At Eternity's Gate (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ameriški slikar ter scenarist in režiser Julian Schnabel je filmski avtor razmeroma maloštevilnih, vendar skrbno izbranih in premišljeno zastavljenih biografskih upodobitev, udejanjenih izpod različnih mednarodnih produkcij. Doslej je posnel vsega pet celovečercev ter en dokumentarec — in ne bi bilo pretirano reči, da je večina njegove kinematografije visoko nadpovprečna, cineastično unikatna in značajsko-ekspresivno izjemna.

Edinstvene študije osebnosti nekaterih ustvarjalnih posameznikov so prevladovale v filmskem delu Juliana Schnabla, začenši z njegovim prikazom newyorškega sodobnega sveta v Basquiatu (1996), upodobitvijo kubanskega pesnika in romanopisca Reinalda Arenasa v drami Preden se znoči (2000) ter intimnim portretom bolezenske negibnosti francoskega urednika in pisca Jean-Dominiqua Baubyja v Skafandru in metulju (2007). A morda še nikjer ni lastnih slikarskih izkušenj in vpogleda v umetniški proces Schnabel nanesel tako obsesivno kot v nebrzdanem portretu bolečih in nenavadno produktivnih zadnjih let v življenju Vincenta van Gogha, ki ga Willem Dafoe utelesi z jedko lucidnostjo prave norosti. —David Rooney, The Hollywood Reporter

Schnabel torej prinaša izsek življenja slavnega nizozemskega post-impresionističnega slikarja Vincenta van Gogha (čigar srednje ime je bilo Willem, enako igralcu, ki ga tokrat upodablja), ko se je leta 1888 preselil v Arles v francoski Provansi, z željo, da bi tam ustanovil slikarsko komuno. Čas umetnikovega čedalje očitnejšega pogrezanja v blaznost — bržčas pospešeno tudi s strastnim uživanjem absinta — je najbolj zaznamovalo sodelovanje s tedaj veliko slavnejšim Paulom Gauguinom (Oscar Isaac), s komer sta nekaj časa skupaj slikala v legendarni "rumeni hiši"; tam je nastalo nekaj najslovitejših del blodnjavega in z bolestnim umom trpinčenega van Gogha. (Ki je bil sicer izjemno ploden in bliskovito hiter ustvarjalec; naslikal je kar 2100 umetnin, od tega 860 oljnih slik, vključno s krajinami, tihožitji in portreti, večinoma v zadnjih dveh letih življenja.) Spor in razdor med njima, skupaj z vse številnejšimi nesoglasji s krajani in neodobravanjem okolice, je van Gogha pognal čez mejo zdravega razuma (epizoda z odrezanim ušesom je prikazana všečno nesenzacionalistično in zgolj obrobno); po hospitalizaciji v lokalni bolnišnici so se množili prividi in psihični izpadi, nakar se je šel hudo depresivni van Gogh prostovoljno zdravit v umobolnico Saint-Paul, nekdanji samostan v provansalski vasici Saint-Rémy (med drugim Nostradamusovem rojstnem kraju). Skozi zamreženo okno celice opazujoč je tam naslikal slovite Nasade oljk, vijugavo nestvarno Zvezdnato noč in tarnajočega Užaloščenega starca oziroma Pred vrati večnosti (od koder je film dobil naslov), leta 1890 pa se je umaknil v severozahodno pariško predmestje Auvers-sur-Oise, da bi bil bližje osebnemu zdravniku Paulu Gachetu (Mathieu Amalric) ter ljubljenemu mlajšemu bratu in svojemu dobrotniku Theu van Goghu (Rupert Friend). Še istega leta je v nejasnih okoliščinah umrl za posledicami strelne rane v prsih (ki si jo je najverjetneje zadal sam, čeprav o tem obstajajo nekatere alternativne teorije zarote).

