Popkulturno samoreferenčni humor simpatičnega Kanadčana rusko-judovskih korenin Setha Rogena (The 40 Year Old Virgin, Knocked Up, Zack and Miri Make a Porno, This Is the End, The Interview, The Disaster Artist, Long Shot) sicer ni izrazito subverziven (kvečjemu postaja še bolj sredotočen), vendar je vselej zanimiv in kratkočasen, večkrat s satirično ali družbenokritično noto. Tokrat se kot producent in osrednji lik v dvojni vlogi loteva nečesa malce drugačnega, v režiserskem prvencu Brandona Trosta in scenariju Simona Richa po lastni kratki zgodbi Sell Out (časnik The New Yorker jo je objavil v štirih delih, beri brezplačno prvi, drugi, tretji, četrti del). Absurdistična farsa spremlja judovskega priseljenca iz vzhodne Evrope na začetku 20. stoletja, neuspešnega kopača odtočnih jarkov Herschla Greenbauma (Rogen), ki s soprogo (Sarah Snook) s trebuhom za kruhom prispe v Deželo svobodnih, kjer je dobil službo deratizatorja v tovarni kislih kumaric.
Nekoč po nesreči pade v velikanski sod, tik preden ga delavci zapečatijo in nato tovarno zaprejo. Mine stoletje, nakar se v kisu konzervirani Herschel, ki se ni postaral niti za dan (navdihnjeno z motivi zgodb tipa Rip Van Winkle in The Sleeper Awakes, filmi kot Sleeper ali Austin Powers ter stripovskimi liki kot Buck Rogers, Captain America in podobnimi), zbudi v že davno opuščenem tovarniškem poslopju v sodobnem Brooklynu. Hipna znanstvena senzacija ugotovi, da je njegova žena — ki je bila tedaj ravno noseča — seveda že davno pod rušo, kot tudi njun sin in drugi potomci, edini obstoječi svojec tostran luže pa je njegov pravnuk Ben Greenbaum (spet Rogen). Ampak ta ni bogaboječ in toro prakticirajoč jud (namig na legendarni muzikal Fiddler on the Roof o očetu petih hčera, ki si prizadeva ohraniti judovsko tradicijo), temveč piflarski razvijalec spletnih aplikacij, ki je že zdavnaj opustil aktivno vero in mu družinska dediščina ne pomeni prav veliko (oba starša sta umrla v prometni nesreči). Ponosni Herschel si s svojim pohlevnim potomcem — in vrstnikom — ne bo mogel kaj prida pomagati, kar zadeva podjetnost in uspeh v deželi enakih priložnosti, temveč se bo moral na ulici znajti sam: postal bo hipsterski retro-kralj klasično vloženih kumaric in tako zaslužil dovolj denarja, da bo odkupil in potem dal podreti jumbo plakat z oglasom za vodko, ki kazi staro pokopališče, zaraščeno poslednje počivališče njegove ljubljene žene. Ampak pot do uspeha je v politično korektni, histerični trumpovski Ameriki vse prej kot lahka — zlasti če ti polena pod noge meče nekdo, ki bi ti moral biti najbližje.Verjetno bo marsikoga zmotil kolebavi ton pikareskne multižanrske bizarke, ki tudi po Rogenovih merilih ni pravoverna burleska, prej satirična dramedija, s čustvenim razponom od situacijskih gegov do ganljive generacijske parabole o pomenu družinskih vezi; kljub duhovitosti Kanadčan v dvojni vlogi komajda zmore tak izrazni razpon, poleg tega pa je v nekoliko zatikajoči se dramaturgiji slutiti tudi neizkušenost režiserja.
Za nekaj zmede poskrbi še tematska mnogostranost in prepletenost različnih motivov: Rogen govori o apologetski nevrotičnosti sodobne judovske identitete (glej Woodyja Allena) v luči teženj in zahtev modernega neoliberalizma, hinavskem odnosu do priseljencev in spremljajočih predsodkih, ki z vsiljenim relativizmom spreminjajo družbeno percepcijo normalnosti ali spodobnosti (pomežik oranžnemu potusu), medtem ko išče stično točko sprave med trmastim tradicionalizmom in potrebo po nenehnem prilagajanju množično ponorelemu svetu. Jasno, naposled jo (vnovič) najde v krvnih vezeh in blagodejnem zaščitništvu skupnosti, vendar je njegova izpeljava ovinkasta, nejasna in povečini nedorečena. Kolikor pesti vihteči in bradati Rogen iz preteklosti nastopa proti oportunističnemu in zahrbtnemu Rogenu iz sedanjosti, je film osvežujoče zabaven in že spričo drugačnosti gledljiv; siceršnje pripovedno ozadje in širši sporočilni kontekst pa sta vendarle zgolj solidno artikulirana in brez trajnih presežkov.
