15. jan. 2021

The Way I See It (2020)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Peter Joseph 'Pete' Souza (roj. 1954), ameriški fotoreporter, je bil glavni uradni fotograf v Beli hiši že pod administracijo Ronalda Reagana. Njegova naloga je bila spremljati predsednika ZDA in v objektiv beležiti pomembne trenutke iz njegovega javnega in zasebnega življenja; od neformalnih družinskih snidenj do najpomembnejših mednarodnih srečanj in drugih diplomatskih dogodkov. Po koncu predsedovanja Reagana si je vzel predah in kot freelancer delal za časnik Chicago Tribune ter reviji National Geographic in Life. Po terorističnem napadu 11. septembra 2001 je bil eden prvih fotografov, ki so spremljali vojno v Afganistanu in padec glavnega mesta Kabul. Leta 2005 se je prvič srečal z Barackom Obamo, ki je bil tedaj še demokratski senator; gotovo ni slutil, da bosta s prihodnjim ameriškim predsednikom postala ne le sodelavca, temveč tudi tesna prijatelja. Ko je Obama leta 2008 zasedel ovalno pisarno, so Souzi vnovič ponudili mesto glavnega fotografa. Sklenil je izdelati fotografski arhiv brez primere v zgodovini Bele hiše, ki bi s podobami pričal o izjemnem delu, osebnosti in načinu komunikacije prvega ameriškega temnopoltega predsednika. To mu je vsekakor uspelo in svoje delo je ovekovečil tudi v nekaterih fotoknjigah, ki so postale velike uspešnice (Unguarded Moments: Behind-the-scenes Photographs of President Reagan, Images of Greatness: An Intimate Look at the Presidency of Ronald Reagan, The President's Photographer: Fifty Years Inside the Oval Office, Obama: An Intimate Portrait, Shade: A Tale of Two Presidents); predvsem pa je po koncu Obamove administracije (ko je ostal brez službe) odprl račun na Instagramu (instagram.com/petesouza), kjer je hipoma zaslovel s provokativnimi slikovnimi komentarji, ki so delovali kot satirični kontrast povsem drugačnega Trumpovega režima in njegovega načina komunikacije z javnostjo. Svoje izkušnje, skupaj z legendarnimi posnetki in kontekstom tedanjega dogajanja, je naposled zaokrožil v dokumentarnem filmu pod taktirko režiserke Dawn Porter (Trapped, Gideon's Army, John Lewis: Good Trouble). Dokumentarec je, tako kot že pred tem fotografije Peta Souze, zlasti med čezlužniki sprožil val splošnega navdušenja.

Resnici na ljubo, dokumentarec The Way I See It je zanimiva, ganljiva in poistovetljiva izkušnja. Slika pove več kot tisoč besed, pravijo; in Souza pripoveduje skozi svoje sijajne podobe, iz katerih veje profesionalnost in zanesljivo fotografsko oko. Prisrčna intimnost in prijateljstvo med zakoncema Reagan, skrušenost Nancy in otrok na pogrebu njenega moža, napeti trenutki med nekaterimi ključnimi zgodovinskimi sestanki, človečnost in vsakdanjost ljudi, ki jih imajo navadni smrtniki za nedotakljive. In nato Obama: njegova neizrekljiva komunikativnost in neposrednost, v oko fotoaparata zabeleženi trenutki ponosnega očeta in ljubečega moža, podoba v javnosti in slika pokončne drže med nekaterimi težkimi odločitvami, ukradeni prizori bližine s svojci in soprogo Michelle, plemenite prispodobe državnika in odločevalca, ki do lastne funkcije in zaupanega mu ljudstva čuti posebno dostojanstvo, ter dostopnost človeka, ki je imel posluh za vsakogar. Souza ga ne slika kot politika, pravzaprav med vrsticami celo namiguje na to, da se zaveda tudi Obamovih spodrsljajev in napak (glej tudi dokumentarec Fahrenheit 11/9 dežurnega provokatorja Michaela Moora); pač pa mu skozi leče svoje kamere namenja podobo slehernika, ki se zaveda odgovornosti ene najvplivnejših figur na svetovnem političnem odru. Po drugi strani pa ne demonizira Trumpa; saj to pravzaprav niti ni potrebno. Vsaj v primerjavi s svojim predhodnikom je namreč oranžni POTUS kar sam poskrbel za sloves najslabšega ameriškega predsednika v zgodovini te države in Souza ne naredi drugega, kot da mu pridrži kritično ogledalo. Tako mu je z negibnimi in nemimi podobami uspelo več kot marsikateremu politiku ali še tako gorečemu nasprotniku fašistoidne, rasistične, lažnive, pristranske, privoščljive, avokratske, sovražne, izključujoče, primitivne, napadalne, škodljive, narcisoidne Trumpove vladavine. Še dobro, da je slednje nepreklicno konec.