Z vizualno pretanjenostjo in s sijajnim občutkom subjektivnega dojemanja sveta, pogosto z bližnjimi posnetki razbrazdanih obličij ali izkrivljeno zabrisano širokokotno perspektivo (s čudovito fotografijo Benoîta Delhomma), brez pretenzij, da bi zajel vse njegovo življenje ali da bi se držal uveljavljenih biografskih vzorcev, Julian Schnabel občuteno slika Vincenta van Gogha in njegov tesnobni notranji svet, kakor bi ga slikar verjetno upodobil tudi sam. Barvna paleta je s kontrastno hladnimi in toplimi barvami slična van Goghovim platnom, ki odslikujejo nedoumljivo slikarjevo razumevanje sebe in sveta: "Na način, kot ga ni dojemal nihče drug." Med globoko panteistično načelnostjo in negotovost lastne percepcije razdvojeni van Gogh je čutil obsesivno, malone terapevtsko potrebo po slikanju. Šele njegovi nasledniki so mnoga leta pozneje odkrili nadstvarno moč in silovitost njegovih podob, s katerimi je nehote postal eden najbolj vplivnih slikarjev v zgodovini zahodne umetnosti (ter po Rembrandtu najslavnejši holandski umetnik sploh).

Glede na pičlo odmerjene dialoge je Willem Dafoe nič manj kot briljanten (nominacija za oskarja za glavno moško vlogo); morda gre za njegovo najbolj ekspresivno in nizkoprofilno sočutno vlogo po razvpiti Zadnji Kristusovi skušnjavi (1988) Martina Scorseseja. Prestižna nagrada Ameriške akademije bi bila zaslužena, četudi je film izrazito ne-hollywoodski. Kljub izjemni vizualni in značajski doživetosti ga namreč pesti kolebava dramaturgija in pomanjkanje pripovednega fokusa; zgodba se odvija sila počasi, s časovnimi preskoki in subjektivnimi prebliski, redki pogovori pa so monotoni in brez igralske interakcije. Seveda je jasno, da je želel Schnabel z abstraktno introspekcijo prikazati duševno stanje "norega" in obubožanega Vincenta (in to mu uspe sijajno), a morda ne bi bilo nápak, če bi se ob tem vendarle osredotočil še na nekatere otipljivejše vidike njegovega tragičnega življenja, predvsem širši časovni razpon notranjih vzgibov, ki so kot kakšna kreativna kompenzacija arhetipsko nesrečnega umetnika porodili enega najbolj čislanih slikarjev, kar jih poznamo. Mimogrede: njegove slike so še danes množično zastopane na seznamu najvišje ocenjenih ali najdražje prodanih umetniških del vseh časov. Nedavno sta ga filmska ustvarjalca Dorota Kobiela in Hugh Welchman počastila tudi s sijajno animiranim Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost (2017), katerega ogled toplo priporočam.

Overlord (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Hibrid vojne akcijade in okultne skoraj-B-grozljivke je šele drugi celovečerni projekt avstralskega scenarista in režiserja Juliusa Averyja po njegovem prvencu, kriminalnem trilerju Son of a Gun (2014). Film je s svojo tvrdko Bad Robot Productions podprl celo čudežni deček J. J. Abrams (Star Drek, Star Trek Into Darkness, Super 8, Star Wars: The Force Awakens), ki se je menda domislil tudi zgodbe. Sprva naj bi bila del kinematičnega univerzuma Cloverfielda (ki sta mu sledila 10 Cloverfield Lane in slabo sprejeti The Cloverfield Paradox), tržno povezanega z viralnim marketingom, vendar je idejo kmalu opustil in umotvor zastavil samostojno. Scenarij je potem napisal Billy Ray (Volcano), izpilil in dokončal pa žanrski specialist Mark L. Smith (Vacancy, Martyrs, The Revenant).

