Beirut (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Kombinacija uveljavljenega režiserja in odličnega scenarista redko razočara. Povečini v televizijskih serijah udinjajoči se Brad Anderson ima razen občasnih zdrsov (The Call) za seboj nekatere domala kultne celovečerne izdelke: Session 9 (2001), The Machinist (2004), Transsiberian (2008), Eliza Graves oz. Stonehearst Asylum (2014), če omenim le tiste slavnejše. Za vohunsko-politične trilerje specilizirani scenarist in producent Tony Gilroy ima — z dvema oskarjevskima nominacijama ter kopico drugih nagrad — še malce solidnejši ugled (čeprav je tudi njemu spodrsnilo pri Kitajskem zidu); sodeloval je pri zgodbah filmov takega kalibra kot Dolores Claiborne (1995), The Devil's Advocate (1997), State of Play (2009), celotna franšiza o Jasonu Bournu (2002, 2004, 2007, 2012) ter izjemni Michael Clayton (2007), ki ga je sam tudi režiral. Ko tako nadarjeni ljudje združijo moči, pa je rezultat ponavadi več kot soliden.



Leta 1972 je Mason Skiles (Jon Hamm) diplomat v Libanonski prestolnici Bejrut, kjer se po incidentu na olimpijskih igrah v Münchnu (glej odlični Munich Stevena Spielberga) že tako kočljiva situacija na stičišču kultur in političnih konfliktov močno zaostri. Kaže, da je eden od mladih članov osebja na ameriški ambasadi povezan z nedavnimi terorističnimi dogodki, ki jih Izrael nikakor ne bo odpustil ali pozabil. Nepričakovani napad na veleposlaništvo ima tragične osebne posledice; skrušeni Mason sklene za vedno zapustiti državo, v kateri je že slutiti zametke državljanske vojne. Desetletje pozneje je nekdanji vrhunski diplomat le še razočarani, kronično zapiti sindikalni pogajalec brez ambicij za prihodnost. Vendar pa hinavski stric Sam ni pozabil nanj: ko v Bejrutu ugrabijo njegovega nekdanjega kolega in prijatelja Cala Rileyja (Mark Pellegrino), se mora Mason po sili razmer (beri: ukazu CIE in Pentagona) vrniti v lonec na pritisk, ki je po koncu vojne razdejan in razklan od tako številnih politično-vojaških frakcij, da je težko razbrati partikularne interese in motive. Kar je še huje: tudi njegovi delodajalci imajo več kot očitne skrivne agende in kaže, da bo operacija reševanja diplomata in vohuna (z nepopisno občutljivimi in neprecenljivimi informacijami) vse prej kot zgolj spreten pogajalski podvig. Steklenice viskija oklepajoči se Mason bo moral najprej ugotoviti, komu lahko resnično zaupa, saj je od tega odvisno tudi njegovo življenje: odločni agentki CIE Sandy Crowder (bilo kuda, Rosamund Pike svuda), nekdanjemu šefu in izmuzljivemu politiku Franku Shalenu (Larry Pine), pokvarjenima uslužbencema zunanjega ministrstva Donaldu Gainesu (Dean Norris) in Garyju Ruzaku (Shea Whigham), interesom izraelskih ali palestinskih predstavnikov — ali pa kar terorističnemu ugrabitelju, zdaj odraslemu mladeniču brez iluzij, ki mu je bil nekoč skoraj kot sin?



O takih filmih je težko napisati kaj zanimivega, razen: vsa čast ustvarjalcem. Da namreč v tem idiotskem, politično korektnem času (#MeToo) dostavijo prepričljiv, avtentičen politično-vohunski triler starega kova, ki ob sijajnih igralskih predstavah (zlasti Hamm je odličen) ohranja napetost do konca — in ob tem opozarja na nikoli razrešena neskladja sodobnega sveta, katerih posledice čutimo še danes. Če bi dlakocepili, je mogoče najti nekatere nedoslednosti ali oportunistične zasuke scenarija, enostranske portrete političnih nasprotnikov (Arabci so kot vselej barbarski fanatiki) in celo sumljivo prepoznavne dramaturške motive (glej tudi filme Syriana, Body of Lies, Zero Dark Thirty, Argo in druge); vendar bi bili pretirano malenkostni, saj v resnici noben ameriški film doslej ni stvarno in objektivno zajel večplastne kompleksnosti geopolitične situacije na Bližnjem vzhodu (še najbolj se je temu približal odlični vojaško-naftni triler Syriana). Anderson in Gilroy pravzaprav niti nista tozadevno pretenciozna: prinašata zgolj všečno dinamično, obrtniško brezhibno udejanjeno (fotografija Björn Charpentier) in pripovedno dovolj intrigantno zgodbo — ki bi se zlahka zgodila tudi v resnici — ter poistovetljive like, ki nam jih je iskreno mar. To pa je več, kot smo vajeni od večine današnjih filmov v času, prežetim z nenehnimi nadaljevanji stripov z možmi v pajkicah, slaboumnimi komedijami, senzacionalizmi in lažnimi novicami.

