21. feb. 2020

Ad Astra (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Žena je poleg mene na kavču spala že na polovici filma, jaz pa sem s pomočjo vžigalic pod vekami, spodbudnega ščipanja testisov in stimuliranja olfaktornih živcev z občasnimi vetrovi — kolikor toliko buden — vztrajal iz gole kljubovalnosti, ker sem hotel vedeti, kaj je na koncu in v čem je bistvo. Aha, poduhovljeno kontemplativni Brad Pitt v eksistenčni stiski nazadnje ugotovi, da mora preseči freudovske travme poveličevanja starševskega lika in da je pristni človeški stik edino, kar je kaj vredno. Poslej bo le živel in ljubil soprogo Liv Tyler. The End. Vége. Fucking beautiful.

V zgodbi postavljeni v prihodnost 55-letni igralec upodablja Royja McBrida, majorja ameriške vojske, čigar življenje je močno zaznamovalo razmerje z očetom (Tommy Lee Jones). Ta je namreč slavni astronavt, pionir raziskovanja vesolja, ki se je pred tridesetimi leti v vlogi vodje ekspedicije odpravil v vesolje v upanju, da bo tam zunaj našel inteligentno obliko življenja. Sedem let po odhodu je stik z ekspedicijo izgubljen, usoda starejšega McBrida in ostalih članov posadke je od takrat neznana. Vsaj tako je bilo zapisano v uradnih poročilih, ki so bila posredovana družinam pogrešanih. A ko naše osončje prizadenejo močni sunki uničevalne energije iz vesolja, ki podrejo večino energetsko-komunikacijskih sistemov na Zemlji, obstoj in prihodnost planeta je na kocki. Na najvišjih instancah sklenejo, da na pomoč pokličejo McBrida mlajšega, saj menijo, da so nedavni dogodki neposredno povezani z misijo, ki jo je pred tremi desetletji vodil njegov oče. —Goodfella, Filmski kotiček


Da bi našel očeta na drugem koncu Osončja in prišel do zgoraj opisanega spoznanja, mora nepopisno flegmatični astronavt Brad Pitt najprej strmoglaviti z vesoljske postaje in preživeti padec iz orbite s poškodovanim padalom, pri čemer se mu pulz nikoli ne poviša nad 80. Potem se mora med divjim obstreljevanjem vesoljskih piratov po Mesecu poditi z lunarnimi terenci, nakar se v vesolju bojuje še s podivjanimi zombi-pavijani na norveškem raziskovalnem plovilu, od koder je prišel klic na pomoč. Nato mora skozi podtalno jezero na Marsu odplavati do rakete na poti do Saturna in se med vzletom nanjo vkrcati kot slepi potnik. (WTF) Ostane samo še to, da reši fotra (ki se nazadnje ne pusti rešiti), nakar se s pomočjo potiska od jedrske eksplozije "projekta Lima" sveže ozaveščen lahko vrne domov na Zemljo in v objem čudovite, potrpežljive žene. Nič lažjega. (Zzz) Kos torte, sprehod po parku.
No, Brad je astronavt Roy McBride, ki ga pošlejo v vukojebino, da bi po mnogih letih našel svojega pogrešanega očeta, čislanega astronavta Clifforda McBridea (Tommy Lee Jones), ki je ostal ujel v oddaljenemu solarnemu sistemu, ki je zdaj ključ do rešitve usodne nesreče, ki lahko sesuje celo vesolje. —Iztok

