20. maj 2022

Pahanhautoja | Hatching (2022)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Finska srhljivka? Hëll yëah, yöu håd më åt 'Finska'. Če si gre obetati vsaj približno kaj tako čudaškega kot je njihov jezik, potem smo na dobri poti. In zgodba ne razočara: v naselju ličnih hišic kot iz švedske IKEE živi mlada Tinja, najstniška gimnastičarka iz navidez popolne družine. Pripravlja se na šolsko tekmovanje, ki bolj kot deklico vzemirja njeno odločno mater, spletno ifluencerko z vlogom o lepoti idealnega družinskega življenja, ko v njihov dom nekega dne pomotoma zaide živahna vrana. Kmalu po dogodku dekle poleg poginulega ptiča v bližnjem gozdu najde skrivnostno jajce. Sklene ga negovati in greti kar v svoji sobi, dokler se ne mladiček ne bi izvalil. Vendar lupino pošastno velikega jajca kmalu prebije nekaj nedoumljivega, kar ni ravno ptič. Bitje je kot na mater navezano na Tinjo in sčasoma ji postaja nenavadno podobno; do nje se vede zaščitniško in skuša odstraniti vse, kar bi jo lahko ogrožalo. Sprevrženi odnos kmalu postane usoden in otipljivo krvav.



Režiserka Hanna Bergholm, ki ji je pri scenariju pomagal avtor bizarnih kratkih filmov Ilja Rautsi (Helsinki Mansplaining Massacre, Night of the Living Dicks), se brez pretirane nazornosti poslužuje groteskno izkrivljene optike in metafore prikrite groze izza belih predmestnih plotov (glej Blue Velvet), da bi prikazala odmaknjenost in težavnost čustvenega zorenja mlade protagonistke, ki nikjer ne najde razumevanja — niti pri mlačnem in podrejenem očetu ter zoprnem mlajšem bratu, še manj pri grozljivo obvladani in navidez prijazni materi, ki s trajnim nasmeškom od hčere zahteva popolnost. Eksistenca mlade Tinje je podobna čudaškim hladnim sanjam — kjer veš, da je nekaj hudo narobe, a ne moreš natanko določiti, kaj. V tem izmaličenem svetu freudovskih prenesenih pomenov Neila Gaimana ali Tima Burtona je sprejemljivo in normalno, da se mati kar tako odloči preseliti se k ljubimcu (ki je v resnici izjemno prijazen in sočuten moški, povsem drugačen od pravega očeta), ker bi končno rada poskrbela tudi za lastno srečo. A kmalu padejo maske neizživetih želja in dolgoletnih travm; družinska disfunkcija se ne more končati drugače kot tragično, vendar je tudi v tem že zametek preobrazbe in razvoja nečesa novega. Ne boljšega, le bolj prilagojenega.



Prevod naslova se v Googlu dobesedno glasi 'Zlobni grobovi' in zgodba s stilizirano alegorično podobo ter metaforičnostjo (pa tudi nekaterimi vizualnimi namigi) mestoma spomni na Hitchcockovi klasiki Psycho (1960) in zlasti The Birds (1963). Pri slednjem se še danes kdo zaman sprašuje, zakaj pravzaprav ptiči napadajo in kaj vse skupaj pomeni. Seveda ni pomembno, zakaj napadajo, saj sploh nikakršnih ptičev ni — gre zgolj za debeluhovo prispodobo agresivne zlonamernosti, manifestacijo ženske ali materinske posesivnosti, škodoželjnosti, ljubosumja, privoščljivosti in zavisti. Saj veste, ni je bolj hinavske in zahrbtne zlobe kot je estrogenska toksičnost med samimi ženskami. Finska zgodba bi bila težko tozadevno bolj pomenljiva in očitna; posebej v kombinaciji z arhetipom "pošastne dekliškosti" oz. psihosocialno tesnobo ženskega odraščanja, često zaznamovanega s simbolizmom prve menstrualne krvi — motivov, ki jih prinašajo že nekateri filmski kulti kot Carrie (1976) in smo jih videli tudi v poznejših žanrskih predstavnikih Ginger Snaps (2000), Jennifer's Body (2009), The VVitch: A New-England Folktale (2015), Raw oz. Grave (2016), Wildling (2018) in drugod. Hanne Bergholm je tukaj razmeroma premočrtna in neposredna: zloba se z matere neogibno prenaša na hčer. Potlačena patologija ženske, obsedene z nadzorom in usmerjene v kompenzacijo lastnih neuresničenih želja (sicer navzven omikane in idealne slike popolnosti), se prenaša na mlado Tinjo (Siiri Solalinna), katere dekliška nedolžnost in naivnost izgineta, namesto nje pa se kot v podtaknjenem kukavičjem jajcu razvije njena potlačena, divja plat, uničevalni doppelgänger Alii oz. zrcalni odraz — morda celo nezavedne in nenamerne — značajske indoktrinacije njene manipulativne pasivno-agresivne matere (Sophia Heikkilä je v srhljivi vlogi odlična). Kot bi režiserka sporočala staršem: pazite, čemu namenjate pozornost, kajti pozornost je ljubezen in ta vselej poskrbi za novo rast. Vprašanje je le, kaj bomo vzgojili s svojo bolečino in kaj se bo iz tega nazadnje izleglo.