The Counselor (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Najlažje je izprdniti: "Ta film je zanič, pika." Zlasti, če ga nisi razumel (ker si preveč glup) ali ti v resnici niti ni veliko do tega, da bi ga poskusil doumeti, ker ti je bolj pri srcu slaboumni popkorn za manj brihtne osemletnike. Tak filmski "kritik" in recenzist™ je lahko vsak malce dojemljivejši šimpanz; dočim skušam sam čim bolje utemeljiti (negativno) mnenje in tudi v filmu, ki ga ne odlikuje ravno pomenljiva zgodba ali shakespearski glumaški nastopi, videti pozitivne plati: tehnični vidik, morda vizualnost, fotografija, nemara montaža in nazadnje seveda režija, ki vse to povezuje v skladno celoto (ali pa bi to morala narediti), po možnosti z razvidno vizijo in edinstvenim, ustvarjalnim pristopom.

Dejansko ne morem verjeti, da je lahko film s tako legendarnim režiserjem in s tako perfektno igralsko ekipo tako zelo povprečen in navaden. Kaj za kurac je šlo narobe, jebemti no. [...] Težko verjamem, res. Nimaš kaj, The Counselor je šolski primer filma, kjer gre vse narobe. Kjer je vsega ogromno, dejansko pa gledalec dobi en drek. Eno sila neprepričljivo, dolgolčasno, slabo spleteno, razvlečeno in površno zgodbo, ki ne pritegne s svojimi preobrati, idejami in kvazi seksualnimi prvokacijami, ki izpadejo otročje ne pa kul kot je bil seveda njihov osnovni namen. —Iztok

Zgodilo se je nekaj zanimivega: pri drugem (ali celo tretjem) ogledu filma starega prdca Ridleyja Scotta sem začel razmišljati. Zgodba je vendarle posneta po romanu slavnega ameriškega avtorja Cormaca McCarthyja (ki je tokrat napisal tudi scenarij ter nastopa kot eden od producentov), tako kot odlična Cesta (2009) in še prej Ni prostora za starce (2007). Je mogoče, da je njegov Svetovalec tako zelo neposrečen (četudi oblikovanje scenarija še zdaleč ni enako kot pisanje knjige)? Morda poznate njegov slavni knjižni (proto)vestern Krvavi poldnevnik (izv. Blood Meridian, or the Evening Redness in the West, Mladinska knjiga 2011, prevod Andrej Hiti Ožinger), ki pri literatih velja za sodobno klasiko ter najpomembnejši ameriški roman zadnjega četrt stoletja? Priznam, da sem se stežka prebil skozenj: totalna hermetika, divja simbolika in apokaliptična metaforika na robu razumljivosti, ki pripovedno razpada v prvobitni kaos. Kdor bi skušal to surovo epsko balado dojeti dobesedno, verjetno ne bi prišel daleč — pa vendar vleče s svojo pripovedno eksotičnostjo in krvavo, prvinsko neposrednostjo. Domala svetopisemski boj dobrega in zla, religije in ateizma ter vere v smotrnost človekove eksistence in popolnega nesmisla, ki ji vlada — tako kot trivialna usoda nepomembnega majhnega pezdeta iz zakotja bogu za hrbtom, prepuščena izidu meta kovanca v rokah psihopata s trapasto pričesko (in čudaškim imenom Anton Chigurh).