Operacija Overlord ali operacija Neptun je bila največja pomorsko-zračna desantna operacija v zgodovini vojskovanja, katere namen je bilo odprtje že dolgo pričakovane druge fronte, ki bi razbremenila rusko-nemško vzhodno fronto, ter hkrati obkoliti Tretji rajh. Operacija se je začela 6. junija 1944 z nočnim letalskim desantom pred glavnim izkrcanjem v zgodnjih jutranjih urah na obalah Normandije, kjer se je prvi dan operacije izkrcalo okoli 160.000 zavezniških vojakov. —Wikipedija

Moram priznati, da zelo cenim odločitev o cenzorski oznaki 'R', saj zadnje čase mukoma prebavljamo ridikulozne, generične 'PG-13' grozljivke, ki z oportunistično mainstreamovsko naravnanostjo (na ciljno občinstvo mlečnozobcev z motnjo pozornosti) množično zdravijo nespečnost in zbijajo povprečje žanrske kakovosti na ničlo. Pa je zavoljo tega Overlord res tako posrečena zadeva — kakor dajejo slutiti tudi sila naklonjene, prizanesljive recenzije? Hja, relativno gledano. Vsekakor je svetlobne milje boljši in izvirnejši od iztrebkov zadnjega časa tipa Halloween ali The Predator ali The Nun in podobnih zmazkov filmske hitre hrane; v malce širši primerjalni luči pa je kljub obči zabavnosti hitro jasno, da gre za skupek že videnih motivov in mešanico arhetipov, ki s prepoznavnostjo delujejo tržno preračunljivo in vsebinsko formulaično.

Povezava nacističnega rajha in okultnih znanosti že dolgo fascinira občinstvo (obstaja celo posebna kategorija cineastičnih naci-zombijad, svašta), vsaj od filmov Shock Waves (1977), Lov za izgubljenim zakladom (1981), Hellboy (2004), Outpost (2008), Død snø (2009), Prvi maščevalec: Stotnik Amerika (2011), Frankenstein's Army (2013), novejših derivatov franšize Puppet Master in tako dalje. In seveda smo na domačih abakih svojčas radostno nabijali tudi Castle Wolfenstein ter poznejši Wolfenstein 3D (ki ga je nasledila še uspešnejša prvoosebna streljačina Doom), kjer smo rešetali do zob oborožene mutantske zombi-nacije. Vsekakor je treba priznati, da J. J. dobro razume to interaktivno stripovsko plat in jo zna — v povezavi s temačno retrofuturistično vizualnostjo (Laurie Rose, Fabian Wagner), nepopustljivo dinamiko in sočno visceralnostjo — učinkovito vkomponirati v svoje izdelke.



Skratka: zgodba o gverilskem vodu ameriških padalcev, ki morajo tik pred zavezniško invazijo na Dan D (glej Reševanje privatnika Ryana) v zaledju za sovražnikovo črto uničiti komunikacijski stolp v močno zastraženi francoski vasi (a pri tem v podzemnem laboratoriju naletijo na skrivne nemške eksperimente zdravljenja hudo ranjenih in obujanja že mrtvih vojakov), deluje presenetljivo kratkočasno. Za značajsko ekspozicijo in razvoj likov si po vrtoglavo akcijskem letalskem prologu in medias res vzame ravno toliko časa, da so všečni in dovolj zanimivi (dasiravno je Jovan Adepo kot trendovsko temnopolti lik pretirano klišejski dobri fant, Kurtov sin Wyatt Russell malce preveč slaboritniški in premalo karizmatičen za vojaško inačico antiherojskega falota 'Kače' Plisskena, stereotipni naci-zlobnež Pilou 'Greyjoy' Asbæk pa v slogu Batmanovega Dvoličneža spominja na podobno premočrtnega Michaela Shannona v Obliki vode), politično korektno kvoto kulturne /rasne /spolne diverzitete pa izpolnjuje še neslavna odpornica Shosanna oziroma odločna poročnica Ripley oziroma Mathilde Ollivier z metalcem ognja. Bodimo odkriti: gre za veliko bolj carpenterjevski film od zadnje Noči čarovnic (2018) šeprtljavega Davida Gordona Greena.

