10. dec. 2019

Gisaengchung /Parazit (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Piše se december 2019 in delajo se rekapitulacije najboljših filmov leta. Med nominiranci za zlate globuse je tudi slavni južnokorejski mojster sedme umetnosti Joon-ho Bong (Spomini na umore, Gostitelj, Mati, Snowpiercer, Okja); za najboljši tujejezični film, režijo in izvirni scenarij. Če mene vprašate, bi moral dobiti vse. Gledal sem letošnjega Tarantina (o komer verjetno ne bom niti pisal) in ostarelega Scorseseja (ki me je navdušil manj kot večino) ter še marsikoga, vendar se mi zdi Parazit preprosto boljši od vseh. Globalna vas lažnih novic ne potrebuje še ene mehko nostalgične, sanjave slike o dobrih starih hollywoodskih časih in upokojenih ameriških falotih — temveč silovito brco v glavo, ki gledalcu odtrga srce in ga vrže v mesoreznico sodobnega neoliberalizma in brezčutja socialne nepravičnosti. Aktualna imena so Ken Loach (njegov Sorry We Missed You je bil nominiran le za palmo) in njemu podobni aktivisti, ki opozarjajo na kričeča neskladja današnjega sveta tukaj in zdaj. Dober film naj bi bil tudi ogledalo časa, mar ne?

Parazit, vrhunec dolgoletnega piljenja idej in slogovnih pristopov, z naslovom ne zajame vseh kompleksih odnosov, ki jih plete. Svet se, kot vemo že od vsake druge britanske kostumske drame naprej, deli na tiste, ki počivajo v urejenih salonih, in tiste, ki medtem garajo pod stopnicami. Bong Joon-ho sicer s pridom uporablja ta motiv vrha in dna stopnišča, a se obenem ne zadovolji s poenostavljeno delitvijo na svetniške izkoriščane reveže in zlobne fevdalce. Vsi njegovi protagonisti samo iščejo, koga bodo zažirali, saj so vsi le neznatni organizmi v ogromnem, neomajnem ekosistemu kapitalizma. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Zgodba na hitro: v bednem kletnem stanovanju živeči Kimovi so mojstri za vse, kar zadeva iznajdljivost in preživetje. Brezplačni wi-fi, oportunistični zaslužek s pakiranjem kartonske embalaže, ponarejanje dokumentov in igranje različnih vlog so del njihovega vsakdana. Sekira jim pade v med, ko ima odraščajoči sin (Woo-sik Choi, Vlak za Busan) priložnost nadomestiti prejšnjega inštruktorja angleščine mlade hčere pri premožni družini Park v moderni vili sredi ugledne soseske v korejskem velemestu. (Trivia: prestižna hiša je bila posebej sestavljena zgolj za potrebe filma.) Bratu sledi odločna starejša sestra (So-dam Park), mojstrica krinke oz. visoko priporočena "umetniška terapevtka" za hiperaktivnega sina bogatašev. Z domišljenim spletkarjenjem ter nastavljenimi pastmi kmalu odpadeta osebni šofer in dolgoletna gospodinja, v snobovsko družino Park pa se kot nova zaposlena infiltrirata še sleparski oče (Kang-ho Song) in brezkompromisna, kvantaška mati (Hye-jin Jang). Prevarantska družina Kim bo končno zaživela svoje sanje in prišla na zeleno vejo. Ali pač? Kdo vse se še skriva po vlažnih kleteh razdeljene družbe?