13. jan. 2021

Synchronic (2019)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Včasih ne potrebujem niti napovednika niti priporočila niti povzetka, dovolj je že ime avtorjev. Kdor pozna stalna sodelavca Justina Bensona in Aarona Moorheada (Resolution, Spring, The Endless), morda že ve, da sta bržčas med redkimi ameriškimi filmskimi ustvarjalci, nad interpretacijo katerih bi bil iskreno navdušen njun slavni rojak in malomeščanski snob H. P. Lovecraft. Neotipljivost motivov in nadstvarno kozmično grozo, človeško sočutje in povezanost, nedoumljivo onstranskost in pretanjeno sporočilnost (meta)konteksta jima je v maloštevilnih indie projektih, med katerimi so sami (multi)žanrski presežki, doslej uspelo prikazati nič manj kot briljantno. Tudi tokrat ne razočarata, četudi se bo njun najnovejši film, ki spet ukrivlja žanrska pravila in premika meje čudaškosti, verjetno marsikomu zdel drugačen od njunih prejšnjih; manj (znanstveno)fantastičen in pravzaprav (še) bolj filozofski. Njegova premisa se ― kakor daje slutiti že naslov ― suka okrog arhetipskega vprašanja minevanja časa: kaj počneš s tistim, ki ti je na voljo? Se ti zdi, da bi bilo bolje, če bi se čas kar ustavil, ali da so bili nekdanji časi lepši in prijetnejši? Kaj bi storil, če bi ga imel na voljo le omejeno količino? Zmoreš zares živeti v sedanjem trenutku? In ali je čas enosmerna nit ali kaj bolj prilagodljivega?



Dolgoletna prijatelja v sodobnem New Orleansu Dennis (Jamie Dornan) in Steve (Anthony Mackie) delata kot bolničarja za nujne primere, pogosto v zahtevni nočni izmeni (glej Bringing Out the Dead Martina Scorseseja), ob spremstvu policije. Med svojimi intervencijami naletita na sila čudaške primere: vbodi s starodavnim orožjem, ugrizi že zdavnaj izumrlih kač in predmeti na krajih nezgod, ki ne sodijo v današnji čas. Kolega se soočata tudi s tegobami zasebnega življenja, prvi z družinskimi težavami ter drugi z osamljenostjo in bežnimi zvezami. Za nameček je Steve deležen še slabe novice: hitro napredujoči možganski tumor brez možnosti operacije. Prav tedaj njegovo pozornost vzbudi sintetično mamilo v obliki tablet Synchronic, ki se pojavlja na prizoriščih nesreč. Potem ko med študentsko zabavo nepojasnjeno izgine Dennisova adolescentna hči, sklene Steve na sebi preizkusiti skrivnostno snov in pride do osupljivih ugotovitev. Mu bo uspelo iz nedoumljive časovne razsežnosti rešiti mlado Brianno?

Kaj se torej dogaja in kako si razlagati bizarne dogodke?  SPOILER  Tablete Synchronic s kemičnimi sestavinami vplivajo na endokrino žlezo češeriko (epifizo) in spreminjajo percepcijo časa: namesto linearno ga človek doživlja celostno in večsmerno (glej podobne premise v sci-fi trilerju Limitless ali nedavnem Project Power), tako se v različnih dimenzijah pojavlja kot nesnovna prikazen in eterična prezenca, nezmožna vplivati na prostor in snov. Mladostnike, pri katerih ta žleza v možganih še ni kalcificirana, pa mamilo za sedem minut dobesedno prestavi v preteklost, dokler učinek ne popusti, v geografski odvisnosti od položaja v prostoru ― in med enim takih doživetij je Brianna očitno obtičala nekje v preteklosti. Steve ima zaradi tumorja, ki zavira kalcifikacijo, še vedno "mladostniško" epifizo in je torej edini odrasli, na katerega Synchronic enako učinkuje. Ugotovi tudi, da se skozi čas skupaj z njim prestavljajo tudi predmeti ali bitja, ki se jih dotika; tako bo torej rešil prijateljevo hčer, takoj ko bo ugotovil, kam v čas se je bila odpravila. Ker je njegovo stanje bolj ali manj terminalno in nima upanja na ozdravljenje, se bo celo žrtvoval, če bo treba.