Overlord je sredi vsesplošne hollywoodske konfekcije razmeroma privlačen, a vendar kokičarski izdelek, ki se zaveda svojega dometa in funkcije ter ne utruja s (kvazi)nekonvencionalnostjo ali pretenciozno subverzivnostjo. Tega mu pač ne moremo šteti v zlo.

Velvet Buzzsaw (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Kako lepo je videti film, ki ne trobi v isti oportunistični rog trendovske politične korektnosti, socialno-pravičniškega bojevništva in jebene ženske emancipacije (#MeToo), s kakršnimi nas v nedogled in ad nauseam zasipa svetohlinski Hollywood (če s tekočega traku ravno ne bljuva super-junaške akcije), temveč ima dejansko kaj povedati. Scenarist in režiser Dan Gilroy je v črnogledem prikazu sodobne družbene patologije Nightcrawler (2014) naravnost blestel, temačni triler pa so povzdignili tudi brezhibni igralski nastopi, med njimi v prvi vrsti vselej odlični Jake Gyllenhaal (Donnie Darko, Prisoners, Enemy, Southpaw, Demolition, Stronger, The Sisters Brothers). Jedek psihosocialni komentar se drži tudi njegovega najnovejšega projekta, ki ga je po premieri na nedavnem festivalu indie kinematografije Sundance splavil vsemogočni Netflix — ter prinesel eno zanimivejših filmskih izkušenj v zadnjih mesecih.

Dveurna pripoved se odvija v privilegiranem svetu visoke umetnosti, snobovskih kritikov in premožnih lastnikov trendovskih likovnih galerij v Miamiju, kjer razstavljeni artefakti dosegajo vrtoglave cene, elitna peščica umetniških posrednikov pa med seboj tekmuje, kdo bo kakšnemu plehkemu bogatašu dražje prodal kateri primerek. Artističnim delom arbitrarno določa ceno vase zaprta skupnost na čelu z vplivnim kritikom Morfom Vandewaltom (Jake Gyllenhaal): njegova pozitivna recenzija požene povpraševanje v nebo, slaba kritika pa čez noč uniči in pokoplje umetnika. Čudaški kipi in groteskne inštalacije so absurdni eksponati brez lastne vrednosti; prestižna srenja umetniških "poznavalcev" je tista, ki da družbeni smetani vedeti, kaj kupiti in za kakšno ceno.



I came to the museum because I wanted to change the world through art. But the wealthy vacuum up everything, except crumbs. The best work is only enjoyed by a tiny few. And they buy what they're told. So, why not join the party?

Ambiciozna mlada umetnostna posrednica Josephina (Zawe Ashton) po naključju naleti na neprecenljivo zbirko mračnih, pretresljivih slik, ki jih je zapustil skrivnostni, umrli slikar Vetril Dease brez dedičev in svojcev; peklenske umetnine kot odraz blaznega uma izpričujejo duševno stisko trpinčenega umetnika, čigar poslednja želja je bila, naj njegova brezbožna platna uničijo. Namesto tega se slike znajdejo na razstavi preračunljive lastnice galerije Rhodore Haze (Rene Russo), kjer kot nezaslišano pristna slikarska ekspresija likovnega mojstra povzročijo mrzličen pretres na tržišču zbirateljev in zasebnikov. Vendar imajo morbidne podobe lastno voljo in moč (Dease je za barvo uporabljal svojo kri), da se polastijo vsakogar, ki v resnici ne razume umetnosti in kogar edini motiv je zaslužkarski. V grozljivih okoliščinah tako umrejo tatinski uslužbenec Bryson (Billy Magnussen), naduta muzejska kuratorka Gretchen (Toni Collette) ter manipulantski umetnostni posrednik Jon Dondon (Tom Sturridge), vendar srhljivih smrti še zdaleč ni konec: v strašljivo avtentičnih podobah vtisnjeni duh pokojnega slikarja se bo znesel nad vsemi pohlepneži in špekulanti, ki ne znajo ali nočejo doumeti sporočilnosti in prvobitnega smisla umetnosti. Le iskreni avtorji grafitov s socialnega dna (Daveed Diggs) in zapiti umetniki, ki zaman iščejo nekdanji navdih (John Malkovich), bodo deležni milosti somišljenika, da bodo lahko nadaljevali plemenito poslanstvo. In bizarne slike? Znašle se bodo tam, kjer jim je mesto: med običajnimi ljudmi odprtega duha. Jih bodo znali ceniti?