Ampak pazite — dinamični črno-humorni nastavek o kameleonsko prilagodljivi družini (ki se ima po drugi strani iskreno rada), poln duhovitih namigov in kot britev ostrih pričakovanj, je šele polovica vizualno magnetičnega, več kot dve uri trajajočega filma (ki med krčevitim oklepanjem naslanjala sedeža mine, kot bi mignil). Tam, kjer bi se večina podobnih zahodnjaških zgodb upehano predala stereotipom ali naposled klecnila pod ambiciozno dramaturško težo in formulaično zavila v kloako, se Joon-ho Bong tematsko razcveti v polnem sijaju. Imenitni socialni satiri in simbolno razkošni groteski o družbeni neenakosti doda še pridih stilizirane polanskijevske srhljivke (brez vsakršne poudarjene eksplicitnosti) in mučno napetega hitchcockovskega trilerja — in vse skupaj kot celota deluje odlično uravnoteženo ter s tragičnim epilogom stvarno nadgradi prispodobo sveta, v kakršnem živimo. Patološki, blazni smeh protagonista (s poškodbo možganov) se na koncu zdi kot odmev ciničnega režanja zdolgočasenega boga, ki ga zabava žalostna usoda malega človeka in posledice njegovih nepremišljenih dejanj.

Pod črto ni Parazit niti komedija niti grozljivka, čeprav premore močne elemente obeh žanrov; način, kako režiser na videz brez truda manevrira z njima, je kazalnik njegovega dometa. Zdi se, kot da skuša v postmodernistični maniri zamajati temelje srhljivke in v njeno matrico vpisati element anarhije in kaosa. Obenem sta z direktorjem fotografije Hong Kyung-pyojem (Požiganje) mojstra vizualne metafore, ki je razumljiva, ne da bi gledalca posiljevala s svojo očitnostjo. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Neverjetno je, kako življenjsko in organsko naturalistično Joon-ho Bong doseže poistovetljivost z liki, ne da bi poveličeval socialno kalvarijo prvih ali obsojal samoumevno privilegiranost drugih oziroma dolgočasno slikal pričakovano klišejski črno-beli portret civilizacijske nepravičnosti. Pustimo obrtniške in tehnične plati, ki so izjemne (glasba Jaeila Junga in kamera Kyung-pyo Honga, snemalca Požiganja, ki nima prav veliko zavidati Rogerju Deakinsu ali Emmanuelu Lubezkiju), južnokorejskemu virtuozu so namreč pomembni liki in razmerja med njimi: kritika družbe in prvobitni pomen osnovne družinske celice (tako kot pri večini njegovih umotvorov), poslednjega zatočišča in varnega zavetja novodobnega človeka, ki nima nobene druge oporne točke več.

Nedvomno najboljši film, kar sem jih videl leta 2019.

8. dec. 2019

Where'd You Go, Bernadette (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Scenarist in režiser samouk Richard Linklater je veliki eksistencialist ameriškega neodvisnega filma, ki je doživel preporod v devetdesetih. V kolektivno zavest cinefilov se je zapisal s kulti kot Dazed and Confused (1993), trilogija Before Sunrise (1995) /Sunset (2004) /Midnight (2013) ter v novem tisočletju drama o odraščanju Boyhood (2014), katere nastajanje je v realnem času trajalo kar dvanajst let. Podpisan pa je tudi pod rotoskopsko animirani mojstrovini Waking Life (2001) in A Scanner Darkly (2006) ter mladostniško glasbeno komedijo School of Rock (2003). Njegovi filmi govorijo o minevanju časa in kulturi mediokritete; ne odlikuje jih toliko dramaturška napetost ali izrazita pripovedna linija, kolikor jih zaznamujeta kontemplativna observacija in poudarek na odnosih med podrobno karakteriziranimi liki. Nevajeni filmske introspekcije mu pogosto očitajo pomanjkanje zgodbe; slednje bo morda marsikoga odvrnilo tudi od njegovega zadnjega projekta, posnetega po istoimenskem romanu Where'd You Go, Bernadette (2012) ameriške avtorice Marie Semple, ki je na prestižni lestvici knjižnih uspešnic The New York Times Best Seller vztrajala celo leto. Prevedli so jo v skoraj 20 jezikov in pravice prodali v več kot 50 držav; slovensko različico z naslovom Kam si šla, Bernadette (prevod Jaka Andrej Vojevec) je doživela letos pri založbi Vida (imprint Družine).



