspedicijo, za katero so se izgubile vse sledi (glej odlični Sunshine režiserja Dannyja Boyla po scenariju Alexa Garlanda). Po nesrečnem pristanku na planetu njihovih prednikov, ki ga zdaj v veliko večji meri prekriva voda (ne glej ridikuloznega Waterworlda Kevina Reynoldsa), edina preživela astronavtka Blake (Nora Arnezeder) in medias res ugotovi, da vlažno, blatno in megleno okolje naseljujejo mlade skupnosti nasilnih staroselcev, ki so do prišlekov skrajno nezaupljivi, in Blake hitro postane njihova ujetnica. Vendar je v poplavljeni pokrajini očitno še večja grožnja: s strelnim orožjem opremljeni možje, ki pripadnike pomorskega nomadskega ljudstva ugrabljajo in odvažajo na prisilno delo v oporišče, zgrajeno v plitvini odpada nasedlih ladij. Blake jim bo sledila, saj ji je bolj kot lastno preživetje pomembno odkritje, kaj se je zgodilo s posadko misije Ulikses 1; med njimi je bil pred nekaj leti namreč tudi njen oče (Sebastian Roché), eden od pobudnikov projekta za vrnitev kolonistov na Zemljo. Blake ugotovi, da so nekateri udeleženci prejšnje odprave še vedno tam, vendar razmerja moči niso taka, kakršna so videti na prvi pogled — in v koloniji oboroženih mož, kjer jo vodja skupnosti Gibson (Iain Glen) sprva sprejme s toplo dobrodošlico, jo pričakajo mnoga presenečenja.

Prijetna osvežitev po nekaterih hollywoodskih skrpucalih, o katerih sem pisal nazadnje (*kreh* The Tomorrow War *kreh*). Fehlbaumov umotvor ne more skriti vsebinsko polnovrednega evropskega pedigreja, ki namesto visokoproračunske vizualne masturbacije z možmi v pajkicah prinaša inteligentno, atmosferično, do gledalca spoštljivo in visoko konceptualno sci-fi premiso. (Nazadnje me je tako navdušil sijajni Aniara v režiji Pella Kågermana in Huga Lilje.) Čeprav ni brez pripovednih pomanjkljivosti in se tematsko zgleduje pri marsikaterem predhodniku v zvrsti filmske postapokalipse, gre v luči omejenega proračuna in kinematografske improvizacije za tehnično, obrtniško, vizualno in dramaturško zavidljiv izdelek. Kamera izkušenega Markusa Fördererja (I Origins, Independence Day: Resurgence, Bliss) z monokromatskimi toni pomenljivo odslikuje mračno podobo izziva človečnosti, fluidna montaža Andreasa Menna je brezhibna, glasba Lorenza Dangela fantastično poudarja turobno fatalistično vzdušje in igralske predstave povečini neznanih imen so vsaj prepričljive. Z drugimi besedami: gre za enega solidnejših predstavnikov tega podžanra v zadnjih letih, ki se s pristno razdelanim konceptom in morbidno vizualnostjo poklanja legendam te zvrsti kot franšiza Mad Max (zlasti njen tretji del Onkraj kupole groma) ali družbeno verodostojne distopije tipa Children of Men (2006) ter The Road (2009); obenem pa v zgodbo vnaša lastne elemente, ki vsebujejo nekatera osnovna vprašanja najžlahtnejše znanstvene fantastike in dobrega pripovedništva nasploh: dileme preživetja in razvoja, moralna dvoumnost človeške narave in kompleksna mnogostranost njegovih sociopolitičnih prepričanj, kjer ni absolutne resnice ali preprostih idealov dobrega in zla. In da ne pozabim: gre za zgodbo, ki poistovetljivo, argumentirano in umestno promovira resnično močne ženske like, brez dvoličnosti in sprenevedanja salonskega #MeToo aktivizma ali oportunističnih ideoloških agend. Film je doživel premiero na letošnjem Berlinalu (v posebni sekciji), eden od izvršnih producentov pa je tudi slavni Roland Emmerich. Na domačem festivalu NIFFF (Neuchâtel International Fantastic Film Festival) je s strani državne televizije RTS prejel nagrado občinstva in odličje za dizajn produkcije.

