Boss Level (2020)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Kdor je videl rom-com hit letošnjega poletja Palm Springs (2020), se morda strinja, da gre za eno bolj duhovitih interpretacij koncepta časovne zanke od kultnega Svižčevega dneva (1993) slavnega Harolda Ramisa. Bržčas pa ni nihče pričakoval, da bomo letos videli še eno podobno premiso, nič manj posrečeno in žanrsko učinkovito. Scenarist in režiser Joe Carnahan (Narc, Smokin' Aces, The A-Team, The Grey) ter glavni igralec Frank Grillo (Edge of Darkness, Warrior, End of Watch, Point Blank), oba tudi v čevljih neodvisnih producentov, sta s preudarno, požrtvovalno, improvizirano gverilsko prizadevnostjo — potem ko so jima studiji omejili proračun — v vsega 27 delovnih dneh posnela neznansko zabavno, duhovito in gledljivo akcijsko mešanico sorodnih sci-fi konceptov Source Code (2011), Edge of Tomorrow (2014) in ARQ (2016), začinjeno s črnim humorjem mesoreznice Happy Death Day (2017) in nebrzdanim obešenjaštvom Deadpoola (2016, 2018). Za nameček sta k projektu pritegnila tako zveneča imena kot Mel Gibson, Michelle Yeoh, Naomi Watts, Ken Jeong in druga (med zvezdniki je v kameo vlogi ameriški nogometaš Rob 'Gronk' Gronkowski), a je nadvse zanimivo, da mišičnjaški Grillo v osrednjem liku — tako v kaskaderskih vložkih, ki jih je 55-letnik v vrhunski formi pogosto odigral sam, kot tudi v komičnih trenutkih in dramskih poudarkih — nepričakovano zasenči večino soigralcev (vloga je bila napisana prav zanj), pri čemer za sočutno poistovetljivost poskrbi tudi desetletni Grillo mlajši, ki z naravno prepričljivostjo v filmu upodobi njegovega sina.



You don't know what it feels like to be killed with a sword. Except on the 15th attempt. It hurts a lot more rather than getting shot. And other missing facts known to people, it hurts even more when the sword is drawn out.

Carnahanova zgodba (po prvotnem osnutku z delovnim naslovom Continue bratov Chrisa in Eddieja Boreyja) spremlja nekdanjega vojnega specialca Roya Pulverja (Grillo), ki kakor v pripovednem okviru računalniške igre venomer podoživlja isti dan; ta se začne zjutraj, ko ga morilec po naročilu že v postelji uči kozjih molitvic z mačeto, in se nadaljuje do trenutka, ko enemu izmed številnih, morilsko izurjenih najemnikov, ki so Royu tesno za petami, to tudi uspe — in dan se vnovič resetira (podobno kot nenehne pogibeli Tomčija Kurčija v Robu jutrišnjega dne, dokler ni po neštetih ponovitvah dovolj izurjen, da vajeno prepreči vnaprej znane grožnje). Preboj cikla se zgodi, ko nekoč ugotovi, zakaj so njegovi zasledovalci tako grozljivo učinkoviti, in se spomni pomenljivega namiga nekdanje žene (Naomi), ki jo je bil v službi v tajnem vojaškem laboratoriju obiskal dan prej, preden se je znašel v časovni zanki. Jemma je kot strokovnjakinja delala pri skrivnem projektu Ozirisovo vreteno oz. napravi za izkrivljenje časovne dimenzije pod vodstvom prekaljenega veterana, polkovnika Ventorja (Mel), zdaj pa se je v že odvijajočem se časovnem eksperimentu očitno znašel Roy sam. V neskončnih ponovitvah boja za preživetje mora odkriti, zakaj ga je Jemma spravila v tak položaj, kakšna je njegova vloga in kako naj naposled pretrga rekurzivno zanko zlohotne naprave, ki bi kot orožje utegnila povzročiti celo razdor materialno-časovne resničnosti in posledično konec sveta.