Tako tudi Svetovalec ponuja nekatere značilne McCarthyjeve teme: neskončni pohlep, naključnost in krhkost človeškega življenja, njegova puhla nečimrnost, prvinski vzgibi ter banalno koristoljubje brez kakršnega koli moralnega predznaka, ki bi njegovim dejanjem dal smisel in namen. Da je zlonameren ali izkoriščevalski, nima nobenega višje etičnega ali globoko filozofskega razloga — saj je tudi življenje človeške zveri vsebinsko plitvo, bolj ali manj slučajno, nepredvidljivo in tragično neobvladljivo.

Če nikomur ne odleti glava, pomeni, da s poslom nekaj ni v redu. Kdor tu misli, da lahko izbira, se moti — izbral je že davno, tako da lahko zdaj le še sprejema. Partnerje, korupcijo, maščevanje, kazen, smrt bližnjih in neobvladljivost svojega apetita. Žalovanje je brez vrednosti. Svetovalec, ki gori zelo počasi in ki ga je stilizirano posnel veliki Ridley Scott, napisal pa nič manjši Cormac McCarthy (njegov prvi filmski scenarij), avtor romanov Ni prostora za starce, Cesta in Krvavi poldnevnik, je nihilistični puščavski tex-mex noir, v katerem Malkina (Cameron Diaz), Reinerjeva ledena fatalka, neusmiljena, multiseksualna, makiavelistična vagina dentata, kot starogrški zbor komentira: "Mislim, da resnica nima temperature," morasto tragedijo naivnega pohlepa, dereguliranega trga, mrtvega podjetniškega duha in grozljivih posledic kapitalistične mizantropije, ki pa kljub temu nežno in zapeljivo šepeta: "Ali misliš, da lahko živiš v tem svetu, ne da bi bil del njega?" —Marcel Štefančič, Mladina

Škoda, da ni scenarija napisal kdo drug, recimo Taylor Sheridan (Sicario, Hell or High Water, Wind River) ali morda Jeff Nichols (Take Shelter, Midnight Special). V McCarthyjevi zgodbi o mamilarskem poslu na mehiški meji, ki se izjalovi (z usodnimi posledicami za večino protagonistov), je slutiti pomenljive arhetipske globine literarnega vira; a kaj, ko je pripoved sterilna in brezdušna, dialogi pa smešno pretenciozni. Nekateri fascinantni liki bi lahko zares blesteli (gizdalinski Javier Bardem s še eno nenavadno pričesko, preračunljiva Cameron Diaz s tetovažami gepardovega kožuha), drugi bi prišli malce bolj do izraza (Penélope Cruz, Michael Fassbender, Brad Pitt) in kopica zvezdniških imen bi imela pomembnejšo vlogo od betežnih kameo nastopov (Bruno Ganz, Rosie Perez, Toby Kebbell, Edgar Ramírez, Dean Norris, Natalie Dormer, Goran Višnjić, John Leguizamo). Kot rečeno, obrtniški del je brezhiben (kamera Dariusz Wolski, glasba Daniel Pemberton), vendar ga preglasi medvrstični literarni eksistencializem, ki ne dobi jasnega izraza v dramaturgiji ali doživeti interakciji sicer solidno zastavljenih likov.

Zi Džǝrmans

Ljubljana, dvorana Stožice, 8. junija 2018. ✓Check.

