19. jun. 2019

Face/Off (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Na Kitajskem leta 1946 rojeni režiser John Woo je od sedemdesetih do devetdesetih let v Hong Kongu posnel dva ducata filmov, povečini kriminalnih streljaško-pretepaških akcijad, preden se je leta 1993 odselil v ZDA — in tam bolj ali manj nadaljeval v istem slogu. Njegov prvi čezlužni umotvor, ko sam niti angleščine še ni obvladal, je bil Hard Target (1993) s Še-enim-Hlodom Van Dummom (kjer jezikoslovje ni kakšen poseben predpogoj), že naslednji pa produkcijsko bolj ambiciozen projekt, vojaška preganjavščina Broken Arrow (1996). Bilo je že slutiti, kakšne filme namerava snemati rižojedec v Hollywoodu: stilizirano stripovske konstrukte brez kančka fizikalne verodostojnosti ali pripovedne stvarnosti (Mission: Impossible 2), vendar z osupljivo kratkočasno, skorajda samoironično značajsko podobo. In tako pridemo do absurdne (tragi)komične sci-fi kriminalke Brez obraza, ki sta jo scenarista Mike Werb in Michael Colleary nekaj let poprej napisala za mišičnjaška Sylvestra in Arnolda v obeh glavnih vlogah, zgodba pa naj bi se odvijala v tehnološki prihodnosti. Woo se je namrdnil in delal francoza, dokler niso zgodbe dramaturško priredili za sodobni čas, osebno pa je za obe vlogi predlagal (spet) Johna na Tri volte in shakespearskega virtuoza Cagavega Nikolaja (ta je zavrnil ponudbo, dokler ni pogruntal, da bo večino filma pravzaprav igral junaka). Kravatarji so mu sprva pokazali sredinec, a so se čez nekaj let pogajanj vendarle vdali in mu v celoti prepustili, da je delal po svoje. Michael Douglas, ki je bil poleg Bruseljske mišice v igri za vlogo agenta Seana Archerja, je slednjič prevzel produkcijske vajeti, s kamero je rokoval Oliver Wood (Talladega Nights: The Ballad of Ricky Bobby, Surrogates, The Other Guys, 2 Guns, Ben-Hur), za glasbeno spremljavo pa je poskrbel John Powell (Antz, Shrek, Ice Age, Rio, How to Train Your Dragon). Poteza je bila najbrž finančno smotrna: film s proračunom 80 milijonov je potem zaslužil trikrat več in velja za uspešnega. (Za montažo zvoka je bil deležen celo nominacije za oskarja.)

Y'know, I could eat a peach for hours. If I were to send you flowers where would I... no, let me rephrase that. If I were to let you suck my tongue, would you be grateful?

Face/Off je tako ridikulozen film, da je nekaj posebnega že dejstvo, da obstaja. V smislu cineastične prepričljivosti, konsistentnosti zgodbe ali logičnega sosledja vzrokov in posledic je zgrešeno dobesedno vse, od začetka do konca; vendar kljub smešni premisi in kot pasji piškot premočrtni stereotipnosti, ali pa prav zato (vsaj tematsko), deluje celostno in kot svojevrstna referenca duhovito, ker je ob nujnem zamiku nejevere videti kot risanka z resničnimi liki. (Kastor in Poluks, polbrata dvojčka iz grške mitologije, resno?) Če bi v hongkonški produkciji gledali poševnooke protagoniste, ki bi že s pojavnostjo zbujali asociacije na fantazijski svet animejev (kjer je denimo mogoča presaditev in izmenjava obrazov, kljub različni krvni skupini), bi bila izkušnja sicer veliko bolj skladna in uravnovešena; dočim sta zahodnjaško trpeči Jožetov ksiht in histerični Nicolasov overacting nekje na ravni doživetja ob ekstrakciji modrostnega zoba, kjer se bolečina (v čelnem režnju) meša z mazohističnim užitkom ob gromoglasnem nesmislu. Sicer pa Travolta tudi poslej ni bistveno napredoval (Battlefield Earth, Swordfish, The Punisher, Wild Hogs, Killing Season), medtem ko Cage vsaj z nekaterimi najnovejšimi projekti (Mom and Dad, Mandy) deluje presenetljivo obetavno.
Nicolas Cage se je s filmi The Rock, Face Off in Con Air zavihtel med vodilne akcijske junake. Med največje frajerje žanra, kjer mu nekaj časa dejansko ni bilo para. Potem ga je začel srati. —Iztok