Kar sta z omejenimi sredstvi in v pol krajšem času od sprva predvidenega dosegla Carnahan in Grillo (večino prizorov so posneli samo enkrat), je preprosto osupljivo in bo pomenilo zabavno grešno zadovoljstvo mnogih pristašev nepretencioznih, duhovito samoreferenčnih, vratolomnih, dinamičnih in nazorno sočnih tarantinovsko-guy-ritchiejevskih (sci-fi) akcijad. Kratkočasen prikaz nenehnih ponovitev dogajanja, a z vsakokratnimi drobnimi odstopanji in iz različnih zornih kotov (glej že omenjeni ARQ), gotovo ni mačji kašelj, kot tudi ne bliskovito neizprosna multi(ne)linearna dramaturška nit s komičnimi in dramskimi razbremenitvami, ki se mora skleniti v ustrezno celoto ter zaključiti v pravem trenutku — in ustvarjalcem filma je po mojem uspelo. (Kljub temu, da se naslovna "šefovska stopnja" pravzaprav ne zgodi v meri, kakršno bi nemara kdo pričakoval, saj je filmarjem dokončno zmanjkalo časa in denarja za veliki krvavi finale.) Pospremljen z všečno glasbeno kuliso (Clinton Shorter, District 9), vešče prikazan z odlično kamero (Juan Miguel Azpiroz) in spretno sešit s kristalno jasno montažo (Kevin Hale) je Boss Level eno večjih pozitivnih presenečenj po podobno samozadostni, malone stripovski maščevalščini John Wick (2014); lahko nam je le žal, da ga je odkupila tvrdka videa na zahtevo Hulu ter ga namesto na velika platna kinodvoran (za katera je film tudi nastal) vsled karantenske situacije drugega vala koronavirusa nazadnje poslala na male zaslone. A lahko ga vsaj vidimo in zdi se mi, da bo zadovoljil večino žanrskih navdušencev; pod pogojem, da ga ne jemljejo resno, kakor se seveda tudi sam ne.

Run (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Ameriški scenarist in režiser indijskega rodu Aneesh Chaganty je po seriji kratkih filmov navdušil s celovečernim prvencem Searching (2018), ki je sodobni triler o očetovem iskanju pogrešane hčere prikazal skozi aktualno prizmo vsenavzočnosti tehnologije in oko družbenih omrežij (film z razmeroma skromnim proračunom 880.000 dolarjev je v blagajne tedaj še delujočih kinodvoran prinesel več kot 75 milijonov dobička, kar je neverjeten uspeh). S skladateljem Torinom Borrowdalom, soavtorjem zgodbe Sevakom Ohanianom (Fruitvale Station) in producentko Natalie Qasabian sodeluje tudi pri svojem drugem žanrskem projektu, ki naj bi ga videli že januarja letos, a so ga potem prestavili na maj, vsled trajajoče pandemije koronavirusa pa je distribucijske pravice nazadnje odkupilo podjetje Hulu (v lasti korporacije Walt Disney) ter ga kot video na zahtevo še pred koncem novembra poslalo na male zaslone.

Run je (znova) psihološki triler, tokrat o materi samohranilki in njeni hendikepirani hčerki, ki mora za preživetje jemati goro zdravil, večino svojega odraščanja pa je preživela za štirimi stenami svojega doma. A nekega dne hčerka naleti na sumljiva zdravila, s katerimi jo mama pita, začne odkrivati temačno skrivnost, ki ji bo za vedno spremenila življenje. Run je prej triler kot grozljivka, globoko zasidran v realnosti in doseže presenetljivo visok nivo suspenza, ne da bi pri se pri tem zatekal k cenenosti in predvidljivim trikom… vsaj v prvi polovici. ―Vid Šteh, Razgledano