Ne vem, ali sem v zadnjem letu videl bolj dolgočasen, pretenciozen, za lase privlečen umotvor s tako smešno psevdofilozofsko premiso in kvazi-malickovsko meditativnostjo (v stereotipnem prvoosebnem Bradovem nagovoru) s tako visoko produkcijsko vrednostjo in poudarjeno estetiko. Vse odločitve v zgodbi so vprašljive in hilarično nestvarne; dobesedno vse v filmu je ridikulozno sprto z vsakršno znanstveno verodostojnostjo, fizikalno kredibilnostjo in vzročno-posledično logiko. Če je vse skupaj zgolj prispodoba in ničesar ne gre jemati dobesedno, zakaj ni James Gray posnel preproste družinske drame? In zakaj ob sramotni potrati nekaterih izjemnih igralcev, vključno z introvertiranim Pittom — ki celo v Malickovem Drevesu življenja (2011) ni bil tako katatonično brezizrazen — v zgodbo pomenljivo tlači glumače, ki zbujajo neizbežne asociacije na podobne vesoljske epopeje (ostarela Tommy Lee Jones in Donald Sutherland sta igrala v neskončno zabavnejših Vesoljskih kavbojih, Liv pa v trapastem Armageddonu)? Mu ni uspelo dobiti še Klinca Istvuda, da bi bila mera polna? In ta primerjava s slovitim Srcem teme Josepha Conrada (Apocalypse Now)? Zamorec, lepo te prosim. Če je Gray dejansko želel posneti "najbolj avtentičen prikaz vesoljskega potovanja" (kakor je trdil), potem očitno ni videl fantastično nizkoprofilirane drame Europa Report (2013) Sebastiána Cordera, dočim se je pri Tarkovskega Solarisu (1972) ali Kubrickovi Odiseji v vesolju (1968) menda zaman zgledoval. Sporočilno, vizualno in tematsko se mi tudi Boyleova Sončna svetloba (2007) ter Cuarónova Gravitacija (2013) zdita bistveno bolj dovršena filma.

Ad Astra je v prvi vrsti seveda razmislek o odnosu med očetom in sinom, o tem, kako moški v isti sapi mitologizirajo in rušijo največjo figuro avtoritete, ki jo bodo v življenju poznali, figuro očeta. Naslov filma je izpeljan iz latinskega reka Per aspera ad astra, prek trnja do zvezd, in trnje v McBridovem primeru ni preživetje v vesolju (v tem pogledu je skorajda stripovski superjunak), pač pa rušenje duševnega zidu, s katerim se je ogradil pred bolečino, ki jo prinaša izguba stika (odnosa) z najbližjimi svojci. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Bradu Pittu absolutno privoščim zlati kipec, ki ga je prejel za Tarantinovo revizionistično nostalgijado Once Upon a Time... in Hollywood (2019), četudi je svoje še boljše vloge pustil v preteklosti (Kalifornia, Se7en, Twelve Monkeys, Fight Club, Snatch, Burn After Reading). Zdi se mi zrel, vsestranski igralec, ki postaja s časom še bolj zanimiv — ampak dotično skrpucalo mu, tako kot patetična akcijska zombijada World War Z (oba je finančno podprla njegova produkcijska tvrdka Plan B), žal ne more biti v ponos. Po mojem skromnem mnenju med najbolj precenjenimi filmi lanskega leta. Verjamem pa, da se mnogi s tem ne boste strinjali.

20. feb. 2020

Daniel Isn't Real (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Na lanskoletnem festivalu SxSW v teksaškem Austinu je luč dneva prvič ugledal nizkoproračunski psihotriler režiserja Adama Egypta Mortimerja, za katerega je scenarij napisal skupaj z Brianom DeLeeuwom (po njegovem romanu This Way I Was Saved iz leta 2009) in s komer sta sodelovala že pri srhljivki Some Kind of Hate (2015). Produkcijsko ga je podprla tvrdka Elijaha Wooda (I Don't Feel at Home in This World Anymore, The Last Witch Hunter, Sin City, Eternal Sunshine of the Spotless Mind, Deep Impact) SpectreVision, specializirana za avtorske žanrske projekte, ki nam je predlani prinesla tudi fantastični Mandy (2018) Panosa Cosmatosa, nedavno pa malce manj izjemni Color Out of Space (2019) Richarda Stanleyja. Do tod vse lepo in prav in spodbudno. Hvalevredno se (mi) zdi, da Frodo ni obtičal pri trženju svojega hobitskega lika iz Gospodarja prstanov, temveč se kot celostni ljubitelj filma zavzeto posveča umetniškim, izvirnim umotvorom neodvisne kinematografije.



