Enola Holmes (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Da se razumemo: najslavnejši literarni detektiv na svetu Sherlock Holmes nima sestre in prazaprav tudi svojih staršev posebej ne omenja; ima sedem let starejšega brata Mycrofta in to je vsa njegova družina. Njuno zlobno in genialno sestro Eurus Holmes so si nazadnje izmislili ustvarjalci ― oz. scenarist Mark Gatiss ― priljubljene britanske serije Sherlock (2010) z Benedictom Cumberbatchem (epizoda The Lying Detective četrte sezone). Nancy Springer, ameriška avtorica serije mladinskih romanov The Enola Holmes Mysteries, je v konceptu pastiša še prej opisala nekoliko drugačno, uporniško štirinajstletnico, enako iznajdljivo in obdarjeno s sposobnostjo deduktivnega sklepanja kot njena starejša brata, ki samostojno rešuje zagonetni primer izginotja svoje matere. Kar je avtorica strnila v prvi od šestih knjig, je scenarist Jack Thorne (The Aeronauts, serija His Dark Materials) priredil v dveurno 'PG-13' mladinsko pripoved o soočanju mlade Enole (Millie Bobby Brown) s krutim, prevarantskim in oportunističnim svetom odraslih, medtem ko skuša dognati, kam in predvsem zakaj je brez slovesa ali pojasnila odšla njena mati (Helena Bonham Carter). Film je na platformi Netflix doživel nesluten uspeh po merilih gledanosti; jaz pa ugotavljam, da sem se bolj dolgočasil le še med ogledom najstniških jajc Paper Towns (2015) z nadležno Caro Delevingne (najbolj nenadarjeno igralko vseh časov), na katerega me je nemudoma spomnil; tudi tam iz nekega razloga iščejo neko nepomembno osebo, nazadnje jo pač najdejo in to je vse. Vrtanje v koleno ali zobotrebci pod vekami so pogoj, da ne zaspiš. Sicer nisem ciljno občinstvo za te reči, vendar se sprašujem, ali kdo sploh je.

Tehnični vidik je stilsko brezhiben, viktorijanska scenografija in kostumografija čudoviti, celo glumaškim predstavam v resnici ni kaj očitati ― četudi imajo Helena Bonham Carter, Henry Cavill, Sam Claflin, Fiona Shaw, Claire Rushbrook (tako sijajna v Skrivnostih in lažeh Mika Leigha) in drugi igralski veterani precej postranske vloge, osrednji lik pa je še en prozoren #MeToo arhetip "močne mlade ženske", ki se uveljavlja v patriarhalnem svetu brezobzirnih šovinistov (za nameček s trendovskim prvoosebnim nagovorom in mežikanju gledalcem skozi četrto filmsko steno). Ampak tisto, kar filmu najbolj zavda, je šibek scenarij; v vse strani razdrobljena in brezoblična dramaturgija s kolebavim, izrazito pritajenim pripovednim lokom, nihajoča med prikazom prve ljubezni in klišeji detektivskega dela, ki razen feminističnih poudarkov (z motivi ženskega opolnomočenja ob sprejemanju britanskih političnih reform in zgodovinske dejavnosti sufražetk) pravzaprav nima veliko pomembnega povedati. Neka stvar me bo vedno motila: da film potiska v ospredje neki lik zgolj zaradi nekakšnega političnega ali ideološkega statementa, zares briljantnim igralcem pa komajda odmerja kaj časa, temveč jih večidel reducira na pasivno statiranje (glej tudi Knives Out, o katerem sem pisal). Enola Holmes je kljub vizualnemu razkošju prazen, sterilen in enoličen film, za katerega protagoniste in njihove izkušnje je gledalcu vseeno. Še na nekaj me je spomnil: na podobno "angažirani" rimejk Little Women (2019), še eno kostumsko vajo v slogu s preračunljivo agendo v ozadju. Da so vajeti tokrat zaupali režiserju televizijskih serij Harryju Bradbeerju (The Cops, Killing Eve, Fleabag), pa tudi ni posebno jamstvo za trajno vrednost.

