15. avg. 2022

Passengers (2016)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Norveški režiser Morten Tyldum (Buddy, Fallen Angels, Headhunters) je imel zlasti po odlični zgodovinski drami The Imitation Game (2014) sijajno priložnost, da scenarij Jona Spaihtsa, ki je pred tem dolgo ležal v hollywoodskih predalih, sestavi v pomenljiv, ambiciozen in trajen filmski izdelek. Zgodba ima namreč potencial hvaležnega miselnega konstrukta s konceptualno filozofsko zasnovo, ki zastavlja privlačna moralna vprašanja: kot edini izmed 5000 potnikov vesoljskega plovila Avalon na 120 let dolgi poti do kolonije na oddaljenem planetu Homestead II sem se zaradi tehnične napake spalne komore celih 90 let pred predvidenim koncem poti nepovratno zbudil iz hibernacije (jaz sem Chris Pratt). Cilja, ki sem ga visoko plačal in zanj zastavil vse, torej zanesljivo ne bom dosegel, saj časovno presega še tako dolgoživ človeški obstoj. Na samozadostni visokotehnološki luksuzni ladji imam sicer vse potrebno za udobno življenje, razen družbe sočloveka. (Edino približno humanoidno bitje je robotski točaj v baru.) Moja etična dilema: ali naj pri najboljših letih sčasoma umrem od blaznosti spričo neznosne samote, zaradi katere po enem letu že razmišljam o samomoru, ali pa imam vendarle pravico zbuditi še osebo, za katero verjamem, da je moja sorodna duša (in še čedna družica v podobi Jennifer Lawrence), čeprav bom v tem primeru tudi njo prikrajšal za življenje, kakršnega naj bi imela čez 90 let na cilju poti? Saj veste: utapljajoči se v smrtnem strahu oklene bližnjega in pogosto še njega potegne v smrt, vendar tega ne stori zavestno in zlonamerno; taka je pač evolucijska človeška narava (kakor pozneje odločitev racionalizira zbujeni član posadke Laurence Fishburne). Ampak dilema se nadaljuje tudi pri njej: naj raje preživi polnovredno in izpolnjeno življenje ob človeku, ki jo ljubi, četudi bo njuna zveza omejena in brez stikov s preostalo družbo, ali naj se prepusti negotovim obetom svobodne in neopredeljene prihodnosti, v kateri pa morda nikoli več ne bo spoznala takega človeka? (Aurora ima na koncu možnost vnovične vrnitve v hibernacijo, vendar se ne odloči za to.) Moralnih kierkegaardovskih dilem, ki zadevajo eksistenčno anksioznost, prvobitno osamljenost in človekov odnos do večnosti (beri: boga), se v tovrstnem kontekstu odstira še zelo veliko, začenši z najbolj očitnim, ali ima kdorkoli pravico poseganja v usodo drugega, četudi zavoljo lastnega življenja; ali denimo v slednjem že impliciranega vprašanja, v kolikšni meri potrebe mnogih odtehtajo potrebe maloštevilnih (ali enega samega), ki ga je v svoji razumnosti premišljeno argumentiral že Spock. (Dilemo vrednosti enega življenja v zameno za mnoga je nespretno načenjal tudi lanskoletni Stowaway režiserja Daniela Espinose z Anno Kendrick.)