Seveda najbolj pritegne zamenjava vlog in obojestranska preobrazba izraznosti Travolte in Caga v telesih drug drugega. (Kljub višinski razliki 5 cm in neštetim drugim nedoslednostim.) Težko pa je spregledati, kako neznansko boljši bi bil lahko film, če bi znal Woo tudi karakterno in dramsko izkoristiti ta fascinanten, psihosocialno provokativen koncept — ki bi se posvečal tudi širšemu kontekstu in posledicam take namišljene situacije. Možnosti so neskončne: Les yeux sans visage (1960), Faceless (1987), La piel que habito (2011), Ich seh ich seh (2014), če pomislimo zgolj na samoumevno. Tako pa bolj ali manj le razkazuje svoje baletno-vizualne bravure v počasnem posnetku (pozlačene pištole, prhutanje golobov, cestni pregoni, plahutanje plaščev, take reči), namenjene mlajšemu in skrajno nezahtevnemu občinstvu brez vsakršnih pričakovanj o tistem, kar naredi res dober celovečerec, ne glede na žanr in zvrst.

17. jun. 2019

The Taking of Deborah Logan (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Zdaj je že očitno: soliden horror je pač treba iskati v preteklosti. A če bi sklepali zgolj po njegovih zadnjih, na smrt dolgočasnih projektih Insidious: The Last Key (2018) ter Escape Room (2019), bi si mislili, da je Adam Robitel precej nesposoben režiser, ki se oportunistično udinja prežvečenim hollywoodskim formulam. Vendar je njegov celovečerni prvenec presenetljivo učinkovit in spodobno udejanjen primerek grozljivega žanra najdenih posnetkov. Ta sorta strašljivk sicer hitro pusti prežvečen vtis že videnega oziroma wannabe čarovnice iz Blaira, preizkušenega vzorca za dobičkonosno cingljanje blagajn ali vsaj povrnjena sredstva vlagateljev.



The story of Alzheimers is never about one person. My PhD thesis film posits that this insidious disease not only destroys the patient but has a physiological on the primary caregiver.

Razen dokaj izvirnemu konceptu dvoumnega prepletanja motivov duševne bolezni in mitologije okultnega (glej tudi Lovely Molly) gre tokrat gledljivost nedvomno pripisati prepričljivemu nastopu glavne igralke Jill Larson. Deborah je ostarela mati Sarah Logan (sijajna Anne Ramsay), ki zaradi nuje po zaslužku pristane na snemanje medicinskega dokumentarca o svoji materi, diagnosticirani z Alzheimerjevo boleznijo (glej odlični Still Alice s fenomenalno Julianne Moore). Deborah ima očitno hitro napredujočo obliko, ki žensko muči s hudimi izpadi spomina in alteracijo normalnih motoričnih funkcij, srhljivimi telesnimi spremembami in bolečimi prividi. A sčasoma je vse bolj očitno, da njeno žalostno propadanje spremlja še nekaj drugega, veliko bolj zloveščega; ali je mogoče, da nanjo vplivajo sile zunaj sfere materialnega sveta, denimo primer zloglasnega krajevnega zdravnika in satanista, ki je pred leti skrivnostno izginil, potem ko je bil osumljen kanibalizma in surovih obrednih umorov nekaterih mladih deklet?



Grozljivko najbolj odlikuje vzdušje, kakršnemu čezlužniki rečejo disturbing (nelagodje in freudovsko preganjavico zbujajoča gnusobnost), k čemur razen glumaških prispevkov bržčas pripomore spretna optika dokumentiranja iz roke: vizualnost, ki smo se je že zdavnaj prenajedli in jo pripovedno leni, nedomišljeni ustvarjalci izkoriščajo za kompenziranje manka tematske osredotočenosti. Vendar tokrat (spet) nekako deluje z nekakšno pristno, verodostojno (kvazi)objektivnostjo prvoosebnega doživljanja, četudi jo vnovič dajejo podobni simptomi kot pri večini tovrstnih zgodb: recimo vprašanje dramaturške in logične zmožnosti nastajanja posnetkov oziroma fizična navzočnost snemalca. Kakorkoli že: če za ogled izberete en sam projekt Adama Robitela (producenta sta Jeff Rice in Bryan Singer), naj bo ta. Kdor zares obožuje found-footage podzvrst, pa lahko razen že zdavnaj razvodenele franšize Paranormal Activity vendarle ošvrkne še odlični Lake Mungo (2008) Joela Andersona in istega leta posneti Cloverfield (2008) Matta Reevesa, The Bay (2012) Barryja Levinsona, The Possession of Michael King (2014) Davida Junga ter The Visit (2015) M. Nighta Šalabajzerja, če omenim le nekatere; vseh je veliko preveč za naštevanje.