Že naslov — ki morda namiguje na avantgardno rokovsko zasedbo Velvet Underground slavnega Louja Reeda — daje slutiti satirično premiso o brezsramni komercializaciji neotipljivih duhovnih vrednot, ki ji je podlegel ponoreli sodobni svet neoliberalne paradigme (s čimer se je Gilroy ukvarjal tudi v prejšnjih filmih). Vrednost stvarem se določa umetno, docela subjektivno in s partikularnimi interesi oportunistov; umetnikov izraz gorja in bolečine je v sprevrženi kapitalizaciji omejen na tiste, ki za prenos človeške izkušnje mastno plačajo. Človeška nrav je na veke nespremenljiva, častihlepnost, nečimrnost in izkoriščevalski čut pa njegova poguba.



Film celostno bržčas ne dosega kot rezilo ostrega Gilroyevega prvenca (vmes je posnel še za oskarja nominirano pravniško dramo z Denzelom Roman J. Israel, Esq.); dalo bi se mu očitati nekoliko raztresen pripovedni fokus, mestoma neuravnoteženo mešanje žanrov oziroma kinematičnih domen realnega in nadnaravno-simbolnega ter začuda neposrečen casting (z neprepričljivo novinko Zawe Ashton v pomembni osrednji vlogi in vnovič neizkoriščenim Malkovičem Malkovičem v stranski). Vendar dramaturško in tematsko vijuganje suvereno kompenzira z odlično stilizirano vizualno komponentno prekaljenega direktorja fotografije Roberta Elswita (Boogie Nights, 8MM, Magnolia, Syriana, There Will Be Blood, Inherent Vice, Gold, Suburbicon), ki spominja na filme kot Nocturnal Animals (spet z Gyllenhaalom in Zawe), ter vzdušno glasbeno podlago maestra Marca Beltramija in njegovega skladateljskega kolega Bucka Sandersa. (Danov brat dvojček John Gilroy je spet poskrbel za fluidno montažo, medtem ko njun starejši brat, režiser in scenarist Tony Gilroy, tokrat ni aktivno sodeloval.) In epilog? Likovna umetnost — ali celo vsa umetnost nasploh — bi morala biti stična točka med artistom in slehernikom, srečanje sorodnih duš in pristen izraz umetnikovih muk doživljanja sveta. Kot ekskluzivna, dobičkonosna dejavnost izbrancev sicer ruši skladnost in moralni red sveta, s tem pa ne upravičuje niti lastnega obstoja niti svoje resnične vrednosti.