Film ima tako po vizualni kot po glasbeni plati (podlago je zložil Thomas Newman) izjemno moč: prizor bazena v breztežnem stanju je resnično dih jemajoč. Očitno je, da je hotel biti inteligenten znanstvenofantastični film z zanimivo premiso, nekaj podobnega, kot je predlani uspelo Ex Machini (2015, Alex Garland). A v resnici se že zelo plitko pod površjem etičnih vprašanj skriva skrajno plehek film, križanec med Trnuljčico, Gravitacijo in Titanikom v vesolju, ki idealizira koncept ženske, katere edina funkcija je utelešenje sebične moške fantazije. Če Tyldum na to šovinistično premiso ne bi skušal stlačiti romantične pentlje, bi mu bilo lažje oprostiti nerazdelana osrednja lika in nelogičnosti v zgodbi. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Žal pa Tyldumu ni uspelo nič od tistega, kar sta pozneje v svoj prvi celovečerec Aniara (2018) tematsko sorodno priredila švedska scenarista in režiserja Pella Kågerman ter Hugo Lilja, ali kar je v sijajnem prikazu človečnosti in žrtvovanja prikazal že slavni Danny Boyle v svojem vesoljskem epu Sunshine (2007) po zgodbi Alexa Garlanda. Namesto dilemam humanosti in arhetipske želje po obstanku (Moon, Gravity) se raje posveča vizualnemu sci-fi spektaklu in z vsiljeno dramatičnostjo začinjeni pustolovski plati (zaradi tehnične napake morata junaka v določenem času usposobiti okvarjeni reaktor, sicer bo vseh 5000 spečih potnikov na ladji umrlo), ki naj bi v dramaturški lok vnesla nekaj pripovedne napetosti — a namesto tega razblini in razvodeni najzanimivejše aspekte take zgodbe. (Zakaj protagonista pozneje nista imela otrok, ki bi ju preživeli in dočakali konec poti, film z ničemer ne pojasni; kot tudi ne, zakaj vendarle nista zbudila še katerega člana posadke.) Za milostni strel v koleno poenostavljenosti in enostranskosti naposled poskrbi tudi docela zgrešeni casting, ki je namesto poistovetljivim značajskim glumačem tedaj oportunistično dal prednost trenutno priljubljenima in čednima igralcema brez vsakršne erotične kemije in občutene vzajemnosti; oba skupaj ne sežeta do kolen Michaelu Sheenu, ki pa so mu kravatarji namenili zgolj stransko vlogo barskega robota (in bradati Andy García se v zadnjem prizoru filma pojavi dobesedno za sekundo, ne da bi povedal karkoli), a mu kljub temu uspe ustvariti še najzanimivejši lik v filmu; če odštejemo vselej zanesljivega Fishburna, čigar usodno bolehni lik starega modreca prikladno umre po najkrajšem času.
(G) Problem tega filma je dejstvo, da se ne more odločiti, ali naj bo komercialna pop corn uspešnica, ali kvaliteten scifi art. To ga pokoplje, to drkanje sem in tja mu vzame prepričljivost in ga na koncu spremeni v konfuzno pizdarijo, ki ne doseže pravega učinka. —Iztok

Film je doživel soliden blagajniški uspeh in bil deležen celo nekaterih odličij, vendar je bil toliko slabše sprejet pri pretirano ozaveščenem občinstvu, ki mu je očitalo šovinizem, manipulativnost ter prikrito zalezovanje in upravičevanje nasilja nad ženskami. Tyldum odtlej ni posnel nobenega celovečerca, temveč se je usmeril v serialno televizijsko produkcijo; šele pred kratkim je spet omenjal fantazijsko avanturo Pattern Recognition po istoimenskem romanu slavnega Williama Gibsona, vendar o tem ni še nič znanega.

14. avg. 2022

Day Shift (2022)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Česa vse ne vidiš na Netflixu. Pazi to: dobitnik oskarja, bafte, globusa, grammyja in mnogih drugih prestižnih odličij Jamie Foxx je nekaj takega kot Wesley Snipes v odličnem Rezilu (1998): do zob oboroženi temnopolti specialist lova na vampirje. Nosferatu pa to. Ampak z majhno tiny winy razliko: sam Bud Jablonski pravzaprav ni vampir (če smo natančni, je bil Wesley dhampir), raje kot na telesno moč se zanaša na strelsko in pretepaško spretnost, trofeje nabira izključno zaradi zaslužka, namesto v umazanem industrijskem velemestu (domnevno Detroitu) v sodobnem času v sončni kalifornijski dolini San Fernando živi v motelu, formalno se preživlja kot čistilec bazenov in se je pravkar ločil od žene, ki mu zaradi kroničnega manka dolarskih zelencev grozi, da se bo odselila ter s seboj odpeljala njuno hčer. Dovolj ridikulozno? To pa še ni vse: Bud je tudi član hierarhično in sindikalno urejene tajne organizacije lovcev na krvosese, kjer je najpomembnejše pikolovsko upoštevanje pravil, delovni protokol in lojalnost korporativni disciplini.