"Bi lahko Cate Blanchett priklicala duha svoje predhodnice Katharine Hepburn (tisti robati stil, hkrati dostojanstven in razposajen), ne da bi se zatekla k impersonaciji? Odgovor je pritrdilen in dokaz je ta film." —Anthony Lane, The New Yorker

Ekscentrična, v razpadajoči dvorec sredi urejene soseske v suburbiji Seattla zaprta Bernadette Fox (Cate Blanchett) je žena in mati srednjih letih; nekoč ena najbolj drznih mladih ameriških arhitektk je obetavno kariero že davno zamenjala za gospodinjenje ter vzgojo in nego hčere Bee (Emma Nelson), ki se je po težki nosečnosti rodila z nekaterimi zdravstvenimi težavami. Hči je zdaj normalno razvita, nadpovprečno uspešna dijakinja v posebni srednji šoli za nadarjene, nenehno zaposleni mož, računalniški genij Elgie Branch (Billy Crudup) pa je eden ključnih strokovnjakov za animacijo pri Microsoftu. V darilo za uspešen zaključek šole se sklene družina odpraviti na pustolovsko-turistični izlet na Antarktiko, vendar jim načrte prekriža vse večja tesnoba manične, nespečne in bržčas tudi nekoliko depresivne Bernadette, katere odpor do neznosne banalnosti življenja in plehke predmestne eksistence kulminira v sporu s sosedo Audrey (Kristen Wiig), ki uteleša vse, kar Bernadette prezira: konformna in sprenevedavo korektna ameriška nogometna mamica, navdušena vrtnarka in lokalna aktivistka, ki pri sebi doma ponosno prireja sestanke krajevne skupnosti. Kaže, da ima Bernadette resne težave, ki bodo terjale hospitalizacijo pri psihologinji dr. Kurtz (Judy Greer); za nameček pa se je z računalniško osebno asistentko, ki ji narekuje dnevne opravke in zaupa misli, nevede zapletla še v mednarodno zločinsko mrežo kraje identitete. A še preden jo soprog in prizadevna terapevtka prepričata v nujnost zdravljenja, Bernadette izgine neznano kam. Se je muhasta in nepredvidljiva ženska morda sama odpravila v južne kraje?



V duhoviti in zase razmeroma lahkotni maniri Linklater prinaša nododobni portret briljantne ženske, ki je svobodomiselnega duha in potrebo po nebrzdani umetniški kreativnosti prostovoljno zamenjala za družinske obveze in materinske dolžnosti do ljubljenega otroka — to pa pri njej povzroči psihosocialni razkol med prirojenimi željami in življenjskim nazorom ter pričakovanji okolice. Kakor ji dobronamerno navrže prijatelj in mentor (Laurence Fishburne): "People like you must create. That's what you were brought into this world to do, Bernadette. If you don't, you become a menace to society." S tem pa Linklater veliko bolj pristno in učinkovito od vseh dvoličnih trendovskih gibanj za žensko opolnomočenje (#MeToo) opozarja na temeljno pozicijo moderne neoliberalne diferenciacije spolov in vlog, ki kljub obljubam o enakopravnosti pogosto zanemarja (pro)aktivni, družbeno iniciativni in kulturno kreativni ženski vidik. (Nisem feminist; samo nekateri filmski ustvarjalci se mi zdijo tematsko in sporočilno spretnejši od drugih.) Morda se bo komu zdel naiven in s stereotipno razčustvovanim razpletom (očitajo mu tudi preveč poenostavljeno adaptacijo knjige), a navsezadnje gre za komično dramo brez pretenzij o zaokroženem in celokupnem prikazu dilem eksistenčne paradigme; in k sreči pomanjkljivosti kompenzira vselej brezhibna dvakratna oskarjevka Cate Blanchett (Veronica Guerin, The Aviator, Notes on a Scandal, I'm Not There, Blue Jasmine, Carol), zaradi česar je ganljiva grenko-sladka zgodba vredna ogleda že zaradi nastopa te prelestne avstralske igralke.

