Menda je čas karantene in prisilne samoizolacije med pandemijo koronavirusa tudi obdobje družinskih obračunavanj in burnih spopadov med zakonci, ki med štiri stene zaprti tesnobno izživljajo dolgoletne frustracije. Kako prikladno.
Železna klasika tedaj komaj 34-letnega Mika Nicholsa (1931—2014) je verjetno najuspešnejši celovečerni prvenec kateregakoli režiserja vseh časov. Film s scenarijem Ernesta Lehmana — po predlogi slavne istoimenske gledališke igre Edwarda Albeeja — si je prislužil oskarjevske nominacije v vseh razpoložljivih kategorijah (edini drugi tak primer je kavbojka Cimarron iz leta 1931), skupno nič manj kot trinajst; nazadnje pa je odnesel pet zlatih kipcev, med drugim za najboljšo žensko vlogo za Elizabeth Taylor (njen drugi oskar) ter za stransko žensko vlogo za Sandy Dennis (dočim sta prav tako nominirana Richard Burton in George Segal izvisela). Film je postavil visoka merila ter žanrsko šablono za vse konverzacijske drame in krizno stičišče odnosov, odvijajočih se med štirimi stenami ali na omejenem prostoru, recimo X, Y and Zee (1972), My Dinner With Andre (1981), Sex, Lies, and Videotape (1989), Death and the Maiden (1994), The Ice Storm (1997), Tape (2001), Carnage (2011), The Sunset Limited (2011), Locke (2013) in tako dalje.
Richard Burton in Elizabeth Taylor sta bila v času nastajanja filma prvič poročena (zakon je trajal od leta 1964 do leta 1974, naslednjič pa od oktobra 1975 do julija 1976), črnokomična drama pa menda v veliki meri dejansko odraža njuno živahno razmerje: eno samo nenehno podjebavanje, sarkastični komentarji, feministično-šovinistične opazke, prekomerna kritičnost in razočaranje nad partnerjem, obenem pa strastna ljubezen in nenavadna naklonjenost. Odnos ljubezni—sovraštva se seveda kaže tudi v zgodbi o univerzitetnem profesorju in njegovi soprogi, ki po zabavi na domu ostarelega dekana, po naključju njegovega nadrejenega in njenega očeta, pozno ponoči sprejmeta še na svojem domu obisk novega učitelja biologije in njegove naivne mlade žene. Prikrite negotovosti, prezir do mlajših tekmecev, neskladna načela in generacijske razlike med štirimi ljudmi izbruhnejo v temačno igro vzajemnega čustvenega in intelektualnega izčrpavanja, ki se ob litrih zaužitega alkohola in mnogih izrečenih neslanostih zavleče do zgodnjih jutranjih ur. Razkrije se pritlehnost človeške nravi, na plano pridejo potlačeni strahovi in mučne dolgoletne kompenzacije, zlobna pijanska odkritosrčnost brez predsodkov pa se sprevrže v neusmiljeno obračunavanje predvsem z lastnimi duševnimi skrivnostmi. Bitka med spoloma se izkaže kot preusmerjanje pozornosti od neuresničenih želja, osamljenosti, eksistencialne preračunljivosti in tisočletja starih človeških pomanjkljivosti. (Zgodba o univerzitetnih profesorjih ni brez podobnosti z gledališko igro The Browning Version avtorja Terenca Rattigana, ki je prav tako doživela priredbi za velika platna leta 1951 in 1994 ter vsaj štiri televizijske dramatizacije.) Je otrok res tako samoumevna zapuščina zakonske zveze in ali je starševska dolžnost skladna s hotenji in privzgojenimi pričakovanji slehernika? Si torej navadna zguba, če nimaš potomcev? In kako boš imel otroke, če si v resnici še vedno otročji tudi ti sam?
Zgodba ilustrira razkorak med zasebnim in javnim oziroma zlaganost zunanje podobe zakona, ki jo v imenu spodobnosti vzdržujejo pari; ljudje projiciramo imaginarne različice samega sebe in jih hinavsko sprejemamo od drugih, da ni treba razkriti lastnih frustracij in priznati težav, s tem pa ustvarjamo iluzijo tudi za partnerja: skupno fantazijo o idealnosti, ki naj bi zmanjšala bolečino življenja. A včasih maske vendarle padejo (glej istega leta posneti Persona Ingmarja Bergmana) in takrat smo ljudje povsem razgaljeni ter nebogljeni pred svetom. Hlepimo po uspehu in prestižni karieri, a nam to zgolj pridela izgubo individualnosti ter samospoštovanja.
Nicholsov naslednji film je bil sloviti Diplomiranec (1967) z dotlej povsem neznanim mladeničem Dustinom Hoffmanom, ki je pozneje prerastel v najboljšega ameriškega igralca svoje generacije (vsaj po mojem skromnem mnenju). Odlični ameriški režiser rusko-nemškega rodu s pravim imenom Mihail Igor Peškovski pa je pozneje posnel še Catch-22 (1970), Carnal Knowledge (1971), Silkwood (1983), Working Girl (1988), Wolf (1994), The Birdcage (1996), Closer (2004) ter Charlie Wilson's War (2007). Malo filmskih ustvarjalcev nam je zapustilo tako impresiven nabor samih mojstrovin; Mike Nichols je poleg tega tudi eden izmed vsega ducata ljudi v zgodovini, ki so prejeli vse štiri najprestižnejše nagrade ameriške zabavljaške industrije: oskarja, emmyja, grammyja in tonyja.
da ima šef filma približno predstavo o tem, kje naj stojijo glumači in kam naj namesti kamero, kako naj oblikuje kadre in s primerno kompozicijo izkoristi mizansceno za dramaturški učinek — namesto da je vse skupaj podobno bezljanju protagonistov sem ter tja, medtem ko brez kakršnegakoli smotra trosijo nepopisno moronske dialoge v docela nesmiselni zgodbi. Ali kako naj s suvereno montažo ustvari fluidnost in tempo, naredi vtis napetosti ali se prepusti ekspoziciji likov — namesto da zaporedje posnetkov šeprtljavo zlepi s spretnostjo najmanj nadarjenega gojenca z Downovim sindromom v osnovni šoli s prilagojenim programom. Skratka, saj me razumete?
Scenarist in režiser televizijskih serij Jeffrey Nachmanoff, ki je posnel soliden celovečerni vohunski triler Traitor (2008), je bil pri nastajanju Replik najbrž večinoma odsoten (vsaj umsko) oz. je snemanje umotvora nadziral prazen platneni stolček — saj ni zaznati praktično nikakršne žanrske vizije, kinematografskega sloga, vodstvenih usmeritev, navodil igralski zasedbi (