13. jun. 2019

I Am Mother (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Nekaj desetletij po neopredeljeni katastrofi, ki je povzročila izumrtje človeške rase, v neznanem podzemnem laboratoriju android(ka) vzgaja deklico, pridobljeno iz shranjenih zarodkov. Mlada 'Hči' (Clara Rugaard) marljivo raste, se uči s prijazno pomočjo robotske 'Matere' (glas Rose Byrne), zabava z otroškimi igrami, pleše ter opravlja občasne šolske preizkuse iz etike in moralnih odločitev. V adolescenci jo načenjata nemir in osamljenost, predvsem pa nejasnosti in mnoga vprašanja o zunanjem svetu. Je res zastrupljen in uničen, zaradi česar bo ona prva predstavnica obujenega človeštva, ki bo vnovič poselilo svet? Dilemo še poglobi nenaden prihod neznanke (Hilary Swank), ki se ranjena zateče v bunker. Torej ne drži, da na Zemlji ni več življenja? 'Hči' je že prej naletela na miško, ki je na hodniku pregrizla kabel napeljave.



Glede česa ji je potemtakem 'Mati' še lagala? Lahko sploh zaupa stroju, ki ji je pomagal na svet in naučil vsega, kar ve — ali pa se bo morala o resnici prepričati sama in zapustiti varnost tehnološke utrdbe, v kateri je preživela vse življenje?

Žanru primerno je seveda treba vzeti v zakup marsikaj nelogičnega in nujno imeti pri roki zamik nejevere. Celota se sestavlja (pre)počasi in nekateri elementi vodijo v slepo ulico; četudi je osnova tematsko in vsebinsko (pa tudi tehnično) dobro zastavljena, je njena izvedba malce nerodna in neenakomerna. Kogar zanima, bo z nekaj povezovanja pripovednih niti verjetno sestavil sliko in uganil epilog, ki pa bi bil lahko udejanjen učinkoviteje ter bolj čustveno in cinematično.  SPOILER 

V resnici 'Mati' ni zgolj posamična robotska entiteta, ki vzgaja človeško hčer, temveč vseprisotna, ozaveščena globalna umetna inteligenca (Skynet), ki upravlja z vso mehanizacijo na opustošenem post-apokaliptičnem svetu (ki ga zdaj sistematično zasaja z rastlinjem za hrano prihodnjih rodov); in ni samo poskrbela za ustrezno nadaljevanje človeštva (z nekaj tisoč zarodki), temveč je še prej povzročila njegov konec — na podlagi lastne anticipacije, da bo k samouničevalnosti nagnjeni človek to tako ali tako storil sam. Nova družba naj bi bila moralno naprednejša, sestavljena iz potomcev tistih, ki so upravičili visoka merila 'Matere' (kajti pepel otrok, ki jih niso, še vedno tiči v laboratorijskem krematoriju). Celo neznanka iz zunanjega sveta (Hilary Swank) je zgolj še en element socializacije, ki ga je vnaprej premišljeno pripravila (oz. kot otroka verjetno sama vzgojila), zato da bo ženska v ključnem trenutku prispevala pomemben moralni preskok, ki bo etično dozorelo 'Hčer' dokončno postavil na pravo pot. (Potem ko tako odigra svojo vlogo, je 'Mati' ne potrebuje več in jo v kovinskem zabojniku na koncu likvidira.) Življenjska usoda umetne inteligence je tako izpolnjena: poslej bo ustrezno usposobljena 'Hči' sama skrbela za nadaljevanje svoje vrste. Epilog prinese še eno (in poslednje) tematsko protislovje o razmerju med umetno inteligenco in njenim človeškim stvarnikom (glej tudi Ex Machina, The Machine, Autómata in druge predstavnike žanra); kdo potemtakem komu služi?