Natanko vem — ali pa se mi je doslej tako vsaj zdelo — kaj je to akcijska (horror) komedija in čista filmska zajebancija, ki se povsem očitno ne jemlje resno (namigi med zombijadami: Zombieland, Shaun of the Dead, Død snø). Včasih smo jim rekli parodije ali satire ali črnokomične groteske ali kaj podobnega. Danes nisem prepričan, ali še imajo kakšen uraden žanrski naziv in kam natanko bi jih mogli uvrstiti. Aha, že vem: mešanica računalniške igre in televizijske risanke, ampak posneta z živimi igralci. Tako kot vsak drugi hollywoodski izdelek v teh časih, skratka. Kdor pozna letošnjo vohunsko sprdačino The Gray Man (2022), takisto posneto z droni, mu je bržčas jasno, kaj mislim. Hočem povedati: seveda nihče ne pričakuje kakršnekoli fizikalne verodostojnosti ali cineastičnega realizma ali shakespearske sporočilnosti, pač pa zgolj nepretenciozno, duhovito, noro ter (po možnosti) politično nekorektno in neobremenjeno obešenjaško zabavo. A vseeno so zapovedane nekatere nujnosti, ki narekujejo zgodbo in strukturo kateregakoli filma: da je pripoved vsaj v interni zaokroženosti ob zamiku nejevere logična in smiselna, da imajo posledice svoj vzrok in da nam je (po možnosti) vsaj malo mar za like. Tukaj pa se J. J. Perry v svojem celovečernem prvencu nemarno spotakne in prileti na dobro utrjeni gluteus — morda zato, ker je bolj kot režiser v resnici gojenec in koreograf borilnih veščin ter kaskader (Mortal Kombat, Avatar, After Earth, Ender's Game). Kot producent in svetovalec mu je na pomoč priskočil bolj izkušeni kolega Chad Stahelski (franšiza o Johnu Wicku), kar se pri odlično prikazanih prizorih balističnih obračunov, avtomobilskih pregonov in deljenja kozjih molitvic za zobatce še kako pozna; škoda le, da scenarista Tyler Tice in Shay Hatten nista bila deležna nadaljevalnega tečaja o tem, kako sestaviti zanimivo zgodbo, ki ima rit in glavo. Izvrgla sta buddy-stereotip o neskladni rasno mešani dvojici po sili razmer (a brez vsakršne kemije), skrajno generičen in dolgočasen lik glavne antagonistke, nepremičninske vampirske šefinje (Karla Souza), dežurnega grdobca Petra Stormara v mimobežni vlogi ter dolge rjave zvitke puhajočega in s prenosno mini-strojnico svinec trosečega Snoop Dogga s kavbojskim klobukom, ki razen tega ne počne kaj veliko.



There you go. The old vampires-are-just-like-us routine. But they're not, Seth. You know what I see when I see a vamp? Big old dollar signs. Cause all they are is murderers and liars. It ain't Brad Pitt in a leather jacket and some blood raves. It's not Eclipse. It's not New Moon. It's not Breaking Dawn Part One.

Dnevna izmena se povečini sicer zaveda, da je docela absurdna, lahkotna samoreferenčna traparija, a filmu celostno to ne pomaga bistveno; tudi ritmična hiphop podlaga in živopisani barvni kontrasti zlate Kalifornije se nekako ne skladajo z miti o starodavnih krvoločnih stvorih. Pogojno gledljiv je predvsem zaradi akcije in vselej zanimivega zbiralca podočnikov Foxxa, ki iz vsakega lika v kateremkoli žanru prepričljivo iztisne, kar se da; za razliko od mlajšega brata Franco, ki je v pravšnji vlogi sicer dovolj hecen (The Disaster Artist), v vseh drugih in tudi tokrat pa le nadležen. Žal tudi suvereno posneti akcijski prizori ne ohranijo gledalčeve pozornosti dlje kot do konca na skoraj dve uri razvlečenega umotvora, ki ne prinaša drugega kot zgolj obrtniško vajo v slogu. Sicer uspešno dostavi, kar obljublja (beri: bore malo), to pa je tudi vse.