Stereotip telesnih ali obče fizičnih omejitev protagonista, zaradi katerih je izpostavljen grožnji zunanjega sveta (ali zlonamernosti svojih bližnjih), ta žanr s pridom izkorišča že od vekomaj in je običajno učinkovit; nemoč osrednjega lika, njegova počasnost in težko premagovanje prostorskih ovir služijo kot psihološki okvir za stopnjevanje napetosti in anticipacijo groze: od Jimmyja Stewarta, prikovanega na invalidski voziček v Dvoriščnem oknu (1954), ali podobno ranljivega Jamesa Caana v Misery (1990), slepe Audrey Hepburn v trilerju Wait Until Dark (1967) ali Belén Rueda v Los ojos de Julia (2010), do gluhoneme Kate Siegel v Flanaganovi srhljivki Hush (2016) ali mlade Millicent Simmonds v pošastščini A Quiet Place (2018) in tako naprej. Ta del je Chaganty opravil z odliko (dasiravno so v nekaterih prizorih odločitve mlade junakinje nenavadne); kot je tudi poskrbel za brezhibno tehnično in obrtniško plat, predvsem pa za odlične igralske nastope, posebej zaščitniške matere (Sarah Paulson) in njene mlade bolehne varovanke (Kiera Allen, ki je tudi v resnici na vozičku). Pripovedno nit in dramaturški lok napenja vešče in enakomerno, k sreči ne prehitro in brez klišejskih -BU!- poskokov; četudi je prvobitno gonilo zgodbe videti prenagljeno in neutemeljeno (tj. hčerin sum o tem, da je nekaj narobe), zlasti v luči poprej idiličnega življenja matere in hčere v ljubeči slogi. Nekoliko se zatakne tudi pri razmeroma mlačnem vrhuncu, ki bolj zavoljo fascinacije gledalca kot prikaza stvarnosti postreže s situacijsko prikladnimi okoliščinami. Težava je predvsem v premisi o bolezenski kompenzaciji neznosne materine bolečine (glej gnusni À l'intérieur Alexandra Bustilla) ali freudovski sprevrženosti ženske psihe, utelešeni v teatralični podzvrsti Grande Dame Guignol (ang. psycho-biddy) oz. arhetipskih likih blaznih babnic in srhljivih starih vešč (glej klasiko te zvrsti What Ever Happened to Baby Jane?, lutkarski Dead Silence, Raimijev Drag Me to Hell in franšizo Insidious), ter patološki starševski navezanosti na lastno vlogo hranitelja in negovalca (beri: Munchausnov sindrom po namestniku ali MSbP, ang. factitious disorder by proxy), ki je v taki ali drugačni obliki že večkrat videna (glej The Sixth Sense, The 9th Life Of Louis Drax, sodobni rimejk grozljivščine It, televizijsko dramo Love You To Death ali serijo The Act s Patricio Arquette).



Chaganty torej uporablja prepoznavne žanrske elemente (pri čemer gre bolj za psihološko dramo kot pravoverno srhljivko), vendar je tako kot pri njegovem prejšnjem projektu čutiti tudi šcepec aktualne družbene note: namig na zgrešenost samoumevnega pojmovanja starševske vezi in vzajemno odgovornost usode, ki se rada ironično obrne proti človeku samemu (kar sijajno podkrepi z maščevalno priliko v epilogu). Celokupno več kot soliden umotvor priča o spretnosti in sporočilni angažiranosti filmskega ustvarjalca, na katerega gotovo velja biti pozoren.

It's good to see you, Mom. But I think it's time for me to go. I love you, Mom. Now open wide.

Greenland (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Tako kot (najboljše) športne drame niso le merjenje moči v ringu, na stezi ali igrišču, tudi (najboljše) katastrofščine ne prinašajo le prikaza destruktivnosti narave ali brezizhodnosti kataklizmičnega dogodka, temveč dramo običajnih ljudi, ki se znajdejo v izrednih razmerah, ki iz njih potegnejo tisto najboljše ali najslabše. Družinski road-movie nekdanjega kalifornijskega kaskaderja, sicer pa scenarista in režiserja Rica Romana Waugha (In the Shadows, Felon, Snitch, Shot Caller), tokrat po zgodbi Chrisa Sparlinga spremlja od soproge Allison (Morena Baccarin) in mladega sina Nathana (Roger Dale Floyd) odtujenega, v predmestju Atlante dobro situiranega vodjo gradbenih projektov Johna Garrityja (Gerard Butler) ter njegovo težavno fizično in moralno odisejo v poslednjih dneh pred padcem največjega kosa apokaliptičnega meteorja (imenovanega po slavnem Arthurju Clarku), ki bo izbrisal človeško civilizacijo. John prejme posebno vladno sporočilo o tem, da je bila njegova družina izbrana za dostop do podzemnega zaklonišča na neznani lokaciji, kamor jih bo prepeljalo letalo iz najbližje vojaške baze. V vsesplošnem kaosu, paniki prestrašenega prebivalstva in hipnem družbenem razkroju se družina še pred vkrcanjem siloma loči; po vnaprejšnjem dogovoru naj bi se dobili na kmetiji njenega očeta (Scott Glenn) v Kentuckyju, zdaj pa morajo med izgredi, ognjenim opustošenjem, obupanimi ukrepi ljudi ter propadom komunikacijskih vezi in logistike vsak zase najti pot do tja — in potem še pravočasno s civilnim letalom naprej v utrjeni jedrski bunker na Grenlandiji, kjer bi varno dočakali (ali pa ne) poslednji udarec uničevalne vesoljske gmote.