V distribuciji Netflixa prinaša režiser Grant Sputore spodoben sci-fi triler z dovolj intrigantno premiso (po zgodbi Michaela Lloyda Greena), ki načenja nekatera zanimiva eksistenčna vprašanja o bivanju in psihosocialnem razvoju človeka. Kaj ga žene, kaj ga v večji meri določa (starši ali okolje) in katerim vzgibom bo zaupal, ko se bo odločal o prihodnosti? Neodvisno kinematografijo običajno odlikuje izvirna ideja in dramaturška podoba (pa tudi poistovetljivi liki), ki običajno kompenzira nekoliko skromnejšo produkcijo ali obrtniško plat. Tokrat vsekakor ni tako: vizualna in tehnična plat je vrhunska (namesto CGI so učinki pretežno praktični), tematska podlaga o družinskem sožitju robota in človeka je fascinantna, igralski nastopi pa navdušujoči (zlasti mlada Rugaard, ki prednjači pri karakterizaciji); le da se Sputorejev umotvor po nepotrebnem prevesi v pretirano razvlečeno, pomanjkljivo osredotočeno pripoved z begajočimi poudarki in nadvse plitvim dramaturškim lokom brez zadovoljivega razpleta (v nasprotju s podobnim, a veliko boljšim Moon, denimo). Zgodba bi verjetno lahko imela tudi obliko kratkega filma, pravzaprav bi bila tako (še) bolje strnjena in pripovedno zaokrožena. Njeni ustvarjalci vsekakor izkazujejo nadarjenost in spretnost, kakršno smo občudovali pri filozofsko-miselnih konstruktih tipa Cube (1997), Exam (2009) ali The Philosophers (2013) in podobnih, četudi se pri tem močno opirajo na že večkrat videne arhetipske postavke o umetni inteligenci iz klasik kot 2001: A Space Odyssey (1968) ali The Terminator (1984). Na talentiranega ameriškega režiserja gotovo kaže biti pozoren še naprej.

10. jun. 2019

The Beach Bum (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nepričakovano prijetno presenečenje — morda zato, ker o filmu Kralj plaže nisem vedel praktično ničesar; razen da pač obstaja in da je glavno vlogo prevzel Matthew McConaughey (Reign of Fire, Interstellar, Gold, Free State of Jones). Osupel ugotavljam, da gre verjetno za eno njegovih najboljših predstav doslej, upoštevajoč seveda Klub zdravja Dallas (2013), ki mu je prinesel oskarja. McConaughey se je v filmu spustil z vajeti in upodobil lik, kakršnega nismo videli vsaj od legendarnega lenuha Duda bratov Coen oziroma Jeffa Bridgesa v Velikem Lebowskem (1998).

Moondog — dolgolasi, zaraščeni, zaočaljeni, bujni, gostobesedni, zanikrni, brezbrižni, ležerni, upočasnjeni frik — je kot Dude Lebowski, le da ne živi v Los Angelesu, temveč na Floridi, v Key Westu, kjer nadomešča Ernesta Hemingwaya. Dokončati skuša roman, ki bi ga — tudi finančno — odrešil, toda pisanje mu nenehno prekinja evforična, hedonistična, pikareskna odisejada po plažah Key Westa. Zadet in omamljen kot v neonskih sanjah polzi od bara do bara, od barke do barke, od bazena do bazena, od pomola do pomola, od bungalova do bungalova, od sonca do sonca, od štikla do štikla — in za vse te štikle se zdi, da so bili napisani zanj, da govorijo o njem. —Marcel Štefančič, Mladina


Ameriški indie scenarist in režiser Harmony Korine (Kids, Gummo, Julien Donkey-Boy, Mister Lonely, Spring Breakers, Trash Humpers) prinaša popolnoma odbito (stoner)komedijo o nedoumljivem čudaku Moondogu, ki se ne obremenjuje z materializmom; čeprav je — vsaj včasih bil — bogat in uspešen, nagrajeni novodobni pesnik in sodobni eksistencialistični filozof. Moondog se ves čas zabava: pije, kadi, se omamlja, druži z ženskami (khm khm), veseljači s prijatelji ali z brezdomci ter se predaja brezdelju, brezbrižnosti in zanimivim novim poslovnim podvigom. Rad ima ljudi, obožuje svojo čedno ženo (ki je, resnici na ljubo, precej svobodomiselna) in enako sproščeno mlado hčer (čeprav mu gre na živce mladi brezveznik, s katerim se je pravkar poročila), dočim mu denar in uradna družbena priznanja ne pomenijo nič. Dobesedno. Tako živi po lastni izbiri in tako bo živel do smrti. Zoperstavljal se bo vsemu, kar predstavlja neoliberalna paradigma: gmotni koristi, finančni in gospodarski konsolidaciji vse bolj opresivne države, pehanju za dosežki, stresu in utesnjujoči moralni indoktrinaciji, podprti z družbenimi konvencijami. Moondog bo živel po svoje in užival do konca. Going out with a bang.