Boże Ciało /Corpus Christi (2019)

Ocena: ●●●●●●●●○○

Prvi priznam, da pri svojih zapisih neupravičeno dajem prednost ameriški produkciji; preprosto zato, ker je tako zlahka dostopna. Hollywoodske zmazke vrtijo naši kinokompleksi, polni so jih spletni torrenti in za nami jih mečejo po pet centov za ducat ― četudi praviloma ne dosegajo večplastnosti in izpovedne vrednosti povprečnega evropskega projekta. Za slednje, zlasti festivalske filme, se je treba potruditi in obiskati kakšen kinematograf (tokrat je bila spet to očarljiva dvorana Kulturnega doma Franca Bernika v Domžalah z izjemnim filmskim programom, kljub epidemiji koronavirusa). Pogosto se trud izplača. Film Jana Komase je prejel nagradi Europa Cinemas Label ter Edipo Re Inclusion in bil je med finalisti nominirancev za tujejezičnega oskarja tistega leta (premagal ga je Parazit korejskega mojstra Bong Joon-hoja).

38-letni poljski režiser in scenarist Jan Komasa je pozornost bolj metodičnih spremljevalcev evropskega filma pritegnil že s celovečernim prvencem Samomorilna soba (Sala samobójców, 2011). Njegov drugi film, Varšava 44 (Miasto 44, 2014), je odmeval predvsem v režiserjevi domovini, saj ga je v kinih videlo slabih dva milijona Poljakov. Božje telo je njegov najuspešnejši in po moji oceni najboljši film doslej, ki je po premieri v neodvisni sekciji beneškega festivala Giornate degli Autori (ang. Venice Days) in kasnejši oskarjevski nominaciji, nadarjenega režiserja dokončno približal tudi mednarodni publiki. [...]

Prva violina njegovega tretjega igranega filma je izvrstni Bartosz Bielenia v vlogi varovanca doma za mlade prestopnike. Že v enemu izmed uvodnih prizorov Daniel sodeluje v koordiniranem napadu na enega izmed varovancev doma, čeprav je eden izmed bolj angažiranih zapornikov pri obveznem bogoslužju, ki ga za varovance doma organizira duhovnik, s katerim se Daniel še posebej dobro razume. Sčasoma je postal duhovnikova desna roka in celo začel premišljevati o opravljanju izpita za duhovnika, vendar so pristojni na višjih instancah ambicije bivšega delinkventa hitro postavili v realne okvirje. Predanost veri mu je vseeno prinesla nekaj dobrega ― pogojni izpust in delo na žagi v bližnjem mestecu. Toda fant po spletu okoliščin (lokalnem župniku se izdaja za potujočega duhovnika) dobi priložnost začasno opravljati duhovniško delo ― župnik zaradi zdravstvenih težav konča na zdravljenju in Daniel do njegove vrnitve prevzame skrb za majhno župnijo. Izkaže se, da je mesto močno zaznamovano s tragedijo, v kateri je ugasnilo pet mladih življenj in življenje alkoholika, ki naj bi bil odgovoren za njihovo smrt. ―Goodfella, Filmski kotiček

Vedeti je treba, da je Poljska izrazito pobožna država (pravzaprav že kar radikalno krščanska) in da kontroverznost tovrstnih pripovedi tam odzvanja močneje kot marsikod drugje, recimo v neki kokošji deželici na absurdni strani Alp; kot zadrtega ateista pa me nadvse privlačijo zgodbe z verskim ozadjem, ki s svojo univerzalnostjo izpričujejo za vse enake, brezčasne duhovne in etične aksiome. (Beri knjigo Prvi kamen avtorja Krzysztofa Charamse, nekdanjega visokega uradnika Vatikana; MK 2017, prev. Irena Trenc Frelih.) Tako dokazujejo, da bistvo ni v doktrini bogoslužja ter slepem čaščenju liturgije, obredov in svetih spisov, temveč v dejanjih in odnosu do sočloveka; vselej in povsod se strne v najslovitejše besede Jezusa Kristusa: "Ne stori drugemu, kar nočeš, da bi kdo storil tebi." [parafraza, ref. Luka 6,31] Tako preprosto je načelo vzajemnosti med ljudmi in vendar je prav to tisto, kar najpogosteje kršimo, verniki in neverniki.