Ker iz previdnosti nisem pričakoval ničesar, sem bil nazadnje kar prijetno presenečen nad sploh ne tako zanikrnim filmom; emotivno pretanjeno, inteligentno in prepričljivo inačico trapastega Emmerichovega CGI-šitburgerja 2012 (2009) oziroma mešanico cestne zgodbe o vnovičnem zbližanju svojcev Spielbergove Vojne svetov (2005) in verodostojne različice plitvih meteorščin tipa Deep Impact (1998) ter Armageddon (1998). Čeprav simpatični škotski hlod irskih korenin This-is-Sparta Butler ni ravno shakespearski thespian in se je pogosteje smešil v čedalje bolj ridikuloznih, kot pasji piškot plehkih akcijadah (Reign of Fire, Gamer, Law Abiding Citizen, Olympus Has Fallen, Gods of Egypt, London Has Fallen, Geostorm), sta z režiserjem Romanom Waughom vendarle sodelovala pri tretjem in še najboljšem delu franšize Angel Has Fallen (2019), poleg tega pa je tudi že kdaj prej pokazal raznolikost igralske žilice. (In tokrat nastopa tudi kot producent, zatorej si je dodelil osrednjo vlogo.) Tisto, kar naredi film, je poistovetljivo uravnotežena čustvena vzajemnost, ki jo utrdita sijajna Baccarinova (spomnimo se je iz obešenjaškega Deadpoola) in mladi Dale Floyd, dokončno pa zakoliči vselej všečni veteran Scott Glenn (Urban Cowboy, The Right Stuff, Silverado, The Hunt for Red October, Training Day) v sicer stranski, vendar nedoumljivo stvarni, sočutno prizemljeni in ganljivi vlogi ostarelega patriarha. Poleg tega se brez nepotrebne vizualne masturbacije zgodba osredotoča na nesebičnost, človečnost in junaštvo malih ljudi, neznancev in anonimnežev (priseljencev in tistih s socialnega dna), ki kljub vsemu še premorejo empatijo, razumevanje in osnovno prijaznost do sočloveka, ter tako zbuja upanje o tem, da je tudi v najslabših razmerah še možnost za vse nas. Želel bi si le nekoliko dvoumnejšega in bolj nedoločenega konca (v trenutku čakanja objete družine na impakt bi se moral film zaključiti), ki namesto tega daje občutek, da je bolj kot prvotna vizija nastal kot oportunistični kravatarski kompromis.

Apocalypto (2006)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Mel 'srd božji' Gibson je v čevljih režiserja zgodovinskih pripovedi že večkrat dokazal, da mu dol visi za faktografsko avtentičnost, historično verodostojnost in logiko časovnega sosledja (Braveheart, The Passion of the Christ, Hacksaw Ridge), raje je v svoje zgodbe vztrajno tlačil svetopisemske motive maščevanja, žrtvovanja in mučeništva. Če je v slavnem škotsko-domoljubnem bojevalskem epu edino potrjeno dejstvo, da je sir William Wallace (1272—1305) zares živel in se upiral Angležem, praktično vse ostalo pa čisti bulšit in izmišljotina (o tem sem pisal že oktobra 2009), si je v podobno akcijsko zasnovani klavnici o poslednjih izdihljajih majevskega kraljestva dovolil nekoliko manj ustvarjalne svobode; a je zato tisto, pri čemer se Mel ne meni za dejstva, toliko bolj absurdno. Kajpak nihče ne pričakuje naturalističnega dokumentarca, vendar se v tem primeru zastavlja vprašanje, zakaj potem sploh tratiti čas in energijo z nekaterimi nenavadno pristnimi prikazi in historično podlago, če ustvarjalce filma zanima zgolj dinamika, čustveno zadoščenje in kri? Fotografija, scenografija, kostumografija, zvočna in glasbena podlaga (pa tudi prepričljivi igralski nastopi naturščikov), vse to je pri njegovem Apokaliptu naravnost spektakularno. Škoda, da ni dramaturgije v malce večji meri podkrepil tudi s tistim, o čemer se pri zgodovini učijo že osnovnošolci.

(R) Pobesneli Max v živo. Ki mu ni bil dovolj Kristusov pasijon in ki je spet posnel film, kjer vsi govorijo čuden jezik. Starodavni jezik Majev, ki so se po Južni Ameriki sprehajali med leti 250 in 900. In če je bil Kristusov pasijon mučenje, sekanje, mesarjenje in matranje Jezusa, je Apokalipto mučenje, sekanje, mesarjenje in matranje Jaguarjeve Šape, pogumnega indijanskega bojevnika, ki ga lovijo ošabni mladci sosednjega plemena. Ki mu ti mladci pričarajo masaker, kjer preživi le njegova noseča žena Seven, katera se s sinom zateče v neko jamo in čaka na porod. In Šapa beži. Sto na uro. Kot fantje skupine N.W.A, ki so peli: »Hundred Milles and running.« Kot Harrison Ford v Beguncu, ali še boljše, kot Sylvester Stallone v prvem Rambu. V filmu, ki ga Apokalipto vseskozi voha in obrača na svoj način. ―Iztok