Obetavna je tudi zasnova zgodbe o boju psihično občutljivega mladeniča Luka (Miles Robbins) z notranjimi demoni — natančneje, z namišljenim prijateljem Danielom (Patrick Schwarzenegger). Ta se prvič pojavi po živčnem zlomu duševno labilne matere (Mary Stuart Masterson) in odhodu očeta, zlasti pa po strelski tragediji v bližnjem lokalu, ki ji je slučajno priča mali Luke. Daniel je sprva priljuden in igriv, a sčasoma se začenjajo kazati njegove temačne plati in uničevalna nagnjenja; zato ga Luke v slogu umskih konstruktov Stephena Kinga simbolno "zaklene" v viktorijansko hišico za lutke — in tam ostane naslednjih deset let. Časovni preskok. Zdaj je Luke novinec na kolidžu, kjer študira fotografijo; njegova mati je srečno hospitalizirana in kaže, da ji terapija pomaga, vendar nemirnega in s prividi trpinčenega mladeniča čedalje bolj muči dilema družinske anamneze (Podedovano zlo). Bo prej ali slej neizbežno izgubil razum (The Babadook), tako kot njegova mati? Njegov sproščeno svobodomiselni psihiater mu svetuje, naj ne skuša zanikati svoje domišljije, kar Luke razume kot nenavadno sugestijo: po dolgih letih bo iz ječe "izpustil" imaginarnega prijatelja. Daniel spet prevzame vlogo Lukove sence, njegove odločne in samozavestne plati, a ko slednji spozna študentko slikarstva Cassie (Sasha Lane), se ob prebujajočem ljubosumju in želji po nadzoru vnovič razkrije Danielova manipulativna, demonska narava. Še malo, pa se Luke ne bo mogel več znebiti parazitske umske entitete, ki se skuša nasilno polastiti njegovega življenja, telesa in dejanj.

Dobri nameni so eno, izkušnje in suveren prikaz arhetipa dr. Jekylla in g. Hyda pa nekaj drugega. Zatikati se začne tematsko in dramaturško, ko skušata Mortimer in DeLeeuw prispodobo mladostniške anksioznosti in shizoidne osebnostne motnje (oz. disociativne motnje identitete) nadgraditi s freudovsko alegorijo o temnih plateh človeške narave, metafiziko nebes in pekla mističnega umetnika Williama Blakea (nadaljevanje Red Dragon z Ralphom Fiennesom) ter ikonografijo renesančnega slikarja Hieronymusa Boscha (demonski lik z nekakšno iz lobanje izraščajočo krono je prirejena parafraza "princa Pekla" z desne strani njegovega triptiha Vrt zemeljskih naslad, antropomorfnega stvora s kotlom na glavi, ki požira grešne duše). Kot navdih za vzajemnost dobrega in zla sta ustvarjalcem menda služila še kultna Jakobova lestev groze (1990) in Klub golih pesti (1999), kar pa je že nekoliko pretenciozno za film tovrstnega dometa (potem že raje priporočam Lovely Molly, Ich seh, ich seh, The Wind, The Hole in the Ground in podobno), ki se začne postopoma izgubljati v simbolni razdrobljenosti in prevladi sloga nad substanco, zlasti s posebnimi učinki ter halucinantnimi prikazi umskih pokrajin (The Cell). Namišljeni prijatelj nenadoma ni le produkt bolnega razuma, temveč samostojna pojava, ki kot virus prehaja od človeka na človeka (Fallen), zlonamerno zajeda svojo žrtev (Shutter) in ne bo odnehala do ultimativnega samožrtvovanja nekoga (The Exorcist). Ampak videli smo že nekaj boljših trilerjev o zločestih ali potlačenih multiplih plateh duševnosti (The Three Faces of Eve, Psycho, Haute tension, Session 9, The Machinist, Identity, Swiss Army Man, Split, Glass) ali o toksičnem prijateljstvu in patoloških vsiljivcih (The Cable Guy, The Talented Mr. Ripley). Da se je Arnoldov sin Patrick za glumaško izraznost zgledoval po Cagavem Nikolaju (Mandy), k splošnemu vtisu žal ne pripomore preveč (v knjigi se zgodba odvije iz Danielove perspektive, tako kot The Voices), prav tako ne predstava drugih, ki je v najboljšem primeru solidna in ustrezna. Celokupno dovolj gledljiv, prizadeven garažni izdelek, a žal brez večjega ustvarjalnega presežka. V njem tudi (vsaj jaz) ne vidim izrazitih motivov "kozmične groze" H. P. Lovecrafta, kakor v nekem intervjuju zatrjuje režiser.