Z alegoričnimi motivi preskakovanja v času (še enega njunega slavnega rojaka) Kurta Vonneguta ― po enem od njegovih romanov je bil posnet Mother Night (1996) z Nickom Noltejem ― se Benson in Moorhead lotevata eksistencialnih vprašanj o smotru bivanja in človekovem dojemanju življenjske vloge. Pri tem postrežeta s solidno obrtniško platjo ter z dobrimi igralskimi predstavami in zanesljivo interakcijo (posebej Mackie je poistovetljiv), vendar pri tem nekoliko zanemarita kontekst; ljubezenske dileme prvega in pretekle travme drugega prijatelja obvisijo v zraku, kot je tudi nejasno fizikalno delovanje čudodelne kemikalije in okoliščine junakovih srečanj z ljudmi iz preteklosti. (Očitno je le, da je zgodovina neizprosna, nasilna in nevarna.) Verjetno gre za doslej najbolj premočrten oz. razumljiv film naveze Benson―Moorhead, vendar z najvišjo produkcijsko vrednostjo in (prav zato) tudi s sirasto derivativno pripovedjo (nekako bolj prikladno za televizijsko mini-serijo) in s ceneno, oportunistično delujočim epilogom, ki meri zgolj na čustveno razbremenitev. To mu daje vtis njunega najbolj "komercialnega", tematsko najožjega, ne tako zelo indie in v izvirnem avtorskem smislu pravzaprav še najmanj ambicioznega filma doslej.

12. jan. 2021

The Awakening (2011)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Še vedno smo januarja, ko nas Hollywood običajno zasipava z odpadnim žanrskim materialom, in nedavno smo imeli priložnost videti The Turning (2020), sodobno adaptacijo romana The Turn of the Screw avtorja Henryja Jamesa iz leta 1898 oziroma nekakšno predelavo klasične gotske srhljivke The Innocents (1961), tokrat v režiji Florie Sigismondi (The Runaways). Njen rimejk je eno bolj dolgočasnih, dremež in vrtanje kolena vzbujajočih doživetij lanskega leta, zato raje priporočam tukaj priobčeno (ne zamešajte je z ganljivo dramo Awakenings režiserke Penny Marshall z Bobom De Nirom in Robinom Williamsom), četudi starejšo, a bolj učinkovito gotsko srhljivko z neprimerno boljšim obrtniškim pristopom in igralskim nastopom. Film je režiral Nick Murphy (Blood), ki je scenarij napisal skupaj s specialistom Stephenom Volkom (Gothic, The Kiss, The Guardian), poleg izjemne vzdušnosti, scenografije, kostumografije in fotografije (glej The Others Alejandra Amenábarja) pa mu vrednost dviguje predvsem zvezdniška zasedba. Vselej gledljiva Rebecca Hall (The Prestige, Vicky Cristina Barcelona, Frost/Nixon, Christine, Professor Marston and the Wonder Women) je prava paša za oči in srce, Dominic West (Chicago, The Forgotten, 300) je vsaj spodoben, veterana Imelda Staunton in pokojni John Shrapnel pa že privzeto zanesljiva in prepričljiva prezenca. Zgodbi sicer zlasti v razpletu nekoliko zmanjka štrene, vendar nedoslednosti kompenzira glumaška spretnost in do neke mere tudi čustveno pomenljiva zgodba o duhovih (glej The Haunting, El espinazo del diablo, El orfanato, novejši A Ghost Story in podobne), ki kot potlačeni spomin na bridko preteklost še vedno mučijo žive.

Florence Cathcart (Rebecca Hall) je v Angliji leta 1921 izobražena mlada vdova, katere mož je tako kot mnogi umrl v vojni, in avtorica uspešnega romana, ki z detektivskimi metodami razkrinkava šarlatane, ki z lažnim priklicovanjem duhov obirajo naivne, petične stranke. Nekega dne jo za pomoč prosi Robert Mallory (Dominic West), učitelj iz uglednega deškega internata na angleškem podeželju, kjer je v nenavadnih okoliščinah umrl učenec ― menda po tistem, ko je videl duha domnevno umorjenega dečka, ki straši v odmaknjenem dvorcu. Florence bo raziskala tragičen dogodek, opremljena s tehničnimi pripomočki tedanjega časa in s pomočjo šolske gospodinje Maud (Imelda Staunton), vendar bo pri čedalje grozljivejšem dogajanju naletela na lastne skrivnosti, zakopane v trpinčeni otroški podzavesti.

Preobrat, kjer so prikazni zgolj freudovska manifestacija zanikanih travm (s pripovednim okvirom "vse je samo v glavi protagonista"), kot tudi namišljene strašljive figure, ki jih v bolestni fantaziji doživlja samo osrednji lik, niso posebej izvirna filmska domislica. Zgodba sicer umestno vpeljuje zgodovinsko pogojeno patološko kompenzacijo krivde in bremena vesti (bodisi zato, ker je nekdo edini izmed tovarišev preživel vojno, ali pa prav nasprotno, ker se je s pretvezo strahopetno izognil rekrutiranju), vendar jih potem ne zna povezati v zaokrožen dramaturški koncept in potegniti psihosocialnega zaključka; razen v kontekstu z osrednjo junakinjo, ki razkrinkava "lažne" duhove zato, ker s tem sublimira bolečino ob žalovanju za umrlim soprogom, ter nekom drugim, ki se zaradi sindroma preživelega telesno kaznuje. Epilog je nekako na silo sklepan, scenarij pa se nazadnje spotakne tudi ob lastne nedoslednosti (ko ni jasno, kdo in kdaj vidi duhove ter kdo je v resnici živ in kdo ne), vendar pripoved kljub temu do optimističnega konca držita nad vodo pristna interakcija ter doživet igralski nastop, ki katarzično razgali arhetipske fantazme slehernika, njegove strahove o lastni minljivosti in očitke samemu sebi, da je sčasoma pozabil na izgubljene svojce in ljubljene bližnje, ker jih nima ves čas pred očmi.

