Celovečerni prvenec Henryja Jacobsona prinaša kriminalni (psiho)triler o predanem možu in skrbnem družinskem očetu, zadržanem ter nenavadno umirjenem Evanu (Seann William Scott), ki v službi srednješolskega svetovalca oz. socialnega delavca na srhljiv način kompenzira svoje travmatično otroštvo. Podnevi posluša žalostna priznanja mladostnikov o spolnih zlorabah, nasilju njihovih očetov in tragičnih družinskih razmerah, ponoči — ko ob nenehnem joku svojega novorojenega sina in starševskih skrbeh tako ali tako ne more spati — pa obiskuje tiste, nad katerimi se pritožujejo njegovi učenci, in jih kaznuje za prezira vredna dejanja. To pomeni prerezan vrat, truplo v vreči za smeti in anonimni grob nekje v zapuščenem predelu mesta. A stvari med svojci nikoli niso enostranske in preproste; še bolj pa se zaplete, ko se v dom izčrpane žene (Mariela Garriga) in frustriranega novopečenega očeta Evana vseli njegova odločna mama (Dale Dickey), da bi jima pomagala skrbeti za zahtevnega dojenčka. Mati in sin imata iz preteklosti temačne skrivnosti, ko se je med njima spletla prav posebna vez.
Scenarij, ki ga je Jacobson napisal z Avro Fox-Lerner in Willom Honleyjem, prinaša intrigantno zgodbo o potlačeni nasilnosti in sprevrženem čutu za pravičnost, ki se izraža skozi psihopatska nagnjenja navidez zglednega državljana in prizadevnega člana skupnosti (beri: kriminalna serija Dexter z Michaelom C. Hallom). Zanimiva je igralska zasedba, zlasti S. W. Scott, ki se je s čudaško izraznostjo in neskladnim videzom doslej smešil v trapastih komičnih vlogah (Stifler v franšizi Ameriška pita, tepec v policijski debilariji Cop Out) ali stranskih vlogah za odvračanje pozornosti (franšiza Final Destination, ostudni Movie 43), tokrat pa uteleša brezčutno in surovo brezizraznost — četudi nekoliko stereotipnega — serijskega morilca brez moralnih zadržkov, a z visokim čutom odgovornosti za družino (glej tudi The Iceman, po resnični zgodbi Richarda Kuklinskega). Še bolj suverena je veteranka (neodvisne) ameriške filmografije Dickey (The Pledge, Winter's Bone, Being Flynn, Blood Father, Hell or High Water, Leave No Trace), ki v lik vnaša grozeče tiho prezenco in zaščitniško materinsko pristnost, in zapomnljiv je tudi Kevin Carroll (Being John Malkovich, Velvet Buzzsaw) v vlogi intuitivnega in nekonvencionalnega detektiva Overstreeta. Kamera Isaaca Baumana je s temnimi odtenki fotografije zanesljiva in ob všečni elektronski kulisi uveljavljenega skladatelja Trevorja Gureckisa le še utrdi neizogibno asociacijo na retro-posebneže tipa Drive (2011).
It wasn't easy for him as a boy. He was... different. But Evan was a good boy. And he's a good man. He learned the hard way that children need to be protected, that families need to be protected. But now you have a family of your own to protect. Sometimes, the cost of that protection ... can be a little high.
Pripovedi v produkciji hiše Jasona Bluma (ne bi ji ravno rekel grozljivka) nekoliko zmanjka verodostojnosti družbenega konteksta in socialne prepričljivosti, poleg tega nas v sklepnem delu čaka nerodno anticipirani, ne prav verjetni pripovedni zasuk; a vendarle gre za kratkočasno in spretno udejanjeno svarilo o brezkompromisni individuaciji sodobne neoliberalne paradigme, ki se v varno družinsko celico zaprta brez pomislekov in krvavo loteva vsega, kar kakorkoli ogroža njeno eksistenco ali zgolj način življenja.
Ni se mi zdelo vredno pisati o njej. Potem pa naletim na soroden, a vendar drugačen projekt režiserke indijskega rodu Gurinder Chadhe (
Mimogrede, filma ne gre zamešati z istoimenskim Haunt (2014), če niti ne omenjamo plejade podobnih strašljivih naslovov v slogu The Haunting (1999) ali House on Haunted Hill (1999), neumne parodije 
Vizualno in dramaturško solidno udejanjen suspenz poskrbi za gledalčevo budnost, medtem ko bi ga utegnil zmotiti kontekst osebja hiše strahov, o katerem ne vemo ničesar — uslužbenci nosijo maske, obrazi pod njimi pa variirajo od sprevrženih umetnikov telesnih inštalacij do nekakšnih demonov ali izrojenih rdečevratnih spačkov. Poleg tega so odločitve junakov pričakovano nepremišljene, dolgočasno repetitivno dogajanje pa podaljšuje minutažo oz. kompenzira pomanjkanje scenografskih rekvizitov in pripovednih elementov. Film je očitno cenen in tak tudi izpade; a na srečo ne straši z lažnimi poskoki -BU!- in ni pretenciozen, pač pa z nekaterimi krvavimi prizori upraviči cenzorsko oznako 'R' (vsaj to); ne pretvarja se, da je kaj drugega ali kaj več kot še ena potrošna zabava za noč čarovnic v veseli družbi filmskih zanesenjakov, škatle pokovke in ohlajenega šesterčka češkega ležaka.
Pripoved so sklenili posodobiti in "današnjemu občinstvu približati" (kako oguljena fraza) s podobno logiko kot režiserka Kimberly Peirce pri vnovični uprizoritvi legendarne 
Tako se plastični možicelj — ki vsaj ni CGI — postopoma uči nasilja in sovraštva, navezanost na mladega lastnika Andyja (solidni Gabriel Bateman) pa se kmalu sprevrže v patološko obsesijo konfekcijske figurice z ekskluzivnim prijateljstvom naglušnega dečka (katerega slušni aparat nima posebne vloge v zgodbi, razen tega, da skuša zbujati sočutje pri gledalcih). Pa kaj še. Bolj ko se — k sreči le poldrugo uro trajajoči — film preveša v akcijsko-grozljivi vrhunec in končni obračun, manj je v njem smiselnosti, interne doslednosti ter poistovetljivosti z že tako enodimenzionalnimi, značajsko omlednimi in stereotipnimi liki (trendovsko razumevajoča mati, šaljivi sosed policist, klišejski prijatelji iz soseščine). Kakšen dovtip sicer pade na plodna tla, vendar ostaja priokus nečesa grotesknega in neposrečenega iz nekih drugih časov, ki prav zares ne upravičuje še ene priredbe (po tistem, ko smo videli že sedem celovečercev in dva kratka filma o 
nemara tudi z novejšimi Crash (2004), This Is England (2006), Fruitvale Station (2013) ali celo žanrskimi posebneži v slogu satire Get Out! (2017), če na pamet naštejem le peščico? Po mojem prav gotovo ne, niti sporočilno niti celostno kinematografsko. Kaj drugačnega ali novega nam torej skuša Nattiv dopovedati?