19. feb. 2020

Alien: Resurrection (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

V rubriki za gledalce s posebnimi potrebami "Podajmo se skupaj v filmske (k)anale" danes predstavljam izjemen umotvor, ki bržčas ne sme manjkati v zbirki iskrenega cineastičnega zanesenjaka in pravega ljubitelja znanstvene fantastike. Čista zagonetka čelnega režnja in dotedanji (neslavni) vrhunec grozljive sci-fi franšize o osmem potniku ter film, ki bi lahko — a k sreči ni — končal marsikatero kariero. Recimo tisto francoskega režiserja samouka Jean-Pierra Jeuneta, ki je pred tem posnel kultni La cité des enfants perdus (1995) z Ronom Perlmanom, le nekaj let pozneje pa z bafto in oskarjevsko nominacijo nagrajeni Le fabuleux destin d'Amélie Poulain (2001). Neskladnost je bila v tem, da si je Jeunet nadvse resno predstavljal obešenjaško in (črno)komično zgodbo, ki jo je bolj za hec napisal novi scenaristični up Joss Whedon (Serenity, The Cabin in the Woods, The Avengers, Avengers: Age of Ultron), kot nekakšno protiutež ušivo sprejetemu tretjemu delu Alien³ (1992) Davida Fincherja. S slednjim bi se morala zgodba o popadljivem ksenomorfu dokončno zaključiti, a se žal ni — in zdaj smo, kjer smo. Z raztegovanjem zamika nejevere do meje zdravega razuma (bling bling) nas občasno sodomizirajo z novimi (pred)zgodbami, preobutki in odvrtki, ki nikogar več ne zanimajo že od trenutka, ko se je nekomu zdelo, da nam mora pojasniti izvor vesoljskega džokeja iz revolucionarnega izvirnika Alien (1979). Ne, res ni bilo treba.

There's a monster in your chest. These guys hijacked your ship, and they sold your cryo tube to this... human. And he put an alien inside of you. It's a really nasty one. And in a few hours it's gonna burst through your ribcage, and you're gonna die. Any questions?



Fincherjeva interpretacija resda ni posebna mojstrovina (čeprav je ob vseh produkcijskih peripetijah in vmešavanju kravatarjev pravi čudež, da je sploh nastala), vendar mnogi kritiki tega dela pozabljajo, da je film kljub neupravičenim kompromisom in mnogim napakam ohranil bistvo te frašize: preganjavičnost, grozo pred neznanim ali nepredvidljivim in nebogljenost človeka pred "popolnim" vesoljskim bitjem. Kljub temu, da je opustil nekatere pomembne dramaturške poudarke in like, ki jih je v akcijskem nadaljevanju Aliens (1986) s požrtvovalno vzajemno dinamiko oblikoval Cameron (deklica Newt in desetnik Hicks sta že mrtva), se je zaključil nadvse smiselno: z ultimativnim samožrtvovanjem glavne junakinje. Ko so spustili nas domov, si že misnli smo ʻu, ku fajnʼ — ampak ne, Whedon je sklenil srborito žensko oživiti, prenoviti in spremeniti. Ellen Ripley je postala neuničljiva in cinične enovrstičnice pljuvajoča copy-paste slaboritnica z lezbičnim nagnjenjem do androginih robotskih protagonistov (beri: kot vedno obupna Winona Ryder), vsi drugi liki pa le še postranska škoda in krvava hrana za mačke. Oziroma poobedek za srhljiva zobato-falična vesoljska bitja iz sprevržene fantazije umetniškega genija H. R. Gigerja, ki so izgubila še zadnji kanček arhetipske privlačnosti, ko so jih kot laboratorijske podgane zaprli v terarije. Ampak to je bil šele začetek grotesknega absurda in neslanih traparij, ki jih prinaša Ponovno vstajenje. Hilarični vrhunec čedalje bolj čudaške predstave spak in izprijencev (s komično pretiranimi igralskimi podvigi) verjetno predstavlja najbolj nesmiselno filmsko bitje, kar jih je kdaj zaplodil oportunizem pohlepnih studijev in brezumne hollywoodske konfekcije: patetični hibridni potomec Ellen in aliena.
Okej, četrti Alien resda ne dosega prvega in drugega, kar pa ne pomeni, da daleč zadaj ne pusti tretjega. Še posebej, če ste ga videli v kinu, kjer so vas brez dvoma prepričale izvrstne akcijske sekvence. [...] In pozor, pošast ima tokrat tudi čustva, saj gre za mešanico med človekom in vesoljcem. Za mešanico, ki zavrne svojo vesoljsko mater in se zaljubi v svojo človeško mamico. V našo Ellen Ripley, ki ima spet vsega dovolj. Prav zato je konec čista bomba. Čisti čustveni stampedo, kjer vam ne bo vseeno. Še posebej, če se boste zazrli v oči nesrečne pošasti, ki je v bistvu na prijazni strani. Ki bi rada le svoj mir in svoj planet. —Iztok