8. jan. 2021

The Empty Man (2020)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Januar je že tradicionalno čas hollywoodskih žanrskih odplak, v katerega se izteka vse, za kar kravatarji niso našli časa in volje, da bi promocijsko umestili kamorkoli. A v greznici se vselej najde tudi kakšen skriti biser; tega sem napovedal za lanskoletni Samhain in čeprav si nisem obetal kakršnegakoli presežka (ali pa prav zato), sem bil nazadnje pozitivno presenečen.

Celovečerni prvenec Davida Priorja, režiserja kratkih in dokumentarnih filmov ter večkratnega sodelavca Davida Fincherja (Panic Room, Zodiac, The Girl with the Dragon Tattoo), je imel razmeroma ponesrečen življenjski in tržni cikel. Nastal je že leta 2017 pod pokroviteljstvom studiev 20th Century Fox, še preden jih je kupil Disney, in so ga po dolgoletnem odlašanju ter prestavljanju zaradi koronavirusa naposled brez kakršnekoli promocije izvrgli konec lanskega leta, sredi omejitev in zapovedi karantene, zaradi česar je doživel dokaj klavrn sprejem v kinodvoranah. Z zavajajočim napovednikom, nadstandardno dolžino 135 minut in z naslovom, sumljivo podobnim skrpucalom tipa The Bye Bye Man (2017) ali Slender Man (2018), so ga čezlužniki hitro odpravili kot še eno prežvečeno zgodbo v nizu urbanih legend o udejanjeni nadnaravni entiteti. (Ocena na IMDb in drugod je temu primerna.) Ali pa so ga ignorantsko primerjali s kulti tipa Candyman (1992), srhljivim rimejkom The Ring (2002) ali posebnežem It Follows (2014), kjer ima protagonist le nekaj dni časa, preden bi ga doseglo ubijalsko zlo, ki ga je priklical nadse. (Tokratnega privabiš s pihanjem v steklenico na mostu sredi noči; po tistem ga "prvi dan slišiš, drugi dan vidiš in tretji dan začutiš".) Razvajeni z novodobno žanrsko konfekcijo so spregledali, da jih Prior ne krmi s cenenimi poskoki -BU!- in spremljajočim hrupom, da so njegovi liki poistovetljivo značajsko prikazani in se z vidika gledalca obnašajo inteligentno, da so igralske predstave vsaj solidne, napetost in vzdušje sta kožo ježeča in obrtniški vidik na zavidljivo visoki ravni, posebni učinki pa pretanjeni in nemoteči. Motila jih je lagodno odvijajoča se zgodba o ezoteričnem kultu (povzeta po istoimenski stripovski seriji avtorja Cullena Bunna in ilustratorke Vanese R. Del Rey pri ameriški založbi Boom! Studios), ki so jo dojeli kot dolgočasno zbirko klišejev, in marsikomu ni uspelo razvozlati niti razmeroma jasne premise o tem, koga ali kaj naj bi predstavljal pojem "prazni mož" ― čeprav bi zadostovalo, da bi bili pozorni vsaj na nekatere namige kot na list papirja napisana beseda TULPA. Skratka: scenarist in režiser David Prior je postregel z žanrsko poslastico, ki sicer ni brez pomanjkljivosti, a jo je v poplavi hollywoodskega dreka odplaknilo mimo nas, dasiravno gre za pozornosti vredno izkušnjo in veliko bolj polnovredno filmsko doživetje od pričakovanega.