Moondog izgleda kot človek, ki je izumil srečo — kot človek, ki je izumil kakovostno življenje — kot sveti norec, ki je odkril nektar življenja. Moondog ni paranoik, temveč antiparanoik: ni prepričan, da vsi delajo proti njemu, temveč da vsi delajo zanj — njemu v prid. Brez zavisti, brez škodoželjnosti, brez zlobe. In Harmony Korine [...] poskrbi, da se skupnost, ki živi na tistih plažah, res giblje v Moondogovem ritmu — v genialnem ritmu lenobne, nekoristne, brezskrbne, vesele, psihedelične, ekstatične, katarzične, transcendentne, nepozabne, totalno nalezljive utopije, ki je ne ustavi nobena nevarnost, nobena grožnja, nobena nesreča, nobena rana. Alternativa obstaja. —Marcel Štefančič, Mladina


V navdušujoče strnjeni minutaži poldruge ure ter s sijajno kinematografijo Noéjevega snemalca Benoîta Debieja (Irréversible, Enter the Void, The Runaways) in z živahno glasbeno podlago Johna Debneyja režiser Harmony Korine postreže s sila kratkočasno, živopisano in zabavno zgodbo o nikomer in o ničemer, ki s svojimi psihedeličnimi ekscesi meji na nekakšno multižanrsko transcendenčno farso. Nekaterim se bo morda zdelo, da konzumacija filma zahteva podobne substance, s kakršnimi si brezsramno popestri življenje Moondog, a vseeno: kljub nekoliko šibkejši dramaturški in pripovedni plati gre za pomenljivo in na neki način globoko človeško doživetje že nekoliko pozabljenega svetovnega nazora o lagodnosti, neobremenjenosti in sprejemanju pozitivnih plati usode. Ker če ne boš v življenju užival, čemu potem sploh vse skupaj? ツ

7. jun. 2019

Into the Wild (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

There is a pleasure in the pathless woods,
There is a rapture on the lonely shore,
There is society, where none intrudes,
By the deep Sea, and music in its roar:
I love not Man the less, but Nature more.

—Lord Byron, Romanje grofiča Harolda

Glumaški zvezdnik Sean Penn (Dead Man Walking, The Game, Mystic River, Milk) zadnje čase ostaja bolj v ozadju; kot režiser se je doslej podpisal pod vsega pet celovečercev in zadnji med njimi, The Last Face (2016), je doživel nadvse ušiv sprejem med kritiško srenjo ter gledalstvom. Zato pa sta mu sijajno uspela prejšnja dva: kriminalni psihotriler The Pledge (2001) o upokojenem detektivu in njegovem neomajnem iskanju storilca, še bolj pa pustolovska drama, posneta po istoimenski knjigi V divjini ameriškega pisatelja Jona Krakauerja iz leta 1996 (s slovenskim prevodom Neve Stojko je pri založbi V.B.Z. v zbirki Tridvaena izšla leta 2008), naknadno prirejena po njegovem članku "Death of an Innocent", ki ga je tri leta prej objavil v reviji Outside. Resnična zgodba o ameriškem potepuhu Christopherju McCandlessu, ki se je odrekel udobju in varnosti življenja izobraženega srednjega sloja ter se sam odpravil v veliko brezmejnost Aljaske, je sijajno dramatizirana — Penn je tudi scenarist in producent — ter vizualno navdihujoča pesniška elegija o življenju in vsem, kar je v njem kaj vrednega. Film je bil deležen dveh oskarjevskih nominacij, zlatega globusa (in nominacije zanj), številnih nagrad igralskega ceha in mnogih drugih odličij. Poslej velja za enega boljših umotvorov preživetvenega podžanra (Cast Away, The Road, All Is Lost, Captain Phillips, The Revenant, Arctic) in enega sijajnejših primerkov ameriške kinematografije.