Filmski motiv grešnika, ki se kot v osebni kompenzaciji pokorno spreobrne v zagovornika vere, sicer ni kaj novega (glej fantastični Misijon Rolanda Jofféja), vendar ga Komasa po scenariju rojaka Mateusza Pacewicza trendovsko posodablja s čudovito nepretencioznostjo in razumljivo neposrednostjo; s poistovetljivimi liki v prizmi socialnih nesorazmerij in krivic, ki slikajo bedo in privoščljivo materialistično izvotljenost sodobne evropske družbe. Daniel, ki se v neki podeželski vukojebini izdaja za duhovnika, ima iskreno dovolj nasilja popravnega doma, kjer je preživel mladost, pa tudi surovih predsodkov, ki jih do obsojencev in izobčencev goji dušebrižniško okolje. (Se v tem že kdo prepozna?) Svoj dolg družbi je že zdavnaj poplačal in zdaj je na pragu življenja prazen ter sam. Kako naj vnovič poišče pot do sočloveka, če ne tako, da ljudem razdaja vse, kar ima ― tudi samega sebe, brezkompromisno in odkrito, in nekje na oddaljenem koncu človeške spodobnosti morda tudi njega čaka odrešitev? Ampak ljudje ― razen redkih ― so preprosto pokvarjeni, sebični in zagledani vase (najbolj očitno pohlepni, z nadzorom in imetjem obsedeni župan); tudi tisti, ki so mu bili za duhovni zgled, se nazadnje ne morejo in nočejo odreči varnosti identifikacije s svojimi vlogami in zakoreninjenih predstav. Preobrazba sovraštva v sočutje in ljubezen do bližnjega bo počasna in postopna, zahtevala bo (samo)žrtvovanje in celo brezbožno kršenje najvišjih zapovedi. A kaj je več vredno: sledenje mrtvi črki in pokoravanje formalni postavi ali ultimativna podreditev lastne volje tistemu, kar je prav in kar je zares božansko?

'Corpus Christi ne skopari s človeškostjo; film si prisluži nasmihanje gledalca. Toda pogled je usmerjen tudi v drugačen epilog, kot se komu zdi, v to laž iz obzirnosti; in ko se odloči zaključiti, pripravi vrhunski posnetek kot 100-vatni sunek. Nekako povsem smiselno. Odrešitev ni končni cilj, temveč potovanje.' ―David Fear, recenzija filma za revijo Rolling Stone

Je film prikrito ali kar neposredno kritičen do Cerkve? Vsekakor, in to ne le v likih zapitega vaškega župnika, ki tragedijo svoje kongregacije oportunistično pometa pod preprogo, ter navidez svobodomiselnega, sproščeno priljudnega duhovnika iz popravnega doma, ki Daniela nazadnje hinavsko privede nazaj med volkove, namesto da bi mu krščansko ponudil roko. (Odlični Bartosz Bielenia s svojimi prodorno modrimi očmi je v osrednji vlogi naravnost hipnotičen.) Kompleksnost čustveno in moralno intenzivne zgodbe se najbolj kaže v prikazu arhetipa odpuščanja (glej Calvary, The Shack, A Dark Song ipd.), ki nima zgolj intimno terapevtske funkcije enega temeljnih načel religije, temveč je predvsem obče posvetno sredstvo socialnih vezi in družbenega obstoja. Odpustiti sebi je nekoliko lažje (če nam ego to sploh dopusti), odpustiti drugemu in odmisliti zamere pa precej težje, saj ne pomeni pozabljanja ali sprenevedanja, da se ni nič zgodilo; vendar je kljub temu pogoj za preseganje ideološke ločenosti in svetohlinske neoliberalne individuacije, ki kot rak razjedata sodobni svet.

Blog IMPORT/EXPORT, d.o.o.