Nemško težkometalno zasedbo Scorpions marsikdo (še vedno) povezuje z baladami kot Wind of Change,* Send Me an Angel, Still Loving You ali Dust in the Wind. No ja, v bistvu ima prav — ampak spevni, ritmični, melodični stari rokerji iz Hanovra so tudi veliko več od tega; njihove kultne skladbe Rock You Like a Hurricane, The Zoo, In Trance, Dynamite in še marsikatera trda klasika so vse prej kot pomehkužene babje pesmice — zlasti, če jih v polni zasedbi in sodobnem aranžmaju slišiš v živo. Razen tega so v repertoar odtlej dodali kopico zavidljivih kovinskih komadov (po vrsti osemnajsti studijski album Return to Forever iz leta 2015 je odličen), četudi ostajajo v glavnem zvesti svoji tradicionalni glasbeni podobi. Priljubljeni frontman Klaus Meine (star je toliko kot Alice Cooper), ki s svojim neverjetnim tenorskim razponom velja za enega najboljših rokovskih vokalistov nasploh, kot vrhunski profesionalec ničesar ne prepušča naključju: koncert turneje Crazy World Tour, predviden za 5. decembra lani, je odpadel zaradi njegove bolezni. Klaus in njegov neuničljivi kitarist, avtor skladb ter ustanovitelj benda Rudolf Schenker sta tedaj obljubila, da se bodo ljubiteljem odkupili in s prestavljenim koncertom nadoknadili zamujeno.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Starčki so seveda razturali. Ne pozabimo še mlajših članov ansambla, 62-letnega solo kitarista Matthiasa Jabsa (stalnega člana zasedbe), 51-letnega basista Paweła Mąciwode ter izjemnega 54-letnega bobnarja Mikkeyja Deeja (Micael Kiriakos Delaoglou, nekoč bobnar pri Motörhead). Izkušnje in poklicno življenje, posvečeno glasbi, pač naredijo svoje: Škorpijoni so z neverjetnim video-prizoriščem (pa tudi s kadečo se kitaro in v zraku lebdečim bobnarjevim gnezdom), zlasti pa z nalezljivo energijo in pozitivno prezenco, prikazali dveurni rokovski spektakel, kakršnega Stožice še niso videle. (Ljubljanska predskupina Stray Train je še prej za silo ogrela občinstvo.) Tisto, kjer je vnovič zaškripalo, kot že tolikokrat v Jankovićevem na pol izdelanem betonskem skrpucalu, pa je žal zvok — ki je na tukajšnjih koncertih tradicionalno v totalni pizdi, tokrat pa je bil za spremembo v popolnem kurcu: napačne jakosti, slabo izenačene frekvence, mikrofonski odzven, neznosen dvoranski odmev in obupno nerazločen vokal, da ne naštevam dalje. Po poraznem začetku so tehniki nekoliko popravili zvočno sliko, a kakšnega čudeža ni šlo pričakovati. In mimogrede: kaj si misliš, ko ti skoraj uro pred začetkom semaforji na parkirišču javljajo, da so vse tri etaže že "zasedene" (čeprav niso oziroma ni jasno, ali so bile ali kaj) in vhod zaprejo policaji? Hja, parkiraš pač v bližini Ekonomske fakultete, kjer te za dve uri oberejo za 3 evre, in na poti po dežju do ljubljanske sramote — optimistično imenovane "dvorana Stožice" — jezno razmišljaš, zakaj se nisi mogel roditi malce severneje od Butal, recimo tam, od koder so doma prekaljeni stari mački Scorpions.

* Op. Legendarni Veter sprememb z albuma Crazy World (1990) je najuspešnejša nemška skladba vseh časov (samo v tej državi je bilo prodanih 6 milijonov kopij), ki so jo pri televiziji ZDF izbrali za "pesem stoletja". Klaus Meine je rokovsko balado napisal kot družbeni komentar sprememb v Sovjetski zvezi (avgusta 1991 se je tam zgodil neuspešni prevrat), ki so kmalu vodile v razpad totalitarističnega sistema; Nemci in drugi Evropejci pa so skladbo povezali tudi s padcem berlinskega zidu, kot simbol združitve razdeljene države in želje po miru.

Cargo (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Juhej, še ena zombijada. Potem ko je bilo v žanru pohajkujočih mrtvakov povedano že vse, hollywoodski trend pa je dosegel absurdno dno s skrpucali kot World War Z (2013) ali akcijska franšiza Nevidno zlo (z bojevito Milico Jovović), so domiselni ustvarjalci jeli ubirati bolj nekonvencionalne smeri. Nekaterim požrtvovalnim garažnim projektom je to uspelo odlično, recimo nepretencioznemu ameriškemu The Battery (2012), izkazali so se tudi vselej zanimivi Korejci z Vlakom za Busan (2016) in še nedavno je bila puščavska minimalka It Stains the Sands Red (2016) nadvse gledljiva, dočim sta me družinska drama Maggie (2015) s Švarcijem in knjižna distopija The Girl with All the Gifts (2016) malce manj navdušili. Kakorkoli že: kaj sploh še ostane? Da v glavno vlogo vtaknejo simpatično britanskega Martina 'Bilba Bagginsa' Freemana (Love Actually, Shaun of the Dead, Black Panther) in vso zadevo preselijo v deželo Tja doli, med bumerange, kenguruje in aboridžine?