The Tomorrow War (2021)

Ocena: ●●●●○○○○○○

Vse je narobe. Zaradi kinematografskega zamika po koronavirusni karanteni gledamo grozljivke sredi poletja, že zdavnaj napovedane uspešnice Hollywood prestavlja v nedogled in jih čakamo zaman, standardno poletni akcijski razbijalci blokov letijo neopaženo mimo kinodvoran na pretočnih storitvah kot Amazon Prime, zavoženo kokošjo državico na absurdni strani Alp še vedno krmili Ivan Blazni, filmi nasploh pa so čedalje bolj podobni nekdanjim ohranjevalnikom zaslona, katerih zgodbo, scenarij in dialoge je naključno generiral Googlov algoritem: prazna in brezdušna CGI masturbacija brez kakršnegakoli trajnega sporočila, širšega družbenokritičnega pomena ali opaznega čustvenega učinka. Po slabo prebavljenem šitburgerju Infinite (2021), najbolj sterilnem filmu nekoč obetavnega Antoina Fuquaja, sem si ogledal komaj za spoznanje manj zaudarjajoč umotvor Chrisa McKaya, sodelavca pri animaciji The Lego Movie (2014) ter režiserja samostojnega prvenca The Lego Batman Movie (2017). Posnel je, pazi to, vojaško 'PG-13' sci-fi akcijado o invaziji popadljivih vesoljcev in organiziranem človeškem boju za preživetje. Fuck me, česa tako originalnega in nikoli videnega pa še ne. Neslana mešanica neštetih obstoječih prežvečenih motivov bi bila sicer lahko pogojno zanimiva in bi prinesla žanrsko fascinantno pripoved ter poistovetljive like — vendar žal ni tako. Sprašujem se, ali je naključje, da za film malodane živ bog ni vedel in ga skorajda niso promovirali na nobenem od običajnih tržnih kanalov.



Zgodba? Taka, da bi dobro delovala v risanki za osemletnike, ne pa tudi v resnobni militaristični bojevalščini z družinsko dramo v ozadju. Nekako v današnjem času ljudi (tj. Američane) preseneti obisk rojakov iz prihodnosti, ki so/bodo očitno obvladali tehnologijo časovnega preskoka (gl. The Terminator); njihovi nasledniki jih pridejo opozorit, da se bo čez tri desetletja začela globalna vojna zoper agresivne vesoljske zavojevalce, po kateri bo človeštvo uničeno. Nujno je, da se vsesplošnemu vojaškemu naboru odzove čim več aktivnega prebivalstva (gl. Starship Troopers), ki bi ga skozi časovni portal prežarčili na bojišča opustošenih mest v bodočnosti (gl. Back to the Future), kjer naj bi za boj povsem nepripravljeni civilisti skušali priboriti taktično zmago. Visokotehnološka zapestna naprava, povezana z osrednjim časovnim terminalom, naj bi skrbela za to, da vojake po natanko sedmih dneh bojev teleportira nazaj v preteklost. Med novopečenimi rekruti je tudi osnovnošolski učitelj in nekdanji pripadnik oboroženih sil Dan (Chris Pratt); sprva se skuša vojaški dolžnosti izogniti s posredovanjem svojega odtujenega očeta, prav tako nekdanjega vojaka in specialista za elektroniko (J. K. Simmons), vendar je spopad v prihodnosti neizogiben. Bistroumni yuppie Dan ugotovi, da gredo skozi časovni portal le nekoliko starejši oz. tisti, ki čez trideset let ne bodo več živi — zavoljo uničujočega fizikalnega paradoksa, če človek v prihodnosti sreča samega sebe, kajpak. Po srditih bojih na drugi strani časovne premice naleti na lastno — zdaj že odraslo — hčer Muri (Yvonne Strahovski), pomembno znanstvenico in srborito bojevnico s činom polkovnice (gl. Edge of Tomorrow), ki mu v obupanem pokusu pridobitve strateške prednosti naloži pomembno nalogo: nazaj v svojo sedanjost naj bi odnesel iz krvi alienske samice sintetiziran strup, ki bi v preteklosti pokončal vesoljsko zalego, še preden bi se pred izbruhom vojne krvoločni hitronogi lovkasti zobatci razmnožili po vsem svetu. Vnovič v svojem času mora Dan z nekaj somišljeniki le še najti nekje sredi ruskih prostranstev pod ledom zakopano, v pradavnini padlo vesoljsko plovilo (gl. The Thing), kjer v kriogenski otrplosti čakajo srhljivo popadljiva bitja (gl. The X-Files: Fight the Future), ki so očitno nekakšen živalski tovor nedoumljivih vesoljcev oz. njihovo sredstvo za biološko iztrebljenje življa na zavojevanih svetovih (gl. Alien).