Ponovno vstajenje se nikakor ni najbolje postaralo; predvsem zaradi tematsko in pripovedno povsem zgrešene premise ter likov, ki so bolj karikatura kot kaj drugega. Čeprav Jeunetu ni mogoče očitati obrtniške spretnosti in prepoznavno temačnega fantazijskega sloga v fotografskih odtenkih zelene in sive, celota deluje kot infantilna risanka ali manj zahtevna računalniška igra (na kar v resnici že uvodoma namigne eden od protagonistov, ki na zaslonu strelja digitalne vesoljce). Brez razloga besni vesoljski pirati (Ron Perlman) in njihovi zlovoljni invalidni pajdaši (Dominique Pinon); fanatični znanstveniki, ki se po potrebi prelevijo v zahrbtne bojevnike (J. E. Freeman) ali tankočutne pravljičarje in sanjače (Brad Dourif); podkupljeni generali s kosmatimi rameni (Dan Hedaya), ki jo ob prvem znaku nevarnosti podurhajo skupaj s svojo vojaško posadko (namesto da bi počeli vse tisto, za kar so sploh tam); morbidno izjalovljeni eksperimenti kloniranja; neverjetni košarkarski zadetki ter izstrelki iz doma izdelanega retro-steam-futurističnega orožja, ki se od sten odbijajo kot krogle za biljard; groteskne penetracije vesoljskih zarodkov skozi prsni koš nesrečneža (Leland Orser) in lobanjo sekundarne žrtve ter vse druge ridikulozne nedoslednosti in nedorečenosti — vse to je absolutno odveč in k univerzumu franšize ne prispeva popolnoma ničesar. Siloma umeščeni obešenjaški humor, podobno kot komedija v adaptacijah zgodb H. P. Lovecrafta (Color Out of Space), izzveni v zrak kot prdec vegetarijanca v burji. Nekatere stvari pač ne gredo skupaj. Sigourney Weaver, ki se glede na vse skupaj sicer dobro odreže, je svoj ikonični lik upodobila zadnjič. A kaj bi to — veliki H. R. Giger, ki je bil po akcijskih derivatih Alien vs. Predator (2004) in Aliens vs. Predator: Requiem (2007) ter novih inštalacijah tipa Prometheus (2012) še živ, se je ob vedno vnovičnih izpeljavah in mrcvarjenju idej kot Alien: Covenant (2017) tako ali tako nehal obračati v grobu, ampak se že suka kot biomehanski ventilator, kolikor ga je ostalo.

Let's go. —Must be a chick thing.