Avstralska režiserja in scenarista Ben Howling ter Yolanda Ramke sta za osnovo vzela svoj istoimenski 7-minutni film iz leta 2013 (z velikim uspehom prikazan na festivalu kratkometražnikov Tropfest Film) in ga v produkciji distributerja Netflix raztegnila v celovečerec — tak pristop pa ni vedno docela uspešen (glej recimo Lights Out) in lahko deluje malce oportunistično, na silo skovano. Vendar se je avtorica Yolanda potrudila in vendarle dostavila poistovetljivo, sočutno zgodbo brez pretiranega patosa, tudi stereotipom se (bolj ali manj uspešno) izogiba. Potem ko je njegova soproga Kay (Susie Porter) podlegla usodni okužbi in je virus tik pred smrtjo z ugrizom prenesla še nanj, ima Andy (Freeman) le nekaj prisebnih dni časa, da poskrbi za njuno novorojeno hčer, preden bi se sredi avstralskega zakotja tudi njega polastila neobvladljiva mrzlica in sla po krvi. Na svoji poti bo naletel na koristoljubje in egoizem (Anthony Hayes), vendar so v nepovratno uničenem svetu še nekateri, ki vidijo vrednoto v človekovi bíti in njegovi duhovni komponenti. Podporo bo našel tam, kjer je najmanj pričakovati: med marginaliziranimi staroselci (Simone Landers), ki že nekaj časa zaman opozarjajo na zastrupljanje in pustošenje nekoč prvinskega sveta.



Za spremembo bom tokrat najprej izpostavil tisto, kar (me) je pri filmu zmotilo, začenši s castingom. Freeman namreč odvrača (mojo) pozornost — in s tem manjša verodostojnost značilno lokalno obarvane zgodbe — ne le s svojo nezamenljivo angleškostjo, temveč tudi z zvenečim zvezdniškim imenom, edinem v nizkoprofiliranem projektu. Sicer je dovolj prepričljiv in povečini suvereno nosi pripoved na plečih (in otroka na ramenih), a vseeno — res ni šlo z avstralskim glumačem? Po drugi strani pa mu nekateri ključni soigralci neenakomerno parirajo, recimo omledna Caren Pistorius ali pa mlada Landers, ki ima vendarle pomembno, celo osrednjo vlogo. Pripovedno fluidnost mučijo tudi nedoslednosti in nelogičnosti (beri: vtikanje glave v zemljo); vztrajno odvračanje pogleda od nazornosti (čeprav ne gre za PG-13) pa ima podobno kot pri čudaški kavbojki Hostiles (2017) prav nasproten učinek in pusti vtis nečesa nedorečenega in nejasnega. Razen tega se v razmeroma klišejskem epilogu posluži nenavadne domislice, za katero ne vem, kaj naj si mislim (namig: princip korenčka in palice), saj se hvalevredni cilj osrednjega lika nenadoma sprevrže v parodično farso, skorajda vredno Noči neumnih mrtvecev (2004). Sijajni fotografiji prekaljenega mojstra Geoffreyja Simpsona (Shine, Romulus, My Father, Sleeping Beauty, Whoever Was Using This Bed) in tehničnemu vidiku nasploh ni mogoče očitati česa bistvenega; medtem ko bi si želel nekoliko bolj razdelane premise družbene vloge "plemenitih divjakov" in sporočilnosti, ki simbolno cilja na uničevalsko, izkoriščevalsko naravo belega človeka.

