Finska srhljivka? Hëll yëah, yöu håd më åt 'Finska'. Če si gre obetati vsaj približno kaj tako čudaškega kot je njihov jezik, potem smo na dobri poti. In zgodba ne razočara: v naselju ličnih hišic kot iz švedske IKEE živi mlada Tinja, najstniška gimnastičarka iz navidez popolne družine. Pripravlja se na šolsko tekmovanje, ki bolj kot deklico vzemirja njeno odločno mater, spletno ifluencerko z vlogom o lepoti idealnega družinskega življenja, ko v njihov dom nekega dne pomotoma zaide živahna vrana. Kmalu po dogodku dekle poleg poginulega ptiča v bližnjem gozdu najde skrivnostno jajce. Sklene ga negovati in greti kar v svoji sobi, dokler se ne mladiček ne bi izvalil. Vendar lupino pošastno velikega jajca kmalu prebije nekaj nedoumljivega, kar ni ravno ptič. Bitje je kot na mater navezano na Tinjo in sčasoma ji postaja nenavadno podobno; do nje se vede zaščitniško in skuša odstraniti vse, kar bi jo lahko ogrožalo. Sprevrženi odnos kmalu postane usoden in otipljivo krvav.
Režiserka Hanna Bergholm, ki ji je pri scenariju pomagal avtor bizarnih kratkih filmov Ilja Rautsi (Helsinki Mansplaining Massacre, Night of the Living Dicks), se brez pretirane nazornosti poslužuje groteskno izkrivljene optike in metafore prikrite groze izza belih predmestnih plotov (glej Blue Velvet), da bi prikazala odmaknjenost in težavnost čustvenega zorenja mlade protagonistke, ki nikjer ne najde razumevanja — niti pri mlačnem in podrejenem očetu ter zoprnem mlajšem bratu, še manj pri grozljivo obvladani in navidez prijazni materi, ki s trajnim nasmeškom od hčere zahteva popolnost. Eksistenca mlade Tinje je podobna čudaškim hladnim sanjam — kjer veš, da je nekaj hudo narobe, a ne moreš natanko določiti, kaj. V tem izmaličenem svetu freudovskih prenesenih pomenov Neila Gaimana ali Tima Burtona je sprejemljivo in normalno, da se mati kar tako odloči preseliti se k ljubimcu (ki je v resnici izjemno prijazen in sočuten moški, povsem drugačen od pravega očeta), ker bi končno rada poskrbela tudi za lastno srečo. A kmalu padejo maske neizživetih želja in dolgoletnih travm; družinska disfunkcija se ne more končati drugače kot tragično, vendar je tudi v tem že zametek preobrazbe in razvoja nečesa novega. Ne boljšega, le bolj prilagojenega.
Prevod naslova se v Googlu dobesedno glasi 'Zlobni grobovi' in zgodba s stilizirano alegorično podobo ter metaforičnostjo (pa tudi nekaterimi vizualnimi namigi) mestoma spomni na Hitchcockovi klasiki Psycho (1960) in zlasti The Birds (1963). Pri slednjem se še danes kdo zaman sprašuje, zakaj pravzaprav ptiči napadajo in kaj vse skupaj pomeni. Seveda ni pomembno, zakaj napadajo, saj sploh nikakršnih ptičev ni — gre zgolj za debeluhovo prispodobo agresivne zlonamernosti, manifestacijo ženske ali materinske posesivnosti, škodoželjnosti, ljubosumja, privoščljivosti in zavisti. Saj veste, ni je bolj hinavske in zahrbtne zlobe kot je estrogenska toksičnost med samimi ženskami. Finska zgodba bi bila težko tozadevno bolj pomenljiva in očitna; posebej v