19. okt. 2018

Izvirniki in rimejki 19

Takʼle ʼmamo: -eWw- Lahek kot nedeljsko jutro

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

15. okt. 2018

Apostle (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Valižanski scenarist in režiser Gareth Evans se je po (slabo sprejetem) garažnem prvencu Footsteps (2006) lotil dokumentarca o indonezijski borilni veščini silat — ter se navdušil nad letečimi brcami in rabo hladnega orožja daljnih vzhodnjakov. V Džakarti je odkril mladega dostavljavca pri telefonskem podjetju, posebej veščega pretepaške discipline, po imenu Iko Uwais. Videli smo ga v naslednjih treh Evansovih filmih, ki so postali zaščitni znak neke generacije: Merantau (2009), Serbuan maut (2011) ter nadaljevanje Serbuan maut 2: Berandal (2014). Nazadnje sem si imel priložnost ogledati klavnico /streljačino Headshot (2016) ustvarjalnega dvojca 'Mo Brothers', ki pa me tako kot prejšnji Uwaisovi filmi ni pretirano navdušila; če je osupljivo kinetična borilna koreografija vse, kar lahko kdo v novem tisočletju pokaže, potem mi je tudi za plehko zgodbo in nore (a nekarizmatične) protagoniste malo mar.



V produkciji Netflixa zdaj Evans prinaša nekoliko drugačno zver. Temačna zgodovinska srhljivka spremlja s preteklostjo trpinčenega in z opijem zasvojenega Thomasa (Dan Stevens), nekdanjega Kristusovega vojščaka med boksarsko vstajo na Kitajskem; odtujeni sin bogatega angleškega industrialca se leta 1905 odpravi na odmaknjeni otok, med pristaše poganskega kulta pod vodstvom samooklicanega preroka Malcolma (Michael Sheen). Vodje uporniške skupnosti obsojencev, ki zavračajo davčne obveze in državljansko lojalnost režimu kralja Edvarda VII. (naslednika kraljice Viktorije), so koristoljubno ugrabili Thomasovo sestro in zanjo zahtevajo odkupnino. Thomas bo moral diplomatsko ostati prikrit, medtem ko bo ponoči oprezal med čudaškimi naseljenci in iskal Jennifer; vendar ga v umazani otoški koloniji čaka vse kaj drugega kot le oblastna tiranija peščice verskih blaznežev.

Več kot dveurni Evansov umotvor zaznamuje predvsem turobno vzdušje brezupa ter boja ljudi z lastno človečnostjo in naravnimi elementi (glej The VVitch: A New-England Folktale), ki v samozadostni naselbini terja visok davek pri njihovi duševnosti in morali; kot kakšen preplet mistične folklore Moža iz protja (1973) in dvoumne preganjavice Shyamalanove Vasi ob gozdu (2004). Britanski glumač v glavni vlogi Stevens (The Guest, A Walk Among the Tombstones, The Ticket, Kill Switch) se pričakovano odreže več kot solidno in enakovredno mu parira tudi dopadljivo mnogostranski rojak Sheen (Underworld, Frost/Nixon, The Damned United, Unthinkable, Midnight in Paris, Far from the Madding Crowd, Nocturnal Animals). Obrtniški spretnosti in drzni umetniški viziji, ki se ne podreja predvidljivim hollywodskim vzorcem, gre priznati vso veljavo in spoštovanje, vendar Evansu žal (spet) jemlje verodostojnost njegov nedodelan in luknjičast scenarij. Tozadevno sta dve vrsti filmskega pripovedništva: tisto navidez nerazumljivo (a), ko gledalcu ni postreženo s premočrtno razlago oziroma je deležen le bežnih vzročnih namigov, a je kljub skrivnostnim motivom likov zgodba logično zaokrožena in koherentna (glej nedavni Hold the Dark), ter tisto manj posrečeno (b), ko scenarij podlega lastni tematski nedoslednosti, nesmiselna dramaturška štrena pa rekurzivno podre ves koncept nujnega zamika nejevere. Kolebanje od ezoterične trash B-grozljivke iz sedemdesetih o otoški "boginji" narave (v obliki strašljive belolase zombi-starke), ki v zameno za bogato letino klišejsko zahteva kri, do satiričnih poudarkov o socialno-religioznem konstruktu kot pretvezi za izkoriščanje v službi človeške zlonamernosti (glej Black Death), ki bi moralo biti tematizirano s pretanjeno simbolno neotipljivostjo, je tukaj vizualizirano ceneno eksplicitno in brez posebnega žanrskega razloga visceralno (glej evropsko mesoreznico The Shrine ali Rothov Hostel, če že moraš). Inkvizicijske mučilne naprave, svetopisemske usmrtitve in čarovniška gonja (glej Brimstone), pripovedne slepe ulice s podzgodbami protagonistov, ki ne vodijo nikamor, značajsko kolobarjenje med različnimi antagonisti ter razpršen dramaturški lok (z razkritjem nadnaravnega dejavnika, ki se nekatarzično odvije veliko prezgodaj pred epilogom), vse to daje vtis neenotne, sporočilno in metaforično zmedene, brezciljne celote. Zaradi nekonvencionalnosti in subverzivnega podtona pod črto razmeroma pozitivno doživetje (zlasti za ljubitelje retro-žanrskih čudaštev), a še zdaleč ne tako polnovredno, kot bi lahko bilo.