Velik korak zame, boring shit za vse druge

Česa vse ne doživiš v 12 letih bloganja. Seveda se je prej ali slej moralo zalomiti: potem ko sem na celoti arhivske inačice člankov bloga filmoljub opravil nekatere globalne popravke, je pri uvozu varnostne kopije XML nazaj v Blogger sistem odpovedal. Ne bev ne mev, le vsebine ni bilo več. Prvič, shranjena hipertekstovna datoteka 19 MB je očitno prevelika, da bi se jo dalo požreti v enem kosu; in drugič, nadležni Googlov varnostni sistem reCAPTCHA ― ki ga ni mogoče obiti ali izključiti ― tako ali tako prekine nalaganje po minuti ali dveh, zaradi česar se ves postopek predčasno konča. Tako sem -BAM!- v hipu ostal brez bloga, ki ga pišem od aprila 2008 (starejši sin je bil tedaj star dve leti, letos pa končuje devetletko in je višji od mene); priobčil sem 1500 člankov, od tega več kot 1200 filmskih opisov, da o velikanski količini komentarjev in obsežni mreži vsevprek prepredenih hiperlinkov ne govorim.

Ta zapis je bolj opomnik zame kot kakršnakoli zanimivost za kogarkoli drugega; a če se bo kdo vendarle kdaj znašel v podobnem položaju, naj ve, da sem po tednu ali dveh razbijanja glave prišel do rešitve. Ki pa je zgolj kompromis ― ta blog pač ne bo nikoli več tak, kakršen je bil. Poslej bo besedilo brez aktivnih povezav, komentiranje pa je do nadaljnjega onemogočeno. A vsaj zapisi s slikami vred so rešeni, četudi bo pot do njih odslej nekoliko bolj zapletena; referenčnih povezav z enega zapisa na druge članke pač ni več. Šele zdaj namreč vem, da Blogger uvožene vsebine ne obnovi v izvirno spletno podobo, temveč jo s seštevkom preprosto priključi in zapise doda k obstoječim, kot nove članke ― kar pomeni, da imajo uvoženi zapisi nov, drugačen URL naslov. Vsi stari linki zdaj vodijo v prazno, zato sem jih odstranil, saj nimajo več koristne funkcije. (Morda pa bo enobarvno besedilo zato bolj berljivo, zlasti na mobilnikih.) Si kdo predstavlja vnovično ročno vnašanje povezav v 1500 ne prav kratkih blogerskih zapisov? Drug problem so stari komentarji, ki mi jih bo mogoče vendarle dano obnoviti (in predstavljajo nekako 3/4 celotne varnostne kopije). Če mi uspe, bo komentiranje spet omogočeno.

Postopek uvažanja rezervne kopije XML v Blogger

Kot rečeno: če je blog še mlad in zapisov malo, ni nikakršnih težav. Pri velikih datotekah pa hitro naletiš na omejitve in prepreke, ki jih Blogger nikjer ne omenja ali podrobneje opisuje, vendar ti močno zagrenijo življenje. Nekateri uporabniki matrice so težavo že zdavnaj razrešili in še dobro, da sem na spletnih forumih naletel na njihove predloge, sicer bi bil ta blog zdaj že nepovratno pod rušo (12 let pisanja pa izgubljenih).

Trik je v tem, da rezervno kopijo orjaškega XML dokumenta razdeliš na manjše kose in jih potem enega za drugim naložiš nazaj v Blogger ― ampak ne naenkrat ali zaporedoma, temveč z razmikom, kakor zahtevata čudaško delujoči sistem reCAPTCHA in omejitev uvažanja v Blogger (več kot dveh uvozov na dan očitno ne dovoli, čeprav pri tem ne javlja nobene napake, temveč uvoženih zapisov enostavno ni tam). Nadvse pomembno je, kako razdeliš to velikansko datoteko, saj se pri najmanjši napaki v zapisu XML nagalanje prekine in je že spet ves trud zaman, ti pa moraš (po nekaj jalovih poskusih spet šele naslednji dan) vse skupaj ponoviti. (Skratka, varnostno kopiranje in uvoz sta zaradi omejitev totalna jeba in res ne vem, zakaj pri Googlu tega ne morejo uporabnikom olajšati.) Za obdelavo tako velike hipertekstovne datoteke potrebuješ zmogljiv urejevalnik, generična jajca tipa Beležnica namreč klonejo pod tako težo, okenski sistem pa se v trenutku obesi. (Še enkrat vem, zakaj uporabljam Linux.) Urejevalnik MalegaMehkega Word se za silo sicer obnese prav dobro (XML uvoziš kot navaden tekst), še raje pa uporabljam sijajne izdelke kot brezplačni Notepad++, ki brezhibno deluje na vseh operacijskih sistemih in mirno prebavi še tako okornega besedilnega mastodonta. V takem programu torej odpreš izvoženo XML datoteko z varnostno kopijo bloga.