V prologu vidimo skupino prijateljev, ki v Butanu leta 1995 v votlini pod previsom naletijo na čudaško najdbo: srhljivo dimenzionirano okostje z dodatnimi prsti in okončinami. Eden od plezalcev pred starodavnim koščenim oltarjem zapade v otrplo neodzivnost, vse njegove spremljevalce pa v nenavadnih okoliščinah v naslednjih dneh doleti smrt. Zgodba nato preskoči v ameriški Missouri v leto 2018, kjer si nekdanji policist James Lasombra (James Badge Dale) prizadeva najti pogrešano hčer svoje znanke in sosede. Srednješolka je izginila po tistem, ko so s prijatelji skušali priklicati skrivnostno prikazen "praznega moža"; vse druge je zadela grozljiva usoda, mlada Amanda pa je očitno v strahu pobegnila od doma. S preiskovalnim delom in zasledovanjem dekletovih znancev pride James do kulta Pontifix Institute, nekakšne newagevsko-scientološke sekte, ki verjame v obstoj kolektivne zavesti in zmožnost udejanjanja duhovnih bitij z močjo množične meditativne kontemplacije; med njimi je očitno tudi pobegla najstnica. Medtem ko se pri vse bolj zmedenem Jamesu polagoma zabrisuje meja med resničnostjo in nočno moro (tudi zaradi pomirjevalnih in uspavalnih tablet, ki jih redno zoblje), se v prebliskih razkriva njegova žalostna preteklost, ko je v nesreči izgubil ženo in sina, medtem ko je imel z materjo izginulega dekleta ljubezensko razmerje. Ugotovil bo, da ima pri manifestaciji zlovešče entitete prav sam posebno vlogo in da tudi Amanda ni tam po naključju.

Snovni priklic duhovnega bitja oz. koncept tulpe (tibet. sprul-pa, 'emanacija' ali 'manifestacija') je povzel novodobni misticizem teozofije konec 19. stoletja (pod vodstvom Helene P. Blavatsky), ezoterične neoplatonske mešanice hinduizma, astrologije in različnih sodobnih filozofij. Ameriški antropolog Walter Evans-Wentz (1878―1965) je v prevodu Tibetanske knjige mrtvih leta 1927 prvič uporabil izraz "miselna oblika" (thoughtform), drugi so govorili o astralni projekciji in avričnih formah, francoska spiritistka Alexandra David-Néel (1868―1969) pa je v Tibetu menda opazovala mistični postopek utelešenja magičnih figur s pomočjo kolektivne moči misli. Kakorkoli že: filmske urbane legende božanskih ali demonskih manifestacij izhajajo iz resnične tradicije in zapuščine azijskih religij, podobne koncepte nesnovnega bivanja pa poznajo praktično vse svetovne kulture. In če končno preidem na razlago tistega, kar prikazuje David Prior:  SPOILER  pripadniki kulta Pontifix Institute skušajo manifestirati starodavno duhovno bitje (na katerega ostanke so v Butanu naleteli nesrečniki v uvodu), ki za vnovično utelešenje potrebuje človeško lupino, "praznega moža" oz. nekoga, čigar izvotljeno duševnost so izpolnili kesanje, krivda, strah in obžalovanje napak. Nekaj časa je ta demonska entiteta delovala skozi edinega preživelega z odprave v Himalajo, ki po 23 letih v katatoničnem stanju še vedno negiben leži v bolnišnici ob podpori aparatov, zdaj pa potrebuje novo, trdnejše in primernejše telo: s spomini trpinčenega nekdanjega policista, ki si ne more odpustiti prešuštva in lahkomiselnosti izpred nekaj let, ko je umrla njegova družina. Še več: Jamesa so že nekaj časa načrtno pripravljali in usmerjali v to vlogo; s pomočjo koncentriranega priklicovanja in miselnih predstav članov kulta pa bo nesnovna prikazen naposled zaživela v mesu novega odrešenika ali mesije, ki se mu bodo klanjali novi rodovi pristašev. Pojem iz filmskega naslova se torej ne nanaša na še eno pošast iz urbane legende, temveč v zasuku konteksta meri na prejemnika in človeško "posodo" za njeno utelešenje.

Distractions rob us of focus. Technology robs us of memory. Repetition robs us of comprehension. You know the child's game, if you say your name enough times it becomes gibberish? That holds true for whole concepts, even entire bodies of thought. For example, take Nietzsche's old line, "If you stare into an abyss, it also stares into you." That has been rendered meaningless through repetition. It's a refrigerator magnet. It's cliche. It's harmless. But when was the last time you really thought about that? What is an abyss? And if you stare into it, why? What about it calls to you? And if it stares into you, it stands to reason something in you must also be calling to it. And that, my friend, is anything but harmless, if you really reflect on it. So the question becomes, if profound meaning can be robbed of something by so simple a task as repetition, which is more fundamental? Which is more true? Your name or the gibberish? That is the Empty Man.

Zakaj kompliciram in na široko duhovičim? Četudi film ni brez napak (zmedena dramaturška nit, karakterni prikazi, nepomembni postranski liki in njihova interakcija), mislim, da je v učinkovitem slogu "manj je več" vzdušne detektivske srhljivke David Prior v svojem prvencu pomenljivo in na dejanskih postavkah utemeljil arhetip iz urbanih legend ter celo kritično opozoril na pranje možganov s strani tudi danes še kako prisotnih "verskih" organizacij in njihove škodljive ideologije. (In še to: celi 2 uri in 15 minut dolg film se mi nikakor ni vlekel, prej nasprotno.) To pa je veliko več, kot ima povedati večina današnjih pripadnikov tega žanra.