11. okt. 2018

Sorry to Bother You (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Še nedavno sem mislil, da je Cosmatosova klavnica Mandy (2018) z Nikolajem v Kletki najbolj nor in nezaslišano drzen film, kar sem jih videl letos. Ampak tudi ameriški raper, producent, glasbenik (zasedba The Coup), scenarist, priložnostni igralec, režiser in aktivist Raymond Lawrence 'Boots' Riley je v svojem prvencu serviral cineastično jed, ki dokazuje, kako je znotraj žanrov (in med njimi) čez lužo dovolj prostora za ustvarjalnost in izvirnost.

V nekakšni vzporedni različici sodobnega Oaklanda se brezposelni nesrečnež Cassius 'Cash' Green (Lakeith Stanfield) v novi službi preizkuša kot telemarketer oziroma prodajalec storitev v telefonskem studiu — predvsem zato, da bi dokazal svoji punci in ulični umetnici Detroit (Tessa Thompson), da ni nesposobna zguba. Za delo je sicer nadarjen, a njegova kariera doživi bliskovit vzpon šele potem, ko mu sodelavec Langston (Danny Glover) predlaga, naj pri pogovorih uporablja nekoliko prirejen, izumetničeno "belski" glas (vokalizira ga David Cross). Uspešne prodaje se začnejo množiti in Cassius je kmalu na poti v ligo korporativnih uspešnežev iz višjih nadstropij, elitnih klicateljev (Power Callers), ki se ukvarjajo z veliko bolj dobičkonosnimi posli. Plača je temu primerna: ne bo mu več treba živeti v garaži in se v službo voziti s staro kripo. Vendar kot novopečeni kravatar zdaj izgublja spoštovanje svojega dekleta in nekdanjih sodelavcev — ki se že organizirajo v sindikat, da bi se uprli suženjskim zahtevam delodajalcev ter grožnji novodobnega koncepta vseživljenjske zaposlitve z integracijo delavcev, ki jo predstavlja podjetje WorryFree. Ampak zlomka, prav tam mu kot lojalnemu uslužbencu z dobro intuicijo ponudi službo sam predsednik uprave Steve Lift (Armie Hammer). Cassius sluti, da so ambicije brezobzirnega kapitalista dobesedno neskončne, a vseeno ni pripravljen na tisto, kar ga čaka v nadaljevanju.

Črna komedija Bootsa Rileyja je nadrealistična gondryjevska satira absurda, ki se posrečeno preveša v distopično farso z elementi magičnega realizma. (Glej tudi komično franšizo o pohlevnem italijanskem uslužbencu Fantozziju, ki ga naposled čaka častni sprejem pri mega-galaktičnem direktorju s pisarniškim naslanjačem, ustrojenim iz človeške kože.) Po lastnem scenariju, navdihnjenem z resničnimi osebnimi izkušnjami, prinaša pomenljiv in huronsko zabaven družbeni komentar o dvoumnem statusu in socialni zavesti temnopolte populacije (glej tudi Django Unchained) ter nesmiselnem položaju nižjih družbenih razredov v sodobnem svetu neoliberalnega kapitalizma — ne nujno v Trumpovi državni administraciji, temveč tudi vobče. Korporativna lestvica je namenjena hinavcem in sprenevedavim oportunistom, ki jih opresivni sistem ne moti (glej tudi Nineteen Eighty-Four Michaela Radforda ter Brazil Terryja Gilliama); slednjega na spodnjem koncu podpira malodane suženjsko delo zatiranih, ki za lastno eksistenco nimajo druge izbire, kot da se počasi (dobesedno) spreminjajo v delovne konje.

