Slavni Guillermo del Toro je do današnjega dne posnel ducat filmov (pisal sem o njegovih El espinazo del diablo, Blade II, Hellboy, El laberinto del fauno, Crimson Peak in The Shape of Water, trenutno pa pričakujemo triler Nightmare Alley), vendar se je že z neodvisnim prvencem Cronos (1993) dokazal kot edinstven, nadarjen filmski ustvarjalec (film naj bi bil sprva celo med nominiranci za tujejezične oskarje, a se potem ni uvrstil mednje). Morda je mlad mehiški režiser prav tedaj padel v oko razvpitima bratoma Weinstein pri produkcijsko-distribucijski tvrdki Miramax, da sta mu zaupala naslednji žanrski projekt, za katerega je scenarist Matthew Robbins priredil istoimensko novelo ameriškega pisca znanstvene fantastike Donalda A. Wollheima (1914—1990); srhljiva zgodba govori o orjaških mutiranih žuželkah, ki posnemajo videz ljudi, da bi se lažje skrile v urbanem okolju Manhattna. (Sprva so jo načrtovali kot enega izmed treh kratkih segmentov filmske antologije.) Znanstveniki so s križanjem DNK termitov in bogomolk ustvarili novo, invazivno vrsto (svetopisemsko imenovano "judežev zarod"), ki naj bi iztrebila za otroke usodno "Stricklerjevo bolezen" prenašajoče kolonije ščurkov — vendar so se ušteli pri domnevi, da je v laboratoriju pridobljena golazen sterilna in nesposobna razmnoževanja (glej štiri leta prej posneti Jurski park z enako pretvezo).
V nekaj letih, potem ko so uspešno zatrli smrtonosno epidemijo, se je med kanalizacijskimi odvodi in tuneli podzemne železnice razvil velikanski napadalni insekt, ki ga v redkih srečanjih mimoidoči večinoma niti ne opazijo — saj je v svoji pokončni drži podoben naključnemu neznancu v temnem plašču. Ko začenjajo izginjati brezdomci in nato še nekateri drugi prebivalci New Yorka, je peščici junakov po sili razmer jasno, da bo treba v mestno podzemlje na lov na šestnogo divjad.
Premisa o pošastni mimikriji ni tako napačna, dasiravno v ničemer ne presega značilnih creature-feature konceptov s konca prejšnjega stoletja tipa Species (1995), Anaconda (1997), The Relic (1997), Deep Rising (1998), Godzilla (1998), Lake Placid (1999) ter Deep Blue Sea (1999); vendar so bila pričakovanja vplivnega Boba Weinsteina tako visoka (režiserju je očital nesposobnost in ga celo nameraval odpustiti), da je kot izvršni producent vztrajal pri drugačni različici montaže od del Torove vizije, zaradi česar se je slednji distanciral in moralno odpovedal dokončanemu filmu (šele leta 2011 je izdelal režiserjevo inačico, ki pa je romala direktno na tržišče DVD). Del Tora je motil nekonsistentni vizualni slog in neskladna mizanscena prizorov, ki jih je posnela pomožna ekipa, Weinsten pa je preprosto želel film, ki bi bil dovolj strašljiv in marketinško uspešen. Kompromisarstvo in vmešavanje kravatarjev se kot ponavadi nista izplačala (umotvor s proračunom 30 milijonov jih nazadnje ni iztržil niti toliko), vendar so žal še mnoge druge pomanjkljivosti, ki jih gre del Toru očitati. Že otožno bujna Mira Sorvino v osrednji vlogi priznane entomologinje je precej zgrešen casting, poleg tega se s soigralcem Jeremyjem Northamom menda nista prenašala (in to se na zaslonu še kako vidi), lik sicer briljantnega Giancarla Gianninija, klišejskega čistilca čevljev z avtističnim sinom, je s svojo patetično socialno noto absurden (celo v kontekstu temačne vizualnosti nekakšnega vzporednega sveta, kot bi se pripoved odvijala v umazanem Dickensovem Londonu in ne v sodobnem New Yorku),
oskarjevec F. Murray Abraham je obsojen na nepomembno stransko vlogo, Josha Brolina kot obešenjaškega policista pa se verjetno nihče niti ne spomni več. In če se z zanikrno karakteriziranimi liki ni mogoče poistovetiti, je tudi vse drugo bržčas zaman. Kar zadeva znanstveno verodostojnost, je brez odločnega zamika nejevere zgodba popolnoma nesmiselna: prepričuje nas, da so se iz žuželčjih križancev v pičlih nekaj letih razvili velikanski ljudožerski monstrumi (podobno bliskovito evolucijo je prikazala vesoljščina Pandorum), kar upravičuje z motivom genske sinteze prebavnega encima, ki naj bi pospeševal metabolizem insektov. Zgodbo mučijo nedoslednosti (krvoželjni hrošči recimo prizanesejo nekaterim protagonistom) in sirasti prikazi z naravnost depresivnim ozadjem ter brez doživete katarze. Ampak največji greh filma je, ironično, prav tisto, zaradi česar se je svojčas razburjal Weinstein: v resnici ni preveč strašljiv, zato pa nemalo zmeden. Knjižna prispodoba je eno, filmska interpretacija pa nekaj drugega, in celo del Toru ni vselej uspelo združiti stripovsko-umetniških predstav ter celostno zaokrožene filmske pripovedi. Še sam priznava, da je Mimic njegov najmanj posrečen film; v glavnem zato, ker ga ni mogel udejanjiti tako, kot je želel. Kaj hočemo, se zgodi — ampak še dobro, da se je več kot odkupil z vsemi poznejšimi. Človeka imitirajoča golazen je pozneje dobila še dve nadaljevanji (z drugimi režiserji in igralci), vendar ju raje spreglejte.