"Linklaterjeva priredba je kljub lahkotnemu tonu globoko resen film: gre za kritičen (za režiserja značilno človečen) komentar o ameriški družbi v duhovni krizi. [...] Junakinjino usodno egocentričnost režiser opisuje na duhovit in sočuten način. Njene težave (obsedenost z rutinami, strah pred človeškimi stiki ter splošni občutek nemoči) delujejo kot pretirane različice tistega, kar dandanes doživljajo mnogi Američani. Vendar pa Linklater teh problemov ne vidi kot nekaj nepremostljivega — in njegov optimizem je tako očarljiv kot osvežujoč." —Ben Sachs, Chicago Reader

6. dec. 2019

Ready or Not (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Redna kinematografska sodelavca pri antoloških žanrskih projektih Matt Bettinelli-Olpin in Tyler Gillett (V/H/S, Devil's Due, Southbound) tokrat v skupni režiji prinašata črnokomično grotesko po scenariju nekega Guya Busicka in nekega Ryana Murphyja (nikad čuo), ki se ponaša z zanimivo zvezdniško zasedbo: Henry Czerny (Mission: Impossible, Clear and Present Danger), Andie MacDowell (Sex, Lies, and Videotape, Groundhog Day, Short Cuts, Four Weddings and a Funeral, Multiplicity), Adam Brody (The Ring, Thank You for Smoking, Jennifer's Body) ter v osrednji vlogi mlada avstralska igralka Samara Weaving (The Babysitter, Mayhem, Three Billboards Outside Ebbing, Missouri), sicer nečakinja malce slavnejšega Huga Weavinga. So glumaške mišice upravičene in izkoriščene? Do neke mere da, celostno pa žal ne. Tak film sicer kar kliče po burni značajski interakciji, sočni karakterizaciji likov in tarantinovskih dialogih, vendar jih Busick in Murphy povečini nista sposobna dostaviti (menda sta se zgledovala po črni komediji Heathers iz leta 1988); dočim ima Samara premalo prezence, da bi suvereno prevzela nase glavnino čustvenih izmenjav in prikazala prepričljiv lok karakternega razvoja glavnega lika. Od veselja in strahu preide k obupu ter v modus za preživetje, a malce ji pri tem zmanjka. Žal — ali pa k sreči — so vsi drugi takojšnje pozabe vredni, zato njena vloga vendarle v dovolj občuteni meri pride do izraza.

Ekscentrična rodbina Le Domas, ki je nekoč obogatela z namiznimi igrami in drugimi zabavnimi izdelki, ima nenavadno tradicijo: vsakokrat ko se družini pridruži nov član, se mora s svojci preizkusiti v eni izmed naključno izbranih družabnih iger. Čudaško navado na lastni koži izkusi tudi Grace, ki se je pravkar poročila z Alexom — le da se ji še sanja ne, kako resna in krvava bo igra skrivalnic, ki naj bi v imenitnem dvorcu Le Domasovih z neskončnimi hodniki in luksuznimi sobanami potekala vso noč do zore. Familija bo opremljena s pravim, hladnim in strelnim orožjem, v ozadju igre pa je starodavni družinski obred žrtvovanja, ki rodbini omogoča preživetje; skrivalnice se bodo odvijale na vse ali nič in smrtonosne igre ne bo konec, dokler bodo nekateri udeleženci še živi.

Temačna (skorajda metakontekstualna) tragikomedija seveda skuša igrati na subverzivne karte razrednih razlik, družinske disfunkcionalnosti, patologije odnosov, ljubosumja in averzije rodbinskih starost do novodošlih prišlekov (za Grace vsi menijo, da se je bogato poročila iz koristoljubja), vendar za zares učinkovito psihosocialno satiro ali krvavo freudovsko farso ponuja vse premalo substance (glej tudi nedavno opisani You're Next Adama Wingarda), po možnosti podkrepljene z igralskimi nastopi. Humor je mlačen in časovno nerodno odmerjen, replike stereotipne, sosledje vzrokov in posledic nedosledno in s premočrtnimi implikacijami, kontekst in ozadje motivov pa zgolj mimogrede nakazana. Prispodoba o ekscesnih razmerjih se strne na metafizični deus ex machina preobrat (oz. absurden okultni razplet), nobenega od likov pa nam do razmeroma pričakovanega konca igre odštevanja življenj ni dovolj mar, da bi dal celoti večjo težo od kratkočasne, zabavne kokičarske pobijavščine, ki izzveni kmalu po ogledu. Film se ne more povsem jasno odločiti, ali bi se jemal resno ali ne; a glede na skromen proračun je produkcijska vrednost presenetljivo solidna, kamera Bretta Jutkiewicza zanesljiva, scenografija in mizanscena pa navdušujoče bogati. Tukaj gre ustvarjalce vsekakor pohvaliti. Bržčas bo film marsikoga navdušil (bolj kot mene), in če je tako, si lahko ogleda še kakšen podoben koncept tipa Clue (1985), Cabin In The Woods (2011), Would You Rather (2012), The Invitation (2015), Mom and Dad (2017) ali celo Game Night (2018).