Lakeith Stanfield (Selma, Dope, Miles Davis, Get Out, War Machine) se v osrednji vlogi izkaže nadvse solidno, nenavadno gledljivi umotvor ovija zanimiva glasbena kulisa zasedbe Tune-Yards in čeprav se režiserju Rileyju mestoma pozna neizkušenost ter pomanjkanje filmske kilometrine (pa tudi nedoslednost scenarija, denimo zaplet z ljubezenskim trikotnikom, ki ne vodi nikamor), poskrbi za edinstveno, nekonvencionalno in metaforično razkošno indie doživetje — za vse, ki cenijo kreativno svežino, pripovedni pogum ter sporočilno in tematsko angažiranost.

8. okt. 2018

Leave No Trace (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ameriška režiserka Debra Granik je z neodvisnim biserom Winter's Bone (2010) osupnila festivalsko občestvo, kritiško srenjo in širše gledalske množice. Njen surovo naturalistični prikaz življenja na robu "ameriških sanj" in zunaj socialnih konvencij si je prislužil štiri oskarjevske nominacije ter nepregledno množico drugih odličij. Med igralske zvezde je izstrelil tedaj še ne dvajsetletno Jennifer Lawrence (X: First Class, The Hunger Games, American Hustle, Joy, Red Sparrow), ki po mojem skromnem mnenju odtlej še ni zaigrala v enakovrednem filmu, četudi je že čez dve leti za vlogo v (po mojem) precenjenem Silver Linings Playbook (2012) prejela celo zlati kipec ter bila v tistem času najbolje plačana igralka v Hollywoodu.

Debra Granik vnovič združuje moči s svojo stalno sodelavko, scenaristko Anne Rosellini, tokrat v priredbi romana My Abandonment (2009) avtorja Petra Rocka. Pripoved spremlja očeta in hčer, ki po lastni izbiri sama kot nomada živita v gozdu — natančneje, v velikem javnem parku pri Portlandu v ameriškem Oregonu. Will (Ben Foster) je umirjeni, ljubeči in skrbni oče ter vojni veteran iz Iraka s post-travmatskim sindromom, ki ne prenese več družbe in vsiljenih pravil. Najstniško hčer Tom (Thomasin McKenzie) je naučil veščin preživetja v divjini, sam jo je šolal in skupaj sta se umaknila pred vrvežem in pridobitvami sodobne omike (glej tudi Captain Fantastic z Viggom Mortensenom); vendar njun obstoj tako blizu civilizacije pač ne more dolgo ostati skrivnost. Državna socialna služba jima skuša pomagati in najti ustrezen dom ter dobro službo za Willa, vendar so njegove duševne rane pregloboke in prehude: nikjer nima obstanka in se kljub dobrim namenom preprosto ne more več vrniti med ljudi. Odraščajoča Tom ima rada očeta, vendar po drugi strani hrepeni po družbi, človeški interakciji in vsem tistem, kar je za njene vrstnike samoumevno; med njima neizogibno pride do razkola, potem ko ju pot zanese v prijazno, požrtvovalno skupnost njima podobnih puščavnikov in družbenih izobčencev.

Režiserka se z neprekosljivim humanizmom tudi tokrat loteva avtentične, brezkompromisno stvarne zgodbe o družbenem obrobju in nezmožnosti socializacije v "deželi svobodnih", vendar ubira malce drugačen dramaturški in pripovedni pristop. Njena drama Leave No Trace je thoreaujevska balada o starševskem odnosu in blagodejnem stiku z naravo (režiserka in Foster sta črtala več kot polovico dialogov iz prvega osnutka scenarija), v kateri ni nikakršnega nasilja, človeške zlonamernosti ali zavoljo pripovednega toka konstruiranih konfliktov — praktično vsi drugi liki so nevtralni ali dobronamerni in jima skušajo pomagati. Prav zato zgodba toliko glasneje priča o neozdravljivih ranah dobrih ljudi, ki v družbenih normah in sočloveku ne najdejo več upanja in tolažbe (glej tudi The Deer Hunter, Rambo: First Blood, Brothers idr.); materialne dobrine ter nepomembnemu sleherniku prilagojena paradigma jim preprosto ne pomenijo nič več. Tiha filmska kontemplacija brez klišejske patetike in razčustvovanih stereotipov, zato pa s čudovito glasbeno kuliso Dickona Hinchliffa (Winter's Bone, Out of the Furnace, Locke), nevsiljivo in ganljivo opozarja na svet, ki je ekonomsko in moralno zabredel ter se z ločenostjo od narave odmaknil tudi od človeka (glej tudi Instinct Jona Turteltauba ter Into the Wild Seana Penna).