17. maj 2022

Everything Everywhere All at Once (2022)

Ocena: ●●●●●●●○○○

I shall be telling this with a sigh
Somewhere ages and ages hence:
Two roads diverged in a wood, and I—
I took the one less traveled by,
And that has made all the difference.

Robert Frost, The Road Not Taken

Scenarista in režiserja Daniel Scheiner ter Dan(iel) Kwan, prijatelja in sodelavca ter nekdanja sošolca s kolidža, kolektivno poimenovana kar 'the Daniels', sta tista cineastična čudaka, ki sta pred leti izvrgla enega najbolj čudaških filmov vseh časov: nedoumljivo "zgodbo o prdečem truplu Harryja Potterja" z naslovom Swiss Army Man (2016) s Paulom Danom in še enim Danielom, Radcliffom. Njun celovečerni prvenec se mi je zdel eden najbolj izvirnih, drznih, prisrčnih, absurdnih, drugačnih, provokativnih in divje nekonvencionalnih filmov tistega leta ali nemara kar zadnjega desetletja. Toplo priporočam ogled vsakomur, ki se je naveličal formulaične, predvidljive, varne in politično korektne hollywoodske konfekcije s tako ali drugačno oportunistično aktivistično agendo.

Evelyn Wang je zaskrbljena lastnica propadajoče pralnice. Zdravje njenega očeta je na psu, mož Waymond ji je pravkar vročil ločitvene dokumente, hčerka Joy pa je nadvse razočarana nad svojim življenjem. Na grbo dobi še neusmiljeno delavko davčne uprave Deirdre. Nato se v Waymondovo telo naseli dvojnik iz ene od mnogih alternativnih resničnosti. —Kinodvor

Lahko si mislite, da so bila pričakovanja visoka tudi pri njunem (šele) drugem filmu, ki naj bi s konceptom vzporednih svetov oz. multiverzuma raziskoval eksistencialne motive življenja, nihilizma, usojenosti in svobodne volje; nekaj takega kot Matrica (1999), ki v bizarni dadaistični pojavnosti Večnega sonca brezmadežnega uma (2004) in vzročni posledičnosti Metuljevega učinka (2004) sreča Težave v Kitajski četrti (1986) ter priredbo animiranke Ratatouille (2007) in še kopico naključnih filmov ter gledalca pahne naravnost v osupljivo multižanrsko douglas-adamsovsko enolončnico vsega vsepovsod in naenkrat. (Film je razdeljen na tri poglavja: Everything, Everywhere ter All at Once.) Tam srečamo legende Michelle Yeoh, Jamesa Honga, Jenny 'Big Nose' Slate in Jamie Lee Curtis ter celo samega Scheinerja, ki se trudijo razumeti, za kaj gre pri vsem skupaj, v zvočni kulisi eksperimentalne ameriške elektronske post-rokovske zasedbe Son Lux — medtem ko imajo ljudje v nekaterih paralelnih vesoljih hrenovke namesto prstov ali obvladajo borilne veščine. Tam, kjer lahko vse stvarstvo vložiš v "bagel resnice z vsem" (makova semena, sezam, čebulni in česnovi kosmiči, sol in poper) in z močjo misli preskakuješ med multiverzumi oz. inačicami samega sebe iz vzporednih ali možnih ali neizživetih življenjskih različic.