Kot rečeno: kljub slaboumni zasnovi, neštetim nedoslednostim, grotesknim slepim ulicam in gromoglasnim fizikalnim nesmislom bi še ena pirotehnična ZF traparija tipa Battle: Los Angeles (2011) ali Battleship (2012) utegnila delovati kratkočasno in zabavno, ako bi bila duhovita in samoironična medijsko-politična satira v slogu Vesoljskih bojevnikov. Vendar se z jokavo družinsko patetiko in generacijskimi dilemami jemlje neskončno resno (morda je McKayu spodletel poskus avtoreferenčnega sarkazma iz prejšnjih LEGO animirank), pri čemer dramski suspenz na najbolj zgrešenih mestih siloma razbremenjuje z docela neumestnimi komičnimi vložki zunaj vsakršnega konteksta. Še dobro, da je dogajanje dinamično in vsaj vizualno-tehnična plat solidna, če je že premisa videti kot generična risanka à la Ben 10 na programu Cartoon Network (deček z zapestno napravo Omnitrix), preoblečena v igrani film in človeške like.

In glumaške vloge? Sicer simpatični Chris 'Star-Lord' Pratt opravi svoje delo zadovoljivo, a brez posebnega presežka, temnopolti Sam Richardson je tam le kot comic relief sidekick (medtem ko emotivno doživeti nastop Yvonne Strahovski prav zato v tem kontrastu izpade skoraj kot overacting), dočim me tragična potrata karizmatičnih igralskih potencialov J. K. Simmonsa ali Betty Gilpin v mimobežnih stranskih vlogah tako neznansko jezi, da bom končal ta zapis, preden si lastnoročno izpulim uhlje in iztaknem očesna zrkla.

A Quiet Place Part II (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

John Krasinski ni nameraval posneti nadaljevanja in začeti še ene jebene franšize (kot da samostojnih in zaokroženih filmov sploh ni več), a so ga hollywoodski kravatarji kajpak prepričali z višjim proračunom od izvirnika. Slednji se mi je tedaj sicer zdel več kot soliden (o njem sem pisal pred tremi leti), obrtniško in tehnično suvereno izdelan; zlasti pa so me prepričali stvarno dogajanje z zanesljivo interno logiko, izvrstna vzajemnost med — tudi resničnima — zakoncema ter sila doživeta družinska dinamika, ki je prvo Tiho mesto zanesljivo povzdigovala nad povprečje neštetih zgodb o apokalipsi smrtonosnih vesoljcev. Pri njegovem nadaljevanju marsikaj od tega izostane, saj se oče v prvem delu žrtvuje za svoje bližnje in preostali člani družine z novorojenčkom so zdaj prepuščeni sami sebi. Potem ko jim je pogorel dom, se je mati s tremi otroki primorana odpraviti v nevaren zunanji svet, da bi našli pomoč.

Če ste bili nad Tihim mestom navdušeni, tudi drugi del ne bo preveliko razočaranje, čeprav je prototip filmskega nadaljevanja: višjeproračunski in malo bolj ambiciozen, a v osnovi ponovitev iste zgodbe. Pridevnik "glasnejši" je na mestu, tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu — film z manjšo zavezanostjo etosu tišine do neke mere razvodeni grozo predhodnika. Krasinski svoje vesoljce, ki so še vedno preveč podobni demogorgonom iz serije Stranger Things, uporablja zmerno: lahko si jih dodobra pogledamo, a jih ne privleče na dan v čisto vsakem prizoru. Ker se je fokus pripovedi iz družinske celice v drugem filmu premaknil na (malo) širšo skupnost, se je izgubil del intimnega vzdušja, zradi katerega je imelo Tiho mesto čustveno veliko močnejši učinek od povprečne grozljivke. —Ana Jurc, RTV SLO MMC

