Ni večje groze od strahot, ki so jih ljudje zmožni storiti zoper sočloveka, in ni strašnejših demonov od notranjih strahov ljudi samih: obžalovanja, občutka krivde in bremena vesti. To zahtevno premiso je mladi britanski temnopolti scenarist in režiser Remi Weekes uporabil pri svojem celovečernem prvencu, ki ga omenjajo kot eno boljših srhljivk lanskega leta; poleg neštetih nominacij je bil deležen kar štirih nagrad za najboljši britanski neodvisni film (BIFA) in bafte za najboljši dosežek pri scenariju, režiji ali produkciji. Poleg izjemne kinematografske spretnosti, dramaturške in tematske inventivnosti ter fantastičnih igralskih predstav je njegova največja odlika močan družbeno-kritični naboj in aktualen kulturno-socialni komentar. Tovrstne satire v žanru grozljivk seveda ni izumil Jordan Peele s svojima zgodbama Get Out (2017) ter Us (2019), vendar je zanesljivo obudil nikoli razrešena rasna vprašanja ameriške temnopolte skupnosti in opozoril na dvoličnost čezlužne politične korektnosti. Podobno je uspelo Weeksu, ki si za tematsko ozadje (po zgodbi Felicity Evans in Tobyja Venablesa) izbere kalvarijo beguncev afriškega ljudstva Dinka iz južnega Sudana, ki pred strahotami državljanske vojne v letih 2013—2020 čez morje v nemogočih razmerah bežijo v Evropo in Veliko Britanijo. Med nesrečniki sta tudi mladi temnopolti par Bol (Sọpẹ Dìrísù, seriji The Halcyon ter Gangs of London) in Rial (Wunmi Mosaku, serije In the Flesh, Luther ter Lovecraft Country), ki sta bila med nevarno potjo čez valove ostala brez mlade hčere.
You are right. Maybe you are mad. Frightening yourself with imaginary things in the dark. —After all we've endured, after what we have seen... what men can do, you think it is bumps in the night that frighten me? You think I can be afraid of ghosts?
Neverjetno je, da gre šele za njegov prvi celovečerni podvig, saj je iznajdljivi Weekes mojstrsko kos ne le tehnični in obrtniški plati, temveč zlasti sočutni, poistovetljivi ekspoziciji likov in njihovi karakterizaciji. Odnos med Bolom in Rial je otipljiv, njuna bolečina in breme prestanih strahot pa občutena; z minimalistično mizansceno vizualnega vzdušja predstavi strašljivo tuje in sovražno nastrojeno okolje, v katerem se lika nikoli ne počutita varno (niti pri zdravniku, v trgovini, na ulici ali na obisku pri socialnih delavcih), zato se redko odpravljata iz hiše. Prav tam ju čaka najhujše: lastni grehi in neporavnani računi, strahovi moralne zavrženosti in krivda preživelih (glej tudi izjemni The Vigil režiserja judovskega porekla Keitha Thomasa). Trpljenje beguncev se tako nikoli ne konča in kljub navidez srečnemu koncu je njihova usoda bolj grozljiva od kateregakoli filma, saj je resnična. Temačno, nelagodno klavstrofobično vzdušje in zakoreninjeni predsodki skupnosti so zgolj druga plat hladne, brezčutne državne birokracije zahodnjaške paradigme, ki v beguncih preprosto ne zmore videti človeških bitij.
Resnici na ljubo, film ni povsem brez pomanjkljivosti ali nedoslednosti: spominski prebliski protagonistov, v katerih se nazadnje razodene motiv, so razmeroma formulaično pripovedno ogrodje, nekateri prizori vendarle za spoznanje upočasnijo sicer dobro zastavljen tempo in včasih se kamera predolgo mudi na nazornosti (resničen strah pa zbuja tisto, česar ne vidimo, in ne konkretno utelešena prikazen). Vendar celostno to ne okrni pomenljive sporočilnosti, ki jo poleg učinkovite nadstvarnosti Remi Weekes suvereno zaokroži z epilogom brez prave žanrske razbremenitve ali stereotipno pozitivnega konca. Tega preprosto ne more biti; pač pa grenka izkušnja o svetu, v katerem vsi mi dejansko živimo tukaj in zdaj, še dolgo po ogledu ostane z gledalcem.