13. avg. 2022

Mystify: Michael Hutchence (2019)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Ko rečem, da sem otrok osemdesetih, imam v mislih predvsem glasbo iz tistega časa. Z mano je ostala vse od osebnostno in značajsko formativnih najstniških let in poslušam jo še danes. Devetdeseta so me pritegnila nekoliko manj (kakor pove Randy 'The Ram' v Rokoborcu); subverzivni grunge ni bil baš moja skodelica čaja, elektronika se mi je zdela sterilna in ponarejena, aktivizem U2 za spoznanje preveč političen, razni objestneži tipa Oasis in preostanek britpopa kretenski, R.E.M. depresivni in čudaško eksperimentalni, kalifornijski Red Hot Chili Peppers na smrt enolični in tako naprej. Pantera, Guns N’Roses, Aerosmith in Metallica, kolikor so še skušali ohraniti sloves in formo iz prejšnjih let, so (mi) delovali še prebavljivo; med vsemi pa je devetdeseta trajno zaznamovala neka skupina od Tam doli, ki je s svobodomiselno avstralsko drugačnostjo nagovarjala vsakogar ter prinašala svežino in strast v burno spreminjajoče se obdobje (alter)rokovske glasbe.



Režiser, producent in njegov nekdanji prijatelj Richard Lowenstein prinaša dokumentarni kolaž izsekov, prebliskov, posnetkov in drugih intimnih trenutkov iz življenja njihovega frontmana Michaela Hutchencea. Tragično usodo prezgodaj umrlega pevca in avtorja inovativnih skladb zasedbe INXS, ki ga svetovni glasbeni mediji odtlej uvrščajo med najboljše vokaliste (baritonskega razpona) in najbolj karizmatične glasbenike vseh časov, sta zapečatili dve stvari. Prva je neljubi in prav nesmiselno slučajni dogodek, ki se je avgusta 1992 pripetil v Københavnu, kjer je Hutchence preživljal počitnice s tedanjo punco, dansko manekenko Heleno Christensen (spomnimo se je iz videa Wicked Game, uspešnice Chrisa Isaaka). Lokalni taksist, ki se mu Michael na neki ozki ulici menda ni dovolj hitro umaknil, ga je besno napadel; Hutchence si je pri padcu vznak na pločnik nalomil lobanjo in utrpel možganske krvavitve. V bolnišnici nikakor ni hotel ostati, temveč se je ves mesec trmasto kujal pri Heleni doma, potem pa vendarle dal pregledati zdravnikom. Poškodba je bila hujša in predvsem trajnejša, kot je bilo videti: Hutchence je poslej izgubil občutek okusa in vonja (kar je močno okrnilo njegov hedonistični značaj in nagnjenje k uživanju kulinaričnih dobrot), osebnostno se je spremenil in zlasti za svoje bližnje postal drugačna, nasilna, nepotrpežljiva in zlovoljna oseba. Druga prelomnica v njegovem življenju je bilo uničevalno ljubezensko razmerje z britansko televizijsko zvezdnico Paulo Yates, tedaj poročeno s slavnim Bobom Geldofom. Propad zakona z irskim glasbenikom, nenehna pozornost paparacev in tabloidov, sodne obravnave dodelitve otrok, kronična zloraba substanc in vse globlja depresija so Hutchencea po mnogih letih stresa pahnili čez rob: 22. novembra 1997 si je med avstralsko turnejo za promocijo novega albuma Elegantly Wasted kompulzivno vzel življenje v sobi hotela Ritz-Carlton v Sydneyju.



Hutchence je združeval mladostno energijo Jona Bon Jovija, pesniško pretanjenost Jima Morrisona, odrsko predrznost Micka Jaggerja, erotični misticizem Sergea Gainsbourga ter magnetično prezenco Freddieja Mercuryja. (Kot povprečen heteroseksualen moški, ki mu za videz praviloma dol visi, ker pač daje prednost glasbenemu izrazu in umetniški vrednosti, mu med redkimi rokovskimi pevci priznavam celo status seksualne ikone). Zapustil nam je nepozabne glasbene utrinke nekega obdobja kot so Original Sin, Listen Like Thieves, New Sensation, Devil Inside, Need You Tonight, Never Tear Us Apart, Mystify, Suicide Blonde, Disappear, By My Side, Bitter Tears, Heaven Sent, Taste It, Baby Don't Cry, Beautiful Girl, Elegantly Wasted in druge; čeprav so INXS čez čas brez njega nadaljevali glasbeno pot (z vokalom Jona Stevensa) ter se sporadično pojavljali na koncertih in ob drugih priložnostih, je hitro postalo jasno, da je bil Hutchence gonilna sila in srce avstralske skupine. Lowensteinov dokumentarec ga sicer ne poveličuje, noče sprožati cenene razčustvovanosti in med oboževalci zbujati hinavskega sočutja, a vendar se z iskrenim in neposrednim prikazom nepričakovano ganljivo pokloni zlasti nedoumljivi kompleksnosti, izjemnemu talentu, artistični integriteti, lirični pronicljivosti in karakterni drži nekoga, ki tako kot le malokdo uteleša ustvarjalno in čustveno srž katere glasbene skupine.