Puppet Master: The Littlest Reich (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Če si neozdravljiv metal filmski geek (velja tudi za punce), čudaško navdušen(a) nad sprevrženimi nizkoproračunskimi B-grozljivkami z videokaset iz osemdesetih — ki so tako trapasto groteskne (ang. campy), da so v svoji gnusni bizarnosti že kar zabavne (Sam Raimi ali Peter Jackson na začetkih kariere) — potem nemara poznaš serijo Gospodar lutk, ki se je začela z izvirnikom Puppet Master (1989) v režiji Davida Schmoellerja in je pozneje navrgla kar deset nadaljevanj (ter crossover-derivat Puppet Master vs. Demonic Toys). Na platnenih stolčkih so sedeli David DeCoteau, Jeff Burr in nekajkrat celo sam ustvarjalec franšize ter njen producent Charles Band. Zgodba spremlja mehanske zbirateljske lutke, uročene s starodavno egipčansko kletvijo, ki jih zlobni gospodar André Toulon kot miniaturne ubijalske marionete izkorišča za mesoreznico med človeško perjadjo. Vsaka morilska figurica ima svoje posebnosti in metode pobijanja; tukaj so gotski bledoličnež Blade z ostrim pipcem, Decapitron z izmenljivimi glavami, norčavi klovn Jester, nenavadno močni Pinhead, peklenski Torch s plamenometalcem, s pijavkami opremljena Leech Woman in tako naprej. Saj vem: le komu se to ne bi zdelo fascinantno in totalno kul, ne?



V napetem pričakovanju njegovega najnovejšega projekta Dragged Across Concrete (2018) sem si za krajšanje časa torej sklenil ogledati že za predlanski Samhain napovedani umotvor, pod katerega se je nadarjeni ameriški filmar Steven Craig Zahler (Bone Tomahawk, Brawl in Cell Block 99) izjemoma podpisal le kot scenarist, dočim sta režijo prevzela njegova švedska kolega Sonny Laguna in Tommy Wiklund. Nisem prepričan, ali se ne bi Zahler bolje odrezal v obeh vlogah (hočem reči: seveda bi se), a kakorkoli že: model ni samo fantastičen (multi)žanrski mojster sila nekonvencionalnih pripovednih prijemov, temveč tudi velik ljubitelj zgoraj omenjenega tipa kinematografije, čisti nerd za filmske klavščine. To se tokratnemu projektu v produkciji kultne ameriške revije Fangoria in distribuciji RLJE Films (Shivers, Bad Taste, My Name is Bruce, Terminal) še kako pozna; s tem film rešuje čistega absurda, kakršen pritiče ne le nemiselnemu n-temu nadaljevanju (ki je v resnici bolj reboot ali re-imaginacija), temveč tudi njegovemu pripovednemu kontekstu in tematski premisi. O tem, da krvava jebačina cilja na partikularno občinstvo in tržno nišo, priča že glumaška zasedba. Če se v isti groteski pojavijo platinasti germanski mišičnjak Matthias Hues (Dark Angel, Fists of Iron), svetlolasa kraljica kričanja Barbara Crampton (Re-Animator, From Beyond, You're Next, We Are Still Here, Death House), iz filmskega naftalina povlečeni Michael Paré (Eddie and the Cruiser, Streets of Fire, The Philadelphia Experiment, The Virgin Suicides), v osrednjem liku antagonista pa sam strašljivi žanrski veteran Udo Kier (Suspiria, Ace Ventura: Pet Detective, Johnny Mnemonic, The End of Violence, End of Days, Shadow of the Vampire, The Mother of Tears, Iron Sky, Brawl in Cell Block 99), potem je bržčas jasno, kam prislovični pes taco moli. Filma gotovo ne bomo videli v Koloseju ali Cineplexxu; je tiste sorte, ki kliče po domačem ogledu v družbi cineastičnih somišljenikov ter znatne količine hmeljevega zvarka in opojnih substanc.