kombinaciji z arhetipom "pošastne dekliškosti" oz. psihosocialno tesnobo ženskega odraščanja, često zaznamovanega s simbolizmom prve menstrualne krvi — motivov, ki jih prinašajo že nekateri filmski kulti kot Carrie (1976) in smo jih videli tudi v poznejših žanrskih predstavnikih Ginger Snaps (2000), Jennifer's Body (2009), The VVitch: A New-England Folktale (2015), Raw oz. Grave (2016), Wildling (2018) in drugod. Hanne Bergholm je tukaj razmeroma premočrtna in neposredna: zloba se z matere neogibno prenaša na hčer. Potlačena patologija ženske, obsedene z nadzorom in usmerjene v kompenzacijo lastnih neuresničenih želja (sicer navzven omikane in idealne slike popolnosti), se prenaša na mlado Tinjo (Siiri Solalinna), katere dekliška nedolžnost in naivnost izgineta, namesto nje pa se kot v podtaknjenem kukavičjem jajcu razvije njena potlačena, divja plat, uničevalni doppelgänger Alii oz. zrcalni odraz — morda celo nezavedne in nenamerne — značajske indoktrinacije njene manipulativne pasivno-agresivne matere (Sophia Heikkilä je v srhljivi vlogi odlična). Kot bi režiserka sporočala staršem: pazite, čemu namenjate pozornost, kajti pozornost je ljubezen in ta vselej poskrbi za novo rast. Vprašanje je le, kaj bomo vzgojili s svojo bolečino in kaj se bo iz tega nazadnje izleglo.
kjer je antagonist manični Harry Potter (daleč najzanimivejši lik v filmu), v samoparodični kameo vlogi pa se za šalo pride pokazat dolgolasi pustolovec Brad Pitt — v nekakšno samoreferenčno norčavo satiro ali meta-parodijo nekdanjih akcijskih avantur, ki ne zabava s prigodami in domislicami, temveč s posmehovanjem sebi, samemu žanru ter njegovim likom in motivom.
Izbira igralske ekipe morda ni bila najbolj optimalna, saj oba osrednja lika ne premoreta ravno izraznega razpona, ki bi s pristno kemijo koga prepričal o resnični naklonjenosti, kot humoristična naveza pa delujeta kvečjemu solidno (ne ravno zabavni Tatum ves čas niha med bedakom in junakom, Pitt pa ima prekratko minutažo za kaj bolj zapomnljivega). In seveda imamo za komično razbremenitev ter odvračanje pozornosti tukaj tudi obvezno #Woke sidekick figuro v obliki debele črnke (Da'Vine Joy Randolph), ki jo iz nekega razloga osvaja starikavi latino-adam-sandler. Kaj pa drugega.
jaz pa ugotavljam, da me je v nasprotju z naklonjenostjo večine ljubiteljev žanra v umotvoru Collet-Serre že v osnovi zmotilo nekaj podobnega kot pri filmih The Purge (2013), Knock Knock (2015) ali nazadnje I Care a Lot (2020), kjer sem prav tako doživel nasprotno izkušnjo od večine filmoljubov. No ja, pri vsem se pač ne moremo strinjati. Te primere pripisujem posebni zvrsti kinematografskega prijema, ki ga recimo sijajno obvlada tudi Eli Roth, t.i. annoying movie — ki z osupljivo neskladnostjo dejanj in nestvarnih odločitev ter absurdno nespametnimi in nadležnimi liki kvečjemu iritira gledalca, ga z norčevanjem iz logike vzročno-posledičnega sosledja razbesni ter v njem zbuja prezir do filmskih ustvarjalcev. Razlog za nejevoljo? Scenarij, kajpak.