Starodavni Maji, tj. ljudstva, ki so pred odkritjem Amerike živela na področju jugovzhodne Mehike, Gvatemale, Belizeja ter dela Salvadorja in Hondurasa, so bili veličastna civilizacija: izjemni raziskovalci, inovatorji, matematiki (z enim redkih računskih sistemov z ničlo) in astronomi (z enim najbolj kompleksnih koledarskih sistemov), edina predkolumbovska kultura z dejansko (silabično-logografsko) pisavo, fantastični gradbeniki kompleksnih stavb in cest, spretni obrtniki in rokodelci, pa tudi vešči obdelovalci zemlje, kmetovalci in pridelovalci. Na poljedelstvu ― in ne na lovu ali zgolj živinoreji ― je temeljil obstoj velikanskih mest, v katerih je živela večina prebivalstva. Celo odročnejši zaselki in predmestja niso bili od kamnitih metropol nikoli oddaljeni več kot 15 km; tudi tam so umetelno izdelane lesene hiše imele kamnite temelje, živeli so mirno in v sožitju z naravnimi cikli. Mimogrede, Maji nikoli niso "izumrli" in izginili, temveč so se asimilirali v širšo populacijo dežel Srednje Amerike; danes jih samo v Mehiki živi več kot 6 milijonov, ki govorijo enega izmed skoraj 30 staroselskih majevskih jezikov. To so potomci nekega sveta, ki se je po omiki in tehnologiji kosal z vsemi antičnimi ljudstvi Starega kontinenta ― in ki ga je Mel Gibson kljub avtentičnemu jeziku v filmu prikazal kot primitivne divjake, nekakšno mešanico amazonskih domorodcev in ameriških indijancev, na pol gole živeče v ubornih kolibah iz slame sredi džungle (namesto v orjaških citadelah), ki po gozdu že več rodov z rambovskimi pastmi lovijo tapirje (čeprav je bilo pri Majih meso redka poslastica, namenjena premožnejšim), a se jim še sanja ne, da na drugi strani reke in slapu stoji obširno kamnito mesto.

(R) Ko se Šapa namreč znajde v gozdu, na svojem domačem terenu, neha bežati in se začne ravnati po načelu, da je napad najboljša obramba. »To je moj gozd. Gozd kjer je lovil tudi moj oče. In gozd, kjer bodo lovili tudi moji otroci. To je moje področje,« so stavki, ki jih kriči svojim nasprotnikom, katere bi v normalnem ameriškem filmu zagotovo poimenoval mutherfuckers. Ko se potem namaže z blatom in ko jim začne nastavljati zvite pasti, bi mu lahko bilo ime John Rambo, ali še boljše, Arnold Schwarzenegger iz Predatorja. Tako je, Mel Gibson je tokrat v svoj labodji spev, v svoje novo remek delo, spretno vtaknil znane akcijske uspešnice in dosegel vrelišče. Mojstrovino brez napak. Hudo realno, zelo nasilno, direktno, ostro in divje prepričljivo sago o pozabljeni civilizaciji, ki se je tako kot rimski imperij uničila sama. ―Iztok

Njihovi urbani nasprotniki so utelešenje čistega zla, izurjeni bojevniki in krvoločni sužnjelastniki (čeprav so bili sužnji pri Majih družbeni dogovor ali oblika kazni), ki vojne ujetnike na oltarjih stopničastih svetišč množično žrtvujejo z izrezovanjem srca pri živem telesu in obrednim obglavljenjem (čeprav so v resnici to počeli Azteki), da bi pogasili žejo po krvi in zadovoljili muham sončnega boga (ki ga Maji nikoli niso častili ali se imeli za "sončno ljudstvo"). Praktično vsi imajo tetovaže in telesne vstavke ali kožno okrasje ter nakit iz žada ali poldragih kamnov (čeprav so si to lahko v resnici privoščili le višji sloji), obrede žrtvovanja opravlja visoki svečenik med zamaknjenim žlobudranjem dvornega vrača in zehanjem zdolgočasenih velikašev (v resnici je vse rituale izvajal majevski kralj sam), bolezen črnih koz pa so očitno poznali še pred prvim stikom z evropskimi konkvistadorji (seveda niti slučajno ni bilo tako), saj vedeževalsko navdihnjena deklica z gnojnimi izpuščaji zlahka požene strah v kosti okorelih vojščakov, ki se poleg čebeljih panjev v svojem vraževerju bojijo le še božanskega jaguarja (v resnici je bila koža teh črnih zveri simbol majevskih vladarjev in aristokracije). Gibson z bibličnimi konotacijami (že z naslovom) prikazuje zaton civilizacije, ki se v resnici nikoli ni zgodil (majevsko klasično obdobje velikih mest se je okrog leta 950 končalo, prebivalstvo pa se je v spremenjeni družbeni in politični strukturi razselilo po širšem območju), sploh pa ne zaradi prihoda Evropejcev, kakor nas prepričuje v epilogu. Španski zavojevalci so se namreč tam v resnici pojavili celih šest stoletij pozneje ("Pih, sitnica," bi rekel Bob Rock). Da bi Jaguarjeva šapa srečal Kolumbove rojake (špansko ozemlje je bilo takrat še islamski kalifat), je potemtakem enako verjetno, kot če bi naletel na Spielbergovega vesoljčka E.T.-ja.