3. dec. 2019

In Fabric (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Britanski scenarist in režiser Peter Strickland je kot nekakšna mešanica nadrealizma Luisa Buñuela in sanjskih podob Davida Lyncha filmski umetnik v pravem pomenu. S konceptom neskončnega regresa (mise en abîme) v hipnotični bizarki Berberian Sound Studio (2012) je pokazal, kaj se da doseči z zvokom: izvrsten novodobni poklon italijanskemu giallu (Bava, Fulci, Martino, Argento) in presenetljivo izviren art-house projekt iz nekih drugih časov. Tokrat gre v eterični, stilizirani abstrakciji še dlje — in prinaša morasto satirično črnokomično srhljivko z ekscentričnim pridihom sedemdesetih v primarnih barvah, kakršna bi morala biti istega leta posneta, nova Suspiria (2018), vendar je Guadagninu (vsaj po mojem) povečini spodletelo. Obema je skupno to, da premisa prav gotovo ni za vsakogar; odmika se od vseh konvencionalnih pripovednih vzorcev, dramaturških linij in celo običajnih vizualnih konceptov, kar pri gledalcu zbuja nelagodno zmedenost in istočasno nenavadno fascinacijo nad videnim. Dve uri nedoumljive retro-horror psihadeličnosti mineta, kot bi mignil, ampak — kaj za vraga je bilo pa tole? Da je eden izmed producentov tudi Stricklandov rojak Ben Wheatley (Kill List), očitno ni nobeno naključje.

Umirjena, nedavno ločena temnopolta Angležinja srednjih let Sheila Woodchapel (odlična Marianne Jean-Baptiste oz. prijazna Hortence v Skrivnostih in lažeh slavnega Mika Leigha) je brezimna uslužbenka za okencem banke Wangel’s — katere logotip je labirint, belopolta šefa pa jo nadlegujeta s trivialnimi zahtevami — in ima neodgovornega odraslega sina umetnika (Jaygann Ayeh), ki se doma dobiva z objestno in do njegove matere nesramno portretiranko (Gwendoline Christie oz. Brienne of Tarth iz serije Igra prestolov). Osamljena in razočarana Sheila hodi na neuspešne dogovorjene zmenke na slepo z brezčutnimi tepci in naposled najde uteho v nakupovanju pri staromodni blagovnici Dentley & Soper’s, ki ponuja nenavadne 62-odstotne popuste. Tam naleti na čudovito rdečo obleko in kljub njeni začetni zadržanosti jo čudaško leporečna, vampirsko bledolična prodajalka gdč. Luckmore (Fatma Mohamed) prepriča v nakup. "Can a curious soul desist? The hesitancy in your voice is soon to be a distant echo in the sphere of retail." Sheili je obleka kot ulita, čeprav sicer nosi drugačno konfekcijsko številko, vendar ima prelestna tkanina lastno življenje (izkaže se, da je njena ustvarjalka in model v prodajnem katalogu umrla v nerazložljivi nesreči); lastniku povzroča alergični izpuščaj, ne pusti se prati ali raztrgati in človeka nazadnje pahne v pogubo. To se zgodi tudi naslednjim lastnikom nadnaravnega oblačila, dolgočasnemu serviserju pralnih strojev Regu Speaksu (ki z opisom tehničnih posebnosti aparata sproža hipnotični učinek zamaknjenosti pri sogovornikih) in njegovi mladi soprogi Babs (Hayley Squires oz. Katie iz izjemne socialne drame I, Daniel Blake slavnega Kena Loacha); prvega zavede magnetična televizijska reklama unikatne veleblagovnice (tako kot omamno ponavljajoča se mantra Silver Shamrock Song iz grozljivke Halloween 3: Season of the Witch), njegova žena pa postane žrtev usodnega požara v prodajalni, ki ga povzroči naval poblaznelih kupcev zaradi znižanih cen. Davek za fetišistično kompenzacijo seksualnih frustracij v konzumu modnih izdelkov ni le smrt, temveč neskončna ujetost v peklenski purgatorij večnega služenja in podložnosti, ki ga s potrošniškimi uroki pripravlja čarovniška skupnost prodajalcev.