Pazite, ne govorim o zamiku nejevere, ki je pri žanru seveda nujen, temveč o verodostojnem filmskem kontekstu odnosov in vzajemnosti znotraj prikazane zgodbe, ki naj bi vzpostavil zaokroženo in dramaturško upravičeno celoto. Zlonamerna, nasilna, brezčutna, kruta deklica, skoraj neranljivo utelešenje peklenščka z domala nadnaravnimi močmi in neskončno sposobnostjo manipulacije? Ček. Trpeča mati, preganjavična nekdanja alkoholičarka, ki ji nihče ne verjame? Ček. Dobrodušni in lahkoverni oče, ki zaupa čudaški posvojenki, ne pa lastni ženi in biološkim otrokom? Ček. Zavedena psihiatrinja, ki z nestrokovnimi nasveti celo škoduje svoji bolnici, namesto da bi ji pomagala? Ček. Popolna odsotnost širšega konteksta, organov pregona, socialnih služb, zdravega razuma in obče logike delovanja družbe? Ček. In nazadnje še sprevržena, kontroverzna sporočilnost in poanta celotne zgodbe: pazite, koga posvojite? Dobesedno vsakdo in vse v filmu deluje zgrešeno, narobe, nesmotrno, neresnično in v nasprotju s poistovetljivo človeško izkušnjo. Čaka vas eden najbolj šokantnih preobratov v srhljivkah (mimogrede: hormonska motnja hipopituitarizem je nekaj povsem drugega in nima nobene zveze s prikazom), če kot pozitivno pojmujete nekaj takega kot denimo razkritje antagonista v bizarki Malignant (2021) Jamesa Wana.
V kratkem času je treba pojesti čimveč in čim hitreje; če kateri nesrečnik obdrži kakšen priboljšek za pozneje, sledi takojšnja kazen v obliki neznosne vročine ali mraza, dokler se oportunisti ne znebijo presežkov. Vsakih trideset dni jetnike omamijo s plinom in potem z žrebom naključno prerazporedijo v druge celice, bodisi navzgor ali navzdol po lestvici privilegiranosti.
Glavni junak Goreng (goreng, 'pečen', kot pri jedi nasi goreng oz. pečenem rižu), ki je s seboj prinesel najljubšo knjigo Don Kihot, je tako kot njen junak naiven idealist v boju z mlini na veter, ki ne vidi sveta, kakršen je v resnici; vendar je dovolj dojemljiv, da sproti odkriva koruptivnost in neuravnoteženost sistema. Njegov izkušeni sojetnik Trimagasi (terima kashi, 'hvala'), ki je za edini dovoljeni predmet med bivanjem v celicah izbral ostri kuhinjski nož, je oportunistični prilagojenec, ki bi za golo preživetje naredil vse (podobno kot zaporniški ptič Rennes v Kocki), vendar mu ta sebičnost dolgoročno ne pomaga. Razumska in navidez sočutna Imoguiri (imogiri, pokopališče kraljev v Yogyakarti), ki je s seboj pripeljala psa, je okorela birokratka in nekdanja uslužbenka kaznilnice (Antonia San Juan, najboljši lik iz Almodóvarjevega Vse o moji materi), ki ne more sprejeti dejstva, da uprava oz. oblast ne upošteva pravil, ki jih je sama postavila (denimo tega, da sistem ne dopušča mladoletnih). Če odštejemo razumevajočega in v nujnost prevrata prepričanega Baharata (baharat, 'poper' ali 'začimba') in starega modreca Brambanga (brambang, vrsta čebule), ostane še tragični materinski lik Miharu (miharu, 'čudovito jasno nebo'), ki v morilskem obupu in zoperstavljanju vsem, ki jo skušajo ustaviti, išče svojo izgubljeno hčer. Vse to so liki v predstavi družbenih razmerij, ki se vsak na svoj način upirajo življenjski situaciji in iščejo zveličanje; četudi bodo v ultimativnem razočaranju in grenkem spoznanju, da so z razčlovečenjem tudi sami postali del sistema, svojim oblastnikom skušali poslati nazaj le še sporočilo o svoji neuklonljivosti in neomajni moralni integriteti. Ali pač? In mimogrede: smo se o svojih vladarjih, za katere očitno veljajo drugačna pravila (saj so zakone napisali sami), zlasti v času koronavirusne krize resnično kaj naučili?