(R) Dve uri in pol minejo v desetih minutah. Začetne zelo zabavne prigode neplodnega Indijanca šokantno preseka vdor sosednjega plemena. Uvodna sekvenca lova na prašiča vzame dih in nakaže tempo celotnega filma. Pobesneli jaguar človeka razkosa kot v snufu. Mel Gibson pa režira kot Pobesneli Max. Kot režiser, ki s svojimi filmi zdravi slabe razvade, napake in slabosti. In samo tak režiser lahko po Kristusovem pasijonu posname tako nor film. Film, ki bi ga lahko oblekli v prisilni jopič in ga zaprli v umobolnico. Ali še boljše, na Planet opic, ki vam bo prišel na misel v šokantnem finalu. Ocena: 10/10 ―Iztok

Ni več kaj dodati. Kratkočasna pragozdna preganjavščina je prava paša za oči in cineastične čute, žal pa ne enakovredno tudi za um (oglejte si raje izjemni Misijon Rolanda Jofféja ali surovi Black Robe Bruce Beresforda, kjer v vlogi krutega staroselskega antagonista prav tako blesti prepričljivi Raoul Trujillo, o obeh filmih sem že pisal). Kogar to ne moti, pa z družinskim škrnicljem čipsa in obveznim češkim šesterčkom veselo na ogled. Krvavo bo.

K-PAX (2001)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Česa vse si človek (vnovič) ne ogleda, ko je zaprt med štiri stene.

Iain Softley je klasično izobražen, uveljavljen britanski gledališki in filmski režiser, čigar celovečerca Backbeat (1994) in The Wings of the Dove (1997) sta bila deležna nekaterih prestižnih priznanj, dočim se mu nekateri drugi žanrski izdelki niso tako zelo posrečili (Hackers, The Skeleton Key, Inkheart, Trap for Cinderella). Bližje slednjim kot prvim bi morda lahko umestili tudi njegovo dramo o miroljubnem, nedoumljivo artikuliranem in znanstveno prepričljivem duševnem bolniku, ki sebe imenuje Prot in naj bi bil prišlek s planeta K-PAX iz ozvezdja Lire (Kevin Spacey); čeprav njegov psihiater dr. Mark Powell (Jeff Bridges) upravičeno sumi, da gre pri domišljeni podobi za nezavedno kompenzacijo globoke travme iz preteklosti neznanca, ki se nekega dne kot iz ničesar pojavi na postaji v New Yorku. Na film, posnet po istoimenski seriji sci-fi romanov ameriškega avtorja Gena Brewerja (ki je napisal tudi scenarij za poznejšo gledališko priredbo), so med drugim letele obtožbe argentinskega režiserja magičnega realizma Elisea Subiele (1944―2016) o plagiatu njegovega celovečerca Hombre mirando al sudeste (1986), katerega zgodba mu je res sumljivo podobna. Softleyjev K-PAX je naletel na mešane kritike (očitali so mu patetičnost ter poenostavljeno psevdo-duhovnost) in tudi blagajniško se ni posebej izkazal.

How is it that being a visitor from space, that you look so much like me or, or anyone else from Earth? ―Why is a soap bubble round? ―"Why is a soap bubble round?" ―You know, for an educated person, Mark, you repeat things quite a bit. Are you aware of that? A soap bubble is round because it is the most energy-efficient configuration. Similarly, on your planet I look like you. On K-PAX, I look like a K-Paxian.