6. jan. 2021

Under the Skin (2013)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Subjektivni vtis, ali mi je film všeč, je bolj ali manj neodvisen od tega, ali sem ga tudi razumel. Vsaj pri prvem ogledu marsikaterega umotvora Davida Lyncha sem zgolj neumno bolščal, vendar ne morem zanikati dejstva, da sem bil z njim popolnoma prevzet. Pri neodvisnem projektu inovativnega britanskega režiserja Jonathana Glazerja (Sexy Beast, Birth), ki je nastajal kar deset let in je poleg zvezdniškega imena v osrednji vlogi (Scarlett Johansson) postregel tudi s tveganim gverilskim konceptom naturalizma (naključni mimoidoči niso vedeli, da nastopajo v filmu, saj so jih snemale izpopolnjene skrite kamere), sem tozadevno mešanih občutkov. Zdi se mi, da sem ga zapopadel, ne vem pa, ali mi ne bi bil drugačen pristop k taistim motivom kinematografsko bolj pri srcu. Zgolj retorična in akademska dilema, seveda.

Kakorkoli: Johanca je skrivnostno vesoljsko bitje, ki utelešeno v privlačni ženski koži v belem kombiju križari po meglenih ulicah Glasgowa in na mamljiv trnek seksualne ponudbe lovi mlade samske moške. Ob pomoči vsenavzočih (prav tako nezemeljskih) asistentov na motociklih je "Laura" zamenjala prejšnjo izvidnico/plenilko (kakor vidimo v uvodnem prizoru), ki očitno ni zadovoljivo izpolnila naloge. Svoje žrtve zapelje v odmaknjeno, opuščeno hišo, kjer jih pogoltne nedoumljiva gmota tekoče črne praznine, njihovo notranjost predela v rdečo goščo in za njimi kot prazno vrečo pusti le kožo (koncept so navdihnile najdbe v barju naravno mumificiranih trupel). Sčasoma začenja spoznavati lastno izposojeno telo in človečnost nesojenih paritvenih kandidatov; zlasti se je dotakne prijaznost in skromnost mladeniča z deformiranim obrazom (naturščik Adam Pearson ima nevrofibromatozo tipa 1, napredujočo gensko bolezen nenehne rasti podkožnih tumorjev, in ― zanimivo ― povsem normalnega brata dvojčka), ki mu nazadnje edinemu dovoli prost izhod. Vendar njeno "napako" hitro popravi zlovešči motorist (poklicni dirkač Jeremy McWilliams), ki jo poslej še bolj strogo nadzoruje. Njen poskus zaužitja zemeljske hrane ter intimnega zbližanja z moškim, ki ji iskreno ponudi pomoč, se ne končata najbolje, usoda pa ji nameni še bolj tragičen konec: potem ko jo v gorski osami skuša gozdar posiliti in zaprepadeni nasilnež ugotovi, kaj se skriva pod kožo mladenke, jo sklene pokončati z ognjem. Nezemeljska figura se v izgorelem pepelu naposled zlije z naravo in preide v transcendenčno večnost.

Zgodba deluje na dveh ravneh: pripovedno-konceptualni (kar dejansko vidimo) in tematsko-sporočilni (kar nam avtor filma skuša povedati). Kar zadeva prvo, je Glazer močno priredil in spremenil temačno satirični sci-fi roman Under the Skin (2000) avtorja nizozemskega rodu Michela Faberja in pripovedi je med drugim namenil precej drugačen epilog. Sklenil je posneti minimalistično, v turobnem vzdušju surovega škotskega višavja hladno odmaknjeno zgodbo (morda kot prispodobo sterilne in neusmiljene vesoljske praznine), pospremljeno z enako nadstvarno, hipnotično instrumentalno glasbeno kuliso avantgardne angleške skladateljice Mice Levi. Vtis onstranskosti in nedoumljivosti je zvočno in vizualno učinkovito dosežen; kar zadeva sporočilo in pomen, pa je umetniško amorfni in neprizanesljivo abstraktni film po vseh teh letih še vedno deležen neskončnih analiz in interpretacij, saj ga je mogoče razumeti na različnih ravneh. Glede tega kot filmoljub nisem domišljav ― razbrati skušam, kaj mi film dejansko sporoča, namesto da bi zapadal v lastne art-filozofske fantazije ali pretenciozno intelektualistično onaniranje, in videl stvari, ki jih v resnici ni. Sledi torej izključno moja razlaga; vsakršne drugačne interpretacije so enako legitimne.