Kar zadeva premiso o razcepljenju eksistenčnih poti glede na človekove odločitve, film sicer ne prinaša sila izvirnega koncepta (le da temu včasih še ni bilo moderno reči multiverse), če se spomnimo slovitih zgodb Przypadek oz. Naključje (1987) Krzysztofa Kieslowskega ter podobnih prispodob preigravanja časovnega sosledja tipa Lola rennt (1998) ali Sliding Doors (1998). A z osupljivo montažo, spretnimi prehodi med kadri, živopisano bizarnostjo in ganljivo generacijsko dramo o pomembnosti družinskih vezi Daniela vendarle prinašata še eno prisrčno absurdistično zgodbo o malem in nepomembnem človeku, ki skuša skozi skrivnost ljubezni razumeti bistvo življenja, vesolja in sploh vsega — kajti ko se upiramo nesmiselnosti obstoja in sprašujemo, kaj bi se zgodilo, če bi bili nekoč (ali nekje ali nikjer) skrenili po drugi poti, sledeč lastnim željam, talentom ali pričakovanjem okolice, je še najbolje, kar lahko storimo med tem kaosom bivanja to, da smo prijazni drug z drugim. In da potomcem ter vsem drugim ljudem pustimo biti, kar so. (Michelle Yeoh je odlična.) Precej zenovsko in avantgardno filozofsko za dva ameriška tipa, to je že treba povedati. Njun film je bodisi popolnoma nor ali pa zabavno genialen; pozitiven in neskončno poistovetljiv, kljub nesmiselnosti (ali pa prav zato).

14. maj 2022

The Lost City (2022)

Ocena: ●●●●●●○○○○

V čudnih časih nastajajo čudni filmi, ki so nazadnje deležni čudnega odziva. Nekakšno vzporedno vesolje na meji obstoječega kinematografskega modusa; digitalno izdelano (ko ne veš več, ali je recimo neki otok pravi ali v celoti računalniško generiran), sterilno in neživljenjsko. Kot bi gledali risanko, samo da v zgodbi nastopajo živi ljudje in imamo ... no, recimo, skoraj prava prizorišča. Včasih smo gledali, kaj pa vem, Indiano Jonesa in lov za izgubljenim zakladom (1981) ali Lov za zelenim diamantom (1984) ter Nilski dragulj (1985) z Michaelom in Kathleen ali za manj zahtevne gledalce vsaj Allana Quatermaina in izgubljeno mesto (1986). Pozneje smo videli obešenjaško zabavne predelave klasik kot Mumija (1999) ali v filmsko dimenzijo prestavljene videoigre kot Lara Croft: Tomb Raider (2001), ki so cineastično substanco skrčile na merico pokovke s kratkotrajnim učinkom. Danes se je kot povreta omaka po animiranih disneyjevskih lunaparkih tipa Jungle Cruise (2021) to še bolj reduciralo na preprosto "Izgubljeno mesto" z brezizraznima polenoma Sandro Bulek in Channingom Tatumom, kjer je antagonist manični Harry Potter (daleč najzanimivejši lik v filmu), v samoparodični kameo vlogi pa se za šalo pride pokazat dolgolasi pustolovec Brad Pitt — v nekakšno samoreferenčno norčavo satiro ali meta-parodijo nekdanjih akcijskih avantur, ki ne zabava s prigodami in domislicami, temveč s posmehovanjem sebi, samemu žanru ter njegovim likom in motivom.