Sumim, da je imel Zahler vendarle prste vmes tudi pri nastajanju celovečerca, ali pa tudi ne — ampak zanimivo, kako kratkočasen izdelek je nastal kljub obči ridikuloznosti. Nobenega digitalnega efekta ali zelenega zaslona, zgolj praktični učinki, prostetika in maska. Nepretenciozno samozavedajoč se film, ki je z retro-vizualnim slogovnim občutkom, kakršnega se ne bi sramoval Ti West (The House of the Devil, The Innkeepers, In a Valley of Violence), namenoma "tako slab, da je pravzaprav dober", se z nesramnim ignoriranjem trendovskih vzorcev in privzetih konvencij niti za trenutek ne meni za običajno pripovedništvo, postopno grajenje dramaturške doslednosti, karakterizacijo likov in logiko zamika nejevere — ampak s hilarično črno-humorno politično nekorektnostjo tolče naravnost v obraz. Golota in priložnostni seks protagonistov? Ček. Morilske naci-lutke, ki ciljajo na istospolno usmerjene, temnopolte, Žide in nevredne pripadnike nižjih družbenih razredov? Ček. Figurica, ki se skozi spolovilo noseče črnke siloma prebije v maternico in kot osmi potnik predre njeno trebušno steno skupaj z nedonošenim otrokom? Ček. Dekapitacija naivneža med olajšanjem v stranišču, da njegova odsekana glava pade v umazano školjko, medtem ko inertno telo še nekaj trenutkov urinira na lasten obraz? Ček. Trojica sila poistovetljivih, všečnih glavnih junakov (Thomas Lennon, Jenny Pellicer, Nelson Franklin) poskrbi za potrebno identifikacijo in počlovečenje, vendar se zgodba nazadnje znebi tudi slednjih (skoraj vseh) in tako za seboj razbije še poslednji stereotip. Iztegnjen sredinec dolgočasni hollywoodski predvidljivosti in subverziven, malone stripovski pomežik ljubiteljem neke preživete žanrske forme, ki je bila veliko zabavnejša in pomenljivejša od današnje puhle, generične konfekcije. Škoda le, da gre vendarle samo za še en sequel in ne docela izviren koncept.

Železne stopinje (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Da je nacionalka predvajala dokumentarec Denisa Brnčiča (v režiji Jureta Gorjanca) ob pol enajstih zvečer v soboto, 26. januarja 2019, poldrugo leto po njegovem nastanku, veliko pove o odnosu države do težkometalne glasbene zvrsti: še vedno je marginalizirana in potisnjena med staromodne subkulturne bizarnosti — medtem ko javna televizija še kar (in že kar privzeto) po liniji najmanjšega nevrona nabija narodno-zabavne oddaje z govejo glasbo za govejo populacijo. Sramota in predvsem škoda; ako bi zlasti več mladih dobilo priložnost za vpogled v glasbeno zgodovino sveta in znotraj njega vlogo naše male Kokoške, bi morda na novo odkrilo neki izjemni del muzikaličnega bogastva, katerega pomembna zapuščina obstaja še danes in bo, kot kaže, preživela še dolgo — čeprav je že v devetdesetih letih 20. stoletja, ko so iz nekega razloga kraljevali grunge in britpop (da o hiphopu ne govorimo), veljala za preživeto. Ampak koga briga. "The nineties fucking sucked," je odkrito in jasno povedal Mickey v Rokoborcu (2008).

Govor je seveda o pretežno osemdesetih, ko je v drugem planu — mimo punka, popa in lojtrice domačih — v Novih Jaršah in proti Fužinam vzniknila metalska scena, ki je hitro okužila del mladine in nekaj izkušenih mačkov. Vse to je Denis izkusil neposredno na lastni koži ter se s pomočjo režiserja Jureta Gorjanca odločil, da nam zgodbo posreduje, empirično in iskreno, z vsem, kar sodi zraven. —Gregor Bauman, SIGIC

Velik del dokumentarca je posvečen do današnjih dni še vedno največjemu slovenskemu heavy metal bendu, Pomaranči. Možnost imamo prisluhniti vsem petim originalnim članom, z Mijom Popovičem na čelu. Marsikdo se recimo vpraša, kako je njihova glasba preživela takratno cenzuro, kako je Madbringer lahko izšel v celoti v angleščini, in tako naprej. Železne stopinje ponujajo odgovore. Ni pa tu samo Pomaranča. Prisluhnemo lahko tudi trem legendam Lenih Kosti, Mešeju in Slokarju iz Brezna Zla, ter še parim besedam o sledečih Requiem. Zagotovo je zanimiva tudi superglasna trojica Sneguljčica, ter prva slovenska glam zasedba Krom — kje v tistih časih najti glamerske cunje, nam zaupata Sergej Pobegajlo in Dejan Došlo. Z razvojem in diferenciacijo metala se pojavi tudi prvi slovenski speed, Turbo (govori Miro Mutvar) ter trash s Sarcasm (Aleš Blaznik in Klemen Renko). —Anja Rijavec, Rocker.si