15. feb. 2020

Re-Animator (1985)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ironično je, da črno-komična gnusljivka režiserja Stuarta Gordona (ki je sprva hotel prikazati gledališko predstavo) velja za eno najbolj kultnih in prepoznavnih adaptacij literarnih motivov slavnega H. P. Lovecrafta. Ta je v amaterski reviji Home Brew svojega prijatelja G. J. Houtaina namreč grozljivo novelo Herbert West — Reanimator od februarja do julija 1922 serijsko izdajal izključno zaradi zaslužka (po pet dolarjev za vsakega od šestih delov), sicer pa svoje zgodbe ni preveč čislal; med drugim zato, ker je moral v nasprotju s svojim slogom vsako epizodo senzacionalistično zaključiti s cliffhangerjem.* Tudi primerjalni akademiki in poznejši privrženci Lovecraftove knjižne zapuščine jo štejejo za enega njegovih najmanj značilnih in/ali kvalitetnih umotvorov; za nameček pa se celo Gordonov film le bežno navdihuje pri literarni predlogi in dramaturgijo izpeljuje precej po svoje. Lovecraft je kratko fabulo na hitro zasnoval kot parodijo Frankensteina avtorice Mary Shelley; v njej se prvič pojavlja fiktivna univerza Miscatonic v namišljenem mestu Arkham v Massachusettsu in — kar je bolj zanimivo — prvič v literaturi imamo opravka z brezumnimi zombiji oziroma skrivnostno oživelimi trupli, ki po vstajenju od mrtvih kažejo prvinski nagon, živalsko popadljivost in nagnjenje do človeškega mesa. Te motive sta pozneje s pridom uporabila Stephen King (Pet Sematary) in George A. Romero (Night of the Living Dead) ter za njima ničkolikokrat še marsikdo.



Film sem brez zadržkov predvajal našemu trinajstletniku, ki se je ob njem celo zabaval (in potomce je pač treba filmsko izobraziti), saj je za današnje razmere njegov prikaz dokaj nedolžen — tedaj pa je bil s hektolitri krvi, goloto in seksualnimi insinuacijami precej drzen. (Menda je sivolasega britanskega igralca Davida Gala — nenavadno podobnega ameriškemu senatorju Johnu Kerryju — žena dejansko zapustila zaradi razvpitega prizora njegove zombificirane glave med nogama gole Barbare Crampton. Revež se je moral zaradi skromnega proračuna postriči do kože in potem nositi lasuljo, da je bila pričeska enaka lasem na prostetični glavi. Med operacijo srca je umrl šest let pozneje, predtem pa posnel še nadaljevanje Bride of Re-Animator.) Razen tega je v luči današnjih stereotipov zgodba smešno nekonsistentna in nedorečena: blazni mladi znanstvenik Herbert West (Jeffrey Combs), ki s pomočjo nekakšnega seruma obuja mrtvo tkivo, vendar drek kmalu zadene ventilator in kopičiti se začnejo absurdne situacije. Kako je do odkritja prišel, ne izvemo — kot tudi ne, kaj natanko počne fluorescentno zelena snov ali kako zlonamerni dr. Carl Hill telepatsko nadzira lobotomizirane paciente-zombije. (Ali zakaj si za vstop v mrtvašnico mimo nočnega čuvaja na ramena povezne groteskni plastični rekvizit za učenje anatomije, namesto lastne odsekane glave, ki jo prenaša v torbi — kakor se je po že posnetem prizoru spraševala Cramptonova.) Ampak vse to ni tako pomembno, ko se ob vsem nadstvarno hilaričnem nesmislu še danes lahko prav solidno zabavamo ob njegovi kratkočasni odbitosti.

Filmu sta sledili poznejši nadaljevanji Bride of Re-Animator (1990) ter Beyond Re-Animator (2003) v režiji Gordonovega producenta Briana Yuzne in z Jeffreyjem Combsom, ki se mu je v še eni gnusni Lovecraftovi zgodbi v Gordonovi režiji From Beyond (1986) že leto pozneje pridružila tudi Barbara Crampton. Stuart Gordon je precej pozneje posnel še srhljivko Dagon (2001), ki pa je kljub naslovu istoimenske Lovecraftove zgodbe v resnici pretežno zasnovana na njegovi slavni noveli The Shadow Over Innsmouth. (V zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe je leta 2008 izšla Lovecraftova antologija Zgodbe, med njimi tudi Cthulhujev klic, Dunwichska grozota ter Senca nad Innsmouthom.)