Tomb Raider (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Zadeve si sprva nisem nameraval ogledati, če pa že, o filmu nisem kanil posebej pisati. Plenilke grobnic Lare Krof nikoli nisem kaj prida čislal; igro poznam in svojčas sem jo imel naloženo na domačem abaku (ne spomnim se več, katero nadaljevanje oziroma inačico), vendar so me bolj pritegnili drugi tipi iger, z manj poskakovanja in streljanja ter z nekoliko več možganske interakcije in kontekstualne substance tistega sveta (beri: serije Warcraft, Starcraft, Half Life, Deus Ex in podobno). Osebne preference so bolj trhla pretveza za neupravičeno kritičnost, vendar je prvi problem nove interpretacije že ta, da se film niti ne trudi biti kakorkoli všečen za vse, ki igre ne poznajo in ljubijo. Tega za njegove predhodnike vendarle ni bilo mogoče reči: Lara Croft: Tomb Raider (2001) in Lara Croft Tomb Raider: The Cradle of Life (2003) sta bila namreč nezmotljivo očitno grešno zadovoljstvo, kjer si ob škatli pokovke in vedru ležaka lahko mirno izklopil čelni reženj, se režal trapastim domislicam in manku vsakršne fizikalne logike ter se voljno prepustil oblinam brhke Angeline Jolie — že čez pet minut pa pozabil na ridikulozno igričarsko akcijado in se vrnil k mojstrovinam Adama Sandlerja.



Celovečerec obskurnega norveškega režiserja Roarja Uthauga (Fritt vilt, Julenatt i Blåfjell) po scenariju neznanih piscev Geneve Robertson-Dworet in Alastairja Siddonsa hoče po eni strani vpeljati človeško avtentično, poistovetljivo protagonistko (in to mu v liku nevpadljivo čedne Alicie Vikander razmeroma dobro uspe), po drugi pa prednjo postavlja smešno nerealne naloge in stripovsko enodimenzionalno PG-13 dogajanje s kot papir prozornimi liki in absurdnimi antagonisti. Da so prizorišča, podvigi in prepreke vizualno in dramaturško verno povzeti iz videoigre (istoimenske inačice iz leta 2013, ki pomeni vnovični zagon franšize), se bo sicer zdelo fascinantno ljubiteljem in poznavalcem digitalnega kratkočasenja z žensko različico Indiane Jonesa, vsem drugim bo pak bolj sličilo na nevznemirljivo, generično filmsko avanturo. Malce več značaja vanjo žal ne more vdihniti niti sila gibčna, vsestranska in vselej prepričljiva Alicia (Ex Machina, Seventh Son, The Danish Girl, The Light Between Oceans), saj ji najpomembnejše relacije v tovrstni zgodbi — recimo odnos z očetom (Dominic West), mlačni sidekick (Daniel Wu) in klišejski zlobnež (Walton Goggins) — med nenehno akcijo ne omogočajo razviti niti osnovne vzajemnosti.

Bolj problematična je sama karakterizacija, saj je protagonistka, ki si jo na podlagi igric in prejšnjih filmov predstavljamo kot izkušeno, nepremagljivo in predvsem samostojno, vse preveč odvisna od drugih. V večini ključnih trenutkov ji kdo pomaga ali pa ima le srečo, pogosto ji nekaj uspe le za las ali po naključju, kar ni nič kaj graciozno. Zato je na trenutke težko verjeti, da je res velika Lara Croft, deluje bolj kot njena senca, kot njena vajenka, ki se zahtevnejših stvari šele uči. Lahko bi rekli, da jo vse to dela bolj človeško, a to pač ni namen takšne franšize. Veliko bolj drzno se obnaša mornar Lu Ren, ki ga upodobi Daniel Wu, znan predvsem po likih, ki obvladajo borilne veščine — ironično pa mu nihče ne pusti, da bi kaj znanja tudi pokazal. Tudi motivacije likov niso preveč premišljene, zdi se, kot da so nasprotja med njimi ustvarjena bolj na silo. —Veronika Šoster, Filmstart

Kljub privzeto nizkim pričakovanjem do filma in likov sicer nisem čutil izrecnega odpora ali se ob njihovih predstavah počutil cineastično nategnjenega: navsezadnje gre za priredbo videoigre. Vendar je celokupni vtis tako strašansko puhel in plitek, da nimam niti najmanjše želje umotvor še kdaj videti, pri še tako spodbudnih okoliščinah in dobrohotni prizanesljivosti — česar ne bi mogel reči tudi za Angelino, ki jo je občasno kar sproščujoče videti, kljub za lase privlečenim neumnostim, ki jih prikaže. Pravzaprav razmišljam, da bi iz zaprašenega predala še najraje vzel svojo staro veselo palico (joystick) in med spletnimi zbirkami opuščenih iger pobrskal za dogodiščinami Lare Croft, da nadoknadim zamujeno.