10. avg. 2022

Resurrection (2022)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Nisem še videl filma z Rebecco Hall, ki bi bil nezanimiv, dolgočasen ali kakorkoli podpovprečen. Izjemna britanska igralka blesti in svoj lik povzdigne dobesedno povsod, kjer se pojavi; od stranskih vlog v misterijih kot The Prestige (2006) ali akcijskih kriminalkah tipa The Town (2010) do zabavne woodyallenovske ljubezenske eksotike kot Vicky Cristina Barcelona (2008) ali tragičnih biografskih portretov kot Christine (2016). Zadnje čase jo pogosteje videvamo v gotskih trilerjih ali psiholoških srhljivkah (The Awakening, The Gift, The Night House) in v vseh žanrih je enako suverena; med glumaške in značajske presežke sodi tudi po vrsti drugi celovečerec scenarista in režiserja Andrewa Semansa (Nancy, Please). Pripoved, postavljena v sodobno urbano okolje newyorškega Albanyja, z naraščajočo nelagodnostjo spremlja odločno Margaret, mater samohranilko skoraj polnoletne hčere Abbie (Grace Kaufman), ki bo vsak čas odpotovala na kolidž, ter uspešno poslovno žensko v biotehnološki korporaciji. Vse v njenem življenju je urejeno in pod nadzorom; trendovsko stanovanje ohranja čisto in pospravljeno, skrbi za zdravo prehrano in redno telesno vadbo, skrivaj ima seksualno razmerje brez obveznosti s poročenim sodelavcem in je mentorica mladi pripravnici, ki jo poleg delovnih obveznosti oskrbuje tudi z nasveti o zoperstavljanju šalam posesivnega fanta. Vse to se se podre, ko med slušatelji poslovnega seminarja nekoč opazi človeka iz svoje davno potlačene preteklosti, nekdanjega partnerja Davida (odlični Tim Roth). Neljubo srečanje v njej zbudi spomine na davno travmo, trpinčenje in osebno tragedijo, ki razsodno in obvladano žensko v naslednjih dneh privedejo na rob živčnega zloma ter strašljivega razkola v odnosu z redkimi ljudmi, ki jim zaupa. Telesno in psihično razrvano nazaduje v brezumno nevrotičarko, obsedeno z materinskim nadzorom, ki o svojih otrocih pred ljubimcem nenadoma govori v množini. Je pred več kot 20 leti na drugem koncu sveta zares rodila sina? Kaj se je zgodilo z njenim otrokom? (Osupljiv je neprekinjeni 7-minutni monolog, v katerem se Margaret spominja mučnih dogodkov.) In ali je imela travmatična izkušnja posledice, ki so pod površjem tlele do trenutka, ko je patološko katarzo priklicala vnovična pojava manipulativnega sadista Davida, pred komer je spet enako nemočna kot nekoč? Ali je David sploh resničen? Ali pa je nenadoma oživeli mučitelj le plod njenega omračenega razuma in prirojene norosti, ki jo je sprožil stres zaradi odraslosti in osamosvojitve hčere? Abbie nenadoma ne zaupa več materini prisebnosti in grozi, da se bo odselila; Margaret, ki jo skuša za vsako ceno "zaščititi" pred vsem in vsakomer, tako ne preostane drugega, kot da se sooči s svojimi demoni iz preteklosti, preden jo nepovratno odvlečejo v umski prepad.

Filmski ekvivalent vrtoglavega padca v brezno dolgo potlačene travme, ki pri junakinji prebudi obsesije, kompulzivno obnašanje ter predvsem težavno razlikovanje med oprejemljivo resničnostjo in bolno fantazijo. Da je ta padec toliko bolj vzdušen in tesnoben, poskrbi znova fenomenalna Rebecca Hall v eni od svojih najboljših vlog v karieri, s katero dokaže, da je vedno znova nekoliko spregledana filmska igralka, ki pa se na srečo zadnja leta vse bolj prebija v ospredje in postaja zelo dejavna predvsem v žanru bolj “kompleksnih” grozljivk. —Vid Šteh, Razgledano