Ampak dobro, da ne bomo prestrogi, trapasta zadeva je kljub temu gledljiva in znosno zabavna. Duhovitost po metodi najmanjšega skupnega imenovalca izhaja iz kot-da smešnih kontrastov in nasprotij: med intelektualistično pisateljico pogrošnih romanov (glej Romancing the Stone) in njenim naivnim, nekoliko samovšečnim fotomodelom za knjižne naslovnice (glej Zoolander), med megalomanskim bogataškim zlikovcem in njegovimi razlogi za samodokazovanje ter vraževernimi pribočniki, ki ga nazadnje izdajo (glej Indiano Jonesa), med stereotipi žanrskih prikazov in kot-da resničnimi človeškimi nagnjenji (ki naposled izpadejo še bolj potvorjeni in zlagani kot klišeji v cenenih pustolovsko-ljubezenskih romanih), med mišičastimi postavneži z nizko samozavestjo in nerodno neartikulirano pojavnostjo (glej Arnolda v komedijah Twins ali Junior) in zgolj na videz nemočnimi damicami v nevarnosti, ki naj bi se jim pustile reševati, a pri tem ugotovijo, da je požrtovalna pot z vsemi romantičnimi nauki o ljubezni pomembnejša od samega cilja. Izbira igralske ekipe morda ni bila najbolj optimalna, saj oba osrednja lika ne premoreta ravno izraznega razpona, ki bi s pristno kemijo koga prepričal o resnični naklonjenosti, kot humoristična naveza pa delujeta kvečjemu solidno (ne ravno zabavni Tatum ves čas niha med bedakom in junakom, Pitt pa ima prekratko minutažo za kaj bolj zapomnljivega). In seveda imamo za komično razbremenitev ter odvračanje pozornosti tukaj tudi obvezno #Woke sidekick figuro v obliki debele črnke (Da'Vine Joy Randolph), ki jo iz nekega razloga osvaja starikavi latino-adam-sandler. Kaj pa drugega.

Še enkrat: načrtno ridikulozni film prinaša pretežno neškodljiv, dasiravno sila nizkokaloričen obrok. Ne morem se dovolj načuditi producentski ekipi, na čelu katere sta razmeroma neznana režiserja, brata Aaron in Adam Nee (v sodelovanju s Sethom Gordonom sta napisala tudi scenarij), ki ne zbuja prav veliko zaupanja z izkušenostjo in suverenostjo. Kakorkoli: oglejte si raje že omenjeno pustolovsko romanco iz leta 1984 (najboljša filmska letina vseh časov), če je nemara še ne poznate. Njen režiser prav danes praznuje 70. rojstni dan. Vse najboljše, Robert Zemeckis!

p.s. Je to seksizem, če povem, da je Sandra videti res čudovito?

12. maj 2022

Orphan (2009)

Ocena: ●●●●●○○○○○

It must be difficult to love an adopted child as much as your own.

Ameriški režiser katalonskega rodu Jaume Collet-Serra je nazadnje pridelal kot španski vetrc puhlo, diabetično humoristično CGI akcijado za najmlajše Jungle Cruise (2021) s 'Skalo' Johnsonom in Emily Blunt, ki sicer ni najslabša stvar po dvoličnih aktivističnih trendih #Woke in #MeToo, a tudi nikogar ni baš vrgla iz spodnjic spričo huronskega vzhičenja. Kariero je začel z rimejkom klasične grozljivščine House of Wax (2005), v katerega je med drugim vtaknil brezizrazno izložbeno lutko Paris Hilton (zlata malina za najslabšo igralko) in si med kritiško srenjo prislužil sloves ene bolj zanikrnih filmskih predelav tistega časa (ki sicer blagajniško ni bila čista polomija). Vmes sta mu zaporedoma uspela dva solidna žanrska podviga, kriminalna pretep-streljačina Run All Night (2015) z Liamom 'Particular-Set-of-Skills' Neesonom (s katerim sta posnela kar štiri filme) ter preživetveni morski triler The Shallows (2016) s prepričljivo Blake Lively, zaradi česar ima njegova filmografija obliko nekakšne Gaussove porazdelitve. Bolj na njenem začetku, štiri leta po Paris z zašiljeno cevjo skozi lobanjo (kdo ve, ali je bila poškodba usodna), se je znašla psihološka srhljivka Sirota s scenarijem Davida Leslieja Johnson-McGoldricka (pozneje je spisal še Wrath of the Titans, The Conjuring 2, Aquaman ter The Conjuring: The Devil Made Me Do It), prirejenim po zgodbi nekega Alexa Maceja. Bila je deležna pozitivnih vtisov in tudi finančni uspeh ni izostal (proračun 20 milijonov, dobiček štirikrat več), jaz pa ugotavljam, da me je v nasprotju z naklonjenostjo večine ljubiteljev žanra v umotvoru Collet-Serre že v osnovi zmotilo nekaj podobnega kot pri filmih The Purge (2013), Knock Knock (2015) ali nazadnje I Care a Lot (2020), kjer sem prav tako doživel nasprotno izkušnjo od večine filmoljubov. No ja, pri vsem se pač ne moremo strinjati. Te primere pripisujem posebni zvrsti kinematografskega prijema, ki ga recimo sijajno obvlada tudi Eli Roth, t.i. annoying movie — ki z osupljivo neskladnostjo dejanj in nestvarnih odločitev ter absurdno nespametnimi in nadležnimi liki kvečjemu iritira gledalca, ga z norčevanjem iz logike vzročno-posledičnega sosledja razbesni ter v njem zbuja prezir do filmskih ustvarjalcev. Razlog za nejevoljo? Scenarij, kajpak.