Z naturalističnim transcendentalizmom Emersona (Narava) in Thoreauja (Walden) ter pustolovskimi romani Jacka Londona (Klic divjine) navdihnjeni mladi diplomant iz uspešne družine Chris McCandless (Emile Hirsch) torej vse svoje prihranke podari dobrodelni organizaciji, pusti za seboj stari in pokvarjeni Datsun ter se peš odpravi v neznano, da bi ušel paradigmi materializma, zlonamernosti ljudi in nikoli razrešenim družinskim travmam (Marcia Gay Harden, William Hurt, Jena Malone). Na neverjetni poti srečuje sebi podobne idealiste, ki kot hipiji brez utesnjujočih državljanskih načel prosto vandrajo po deželi (Catherine Keener, Brian H. Dierker, Kristen Stewart), ter neobremenjene lokalne posebneže (Vince Vaughn) in trmaste stare sanjače (Hal Holbrook), ki skušajo doumeti, kaj v samoto žene dobrosrčnega in šolanega mladeniča, pred katerim je vendar še vse življenje. Vseh, ki jih spozna, se dotakne njegova iskrena in svobodomiselna narava človeka neomadeževanih načel; njemu samemu pa je ta neomajnost nazadnje v pogubo, saj se v surovo divjino odpravi nepremišljeno in naivno, s pretiranim tveganjem skorajda samouničevalno. Christopher 'Alexander Supertramp' McCandless bo postal mit in sodobna legenda, na čigar poslednje počivališče — zapuščeni in zarjaveli avtobus mestnega prometa Fairbanksa št. 142 sredi ničesar — še danes romajo popotniki z vsega sveta, iščoč duhovno razsvetljenje in občutek neskončnosti, ki ga prinaša resnična svoboda.

Penn v sodelovanju s kinematografom Ericom Gautierjem (The Motorcycle Diaries) ujame tako veličastnost kot tudi krutost divjine. Bohotno kinematografijo, ki zajame divjo Aljasko v vsej njeni slavi, krasi glasbena spremljava kitarista in pevca skupine Pearl Jam, Eddieja Vedderja. Tokrat se je preizkusil v »folk rock« zvrsti, za glavno temo »Guaranteed« pa je prejel zlati globus. Nedvomno soundtrack, ki ne sme manjkati v vaši zbirki. Into the Wild je osupljivo umetniško delo, narejeno z ljubeznijo režiserja Sean Penna. To je bila zgodba, ki je enostavno morala biti povedana. —Gal Jerman, Deseta umetnost
»In coming to Alaska, McCandless yearned to wander uncharted country, to find a blank spot on the map. In 1992, however, there were no more blank spots on the map. Not in Alaska, not anywhere. But Chris, with his idiosyncratic logic, came up with an elegant solution to this dilemma: he simply got rid of the map. In his own mind, if nowhere else, 'terra' would thereby remain 'incognita'.« —Jon Krakauer, Into the Wild

Je romantizirana podoba o prvinski in "čisti" človekovi naravi, ki se lahko uresniči skozi njegovo samozadostnost in eksistenčni minimalizem (tj. ločenost od "izprijene" družbe), zgodovinsko in civilizacijsko upravičena? (Vojni veteran s post-travmatskim sindromom v odlični drami Leave no Trace režiserke Debre Granik živi v gozdu zato, ker ne prenese več množice in družbenih pravil.) Penna k sreči ne zamika, da bi nedvoumno odgovarjal na tovrstne dileme (četudi njegov junak ugotovi, da je prava sreča v deljenju z drugimi ljudmi), in tudi roman je tozadevno nepristranski. Chris McCandless se v enaki meri kaže kot odkrit iskalec samopotrditve, častilec neokrnjenosti narave in zenovskega okušanja življenja "tukaj in zdaj" ter nedoumljivi mladi čudak sila nespametnih odločitev. (Pot nazaj mu je preprečila hudourniško narasla ledeniška reka Teklanika; če bi imel podrobnejši zemljevid, bi videl, da je bila v resnici čeznjo napeljana ročna žičnica le kilometer stran od tam, kjer jo je zaman skušal prečkati.) Vendar je njegova največja vrednost drugje: v prispodobi o veličini in vztrajnosti človekovega duha, ki je vendarle sposoben presegati vsiljene moralne imperative in psihosocialne spone t.i. razvite družbe; četudi se slepi idealizem včasih zaroti proti njemu (glej tudi dramo Hunger Steva McQueena) in mu kruta usoda ironično pokaže hrbet.