Realistična drama s pretanjeno vzajemnostjo odličnega Fosterja (30 Days of Night, 3:10 to Yuma, Pandorum, The Messenger, Hell or High Water) in mlade novozelandske igralke McKenziejeve (o kateri bomo gotovo še slišali) prinaša eno najbolj polnovrednih letošnjih filmskih doživetij doslej. Napovedujem nominacije in nagrade za vse udeležene; hvalospevi cineastične skupnosti in najvišja kritiška ocena na portalu Rotten Tomatoes se zdijo nadvse upravičeni.

4. okt. 2018

An Actor Prepares (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Nikoli si ne bi mislil, da mi film, v katerem ima osrednjo vlogo oskarjevec Jeremy Irons (The Mission, Dead Ringers, Reversal of Fortune, Damage, M. Butterfly, The House of the Spirits, Stealing Beauty, Kingdom of Heaven, Margin Call, Beautiful Creatures), ne bo posebej všeč — ampak zgodilo se je natanko to. Britanski veteran z otipljivo karizmo in magnetično prezenco, poosebljenje dramatičnega gravitasa & dignitasa z avtoritarnim vokalom ter eden tistih shakespearskih glumačev, ki bi jih lahko dve uri gledal, kako dremljejo na zofi ali recimo berejo telefonski imenik. Kaj mu je bilo tega treba, ne vem; je bil izziv pri sedemdesetih igrati nekakšno namišljeno (alternativno) inačico samega sebe? Morda je mislil, da bo vulgarna cestna komedija o zbližanju odtujenega očeta in sina izpadla nekoliko bolj izvirno ali duhovito — ampak kako, če se poslužuje najbolj iztrošenih, predvidljivih in dolgočasnih stereotipov, kar smo jih videli v zadnjih desetletjih? Ali pa je bil film nekega Steva Clarka (po scenariju nekega Thomasa Moffetta) mogoče mišljen kot svojevrstna satira ali parodija teh klišejev? Kdo bi vedel. V njem ni nič takega, kar bi namigovalo na to.



Ostareli hollywoodski igralec, egoistični pijanec, nebrzdani žurer in brezsramni ženskar Atticus Smith (bržčas namig na ime Atticusa Fincha iz slovite zgodbe Ubiti ptico oponašalko) na podelitvi nagrade za življenjsko delo doživi blažji infarkt. Če se želi še pred naslednjim projektom — kjer naj bi igral boga — udeležiti poroke svoje mlajše hčere (Mamie Gummer), bo moral skupaj z osovraženim sinom Adamom (Jack Huston) v avtodomu prečkati državo od Kalifornije do New Yorka, saj po priporočilu zdravnikov ne sme na letalo. To je obenem tudi edina zdravstvena zapoved, ki jo upošteva. Na poti med prerekanjem, tekmami bejzbola, žaljivkami, opolzkimi referencami, geriatrično goloto Železnega Jeremije in spletno pornografijo se moška zbližata ter obračunata s težavno preteklostjo in svojimi frustracijami. Srečen konec, vse dobro — in to je vse.

An Actor Prepares (rus. Работа актера над собой) je naslov prve od knjig legendarnega gledališkega in filmskega učitelja karakterne oz. metodične igre Konstantina Sergejeviča Stanislavskega (1863—1938), sledili sta ji še Building a Character (rus. Работа над собой в творческом процессе воплощения) ter Creating a Role (v angleščini). Med slavnimi učenci njegovega pristopa so (bili) tudi James Dean, Julie Harris, Al Pacino, Robert De Niro, Harvey Keitel, Dustin Hoffman, Ellen Burstyn in Daniel Day-Lewis.



Žal pa ta avantgardna metoda komediji Oče in sin na neslužbeni poti, ki vijuga med prisiljenimi (kot-da samonanašajočimi se) dovtipi ter neduhovitostjo in dolgočasnostjo (z nezanimivima kameo vlogama Matthewa Modina in Willa Pattona), ni kaj prida pomagala dvigniti se nad nivo straniščnih burk tipa Get Him to the Greek (2010). Bolj posrečenih road-trip smešnic ali komičnih dram o terapiji družinske disfunkcije je toliko, da lahko na pamet naštejem le nekatere najbolj priporočljive: Stranger Than Paradise (1984), Rainman (1988), Dumb and Dumber (1994), About Schmidt (2002), Sideways (2004), Transamerika (2005), Broken Flowers (2005), Little Miss Sunshine (2006), Away We Go (2009), We're the Millers (2013), Nebraska (2013), Grandma (2015) ... eh, ne da se mi več.