Bržčas ni dvoma, da Semansova zgodba metaforično govori o uničevalnem šovinističnem odnosu ter žalostnih posledicah družinske zlorabe in nasilja psihotičnega moškega egoista, ki se nad žensko med drugim znaša s čustvenim izsiljevanjem prek otrok. (David s srhljivo prepričljivostjo trdi, da je dojenčka "pojedel" in da otrok zdaj živi v njegovem trebuhu, kjer še vedno trpi, ker ga je svojčas zapustila mati.) Z vcepljanjem slabe vesti izkorišča materinski instinkt in čut odgovornosti nemočne ženske, da bi si jo podredil in ji preprečil odhod. Tudi če se ji uspe rešiti iz toksičnega razmerja (kar terja velikansko moč in odločnost, ki bo nazadnje še njo preobrazila v avtoritarno, intimnosti in sočutja nesposobno osebo), jo bo še dolgo preganjal občutek neznosne krivde, ki ji bo nepovratno meglil razum in načenjal moralno podobo. V tako prenesenem pomenu ni pomembno, kaj se je pred mnogimi leti v resnici zgodilo z otrokom, ali se je David zares in fizično spet udejanjil v njenem življenju (glede tega film nenavadno spretno hodi po robu dvoumnosti in nujnosti zamika nejevere) ter ali se dejansko odvije bizaren in krvav obračun med njima v hotelski sobi; vse, kar moramo videti, je njena srhljiva preobrazba v zadnjih sekundah zaključnega kadra, po čudaško idiličnem, pravljičnem epilogu sprave in blažene pomirjenosti — nenadni preblisk dojemanja grozljive resničnosti in dokončni osebni zlom nad razkritjem doživetega (antiteza blaznega nasmeška Normana Batesa v poslednjem kadru Psiha). Njena poškodba je neozdravljiva in razum jo kakor v obrambnem refleksu kompenzira s trajnim umikom v namišljeni svet. Težko bi rekli, da ne gre za umestno prispodobo aktualne resničnosti, kjer se o enakopravnosti razmerij med spoloma bolj govori (pogosto oportunistično in s preračunljivo agendo), kot to zares velja.

6. avg. 2022

Prey (2022)

Ocena: ●●●●○○○○○○

Tovarna pravljic Hollywood nas še vedno, trmasto, ad nauseam, vztrajno prepričuje o aksiomu enakovrednosti spolov in ras, veličastju kulturne raznolikosti ter krasni novi paradigmi mavričnega kraljestva socialne pravičnosti in sreče. In ne samo, da tako pač je (mokre sanje družbenih aktivistov in njihovih vplivnežev), temveč je tako tudi vselej bilo, pika. Ali pa bi moralo biti. To nam kravatarji vcepljajo v glavo s preprosto formulo, premočrtnim prikazom za butce, medtem ko si manejo roke nad dobički v blagajnah: kažejo nam fabule, v katerih ženske lahko počnejo absolutno popolnoma čisto vse, kar zmorejo moški (in še več), manjšinske in zgodovinsko podrejene skupnosti se ponosno osamosvajajo izpod kolonialnega jarma belega človeka (Wakanda forever) in pisani samorogi veselo plešejo med bleščečimi zvezdicami sredi sanjske enakopravnosti.

Prey se odvija mnogo desetletij pred začetkom prvega dela, leta 1719 v gozdovih in na prerijah ameriškega zahoda; Naru, mlada bojevnica iz indijanskega plemena Komančev, skuša v strogo patriarhalnem okolju, kjer moški veljajo za lovce, ženske pa za matere, zdravilke in gospodinje, dokazati, da je vredna pozicije zunaj strogih plemenskih norm, vendar brez uspeha. Ko pleme začne ogrožati skrivnostni nezemeljski stvor, se Naru odločno spusti v krvav, brutalen boj za preživetje. —Vid Šteh, Razgledano


Zadnja iteracija slavne zgodbe o vesoljskem plenilcu iz pragozda se odvija na severnoameriških planjavah, kamor prispe do zob oboroženi antropomorfni ščurek z dreadlocksi, da bi lovil človeško divjad. Beri: sredi idilične zelene pokrajine (najverjetneje v vzdrževanem nacionalnem parku, sredi kulis indijanskih šotorov), se nas skupina čednih mladih ljudi s čudovito poltjo, urejenimi pričeskami in popolnimi zobmi, našemljena v pleme staroselcev, s pristno zvenečimi frazami trudi prepričati, da gre za Komanče. Resda se med lovom z loki spretno razporejajo in usklajeno gibljejo kot vod komandosov ali mornariških tjulnjev ter sporazumevajo z vojaškimi kodami, a pustimo to — gre za verodostojne Indijance, veste.