Zajcev se med ruševinami Stalingrada (današnji Volgograd), ki ga na Hitlerjev ukaz Nemci pol leta vztrajno oblegajo (od avgusta 1942 do februarja 1943), pomeri z najuglednejšim sovražnikovim ostrostrelskim velemojstrom in predstojnikom nemške vojaške akademije, majorjem Erwinom Königom (odlični Ed Harris); iz Berlina načrtno poslanim v porušeno mesto, da bi likvidiral mladega ruskega junaka, čigar pogum in požrtvovalnost sta močno povzdignila moralo rdeče armade. Njun dvoboj — med taktično igro mačke in miši ter nekaterimi kolateralnimi žrtvami tega simbolnega in arhetipskega spopada — je tisto, kar sestavlja osrednjo pripovedno nit spodobno udejanjenega in še po dveh desetletjih sila gledljivega celovečerca.
dezerterje in celo z bojišča umikajoče se vojake (geslo 'Ни шагу назад' oz. 'Niti koraka nazaj' so uporabljali po uvedbi zloglasnega Stalinovega "ukaza št. 227", ki pa je v praksi kmalu klavrno propadel), da so s peticijo v ruski dumi zahtevali prepoved predvajanja filma v Rusiji (zahteva je bila zavrnjena). Filmu očitajo še plehko in malce prozorno ljubezensko zgodbo (predmet poželenja dveh prijateljev in romantičnih tekmecev je partizanka Rachel Weisz) ter nekatere druge zgodovinske netočnosti, vendar mu po mojem vse to celostno ne zmanjšuje veljave. Annaud se je namenoma odmaknil od dokumentaristične pristnosti, da bi poudaril človeški vidik, pritajeno čustvenost ter mnogostranskost ideološkega boja dobrega in zla — torej tiste univerzalne in kinematično kratkočasne motive, ki jih prinašajo epski revolveraški dvoboji žanra (špageti) vesternov (bitko za Stalingrad si je vselej želel posneti Sergio Leone, o zgodbi ostrostrelca Zajceva pa je dolgo premišljeval tudi Sergej Eisenstein). To filmu zagotavlja trajno vrednost in ga kljub nepopolnosti dela brezčasnega.
Ampak pustimo filmsko verodostojnost in pristnost, določen zamik nejevere je pač vedno navzoč; italijanski žrebec je sprožal navdušenje zato, ker gre za čustveno zgodbo o neprivilegiranem sleherniku s socialnega obrobja, ki z vztrajnostjo in predanostjo poseže po ameriških sanjah. ("Borba v ringu kot prispodoba za udarce življenja, surova družinska drama v ozadju, padec osrednjega junaka v nemilost ali na družbeno dno, poduhovljeni in strogi trener, ki v njem obudi skriti potencial, celjenje psihičnih ran ter naposled preobrat skozi trnje k zvezdam oziroma moralna odrešitev v odločilnem, katarzičnem boju z najmočnejšim izmed nasprotnikov," sem zapisal pri vtisu odličnih sodobnih boksarskih dram 
(trivia: pokojni David Lloyd Austin je Mihaila Gorbačova, ki ameriškemu zmagovalcu nazadnje zaploska, upodobil še v poznejši komediji Naked Gun in televizijski seriji Counterstrike), trapasti kot-da domoljubni simbolizem v znak sočutne podpore in razumevanja zatiranih sovjetskih bratov, živečih v totalitarizmu socialističnega enoumja (veliko soočenje Rusa in Američana se odvije na božič), za nameček pa smo deležni še navdihujočega finalnega nagovora krivoustega katatonika, ki moralno nazadnjaškim Rusom pokroviteljsko pridiga o sožitju in slogi.
tokratni preseneti z zanimivimi dilemami arhetipov o nesmrtnosti, trajnosti ljubezni in človečnosti. Vse to je sicer prikazal že kultni 
Vse drugo, vključno s preostalo glumaško zasedbo, pa žal deluje tematsko generično, pretirano resnobno in že kar malce stereotipno (vem, da gre za strip), kot preplet že znanih in večkrat prikazanih motivov: megalomanske težnje po prevladi, želja po potrditvi življenjskega smotra z obuditvijo etičnih meril, breme dolgoživosti in pričevanja minljivosti (glej 