V paralelnem svetu nekakšne distopije s prebliski softcore pornografije se odvija filmska izkušnja, ki jo je treba doživljati čutno in razumeti simbolno; kot kakšen brezčasen preplet klasik gialla tipa Lisa e il diavolo (1973) in britanskih arhetipov konsumerizma v slogu serije Are You Being Served? (1972—1985) se loteva vprašanj pasti potrošništva, fetišizacije (oz. poveličevanja moči in pomena predmetov) ter sodobne patologije odnosov in samopodob. S sijajno kontrastno kamero Arija Wegnerja in strašljivo glasbeno kuliso indie zasedbe Cavern of Anti-Matter prinaša nadvse eklektično filmsko izkušnjo; čeprav je na zavedni ravni morda ne razumemo povsem, nas nepojasnjeno privlači s prvinskimi toni nečesa zlovešče bližnjega. Premiero je doživel na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu lani, deležen je bil mnogih odličij za neodvisno produkcijo in sila pozitivnega kritiškega odziva.

29. nov. 2019

The Irishman (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Veliko je takega, nad čimer bi se dalo pri težko pričakovanem filmu slavnega Martina Scorseseja pošteno (in že vnaprej) sliniti: na več desetletij razvlečena mafijska zgodba, superzvezdniška igralska zasedba (Robert De Niro, Al Pacino, Joe Pesci, Harvey Keitel, Anna Paquin, Bobby Cannavale, Jesse Plemons, Stephen Graham, Ray Romano in še mnogi), montaža v spretnih rokah Martyjeve nič manj slavne sodelavke Thelme Schoonmaker, glasba izpod taktirke večkrat pridruženega skladatelja Robbieja Robertsona (Raging Bull, Casino, The Departed, The Wolf of Wall Street), pod scenarij podpisani Steven Zaillian (Awakenings, Schindler's List, Gangs of New York, Moneyball, Exodus: Gods and Kings), za kamero mehiški mojster Rodrigo Prieto (Amores perros, Babel, The Wolf of Wall Street, Silence) in predvsem neizrečena obljuba največje tovrstne epopeje od Martyjevih kriminalnih mojstrovin kot Goodfellas (1990) ter Casino (1995), oba s Pescijem in De Nirom (in še kom).

V ozadju nastajanja pa dolgoletna produkcijska kalvarija (film se je rojeval vsaj ducat let), impresivna končna minutaža dolgih treh ur in pol, odločitev o izidu v distribuciji Netflixa in seveda zloglasni postopek digitalne pomladitve osrednjih likov (s strani tvrdke Industrial Light and Magic), ki naj bi verodostojno pričaral njihovo življenjsko pot in podprl težo nabiranja izkušenj.