Dalje: v nepreglednem morju tekstovja in oznak (najprej je na vrsti slogovna HTML predloga) moraš poiskati tisto mesto, kjer se začne množica vnosov med elementoma <entry> in </entry>; pri čemer preskočiš tiste, ki določajo sistemske nastavitve in oblikovanje bloga. Prava vsebina se torej začne pri prvem zapisu <entry>, ki vsebuje določilo 'kind#post' (tj. kronološko zadnji na blogu objavljeni članek). XML po vrsti naniza članke iz bloga od najnovejšega do najstarejšega, temu sledijo še vsi komentarji in datoteka se konča z zaključenim elementom </feed>. Preglednost si olajšaš tako, da z urejevalnikom vržeš vsak začetek zapisa vsebine v novo vrsto (find <entry>, replace ↵<entry>), saj ena vrstica v urejevalniku potem pomeni en članek iz bloga.



Zdaj pa tisti zanimivi (not) del procesa obnove: teh 1500 vrstic z določilom 'kind#post' v datoteki XML ― torej 1500 člankov iz bloga ― je treba razdeliti na kose, ki jih Blogger pri uvozu nazaj še prebavi, vse drugo v datoteki XML pa mora ostati dobesedno nespremenjeno. Težava pri uvažanju je ta, da Blogger ne javi nikakršne napake (ampak preprosto ne opravi naloge in ti spet za en dan onemogoči nalaganje), v najboljšem primeru pa sprejme le del celotnega bloga. Pri meni je bilo to zgolj zadnjih 253 člankov. Ker ne vem, zakaj je tako (in Google nima pojma), lahko domnevam, da je omejitev pri številu člankov (in ne pri velikosti rezervne datoteke, kjer te reCAPTCHA ustavi glede na to, kako hiter upload imaš), zato recimo, da jih je Blogger voljan naenkrat uvoziti le toliko. Zaokrožimo to na 250. In sedaj: tvoriti moraš več XML dokumentov z največ 250 zapisi vsebine bloga (torej vrsticami z določilom 'kind#post'), potem pa vsak naslednji dan naložiš drugo in upaš, da bo Blogger vse skupaj spet združil ter pravilno časovno razporedil. Datoteka 'Kopija1.xml' bo imela le prvih 250 tovrstnih vrstic (vse ostalo mora ostati nespremenjeno in zaključiti se mora z elementom </feed>), datoteka 'Kopija2.xml' bo vsebovala vrstice 251―500 iz izvirnega dokumenta, datoteka 'Kopija3.xml' vrstice 501―750 in tako dalje. S ponavljanjem ukaza copy/paste nastane več tako generiranih XML varnostnih kopij, datoteke pa so praviloma manjše od 2 MB. Kolikor sem poizvedoval, podobna omejitev velja tudi za druge blogerske platforme, recimo uvoz v WordPress, preizkusil pa nisem. Kdor bo, mu želim vso srečo.

V trenutku, ko to objavljam, še vedno poteka obnova. Blogger seveda ne prebavlja niti 250 člankov naenkrat, temveč deluje popolnoma naključno in arbitrarno, kakor se mu kateri dan sprdne. (Razlika je tudi v tem, ali uporabljaš brskalnik Chrome ali Firefox in ali kopijo uvažaš iz operacijskega sistema Linux ali Windows.) Še kar nekaj dni bo trajalo, da po kosih spravim nazaj vsebino, potem se lahko lotim popravljanja in krpanja napak, ki bodo pri tem nastale. Skratka: kdor piše blog, mora biti tudi programer. Jebemti Google. Izkušnja je nekako osvobajajoča in streznjujoča. Kar je zate 12 let življenja, nekdo drug še opazi ne. Sad te ima, sad te nema. Kakorkoli že, ta blog po odslej še bolj stiliziran in minimalističen, če to karkoli pomeni, funkcionalnost in kazalo vsebine bom že nekako obnovil, filme pa seveda spremljam in komentiram še naprej.