Med njimi je tudi manekenka z velikimi okroglimi očmi (Amber Midthunder), ki bi za vsako ceno rada dokazala rojakom, da je bojevnica in neustrašna plenilka. "My girl, you are good at so many other things. Why do you want to hunt?" jo v brezhibni angleščini sprašuje indijanska mati. "Because you all think that I can't," kljubuje patriarhalni hierarhiji mlada feministična upornica. (Trivia: menda obstaja tudi različica filma v izvirnem jeziku Komančev.) Vsi moški do zadnjega, bodisi pripadniki njenega plemena ali sovražni francoski svetlokožci, so šovinistični prasci in izkoriščevalske svinje, ki menijo, da je ženski mesto v vigvamu, med kuhinjskimi opravki in rejo otrok. Jim bo že pokazala! Namesto običajnih lokostrelskih metod bo razvila slog rezbarjenja sovražnikov s tomahavkom, privezanim za laso iz drevesnega lubja (s katerim po uspešnem metu sekiro pritegne nazaj k sebi), ki bi ji ga zavidali najmogočnejši nindže, ter se naučila pretepaških gibov, udarcev, brc in smrtonosnega poskakovanja, ob čemer bi ostrmel celo Bruce Lee. Nikoli se ne upeha, neskončno je iznajdljiva in trdoživa, rane se zacelijo kar same, njen zvesti pes Sarii pa ima podobne supermoči — le česa naj bi se bala? Če je bil njen brat po uspešnem lovu povišan v bojnega poveljnika (edini trenutek, ko za sekundo vidimo poglavarja), si bo to čast prislužila tudi sama! Jessica '355' Chastain je gotovo ponosna nanjo.



Režiser Dan Trachtenberg (10 Cloverfield Lane) se v smešni ženski superherojščini, nekakšni igrani (če odštejemo ridikulozno CGI živalstvo in neverjetno telesno agilnost osrednjih protagonistov) in tematsko skrajno poenostavljeni #Woke različici risank Pocahontas in Mulan, med še enim dolgočasnim prikazom babjega opolnomočenja obupano poslužuje nostalgičnih namigov na slovito arnoldščino in nekaterih vsebinskih referenc (if it bleeds, we can kill it), ki naj bi kot prequel zaokrožile zgodbo in povezale franšizo. (Trivia: pištola kremenjača z vgravirano oznako lastnika in letnice 'Raphael Adolini 1715', s katero strelja Naru, je prav tisto orožje, ki ga v znak spoštovanja njegovega nasprotnika kot trofejo prejme Danny Glover v nadaljevanju Predator 2 leta 1990. To bržčas pomeni, da plenilec na koncu pobije celotno pleme in si prisvoji orožje.) Vendar mu uspe predvsem nekaj drugega: zanesljiv dokaz, da je John McTiernan leta 1987 posnel zares izjemen akcijski film, ki ga ne bo prekosil — ali se mu vsaj približal — nikoli več nihče. Dobra novica? Tokratni je za spoznanje boljši in nekoliko bolj gledljiv od zares ubornega skrpucala The Predator (2018) nekoč obetavnega Shana Blacka. Ne vem pa, ali naj bi se kdo s tem tolažil, ali kaj.
(G) Prišlek iz vesolja, ki izgleda kot potnik skozi čas, ki se je pač znašel v napačnem stoletju. Kot Stingov Englishman in New York, če se malo pošalim. Prey ni slab predator film, je pa daleč od res dobre scifi akcije, saj je preveč okoren, lesen, hladen in sterilen, pa tudi igralska ekipa je sila povprečna in neprepričljiva. Je pa fino, da ni kiča in oslarij, ampak zgolj prvinska bitka za preživetje, kjer krvoločni stvor v klanju in mesarjenju svojih žrtev uživa kot sta uživala Jason Voorhees in Michael Myers. —Iztok