Zgodba je v resnici predvsem podobna kolažu mnogih drugih filmskih arhetipov in motivov. Zablode in moraste privide kot sublimacijo neznosno boleče izkušnje iz preteklosti je duhovito prikazal Terry Gilliam v svojem Kraljevem ribiču (1991) oziroma liku simpatetičnega brezdomca Parryja (ki po psihičnem zlomu podobno doživi katatonično stanje), kjer je soigralec odličnega Robina Williamsa prav Jeff Bridges, ki je podoben lik vesoljskega raziskovalca upodobil že v Carpenterjevi ljubezenski road-movie drami Starman (1984). Ali pa gojenec psihiatrične ustanove, ki s človečnostjo in odkritosrčnostjo pozitivno spremeni življenje svojega terapevta, njegove družine in celotne skupnosti, kot Johnny Depp v romantični drami Don Juan DeMarco (1995). In že smo pri premisi mnogih zgodb o institucionaliziranih duševnih bolnikih, ki s poistovetljivo interakcijo in pristno ljubeznijo do sočloveka sprevračajo družbene konvencije o tem, kaj je "normalno" in kdo je v resnici "nor", če se spomnimo le na kultni Let nad kukavičjim gnezdom (1975) Miloša Formana ali pa ganljivi Awakenings (1990) režiserke Penny Marshall (spet z Robinom Williamsom). To so le nekatere reference in asociacije, zaradi katerih se zdi Softleyjev film nekakšna enolončnica različnih tematskih poudarkov in značajske razdrobljenosti, ki dokončno razvodeni v predvidljivem in čustveno mlačnem epilogu, podkrepljenim z močno pretiranim patosom osrednjih likov.

Possessor (2020)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Scenarist in režiser Brandon Cronenberg slogovno, tematsko in sporočilno hodi po stopinjah svojega očeta Davida, ne da bi podlegal zgolj reprodukciji materiala slavnega Kanadčana (tega smo nazadnje videli v sijajnem trilerju Disappearance at Clifton Hill rojaka Alberta Shina), mojstra subverzivne telesne psihogroze in pomenljivih sci-fi parabol o ujetosti človeka v lastne bio-tehnološke konstrukte (doslej sem pisal o njegovih filmih Scanners, The Fly, Dead Ringers, Crash, A History of Violence ter Eastern Promises). Brandon si vendarle utira lastno, suvereno pot filmskega ustvarjalca, ki jo je poleg kratkometražnih projektov začrtal v celovečernem prvencu Antiviral (2012). O slednjem je že pisal blogerski kolega.

Zvezdniški prah je gonilna sila svetovnega gospodarstva, življenje in počutje znanih estradnikov pa glavni steber javnega življenja. Iznajdljiva farmacevtska podjetja so v takšnih okoliščina iznašla novo tržno nišo — trgovanje z virusnimi okužbami znanih oseb. Večina slavnih tako ima ekskluzivne pogodbe s farmacevtskimi družbami, ki v primeru bolezni iz telesa obolele osebe vzamejo klice in jih potem s kompliciranim tehnološkim procesom kopirajo za nadaljnjo komercialno rabo. Ali drugače, če zadevo poenostavimo in jo preslikamo na današnji čas — greš na kliniko in si omisliš herpes, ki je le nekaj dni nazaj krasil obraz Lady Gaga, ali si namesto 14-dnevnih počitnic ob morju daš vbrizgati gripo Justina Bieberja in potem doma veselo uživaš v razvoju bolezni. Pri eni takšnih družb dela naš centralni protagonist Syd March (Caleb Landry Jones), eden redkih privilegirancev z dostopom do dragocenih doz z virusi, ki strankam vsakodnevno vbrizgava tekočino z zvezdniško vsebino. Nekatere stvari pa se ne spremenijo nikoli, saj se tudi v prihodnosti na črnem trgu da nabaviti vse in dragocene virusne okužbe niso nobena izjema. V teh aktivnostih pomembno vlogo igra Syd, ki v svojem telesu tihotapi okužbe in jih potem ponuja prekupčevalcem. ―Goodfella, Filmski kotiček