Film, ki se sicer ponaša z ugledno igralsko zasedbo (Vera Farmiga, Peter Sarsgaard, C. C. H. Pounder, Margo Martindale, Karel Roden), ima pravzaprav obetavno premiso in soliden nastavek; četudi gre za stereotipno in s klišeji naphano premočrtnico, kjer že vnaprej uganeš zaplet, razplet in epilog. Zakonca Coleman, ki po razposajenem fantiču (Jimmy Bennett) in njegovi gluhi mlajši sestrici (Aryana Engineer) še vedno žalujeta za svojim tretjim, mrtvorojenim otrokom, se namesto še ene tvegane nosečnosti odločita za posvojitev, ki naj bi kompenzirala zlasti materino travmo. V krajevni sirotišnici pod vodstvom redovnic ju navduši nenavadno zrela in nadarjena devetletna deklica ruskega rodu Esther (Isabelle Fuhrman) in družina se kmalu poveča za še eno hčer. A kmalu se začnejo kopičiti težave, nesporazumi, spori med svojci, nepojasnjene nesreče in nazadnje se odvije krvav boj za življenje. Uglajena Esther namreč še zdaleč ni tisto, kar je videti navzven; Colemanova bosta svojo naivnost in zmoto občutila na lastni koži.
(G) Jasno, krušna starša nimata pojma, da sta k sebi vzela pošast, mala Esther pa počasi in prefrigano kaže svojo pravo podobo. Dolgočasna, čisto nič strašljiva, hudo povprečna in nezanimiva srhljivka, po kateri si bo tudi Angelina Jolie še vedno želela posvajanja otrok. —Iztok

Mlada Isabelle je v naslovni vlogi doživeto srhljiva in njen nastop je tozadevno sila učinkovit (v času snemanja je bila stara 13 let), vendar z nesorazmerno pretiranostjo tega lika, ki visi krepko čez rob sprejemljivega (in je zloben zato, da je pač zloben), celostno doseže prav nasproten efekt (vsaj pri meni), ki pripoved obarva v patetično grotesko situacijskih nesmislov. Vsi drugi liki so kartonske podobe značajskih šablon, ki z ridikuloznimi vzgibi nimajo druge funkcije, kot da siloma vlečejo za seboj povsem nerealno zgodbo. Pazite, ne govorim o zamiku nejevere, ki je pri žanru seveda nujen, temveč o verodostojnem filmskem kontekstu odnosov in vzajemnosti znotraj prikazane zgodbe, ki naj bi vzpostavil zaokroženo in dramaturško upravičeno celoto. Zlonamerna, nasilna, brezčutna, kruta deklica, skoraj neranljivo utelešenje peklenščka z domala nadnaravnimi močmi in neskončno sposobnostjo manipulacije? Ček. Trpeča mati, preganjavična nekdanja alkoholičarka, ki ji nihče ne verjame? Ček. Dobrodušni in lahkoverni oče, ki zaupa čudaški posvojenki, ne pa lastni ženi in biološkim otrokom? Ček. Zavedena psihiatrinja, ki z nestrokovnimi nasveti celo škoduje svoji bolnici, namesto da bi ji pomagala? Ček. Popolna odsotnost širšega konteksta, organov pregona, socialnih služb, zdravega razuma in obče logike delovanja družbe? Ček. In nazadnje še sprevržena, kontroverzna sporočilnost in poanta celotne zgodbe: pazite, koga posvojite? Dobesedno vsakdo in vse v filmu deluje zgrešeno, narobe, nesmotrno, neresnično in v nasprotju s poistovetljivo človeško izkušnjo. Čaka vas eden najbolj šokantnih preobratov v srhljivkah (mimogrede: hormonska motnja hipopituitarizem je nekaj povsem drugega in nima nobene zveze s prikazom), če kot pozitivno pojmujete nekaj takega kot denimo razkritje antagonista v bizarki Malignant (2021) Jamesa Wana.