Menda se večine ljudi do konca življenja drži glasbena zvrst, ki so ji organsko podlegli v formativni fazi najstništva in adolescence (s pomembnim vplivom starševskega vzora in socialnega okolja); v mojem primeru je bil to rock in, kot njegov posebej sočni del, heavy metal. (Še danes poslušam Judas Priest, Iron Maiden, Helloween, Metallico, Black Sabath in druge težko-kovinarske dedke. Sicer pa je itak vse to rokenrol, kakor je vselej trdil Lemmy.) Intenzivna, libidinalna glasba, ki s telesnimi zvoki obuja prvinska čustva, neposredno nagovarja čut za pristno človečnost, pravičnost in skladnost moralne drže ter integritete. Da ne bi bilo pomote: gre za visoko kakovostno, virtuozno izvedeno glasbo z bogato kulturno-civilizacijsko substanco in odkrito socialno angažiranostjo, ki je pogosto spregledana. Ampak glasba kot del (pop)kulture se, tako kot še marsikaj drugega, suka v ponavljajočih se ciklih; samo vprašanje časa je, kdaj bodo njene odlike načina življenja na novo odkrite. Ne gre več za golo nostalgijo in retroaktivnost starih prdcev — pač pa trajno vrednost in univerzalne vzorce vsega, kar kaj velja. In navsezadnje je tukaj informativna sestavina: razen zabavne predstavitve najvplivnejših slovenskih kovinarskih skupin (Sneguljčica, Mary Rose, Lene kosti, Brezno zla, Turbo, Sarcasm, Heavy Company, Krom in seveda Pomaranča) tudi beležka o ljudeh, ki so soustvarjali tedanjo glasbeno sceno; recimo Tamara Pirih, urednica rubrike Metal Mix v reviji Antena, ali Saša Einsiedler, voditeljica legendarne televizijske oddaje Glasbeni ropot. (In opomnik o obstoju glasbene akademije MetalRock.)

Glasbeni dokumentarni film Železne stopinje, ki je bil v celoti financiran z donatorskim denarjem, je poklon trdoživim predstavnikom težkometalne glasbe, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja pustila močan pečat na slovenski glasbeni sceni. Avtorji filma skozi pričanja glavnih tedanjih predstavnikov slovenskega heavy metala poskušajo ovekovečiti duha tega obdobja slovenske glasbe za prihodnje generacije. —Zdenko Matoz, DELO

Dokumentarcu se sicer nekoliko pozna amaterski pristop in tehnična nedodelanost (želel bi si več glasbenih vložkov, ki pa so po drugi strani pogojeni z arhivsko dostopnostjo), vendar to kompenzira z občutenim ljubiteljstvom in naklonjenostjo do življenjske filozofije heavy metala, ki jo odlikuje občutek pripadnosti in lojalnost do skupnosti somišljenikov. Tako suvereno in lokalno (skoraj) enakovredno stopa ob boku kultnih projektov kot Heavy Metal (1981), This Is Spinal Tap (1984), The Decline of Western Civilization Part II: The Metal Years (1988), Wayne's World (1992), Metallica: Some Kind of Monster (2004), Metal: A Headbanger's Journey (2005), Tenacious D in The Pick of Destiny (2006), Anvil: The Story of Anvil (2008), Deathgasm (2015) in številnih drugih, ki jih je enostavno preveč za omembo vseh. Najlepše pri glasbi je dejstvo, da jo lahko vedno znova odkrivaš — in prav nikoli ni prepozno.