Cronenberga mlajšega sta pri najnovejšem umotvoru navdihnila strokovna študija Physical Control of the Mind: Toward a Psychocivilized Society (1970), ki jo je napisal španski profesor nevropsihologije dr. José Manuel Rodríguez Delgado (1915―2011), in premisa lastnega kratkega filma Please Speak Continuously and Describe Your Experiences as They Come to You (2019) o bolnici v psihiatrični ustanovi, ki svoje sanje opisuje terapevtu. Brandon se vnovič odpravlja v temačen svet človekove zavesti in njegove izmikajoče se identitete, ujete v lupini telesa; tokrat z nihilistično psihodramo o morilki po naročilu posebne sorte. Bledična, eterična, androgina uslužbenka tajne agencije Tasya Vos (odlična Andrea Riseborough) se svojih žrtev ne loteva lastnoročno, temveč ležé v temi tehnološke sobe s posebno napravo za nevro-prenos oz. s pomočjo kibernetskega vsadka v telesu nepomembnega, anonimnega storilca, ki ji omogoči popoln umski nadzor nad njim. Tasya vdre v zavest svojega gostitelja oz. se utelesi v tistem človeku (glej tudi animirani Ghost in the Shell ter kiberpankovski kult The Matrix), izvede potrebne čustvene priprave in potem izvrši atentat po ukazu šefinje (Jennifer Jason Leigh), nazadnje pa si požene kroglo v usta, s čimer jo smrt gostitelja umsko potisne nazaj v lastno telo. Ampak postopek prenosa identitete ima stranske učinke in trajne posledice; poleg čustvene otopelosti, okrnjenih odnosov z družino ter vse bolj nejasne meje med svojo istovetnostjo in doživljanjem gostiteljskega življenja Tasya čedalje težje izvrši dejanje samomora, dokler se pri nekem pomembnem poslu dokončno ne zalomi. Še več: njen gostitelj Colin Tate (Christopher Abbott), ki naj bi umoril premožnega lastnika vplivnega podjetja Johna Parsa (Sean Bean), se na neki točki zave mentalnega parazita oz. Tasye, ki se je polastila njegove volje in dejanj, ter se ji odločno upre. Kakšne posledice bo imel spopad dveh umov v istem telesu za psihično celovitost in človečnost Tasye, četudi bi svojo nalogo izpeljala do konca?

Just think, one day your wife is cleaning the cat litter and she gets a worm in her, and that worm ends up in her brain. The next thing that happens is she gets an idea in there, too. And it's hard to say whether that idea is really hers or it's just the worm. And it makes her do certain things. Predator things. Eventually, you realize that she isn't the same person anymore. She's not the person that she used to be. It's gotta make you wonder, whether you're really married to her... or married to the worm.



Čeprav se zdi premisa o nadzoru uma in izmenjavi teles izposojena iz (pre)mnogih preteklih filmskih arhetipov (glej recimo starodavni Telefon s Charlesom Bronsonom ali poznejše The Machurian Candidate, Being John Malkovich in Upstream Color, dočim predlanskoletni Upgrade režiserja Leigha Whannella govori o izboljšavi telesa s samozavedajočim se kibernetskim vsadkom), Brandon Cronenberg v svoji zgodbi stavi predvsem na otipljivo opresivno vzdušnost (s sijajno kamero izkušenega rojaka Karima Hussaina), vizualno mešanico nedoločljivo vzporednega sveta sprevržene Kubrickove distopije Peklenska pomaranča (1971) in blazne psihedeličnosti Mandy (2018) Panosa Cosmatosa; ter na sočno visceralnost krvavo nazornih prizorov z zabrisanimi psihoseksualnimi namigi na nedoumljivost mesa, penetracijo in razkroj. Bolj kot prikaz nejasnosti in spremenljivosti identitete ga zanima učinek virtualne tehnologije na človekovo sočutje in empatijo, bolj kot raziskava moralnih imperativov in privzgojenih ali ideološko pogojenih načel (ki posamezniku preprečujejo samomor in obenem dovolijo uboj sočloveka), zaradi katerih je tako težko zares "biti v koži" drugega, pa ga muči nepopisno turobna, sterilna in hladna podoba sveta skrajno odtujenih, brezčutnih in mehansko delujočih ljudi, ki komunicirajo le še na daljavo (glej tudi kultni Verhoevenov Total Recall, manj posrečeni Surrogates Jonathana Mostowa ali pa kar sodobno klasiko Avatar Jamesa Camerona). Želel bi si torej več poudarka na simbolni razčlenitvi, doslednejši filmski dialektiki in naposled suvereni pripovedni sintezi uporabljenih elementov; a v svojem šele drugem celovečercu Cronenberg mlajši nekatere pomanjkljivosti vendarle spretno kompenzira z odličnimi igralskimi nastopi in nadpovprečno obrtniško veščino. Njegova neodvisna art-inštalacija je tako eden zanimivejših letošnjih žanrskih predstavnikov.