V pripravi je menda že predzgodba obeh istih scenaristov Orphan: First Kill v režiji šeprtljavega Williama Brenta Bella (The Devil Inside, The Boy, Brahms: The Boy II), a si je težko predstavljati, kaj natanko naj bi ponudila. Živi bili, pa videli. (Not.)

8. maj 2022

El hoyo | The Platform (2019)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Koncept politično in etično-filozofskega konstrukta španskega sci-fi trilerja v režiji Galderja Gaztelu-Urrutie (po scenariju Davida Desole in Pedra Rivere) je razmeroma premočrten: vertikalni niz betonskih zaporniških celic brez oken in izhodov, ki ga na sredini navpično seka pravokotni jašek, po katerem se vsak dan neslišno pripelje ploščad in za krajši čas ustavi na vsakem nadstopju (oz. celici), preden nadaljuje pot navzdol. Ploščad je polna hrane; na vrhu začne svoj spust kot francoskih kraljev vredna miza, ki se šibi od pregrešnih dobrot — od krožnikov mesa in zelenjave do posod sadja in sladic ter steklenic najboljšega vina. Jetniki v vrhnjih delih tega kompleksa, po dva v vsaki celici, so deležni vsega in hlastno polnijo želodce z jedačo in pijačo. Bolj ko se ploščad spušča, manj je na njej; do spodnjih nadstropij se pripelje le še gnusna gmota ostankov, kosti, razbite posode, nesnage in celo človeških iztrebkov. Vse to postavlja ljudi, ki so ujeti v navpično strukturo, v svojevrstno razmerje moči in izkoriščevalskih odnosov. Ko ploščad zaključi svojo dolgo pot do dna, z neznansko hitrostjo šine spet kvišku in cikel se naslednji dan začne znova. V kratkem času je treba pojesti čimveč in čim hitreje; če kateri nesrečnik obdrži kakšen priboljšek za pozneje, sledi takojšnja kazen v obliki neznosne vročine ali mraza, dokler se oportunisti ne znebijo presežkov. Vsakih trideset dni jetnike omamijo s plinom in potem z žrebom naključno prerazporedijo v druge celice, bodisi navzgor ali navzdol po lestvici privilegiranosti.

Tri vrste ljudi so: tisti na vrhu, tisti na dnu in tisti, ki padejo.

Jasno, da gre za socialno prispodobo hierarhično strukturirane družbe z neenakomerno in nepravično porazdelitvijo dobrin, kjer bogati na vrhu dobijo veliko več, kot zares potrebujejo, revni pod njimi pa v boju za preživetje grizejo ostanke in v skrajnem obupu celo drug drugega; kot če bi slovito Kocko (1997) Vincenza Natalija iz treh dimenzij raztegnili v nebotičnik ali ledeni vlak Snowpiercer (2013) Bong Joon Hoja postavili pokonci ter tako zgradili surovo zaporniško različico transgresivne distopije High-Rise (2015) Bena Wheatleyja. Četudi minimalistična Ploščad omenjenih ne prekaša po izvirnosti ali dramaturški in cineastični izvedbi, morda prednjači v simbolni in metaforični vrednosti, ki je kompleksnejša od videnega.