Film s scenarijem Timpsonovega sodelavca Tobyja Harvarda je doživel premiero na festivalu Tribeca v sekciji Midnight in poleg vzhičenja gledalstva naletel tudi na pozitiven sprejem kritikov. Četudi nisem imel posebnih pričakovanj (ali pa prav zato), sem bil tudi sam nad njim navdušen ― nekako do približno polovice.
Potem pa iz osvežujoče nekonvencionalne smeri zgodba skrene v brezciljni absurd in naključno slepo ulico, ko prikazi in odzivi preprosto nimajo več smotra ali dramaturške funkcije, temveč kot obešenjaško mašilo služijo le še goli bizarnosti zaradi nekakšne "nepredvidljivosti" same. Ridikulozni policist (ki riga na ukaz), sumljiva mestna uslužbenka in trapasto Norvalovo zapeljevanje, zlonamerni liki iz očetove kriminalne preteklosti (Michael Smiley) in posledice njegove tedanje nepremišljenosti (v uvodu se pojavi Shakespearov citat iz Beneškega trgovca o grehih očetov, ki se prenašajo na sinove), kuli z iztrebki in lastno požrto uho, izprijeni lastnik obcestnega motela, popolnoma zasedenega zaradi "simpozija geologov" (v resnici pa orgije ruskih svingerjev), silaška prostitutka in smešna avtomobilska nesreča, predvsem pa docela nesmiselno obnašanje karikiranih, ekscesnih protagonistov. Pri tako nestvarnih absurdnostih je nujno zaznati vsaj simbolni pomen, logično vzročno sosledje ali prepoznavno žanrsko podobo, če naj prispevajo k zaokroženi, poistovetljivi pripovedi. Tako pa smo namesto ekspozicije likov in doživete čustvene vzajemnosti med sinom in očetom (Martin Donovan) deležni grotesknega gravža, krvave eksplicitnosti ter seksualnih namigov, ki zgolj odvračajo pozornost od nedoslednosti in manka substance. Neizkušenemu Timpsonu je ― kljub dobri tehnični plati ― le delno uspelo tam, kjer je Panos Cosmatos s svojo neprimerno bolj noro, morasto bizarko Mandy (2018) naravnost blestel.
Subtilno mejo med objektivnostjo spomina in izkrivljeno percepcijo (glej Memento) je prelil v zgodbo o mladi Abby (Tuppence Middleton), ki se po materini smrti vrne v rodni kraj, da bi skupaj s sestro Laure (Hannah Gross) poskrbela za propadajoči družinski motel. Srhljivi preblisk iz otroštva ji ne da miru in na lastno pest se loti preiskave, opuščene že pred četrt stoletja. Izginuli fant, dedič lokalnega mogotca in sin slavnega para cirkusantskih zabavljačev, naj bi tedaj domnevno storil samomor ― vendar so okoliščine in dokazi, ki jih začne na novo zbirati Abby, vse preveč neverjetni za kaj takega. Njene sume potrdi krajevni posebnež, poklicni potapljač in teoretik zarote z lastnim podkastom Walter (belolasi kanadski mojster David Cronenberg v slikoviti stranski vlogi), medtem ko policisti ostajajo skeptični in zadržani, njena sestra se pa niti ne trudi skriti, da ji ne verjame. Vse življenje je namreč poslušala izmišljene zgodbice zmedene, nezanesljive Abby, ki je očitno patološka lažnivka, nemara celo duševna bolnica (s sumljivo, nepotrjeno preteklostjo zadnjih let, ki jih je preživela v ZDA). Kako bo torej oblasti, svojce in predvsem sebe prepričala, da se je pred 25 leti v vplivni rodbini, katere potomci imajo v mestu še vedno vse poslovne niti v rokah, zgodil strašen zločin?