Že po naslovu je mogoče sklepati, da zgodba raziskuje pojem zunanje lepote oziroma civilizacijskega razmerja med pojavnostjo površja (videzom) in pristno človeško substanco (notranjostjo). Prejšnji, negibni (omamljeni ali onesposobljeni) vesoljski izvidnici/plenilki se v začetnem prizoru utrne solza, znak prebujenih emocij in čustvovanja, medtem ko njena naslednica "Laura" v svojem prvem srečanju z zemeljskim življem radovedno preučuje mravljo. Ampak podobno se potem zgodi tudi z njo: v spoznavanju sočutja, dobrote in prijaznosti ljudi, ki jo obkrožajo (prizor na pločniku, kjer Scarlett po padcu mimoidoči pomagajo vstati, je improviziran in posnet s skrito kamero), njihove požrtvovalnosti in zoperstavljanja življenjskim tegobam (ulični prodajalec vrtnic vztraja še potem, ko ga je do krvi opraskalo trnje), si poleg fizične podobe lastnega telesa dovoli začutiti tudi njegovo emotivno plat in v pomilovanju izjemoma izpusti izmaličenega mladeniča (navdihnila jo je v steklenih vratih ujeta muha in njen boj za življenje). Motociklistični nadzornik si jo v naslednjem prizoru pobliže ogleduje, da bi razbral, ali morda ni podlegla subjektivnosti človeškega sočutja in s tem ogrozila misije. Čeprav skuša zaman okusiti slastno tortico, v stanovanju novega znanca posluša glasbo in pristane celo na spolni odnos (pri čemer so njena spolovila nekako nefunkcionalna), ji vse to spodleti, saj Nezemljan v kožnati preobleki enostavno ne more biti zares človek. Ko doživi še razočaranje med poskusom posilstva (znakom, kako plehka in površna je percepcija lepote pri vzburjenju zaradi seksualne motivacije), nasilneža pa odvrne njena dejanska podoba, ki v njem vzbudi prvinski strah in odpor, se zavestno odreče nadaljnjim poskusom učlovečenja in preprosto izbere smrt (smotrnost podkrepijo kadri povsem gole Johance, ki delujejo okorno tuje in zgolj anatomsko), saj ji je očitno spodletelo pri globljem doumevanju ljubezni in resnične človečnosti, ki se skriva "pod kožo". Morda bo v vnovičnem ciklu to uspelo še eni naslednici.

Eksperimentalna narava filma in lenoben dramaturški tempo, če pustimo ob strani visoko stopnjo hermetičnosti in partikularnosti, bosta verjetno odvrnila marsikoga. Tudi sicer ga težko priporočam vsakomur (kljub brezhibni predstavi vselej gledljive Scarlett Johansson); gotovo pa gre za drugačno, edinstveno doživetje, ki pred kokičarsko zabavo daje prednost poglobljenemu razmisleku o vsebini in pomenu. Vsekakor gre vselej ceniti napor, iznajdljivost, kreativnost in izvirnost filmskih ustvarjalcev.

4. jan. 2021

Muriel's Wedding (1994)

Ocena: ●●●●●●●●○○

Film izpred več kot četrt stoletja, po scenariju in v režiji avstralskega mojstra P. J. Hogana (ne zamešajte ga z igralcem Paulom 'Krokodilom Dundeejem' Hoganom), o ženski emancipaciji in samozavesti pove približno stokrat več od današnjih plehkih, potvorjenih, dvoličnih #MeToo pamfletov o jebenem babjem opolnomočenju, s katerimi nas ― skladno s hinavskimi trendi feminističnega aktivizma ― že nekaj let vztrajno krmi preračunljiva in oportunistična hollywoodska konfekcija. Predvsem pa mu to uspe na tako prisrčen, pristen, ganljiv, odbit in zlasti edinstven način, da ga gre mirno prišteti med paradne konje in sodobno klasiko kinematografije Dežele tam doli ter brez težav uvrstiti med težkokategornike vseh žanrov kot Walkabout (1971), The Adventures of Barry McKenzie (1972), The Cars That Ate Paris (1974), Picnic at Hanging Rock (1975), Mad Max (1979), Gallipoli (1981), Crocodile Dundee (1986), Dead Calm (1989), Romper Stomper (1992), The Adventures of Priscilla, Queen of the Desert (1994), Shine (1996), Chopper (2000), Rabbit-Proof Fence (2002), Somersault (2004), Candy (2006), Animal Kingdom (2010) ali The Babadook (2014), če naštejem le nekatere najslavnejše.