Najprej pozitivne stvari, kakor se spodobi. Nadaljevanje se navdušujoče začne v trenutku, kjer se je prvi del končal: dogajanje je z istimi liki postavljeno v taisti svet z enakimi zapovedmi. Če se spomnimo nategunskega oportunizma nekaterih franšiz, ki so z nesmiselnimi nadaljevanji tematsko in pripovedno povozile celoten prejšnji kontekst, like in lastna pravila (kreh-Terminator-kreh), je dandanes to nič manj kot hvalevreden vizionarski dosežek. Uvod še popestri s sijajno dinamičnim časovnih prebliskom, ki zgodbo vrne v prvi dan invazije tujih bitij in med vsesplošnim kaosom pokaže trenutek razpada družbe. (Mimogrede, vprašanje za scenariste: kako so ljudje dobesedno že od prvega hipa vedeli, da jih bo nepovzročanje hrupa rešilo, še preden so se sploh zavedeli, kaj se dogaja in kaj so tiste grozljive ubijalske kreature?) Kinematografsko in obče tehnično je Krasinski tudi v drugo poskrbel za nadvse kompetentno doživetje, ki ga prav tako oplemenitijo sijajni igralski nastopi (pridruži se jim vselej briljantni Cillian Murphy v vlogi nekdanjega znanca, ki se bo po tragični izgubi lastne družine moralno odkupil s pomočjo Abbottovim), posebej kaže izpostaviti predstavo otroških igralcev, med njimi najbolj Millicent Simmonds. Žal pa se tukaj začnejo kazati tudi nedoslednosti in pomanjkljivosti, saj so mladi liki tokrat postavljeni v še bolj stereotipne žanrske vzorce butastih otročajev, ki počnejo trapaste in tvegane reči samo zato, da siloma ustvarjeni konflikt potiska naprej zgodbo. Druga zamera je nekaj, česar filmom in njihovim ustvarjalcem nikoli ne bom odpustil: angažiranje zvenečih imen (poleg Murphyja se v kratkotrajnih ali povsem neopazih, skoraj kameo vlogah pojavita vsaj še Djimon Hounsou ter Scoot McNairy), iz katerih ob manku pravega materiala — v tem primeru tudi konkretnih dialogov — pripoved nazadnje ne iztisne nič posebnega. Tam so zgolj zato, da so tam in da je filmski plakat videti lepše. Kljub temu, da tudi tokrat vešče tempira suspenz in dobro izkorišča koncept elementa zvoka, Krasinski nazadnje nenakomerno ter v naglici odtrga dramaturško nit takorekoč sredi dogajanja; kar daje jasno vedeti, da se bo zgodba nadaljevala. Kljub osvežujoče strnjeni minutaži bi bilo nemara bolje dodati še kakšnih deset ali petnajst minut, da bi se vsaj epilog iztekel ob polnovrednejšem čustvenem zadoščenju, ki ga zgodba predtem razmeroma spretno pripravlja. Morda pa bomo naslednjič dejansko izvedeli kaj tudi o hitronožnih morilskih odprtoglavih zobatcih — če bo koga to sploh še zanimalo. Jaz nisem prepričan.

Censor (2021)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Če morda ne veš, kaj označuje pogovorni termin video nasties: šlo je za trend cenenih eksploitacijskih B-filmov na videokasetah, ki so v osemdesetih letih v Veliki Britaniji sprožili javno cenzorsko gonjo zoper obscenost, morbidnost in krvavo nazornost v razteleševalkah, češ da kvarijo mladino ter s prikazanim nasiljem v ljudeh dejansko sprožajo pritlehne gone in sovražnost. Aktivistično kampanjo je začelo nacionalno združenje gledalcev in poslušalcev NVALA, kar je naposled privedlo do parlamentarnega Zakona o videoposnetkih leta 1984, ki je filmom na videotržišču poslej nalagal sistem obveznih cenzorskih oznak. Britanski odbor filmskih cenzorjev se je preimenoval v Odbor za klasifikacijo in dobil pristojnost za potrjevanje primernosti vseh javno predvajanih filmov, bodisi v kinodvoranah ali na videotržišču. Mnogi izdelki so dobili oznako neprimernega in bili preprosto prepovedani, razen če so jih ustvarjalci ustrezno priredili in montažno obrezali.

There's something rotten inside you. You try to control it, but you only make things worse. Don't fight it anymore. Just let it out!