4. avg. 2022

Minions: The Rise of Gru (2022)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Animirana franšiza Jaz, baraba je šolski primer in čudovito pomenljiv shematski prikaz postopnega propadanja vsebine, hollywoodskega oportunizma in brezsramne kravatarske molže vsega in vsakogar v zadnjem ducatu let. Očesni bombončki so pri tem vztrajno kompenzirali manko substance; od nekdanjih prisrčnih, tematsko in pripovedno bogatih, duhovitih zgodb — do brezdušnih, konfekcijskih ohranjevalnikov zaslona, ki o ničemer ne povedo ničesar spomina vrednega več. Doslej sem gledal in pisal o vseh treh delih serije Despicable Me (2010, 2013, 2017) in odvrtku/predzgodbi o Grujevih rumenih pomagačih Minions (2015). Slednji so dobili še nadaljevanje Grujev vzpon oz. trendovsko zgodbo o izvoru protagonista, ki poleg pojasnila o "nastanku lika" zadosti praktično vsem aktualnim zahtevam novodobne hollywoodske agende: nostalgično tarantinovsko vračanje v sedemdeseta (opremljeno z ustrezno glasbo, med uvodno špico je slišati celo Bang Bang v kitajščini), opolnomočena glavna antagonistka (#MeToo), ki je za nameček tudi temnopolta (#Woke), globalna sadna mešanica vseh mogočih kultur in ras ter generacijska prispodoba namigov na prejšnje dele franšize, zavita v nenehno dogajanje brez pravega smisla in vzročno-posledičnega sosledja, a zato polna situacijske komedije, kakor da zabavnih zgodovinskih referenc in trapastih nezgod čebljajočih rumenčkov.

Glavna težava Minionov je ta, da njihov humor temelji na kratkih fizičnih gagih in bebavem žlobudranju, kar še najbolj vžge v kratkometražnih izdelkih, medtem ko za daljše filme niso dovolj zanimivi, duhoviti ali očarljivi, da bi obdržali gledalčevo pozornost in The Rise of Gru to več kot nazorno dokaže. Animirani film, ki traja slabo uro in pol, je namreč precej dolgočasen, nadležen, ponavljajoč, premalo duhovit in nasplošno nezanimiv produkt studijskega pohlepa, ki se zaveda, da je retardacija občinstva najbolj preverjena formula za hiter dobiček. Grujeva zgodba je še ena v vrsti klišejskih zgodb o odraščanju nerazumljenega otroka, ki želi slediti svojim "sanjam", vsi okoli njega pa trdijo, da za to ni sposoben, zato jim skuša dokazati nasprotno. Ironično je to, da je pričujoči film, ki v naslovu nosi ime Minioni, še najbolj znosen in duhovit v trenutkih, ko Minioni sploh niso prisotni in se mora humor dejansko zanašati na še kaj več kot zgolj pačenje, vpitje ter brezglavo skakanje rumenih nadlog. —Vid Šteh, Razgledano

Sam sem se tako neznansko zabaval, da se osrednjega dela animiranke v resnici ne spomnim zelo podrobno, saj sem vmes očitno zadremal. Zgodba? Meh, kar nekaj. Enajstletni Gru bi se rad pridružil svojim zlikovskim idolom, skupini nepridipravov Vicious 6 (ne edini namig na Ubila bom Billa), ki so pravkar ukradli nekakšen starodavni artefakt — s kitajskim horoskopom povezan medaljon z mističnimi močmi — in se znebili svojega najstarejšega člana ter ustanovitelja po imenu Wild Knuckles. Dolgonosi mulec jim zadevo izmakne, vmes posežejo nerodni rumenoglavci, ki so medtem postali mojstri kung-fuja (ne sprašujte), za petami so jim preostali člani tolpe (Belle Bottom, Jean-Clawed, Nun-chuck, Svengeance in Stronghold), nekje v ozadju se znajdeta še mladi dr. Nefario in Grujeva mati, sledi živopisana kakofonija nepovezanih prizorov in božjast zbujajoče dinamike, srečno zaokrožena z genezo prihodnje največje svetovne barabe, ki jo bo nekoč zamikala kraja lune. Nekaj takega. Družinska škatla pokovke je pospravljena, golida mehurčkaste pijače že pritiska na mehur, iz kinematografa pa se prešerno vsuje gruča razposajenih šestletnikov z motnjo pozornosti, ki že komaj čakajo na naslednji Grujev podvig, za leto 2024 napovedani četrti del Despicable Me. Hura, juhej. ✻RIG✻ Pardon, se opravičujem.