Ne gre zgolj za prispodobo neoliberalnega kapitalizma in družbene razslojenosti, kjer je človek človeku volk, saj skuša idealistični izobraženec Goreng (odlični Iván Massagué) s pomočjo sotrpina poskrbeti za enakomernejšo razdelitev hrane, v kateri bi vsakdo dobil pravičen delež za zadovoljitev potreb (beri: socializem), vendar v boju zoper človekov pohlep in egoizem pri tem pobije več ljudi, kot bi jih s takim sistemom rešil ali jim ublažil trpljenje. Zaznati je celo aluzije na koncept vere in ideološkega prepričanja, v katerem so ljudje prepuščeni milosti blaznega božanstva na vrhu zgradbe, katerega načela so sadistična in izkoriščevalska in ki eksistenco jetnikov dojema kot nekakšno igro za lastno zabavo. Še bolj povedni so arhetipski liki oz. značajske vloge osrednjih protagonistov in njihova pomenljiva, azijsko zveneča imena, ki kažejo na njihovo funkcijo znotraj te "predstave življenja". (Skrita asociacija: nadstropij je natanko 333 in z dvema predvidenima sojetnikoma v vsaki celici pridemo do številke 666 oz. prispodobe za peklensko "dolino solza", ki predstavlja življenje.) Glavni junak Goreng (goreng, 'pečen', kot pri jedi nasi goreng oz. pečenem rižu), ki je s seboj prinesel najljubšo knjigo Don Kihot, je tako kot njen junak naiven idealist v boju z mlini na veter, ki ne vidi sveta, kakršen je v resnici; vendar je dovolj dojemljiv, da sproti odkriva koruptivnost in neuravnoteženost sistema. Njegov izkušeni sojetnik Trimagasi (terima kashi, 'hvala'), ki je za edini dovoljeni predmet med bivanjem v celicah izbral ostri kuhinjski nož, je oportunistični prilagojenec, ki bi za golo preživetje naredil vse (podobno kot zaporniški ptič Rennes v Kocki), vendar mu ta sebičnost dolgoročno ne pomaga. Razumska in navidez sočutna Imoguiri (imogiri, pokopališče kraljev v Yogyakarti), ki je s seboj pripeljala psa, je okorela birokratka in nekdanja uslužbenka kaznilnice (Antonia San Juan, najboljši lik iz Almodóvarjevega Vse o moji materi), ki ne more sprejeti dejstva, da uprava oz. oblast ne upošteva pravil, ki jih je sama postavila (denimo tega, da sistem ne dopušča mladoletnih). Če odštejemo razumevajočega in v nujnost prevrata prepričanega Baharata (baharat, 'poper' ali 'začimba') in starega modreca Brambanga (brambang, vrsta čebule), ostane še tragični materinski lik Miharu (miharu, 'čudovito jasno nebo'), ki v morilskem obupu in zoperstavljanju vsem, ki jo skušajo ustaviti, išče svojo izgubljeno hčer. Vse to so liki v predstavi družbenih razmerij, ki se vsak na svoj način upirajo življenjski situaciji in iščejo zveličanje; četudi bodo v ultimativnem razočaranju in grenkem spoznanju, da so z razčlovečenjem tudi sami postali del sistema, svojim oblastnikom skušali poslati nazaj le še sporočilo o svoji neuklonljivosti in neomajni moralni integriteti. Ali pač? In mimogrede: smo se o svojih vladarjih, za katere očitno veljajo drugačna pravila (saj so zakone napisali sami), zlasti v času koronavirusne krize resnično kaj naučili?

7. maj 2022

Bigorexia (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Človeštvo še nikoli ni bilo tako obsedeno z videzom kot danes; največji dokaz tega je poleg modne in lepotne industrije tudi Hollywood, tovarna nedosegljivih sanj in namišljenih nelegitimnih vzorov. Sodobna družba zahteva večno mlade, čedne, krepke in popolne ljudi, vseprisotna družbena omrežja pa ideale telesne podobe krepijo vsako sekundo vsakega dne z vedno novimi, modificiranimi in prirejenimi posnetki spletnih vplivnežev — ki so kajpak pretirani in preprosto zlagani. Motnje identitete so zlasti med mlajšimi najpogostejša bolezenska oblika, ki pogosto prerašča v nevarno patologijo, nedoumljive obsesije in hude duševne motnje. Med njimi je tudi mišična disformija (oz. bigoreksija ali megareksija ali obratna anoreksija), občutek nerealnega ali pretiranega prepričanja, da je posameznikovo telo preveč drobno, suho, vitko ali premalo mišičasto (čeprav je v večini primerov telesna konstitucija normalna oziroma vsaj primerna, lahko že tudi mišičasta). Mišična disformija prizadene večinoma moške, zlasti tiste, ki se ukvarjajo s športnimi aktivnostmi, kjer je telesna konstitucija in teža pomemben tekmovalni faktor; posebej v primerih, kadar gre za povečanje mišične mase ali optimalne definicije telesa. Kaže se skozi prekomerno telesno vadbo, strog prehranski režim in (zlo)rabo prehranskih dodatkov ali anabolnih steroidov.