Režiserka Prano Bailey-Bond se po scenariju Anthonyja Fletcherja loteva tega obdobja v zgodovini angleške kinematografije, torej časa železne premierke Margaret Thatcher in cenzorjev, ki so pikolovsko pregledovali filme na videokasetah ter odločali o tem, ali so vsebinsko primerni oz. zreli za uradno prepoved. Škoda, da se bolj podrobno ne loteva socialne študije o razmerju med filmskim nasiljem in reakcijo družbe (tisto, kar cineastični čistuni že od nekdaj očitajo Tarantinu), temveč koncept uporabi zgolj za ozadje psihološke srhljivke o tragični značajski preobrazbi cenzorke Enid Baines (irska igralka Niamh Algar); ogorčena angleška javnost jo obtoži nemarnosti in neodgovornosti, potem ko je grozljiv družinski umor domnevno navdihnil neki film, ki ga je sicer stroga in dosledna Enid prizanesljivo in preveč svobodomiselno spustila skozi cenzorsko rešeto. (Liki se sicer sprašujejo, kako pravzaprav novinarji vedo, kdo med številnimi anonimnimi cenzorji natanko je tisti, ki je obravnaval dotični film, vendar pripoved tega nikoli ne pojasni.) Pri družbenokritični plati nasploh se zgodba ne mudi predolgo, saj spremlja vse bolj negotovo in zmedeno žensko, ki jo še vedno obseda potlačena travma iz otroštva, ko je med igro v gozdu nepojasnjeno izginila njena mlajša sestra. Obraz zdaj odrasle Nine Baines nepričakovano vidi v igralki v tretjerazrednem slasherju in vse bolj je obsedena z mislijo, da jo razvpiti avantgardni-skoraj-snuff režiser Frederick North nalašč muči z umetniško interpretacijo "resnice" (glej tudi kultni Hardcore Paula Schraderja ali 8MM Joela Schumacherja), zato sklene priti zadevi do dna. Samonanašajoči koncept neskončnega regresa oz. življenje, ki imitira umetnost? Je mogoče, da je njena davno izgubljena sestra zares še živa, ali pa je samo Enid žrtev lastnih zablod in bolnega uma?



Premisa o patološki kompenzaciji potlačenih travm kot nezavednem (cenzorskem) "rezanju" bolečih spominov je vselej zanimiva, a žal ne več posebej izvirna iztočnica. (Četudi tokrat ne gre nujno za zanikanje lastnih zlonamernih dejanj, ampak bolj za bolestno post-travmatično projekcijo neuresničenih želja.) Videli smo jo neštetokrat in tovrstnih zgodb je preveč, da bi lahko naštel vse; vključno z motivom protagonista, ki v subjektivnih idealiziranih prebliskih vidi le tisto, kar hoče ali zmore videti (Don't Look Now, Vinyan, Black Swan, The Voices, Saint Maud), finalnim zasukom konteksta, v katerem se junak sam nazadnje izkaže za blazneža (Session 9, Shutter Island, The Machinist, The Canal), in katarzičnim razpletom, ki se sprevrže v groteskni nadrealizem (Swiss Army Man). Režiserka Bailey-Bond podobno kot nedavno njen kanadski stanovski kolega Anthony Scott Burns (Come True) jemlje navdih v psihopatologiji nočnih mor in arhetipov nezavednega; z barvito retro-estetsko stiliziranostjo nadstvarnih bizark tipa The Neon Demon (2016) ali Mandy (2018) zajema vizualno snov primarnih barv pri klasikah Argenta ali Cronenberga (očiten je vpliv njegovega Videodroma), medtem ko se tematsko in metafilmsko morda napaja še pri rojaku Petru Stricklandu, mojstru neodvisnih žanrskih art-inštalacij (pisal sem o njegovih Berberian Sound Studio ter In Fabric), po drugi strani pa je zgodba sumljivo podobna komični grozljivki Evil Ed (1995) švedskega režiserja Andersa Jacobssona (o neuravnovešenem filmskem montažerju, ki se mu zmeša, ker je pri svojem delu videl preveč mesoreznic). Čeprav ima Bailey-Bond nekoliko težav z neenakomernim tempom, izleti v metafikcijo in zaokroženostjo epiloga (kjer se izogne razlagi o povodu, s čimer pred tem draži gledalca), obrtniško suvereno postreže z brezhibno podobo filmskega konstrukta gialla iz osemdesetih in ravno pravšnjo minutažo (manj kot poldruga ura), zlasti pa prepriča igralski nastop, karakterizacija in značajski razvoj sijajne Niamh v osrednji vlogi. Režiserka je umotvor zasnovala po lastni kratki zgodbi Nasty (2015) ter na letošnjem festivalu Sundance požela odobravanje kritiške srenje in gledalstva. Doživetje je — vsaj za celovečerni prvenec — več kot solidno in kljub nekaterim pomanjkljivostim gledljivo.