Ogleda komedije, ki so jo poslovenili v Zapelji me, če me moreš, sem se lotil brez vsakršnih pričakovanj. Oba osrednja glumača, Charlize Theron in Seth Rogen (The 40 Year Old Virgin, This Is the End, The Interview, The Disaster Artist), sta mi sicer všeč — in zanimalo me je, kako se bosta v prvem tovrstnem sodelovanju odrezala kot soigralca. Zlasti, ker prelestne in vselej zanimive oskarjevke Charlize (The Devil's Advocate, Æon Flux, Snow White and the Huntsman, Dark Place, Mad Max: Fury Road) načeloma nismo vajeni v komičnih vlogah (razen v budalaštini filmskega šalabajzerja Setha MacFarlana A Million Ways to Die in the West, ki pa se je kaže izogniti).
"Zapelji me, če me moreš" se na trenutke spogleduje z žanrom politične satire — še posebej, kadar pokaže, kaj vse mora ženska v politiki prenesti, če hoče ostati v ringu z veliko manj kompetentnimi moškimi — a premore dovolj šal na temo masturbacije, neumestnih erekcij in drog, da ne bo dolgočasila ljubiteljev Rogenovega opusa. [...]
Charlize Theron igra Charlotte Field, ameriško zunanjo ministrico v kabinetu predsednika Chambersa (Bob Odenkirk), ki je kombinacija topoumnosti Georgea W. Busha in obsedenosti s slavo, ki je ne zna skrivati Donald Trump. Ministrica je več kot kompetentna političarka, ki pa je morala zasebno življenje v celoti podrediti svoji karieri. Edini približek ljubezenskemu življenju, s katerim se lahko pohvali, je piarovska romanca s kanadskim premirjem (Alexander Skarsgård je odličen kot nekakšna sluzava karikatura Justina Trudeauja), ki se odvija samo pred kamerami. [...] Na tej točki se seveda pojavi Fred Flarsky (Seth Rogen), povaljan novinar, ki je pripravljen požgati vse mostove za sabo, ko alternativni časopis, za katerega piše, odkupi korporativni reptil tipa Rupert Murdoch (Andy Serkis). Medtem ko se vdaja pijanskemu samopomilovanju v družbi najboljšega prijatelja (O'Shea Jackson Jr.), na neki zabavi naleti na Charlotte. Poznata se še iz otroštva, ko sta odraščala v isti soseski, je bila Charlotte Fredova varuška (tukaj je na vrsti tista šala z neumestno erekcijo). Ker ji javnomnenjske raziskave pripisujejo "premalo smisla za humor", ministrica prisluhne svoji intuiciji in Freda rekrutira za pisca govorov. Sledijo klasične žanrske kolobocije, ki vžgejo romantično iskrico med protagonistoma. —Ana Jurc, RTV SLO MMC
Tudi če odštejemo politično zajedljivost (z očitnimi namigi na brezmožgansko in predsodkov polno Trumpovo administracijo), trendovske motive ženskega opolnomočenja (#MeToo) oziroma oportunizem prikaza spolne emancipacije, pričakovane Rogenove seksualno-straniščne gege in pop-kulturne reference, po mojem skromnem mnenju ostane dovolj substance za zabavno, lahkotno, ne preneumno in vendarle dovolj nekonvencionalno romantično komedijo, ki prepriča zlasti z izvrstno vzajemnostjo med glavnima likoma. Rogenova intelektualistično-geekovska retorika je še vedno duhovita (glej tudi Knocked Up ter Zack and Miri Make a Porno), Charlize je vsaj mestoma presenetljivo smešna, podporni liki so dobro izbrani (June Diane Raphael in Ravi Patel sta v stranskih vlogah hilarično zabavna), dramaturška linija pa v kar dveurnem filmu povečini tekoča in kratkočasna. (Verjetno bi bil film lahko tudi nekoliko krajši, pa ne bi izgubil česa bistvenega.)
Vidim in berem, da so mnenja kritiške srenje precej deljena, kar je mogoče pripisati (pre)visokim merilom; a kljub hollywoodski redukciji na najmanjši skupni tematski imenovalec in ob dejstvu, da je komedija najzahtevnejši žanr, gre vendarle za dokaj nepretenciozen žanrski projekt, ki skuša gledalca zabavati in ga spomniti, da se stereotipnim vzorcem navkljub nasprotja včasih prav zares ujamejo v kaotično-ustvarjalno ravnovesje, ki dokazuje presenetljivost in nepričakovanost življenja. Osebno mi je bilo to dovolj za očarljivo, prijetno poletno filmsko doživetje, zlasti pri ogledu v dvoje (četudi ne gre ravno za komično mojstrovino); posebej v luči tega, kako nepopisno debilnih in naravnost žaljivih hollywoodskih kvazi-smešnic smo deležni zadnje čase.
Razen tega sta Elizabeth Banks (