I'm Thinking of Ending Things (2020)

Ocena: ●●●●●●●○○○

But I suspect humans are the only animals that know the inevitability of their own deaths. Other animals live in the present. Humans cannot, so they invented hope.

Glede slavnega scenarista in režiserja Charlieja Kaufmana imam le dva pomisleka. Prvič, že ves čas razgalja podobne eksistencialne strahove: človekova osamljenost, odtujenost, nezmožnost pristnih stikov, dileme identitete, čustvena nestabilnost, breme obžalovanja preteklih odločitev, njegova minljivost in naposled miselni konstrukt lažne resničnosti, ki naj bi kot obrambna kompenzacija prikril vse to (pred samim sabo in drugimi). In drugič, filmska režija je ― v smislu ustvarjalne napetosti in nasprotja ― povsem nekaj drugega kot pripovedna predloga ali priprava scenarija. Redkim polnovredno uspe oboje. Legendarni Stanley Kubrick, eden najbolj edinstvenih režiserjev vseh časov, ki je izjemno spoštoval pisce, je ustvarjanje filma razumel kot vizualno interpretacijo zgodbe, ki pripoved in like avtorja oplemeniti, nadgradi, privzdigne na višji nivo. Priznajmo, da mu je to vsakokrat uspelo; bržčas tudi zaradi objektivnosti, saj ima človek do svojih zgodb težko kritično distanco.

Osebno so mi najljubši Kaufmanovi projekti tisti, ki jih ni tudi režiral, temveč je zanje napisal le scenarij: Being John Malkovich (1999), Adaptation (2002), Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004) ter Confessions of a Dangerous Mind (2002). Da ne bo pomote: divje metafikcijski in samoreferenčni Synecdoche, New York (2008) ter čustvena mojstrovina v tehniki stop-motion Anomalisa (2015) sta sijajna, dva izmed najboljših in najbolj originalnih projektov tistih let. Vendar ostajam pri prepričanju, da je Kaufman neprimerno boljši v čevljih scenarista; in edini spodrsljaji, ki jih lahko očitam njegovemu najnovejšemu filmu, zadevajo prav režijo.



Kaufman je povzel zgodbo istoimenskega romana iz leta 2016, literarnega prvenca kanadskega pisatelja Iaina Reida, in jo v produkciji za Netflix priredil po svoje (v knjigi sta oba protagonista ista oseba, v filmu pa na to namigne le z bežnimi trenutki kot fotografija v hiši staršev ali gugalnica pred razpadajočo sosesko). Sredi snežnega meteža sklene novopečeni par (Jessie Buckley, Jesse Plemons) obiskati njegove starše na odmaknjeni kmetiji. Že v začetnih mislih mlade neimenovane ženske je slutiti njene dvome o nekajmesečni zvezi, ki je očitno zgrešena in v kateri vztraja zgolj po inerciji. (Dvoumno ostaja, kaj v skladu z naslovom naj "bi končala" ― ljubezenski odnos, lastno življenje, pogled na svet, gledalčevo percepcijo filmske realnosti?) Čeprav se ji Jake zdi inteligenten, razgledan, prijeten in razumevajoč (morda spet metafilmska inačica samega depresivnega in nevrotičnega Kaufmana), si ne bi mogla biti bolj različna. Mučna izmenjava intelektualističnih mnenj in načel v avtomobilu z nelagodnimi premori priča o njenih frustracijah, njegovi zadržanosti in nerazrešenih dilemah iz mladosti; kar še poslabša večerja pri njegovih prijaznih, vendar čudaških starših (Toni Collette, David Thewlis). Že tako neresnična izkušnja se po koncu obiska in na poti domov sprevrže v časovno preskakujoče, abstraktno sanjsko doživetje eksistenčnih travm, otroških strahov in neuresničenih želja; vrstijo se bizarna kafkovsko-lynchevska srečanja, freudovska simbolika, transformacije ljudi (v mlajše ali starejše različice), njihova čustvena in umska preobrazba (celo ime osrednje protagonistke nenehno variira), spominski prebliski se mešajo s subjektivno interpretacijo dogodkov (glej Memento), odnosi med partnerji pa iz začetne radovednosti in vznemirljivega pričakovanja propadajo v naveličanost, razdražljivost in arhetipsko merjenje moči (glej Who's Afraid of Virginia Woolf); kot kakšna samouresničujoča prerokba ljubezen degradira v navajenost in inertnost, ki jo razbremenjujejo izkrivljene predstave o sebi in svojih sposobnostih, kakršne so nam vcepili starši in svojci.