Režiser ruskega rodu Vlad Judin se s svojo produkcijsko tvrdko The Vladar Company večinoma posveča svetu športa, zlasti bodibildinga in fitnesa; po prvem tovrstnem dokumentarcu o poklicnih graditeljih teles Generation Iron (2013), ki velja za duhovnega naslednika kultne arnoldščine Pumping Iron (1977), sta sledili še dve nadaljevanji ter nekateri ekskluzivni portreti najslovitejših zmagovalcev napihovanja bicepsov Mr. Olympia združenja IFBB kot slavni Dorian Yates, Ronnie Coleman in drugi. Judin se zaveda temnih plati tega športa in njegovih nevarnosti; javnost ozavešča tudi z opozorili o zlorabi številnih kemičnih snovi, ki so tako kot v večini poklicnih dejavnosti vsakdanja praksa. Tokrat se osredotoča na psihologijo posameznikov, ki kakor skozi izkrivljeno ogledalo sebe nenehno vidijo kot sramotno suhljato, šibko in manjvredno osebo — čeprav so večinoma najbolj mišičasti in največji ljudje, kamorkoli pridejo. Med portretiranci so britanski zvezdnik bicepsov Zac Aynsley, orjaški rekorder z Instagrama Craig Golias, nekdanji steroidni bodibilder Jeff McDonough, transspolna oseba z nerešljivo krizo identitete Janae Marie Kroczaleski (rojena kot Matt v moškem telesu) ter najtežja bodibilderka na svetu Natalija 'Amazonka' Kuznecova. Skoraj vsem je skupna nizka samopodoba, tragično pomanjkanje samozavesti in pomilovanja vredno slabo dojemanje sebe kot celostnega človeka, vrednega spoštovanja in ljubezni; malokdo med njimi se je uspel izkopati iz primeža duševnih obsesij o kultu grajenja telesa. Še bolj nerazumljivi primeri so tisti, ki se do nabreklega korpusa ne dokopljejo z mukotrpno večletno vadbo in nečloveškim odrekanjem, temveč skušajo goljufati s pomočjo vbrizgavanja substanc v mišice (običajno gre za olje synthol oz. santol), ki njihove okončine in telo spremenijo v groteskno izmaličeno, nesorazmerno maso izboklin in oteklin. (Na YouTubu se lahko prepričamo o grozljivo iznakaženih ljubiteljih bicepsov kot 'ruski Popaj' Kirill Tereshin, brazilski obsedenci Valdir Segáto, Tony Geraldo, Arlindo De Souza in Romario Dos Santos Alves, 'egipčanski Hulk' Moustafa Ismail ter Gregg Valentinto, ki je sam skušal izvesti operacijo infekcije nadlahti.)



Vlad Judin se ne naslaja nad tragičnimi figurami in ne podžiga bolestnega voajerizma človeške nesreče, obenem pa tudi ne pridiga o nevarnostih zlorabe snovi ali posledicah norega pretiravanja pri grajenju telesne podobe zasvojencev in bolnikov, ki z lastnim odsevom v zrcalu nikoli ne morejo biti zadovoljni. (Žalostna primera sta masivni Golias, ki kljub velikanskemu telesu pred fotografi vselej pozira tako, da je videti še večji; ter nenehno depresivni in izmozgani Zac Aynsley, postaven, zavidljivo mišičast in v resnici simpatičen mladenič, ki pa v labirintu lastnih zablod enostavno nikoli ne bo našel zadoščenja.) Preprosto nam kaže svet, v katerem živimo, ki nam s potrošniško in umetno vzbujenimi ideali estetskih meril pred oči postavlja absurdne, nerealne cilje (in s posledicami ne prizanaša niti ženskam niti moškim), življenje pa je eno samo. Videti in sprejemati sebe takega, kot si, očitno še nikoli ni bilo težje.