Lestvice so nehvaležna in jalova reč, zato naj za konec naštejem le peščico filmov, bodisi zgolj navdihnjenih ali neposredno zasnovanih z motivi H. P. Lovecrafta (brez kakšnega posebnega preferenčnega vrstnega reda), o katerih sem doslej že pisal: The Thing (1982), The Resurrected (1991), In the Mouth of Madness (1994), Event Horizon (1997), Deep Rising (1998), The Mist (2007), John Dies at the End (2012), Banshee Chapter (2013), Evil Dead (2013), Spring (2014), The Void (2016), Cold Skin (2017), The Endless (2017), Annihilation (2018), Color Out of Space (2019), The Lighthouse (2019) in morda še kaj, pa sem ta hip pozabil. Skratka: izbire je dovolj — če že niso prav vsi našteti tudi enako kvalitetni.
* Op. Literarna in filmska domislica pomeni odprt, "na robu prepada viseč" konec oziroma prekinjen, nedokončan ali občinstvu neznan razplet z namenom zbujanja napetosti. V književnosti je znana zbirka pravljic Tisoč in ena noč, kjer pripovedovalka Šeherezada vsako zgodbo zaključi z novo skrivnostjo, da bi tako vsaj še za en dan odložila svojo usmrtitev.

9. feb. 2020

Primer (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Iz literature (znanstvene) fantastike izhajajoči koncept potovanja v času ni nič drugega kot izraz arhetipske želje človeka, da bi lahko popravil napake v preteklosti — tj. da bi mu bila dana še ena priložnost — ali da bi se ustrezno pripravil za neznano, nepredvidljivo prihodnost. Gre bolj za filozofsko in etično-humanistično premiso, ne za stvar tehnologije in raznih sci-fi napravic. In vendar je večina filmov poudarjala prav sporadično fizikalno plat ali se poigravala s posledicami časovne zanke in paradoksov, ki jih ta prinese: The Time Machine (izvirnik 1960), Back to the Future (1985), The Terminator (1984), Déjà vu (2006), Looper (2012), Interstellar (2014), Edge of Tomorrow (2014), Predestination (2014), Synchronicity (2015), ARQ (2016) in mnogi drugi. Le nekateri so se osredotočili na človeški vidik in prispodobe česa pomenljivejšega: Planet of the Apes (1968), Groundhog Day (1993), Twelve Monkeys (1995), Donnie Darko (2001), The Butterfly Effect (2004), Arrival (2016) in tako dalje. Prav ta vidik je sklenil udejanjiti mladi ameriški scenarist, producent in režiser — in igralec in montažer in skladatelj in še marsikaj — Shane Carruth, ko je na festivalu Sundance leta 2004 predstavil svoj neodvisni celovečerni prvenec, gverilsko posnet za pičlih 7000 dolarjev. (Snemal je doma, s pomočjo prijateljev in svojcev ter z mnogimi priročnimi viri.) Film je prejel veliko nagrado glavne žirije, potem pa kljub omejeni distribuciji v blagajne kinodvoran prinesel 120-kratnik produkcijskih sredstev (in se sprevrgel v kult s številnimi pristaši); kar ga po relativnem razmerju med vložkom in prihodkom postavlja ob bok nizkoproračunskih indie super-zaslužkarjev tipa Night of the Living Dead (1968), Mad Max (1979), The Blair Witch Project (1999), Super Size Me (2004) ali Paranormal Activity (2007).