Jasno, da ni nič, kakor se zdi; film sicer ni tako enigmatičen, kot deluje (tudi zaradi nedoslednosti in nerodne montaže), in možnih razlag je več. Recimo:  SPOILER  ostareli šolski hišnik je v resnici Jake, vse življenje osamljen in nesrečen podeželski čudak (nekdo to pač mora biti, kot mu razloži privid prašiča, ki ga pri živem telesu žrejo črvi), čigar predsmrtni preblisk med končnim samomorom na zasneženem parkirišču se pred gledalcem filmsko odvrti kot namišljeno (glej Jacob's Ladder), podobno kot v šolskem muzikalu idealizirano življenje s punco, ki v resnici ni nikoli obstajala oziroma se z Jakom nista spoznala in postala par.

A če se vrnem k režiji: tematsko zahtevno dveurno izkušnjo nekoliko okrnijo zatikajoča se dramaturgija (vključno s prehitrim, nedorečenim in nepotrebno dvoumnim epilogom), za spoznanje predolgi kadri in malce nedomišljena mizanscena subjektivnih miselnih doživetij (ki je bila z nadrealističnimi vložki tako čudovita v Večnem soncu brezmadežnega uma); tudi če vzamemo v zakup, da gre pripovedno za enega bolj hermetičnih in umsko izzivalnih Kaufmanovih filmov. Vendar se odkupi pri igralski zasedbi, ki je nič manj kot fantastična (k sreči je sprva predvideno Brie Larson potem zamenjala sijajna Jessie Buckley) in poskrbi za izjemno poistovetljivost, sočutnost in značajsko doživetost. Predvsem za zrele, potrpežljive gledalce (po možnosti ljubitelje Kaufmana), ki cenijo izvirnost in poudarjeno cerebralnost premise.

Zdaj pa spet nestrpno čakam(o) naslednjo Kaufmanovo zgodbo (režijo je tokrat prevzel Doug Liman), distopični znanstvenofantastični triler Chaos Walking, dasiravno njegova nenavadna umestitev v januar 2021 ne zbuja prevelikih pričakovanj.

Bill & Ted Face the Music (2020)

Ocena: ●●●●●○○○○○

O težko pričakovanem tretjem členu franšize o Billu in Tedu pišem predvsem zato, da bi imel kot cineastično zanimivost na blogu trajno zabeležen tudi ta popkulturni fenomen. Trapasta komedija Chrisa Mathesona in Eda Solomona (v režiji Stephena Hereka) Bill & Ted's Excellent Adventure (1989) je po huronskem uspehu zaplodila nadaljevanje Bill & Ted's Bogus Journey (1991), poleg tega pa še animirano nanizanko Bill & Ted's Excellent Adventures leta 1990, istoimensko igrano televizijsko serijo leta 1992 (z Evanom Richardsom in Christopherjem Kennedyjem v glavnih vlogah), stripovsko zgodbo v 12 delih Bill & Ted's Excellent Comic Book, muzikal Bill and Ted's Excellent Musical Adventure leta 1998, videoigre za konzole Game Boy, NES in Atari Lynx ter zgodnja osebna računalnika Amiga in Commodore 64 leta 1991 (poleg grafične pustolovščine za PC leta 1989), po priljubljenem filmu so pri nekdanji ameriški prehrambni tvrdki Ralston Purina izdelali celo kosmiče Bill & Ted's Excellent Cereal in tako naprej brez konca in kraja. Le malo celovečercev se lahko pohvali s takimi referencami; sploh če gre za absurdno zgodbo o ne najbrihtnejših, lenih, polpismenih in predvsem dobronamernih srednješolskih prijateljih (Keanu Reeves, Alex Winter), ki brez vsakršnega glasbenega znanja ali izkušenj ustanovita težkometalsko skupino Wyld Stallyns in v telefonski govorilnici skozi čas nabirata resnične zgodovinske osebnosti (Napoleon, Billy the Kid, Sokrat, Sigmund Freud in drugi), ki naj bi jima s pristnimi izkušnjami pomagale pri šolskem izpitu. Glasba obeh butcev je/bo namreč navdihnila utopično civilizacijo v daljni prihodnosti, ki brez njiju nikoli ne bi/bo obstajala (glej Terminatorja ter Nazaj v prihodnost in druge filme s časovno zanko iz osemdesetih), zato od tam v časovnem stroju pošljejo svojega zastopnika, da bi pomagal vaškima tepcema iz kalifornijskega San Dimasa.