"Muriel se poroči. Videl sem ga šestkrat. Fantastičen film. Tega bi jaz rešil pred izginotjem, če bi recimo svetu grozilo uničenje." ―Ridley Scott, za revijo The Hollywood Reporter



Muriel Heslop je nerodna, sramežljiva in debelušna mladostnica iz (namišljenega) avstralskega mesteca Porpoise Spit, ki s tremi sorojenci živi s podrejeno in pasivno materjo ter z oblastnim očetom s političnimi ambicijami, sredi devetdesetih še vedno posluša popevke skupine ABBA (manj znano dejstvo: slavna švedska zasedba je po turneji v Avstraliji zaslovela še prej kot v Evropi) in vse življenje sanjari o razkošni poroki, ki naj bi iz nje "naredila povsem drugo osebo". Zaradi zavrtega značaja, staromodne naravnanosti, nazadnjaškega sloga in odvečnih kilogramov je tarča posmeha lastne družine in družbeno breme za kliko neumnih prijateljic, ki se vzajemno varajo s fanti ali možmi druga druge, čeprav si Muriel obupano želi le pripadnosti in sprejetosti. (Trivia: sloviti stavek Gabby Millgate, "You're terrible, Muriel," bi skoraj ostal na montažni mizi.) Na nepremišljenem begu z "izposojenim" očetovim denarjem v morskem letovišču sreča divje spontano, svobodomiselno nekdanjo sošolko Rhondo (Rachel Griffiths), ki jo brez zadržkov sprejme kot sebi enako in v njej vidi unikatnost, ki je ona sama ni sposobna prepoznati. Dekleti se kot sostanovalki preselita v Sydney, kjer Muriel dela v videoteki in kmalu gre na svoj prvi (hilarično zabavni) zmenek, vendar se dekliška zabava v stanovanju konča tragično za Rhondo, ki je odtlej prikovana na invalidski voziček. Osamljena Muriel se javi na dobičkonosni ženitni oglas južnoafriškega plavalca (Daniel Lapaine), ki bi s prirejeno poroko samodejno pridobil tudi avstralsko državljanstvo in formalno možnost za udeležbo na olimpijadi. Muriel, ki se ji z uradno spremembo imena v "Mariel" in veličastno poroko življenje v resnici ne spremeni v pravljico (nepričakovano ji umre mama, ki je tudi sama živela v zanikanju, potem ko se je njen mož dokončno odselil k dolgoletni ljubici), naposled sprevidi, kaj je zares pomembno in načelnosti vredno: neomajna zvestoba sebi in odkritemu prijateljstvu ter odločno zoperstavljanje podcenjevanju, predsodkom in uveljavljenim družbenim pričakovanjem o družinskih, generacijskih in spolnih vlogah.

When I lived in Porpoise Spit, no one looked at me. But when I moved to Sydney, Brice asked me out and that proves that I changed and I'm not her anymore. ―Her? ―Muriel! Muriel Heslop. Stupid, fat and useless. I hate her! I'm never going back to being her again! Why can't it be me? Why can't I be the one?



Pogonski agregat eksotične dramedije je nedvomno sijajna avstralska igralka, pevka in kantavtorica Toni Collette, ki je poslej ukradla predstavo dobesedno v vsakem filmu, kjer se je pojavila (Diana & Me, The Sixth Sense, About a Boy, Japanese Story, Little Miss Sunshine, Enough Said, Hereditary, I'm Thinking of Ending Things), četudi je bil njen lik še tako postranski. Za svoj šele drugi celovečerec, kjer je za glavno vlogo načrtno pridobila dvajset kilogramov in je telesno skoraj neprepoznavna, je prejela kopico najpomembnejših avstralskih filmskih nagrad, med drugim pa tudi nominacijo za zlati globus in številna druga odličja; njen značajski razpon in razvoj tega lika sta šolski primer fantastične karakterizacije in osupljiv igralski zgled. Vendar ne gre zanikati niti prepričljive predstave vseh njenih soigralcev, predvsem odlične Rachel Griffiths kot nebrzdane prijateljice in Jeanie Drynan v ganljivi vlogi matere, pa tudi veterana Billa Hunterja kot žaljivega očeta in drugih avstralskih glumačev. Z optimistično čudaškostjo, neznosno lahkotnostjo in nepredvidljivostjo pripovedi, neposrednim humorjem, iskrenim sočutjem in neznansko poistovetljivostjo film zbuja celo paleto čustev pri še tako neprizanesljivem gledalcu ter priča o edinstvenosti, sproščenosti in osvežujoči drugačnosti z zahodnjaškimi družbenimi vzorci neobremenjene avstralske kinematografije (istega leta smo videli tudi huronsko zabavno Kraljico puščave Priscillo, ki jo je Bill Hunter tedaj snemal istočasno). Leta 2016 so ga pri Gledališki družbi v Sydneyju priredili tudi v odrski muzikal, seveda ob nepozabnih napevih ABBE ― morda spodbujeni z nezaslišanim uspehom romantične glasbene uspešnice Mamma Mia! (2008), k čemur je prav film Muriel se poroči veliko prispeval, nenaden preporod priljubljenih poskočnic švedskega četverca pa je potem prinesel še nadaljevanje Mamma Mia! Here We Go Again (2018).