Gre za najboljši Martyjev film? Rekel bi, da ne. (Preverjeno pa je njegov najdaljši.) Vsaj primerljiv z njegovimi najslavnejšimi epi? Težko. Če se kdo že tukaj mršči in jezno zmajuje z glavo, verjetno nima smisla, da bere dalje. Pričakovanja so bila velika in cineastična nostalgija je huda reč, ampak filme gre pač vrednotiti po tem, koliko in kaj trajno pustijo gledalcu, ni res? Naj se mu ponižno klanjamo že zato, ker za njim stoji sam veliki Scorsese, ki prinaša ultimativno (meta)kompilacijo v poklon vsem žanrskim predstavnikom in nekaterim svojim preteklim projektom (in namenjeno predvsem filmskim sladokuscem), ali zgolj po doživetju, ki ga prinese zgodba o Franku 'Ircu' Sheeranu (De Niro), povezanim z vplivnimi figurami iz sveta organiziranega kriminala (Pesci), članu ameriškega združenja sindikatov in naposled odgovornim za izginotje njihovega razvpitega predsednika Jimmyja Hoffe (Pacino)? (Zgodba je priredba stvarne knjige I Heard You Paint Houses: Frank 'The Irishman' Sheeran and Closing the Case on Jimmy Hoffa ameriškega novinarja in pravnika Charlesa Brandta iz leta 2004.)

O obrtniški plati ne gre izgubljati besed: kamera, scenografija, kostumografija, pristen duh časa in plemenita scorsesejevska patina filmografije stare šole so neprekosljivi. O tem pravzaprav sploh nismo dvomili. Kar zadeva zgodbo, je Scorsesejeva pripoved tokrat merjenje moči med starčki; predvsem verbalno in s karizmatično prezenco, redkeje tudi z orožjem in dejanji. Dogajanje je prepričljivo stvarno, upočasnjeno in brez odvečnih senzacionalizmov — pač življenje in poslovanje resničnih zgodovinskih osebnosti iz ameriške družbe, ki so si zakone in merila krojili sami (če je bilo treba, tudi s silo, še večkrat pa z lobiranjem, podkupovanjem in prikritimi grožnjami). Težava je le kontekst in dramaturško vezivo oziroma širša slika prikazanih dogodkov in likov — o njih namreč ne vemo nič (če nismo ravno Američani ali med ogledom z Googlom pri roki). V nasprotju s sijajnim prikazom odraščanja in zorenja gangsterskih likov v Dobrih fantih in Casinoju nam Scorsese tukaj o ničemer ne pove kaj veliko — tako gledamo sindikalistične pogovore in dogovore ostarelih mafijcev in drugih nepridipravov, dogajanje pa skokovito napreduje med spominskimi prebliski in portretiranjem pomembnih figur iz časa J. F. Kennedyja, opremljenim z dokumentarističnimi zaslonskimi podatki o tem, kdaj in kako so koga med njimi ubili. Ampak gledalcu ni preveč mar nekoga, o komer ne (iz)ve nič. Da bi bilo zanimivo doživljati vse skupaj že zato, ker si prizore delijo težkokategorniki kot Pesci (ki je spet najbolj prepričljiv) ter Pacino in De Niro (glej Heat)? Mogoče. Zato pa marsikdo drug sramotno statira in k filmu prispeva zgolj ime.

Druga težava je tehnične sorte. Maska, prostetika in ličenje so pri filmu vedno težava, saj onemogočajo ali otežujejo izraznost. Za digitalno pomlajevanje obrazov velja podobno; rezultat so čudaško dimenzionirane, mestoma voščene figure (le približno podobne dotičnim glumačem v mlajših letih), ki težko pustijo kakršenkoli čustveni vtis — če odštejemo še bizarno kombinacijo mladega obraza na starem in betežnem telesu. Osebno me je to več kot enkrat zmotilo. Če koga ne bo, tudi prav. Morda pa se mu bo zdelo dolgočasno gledati nekaj ur trajajočo jeremijado z liki, katerih interakcija in razvojni lok se ne premakneta z mrtve točke.

Nasvet: raje si oglejte brezčasni gangsterski ep Bilo je nekoč v Ameriki (1984) starega mojstra Sergia Leoneja. Brez zamere, ampak Scorsese mu ne pride niti blizu. In ja, prav to smo seveda od njega pričakovali; karkoli manj žal ni dovolj dobro. Se mi zdi njegov Irec slab film? Nikakor ne. Ampak brzdajte pričakovanja.