Zanimivo je zlasti to, da je Carruth — sicer diplomirani matematik in nekdanji elektroinženir — pri svoji filmski viziji tematsko brezkompromisen ter zvest znanstveni stvarnosti in ničesar ne podreja množični gledljivosti ali oportunističnim dramaturškim gonilom. Pri prvem ogledu je film težko razčleniti in sestaviti v celoto; dolgoletna bližnja prijatelja in sodelavca pri tehnološkem podjetju Abe (David Sullivan) in Aaron (Shane Carruth) dobesedno v garaži slednjega sestavita prototip nekakšne naprave v obliki škatle s številnimi žicami in vezji, s kolegi komunicirata v nerazumljivi tehno-latovščini, njunega življenja se očitno lotevata vedno večja zmeda in negotovost, čudita se nedoumljivim dogodkom in ljudem okrog sebe, na neki točki pa se dokončno ločita in nazadnje gresta vsak svojo pot. Če kdo trdi, da je film že v prvo razumel, se verjetno laže ali pa močno precenjuje svoje sposobnosti — četudi je premisa o časovnem stroju utemeljena z dejanskimi matematičnimi izračuni in sodobnimi fizikalnimi tezami (recimo z diagrami Richarda Feynmana in njegovo teorijo kvantnega polja). Pravzaprav gre verjetno za najbolj verodostojen in (vsaj teoretično) pristen, kompetenten film o časovnem preskoku, kar so jih kdaj posneli. Kadarkoli.

Prijatelja, ki v resnici skušata zasebno patentirati in unovčiti svoje znanje iz uporabne fizike gravitacijskih sil, po naključju sestavita časovni stroj, ki deluje s povratno zanko: človeka prestavi za šest ur v preteklost. Ko popotnik pride iz škatle — varno skrite v najetem javnem skladišču — in že drugič podoživlja isti dan, se mora izogibati različici samega sebe iz sedanjosti (da ne bi povzročil vsesplošnega kaosa metuljevega učinka), potem pa lahko s prenosnikom v hotelu recimo vlaga v delnice na borzi, za katere zdaj že ve, da bodo tisti dan pridobile na vrednosti. Ali pa prepreči tragedijo na zabavi, na katero oborožen pride ljubosumni nekdanji fant ene od gostij. Problem je le neskončna množica variacij prihodnosti, ki jih lahko povzroči najmanjša sprememba življenjskega scenarija ali nepredvideni poseg v časovno dinamiko. Kako boš obračunal z inačico (kopijo) samega sebe, če kot prihodnja verzija že vnaprej veš, da si tedaj naredil neko ključno napako? Zgrešeni koraki se kopičijo in na neki točki ni več dovolj preskok za šest ur v preteklost, potrebna je bolj daljnosežna intervencija. In kaj storiti, če eden izmed prijateljev noče več sodelovati v čedalje bolj neobvladljivi štreni kavzalnosti (ki ima za nameček tudi nekatere stranske zdravstvene učinke), drugi pa bi rad zgolj zaslužil in denar vložil v razvoj še bolj kompleksnih in zmogljivih časovnih strojev?



Inteligentni Shane Carruth odlično razume, kaj je najpomembnejši pripovedni element vseh tovrstnih žanrskih zgodb: kontekst. Ne tisto, kar neposredno vidimo (in nam hollywoodski umotvori z dramatično glasbo ali nenadnimi poskoki -BU!- sugerirajo, kdaj nas mora biti strah), temveč tisto, kar si predstavljamo — medvrstične praznine, ki s kompenzacijo naše domišljije zapolnijo celoto. Včasih je ta sicer posledica nuje avtorske improvizacije (zavoljo skromnega proračuna), večidel pa gre za osnovno premiso učinkovite pripovedi: za razumevanje, kako deluje človeški um.

Po premieri filma se je skrivnostni Shane Carruth značilno zavil v molk do svojega naslednjega umotvora, Upstream Color (2013). Dolgo pričakovana pustolovska sci-fi fabula A Topiary očitno ne bo nikoli ugledala luči dneva (menda so bile težave s financiranjem), zato pa govorice o njegovem prvem večjem projektu The Modern Ocean z zvezdniško zasedbo (Anne Hathaway, Keanu Reeves, Tom Holland, Daniel Radcliffe) za zdaj še niso povsem pojenjale. Carruth je v nekem intervjuju leta 2019 povedal, da bo njegov zadnji film nosil naslov The Dead Center, potem pa naj bi opustil kariero režiserja. Škoda, če mene vprašate. Morda si bo še premislil.