(G) Jup, že trailer je nakazoval zanič film, zato so bila moja pričakovanja zelo nizka. Pa še teh niso uspeli izpolniti ter preseči, jebentiš no. Tretji Bill & Ted je film za moške, ki še vedno živijo pri mami, gledajo fuzbal in žrejo pir. —Iztok

Ted and I have known Missy for many decades. First, she was our babysitter when we were ten. Then we both invited her to the prom when she was a senior and we were freshmen. Two years later, she married my dad and Missy became Mom. —After divorcing Bill's dad, she married my dad and became my mom. —And now she's marrying Ted's little brother, Officer Deacon Logan. —Missy, Bill and I, along with my beautiful wife, Elizabeth, and our daughter, Billie... —And my beautiful wife, Joanna, and our daughter, Thea, all wanna welcome you back... with open arms. This happy event would seem to make Deacon his own father-in-law and Ted his own uncle. —Not to mention making my dad his own son.

Po skoraj treh desetletjih smo dobili nadaljevanje, ki se z enakimi liki tematsko v veliki meri naslanja na oba prejšnja dela, posebej Bill & Ted's Bogus Journey (1991), in tudi premisa je domala identična: zdaj starejša Bill in Ted morata v določenem času sestaviti pesem, ki bo poenotila ljudstva sveta ter preprečila konec časa in sploh vsega, zato morata s telefonsko govorilnico obiskati same sebe v nedoločeni prihodnosti, da bi prišla do zmagovalnega komada (ki sta ga/bosta očitno napisala, čeprav v sedanjosti tega še ne vesta — zakaj bi se torej trudila, če ga lahko enostavno dobita od svojih prihodnjih inačic). Bill in Ted imata zdaj ženi, verodostojni princesi (Jayma Mays, Erinn Hayes), in z njima hčeri, ki sta najboljši prijateljici (Samara Weaving, Brigette Lundy-Paine), prav tako nadobudni glasbenici. Namesto ciničnega odposlanca Rufusa (pokojni George Carlin) je predstavnica sveta iz prihodnosti njegova hči (Kristen Schaal), tam je tudi prijazni in čustveno negotovi ubijalski robot Dennis Caleb McCoy (Anthony Carrigan), v Peklu pa vso druščino še enkrat pričaka navdušeni rokovski basist Kosec oz. Smrt (spet William Sadler), ki do Billa in Teda goji zamero še iz prejšnjega filma, saj sta ga prijatelja prav grdo pretentala. Jasno je, kam gre vsa zadeva: v še en čisti absurd in nepretenciozno, za poznavalce ridikulozne franšize kratkočasno in večinoma dovolj zabavno smer. Pustimo glumaške performanse in humorne replike, saj vemo, kaj si gre od filma obetati: nostalgično reciklažo (z veliko višjo produkcijsko vrednostjo) skoraj izključno za pristaše obeh lahkomiselnih zabušantov, ki so si ju na vsak način želeli videti še enkrat. Le da leta vendarle naredijo svoje: če že pred časom z nadaljevanjem Dumb and Dumber To (2014) v drugo ni povsem enako uspelo Jimu Carreyju in Jeffu Danielsu, ki sta skupaj in vsak zase neprimerno boljša igralca, potem je tudi tokrat zaman pričakovati kakršenkoli trajen presežek. A nič zato, lahko smo nekoliko prizanesljivi, dudes.