Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®
6. jul. 2020
29. jun. 2020
Eurovision Song Contest:
The Story of Fire Saga (2020)
IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○
Kako opisati izmuzljivi, težko opredeljivi, čudaški, večinoma suho absurdistični in navidez — ali pa dejansko — improvizirani humor Willa Ferrella? Težko. Njegovi liki so večinoma dobronamerni, idealistični in plehki tepci ali umsko podhranjeni, infantilni in nedorasli čudaki, za katere se zdi, da se odkrito ali nehote posmehujejo predvsem družbeno-kulturnim vzorcem njegovih rojakov, njihovemu konceptu smešnega in klišejskim predstavam možatosti. Velikokrat je s prostodušno karikiranimi upodobitvami in satirično komedijo absurda zadel v polno (Zoolander, Elf, Anchorman: The Legend of Ron Burgundy, Talladega Nights: The Ballad of Ricky Bobby, Blades of Glory), nekajkrat je nedoločeno obvisel v povprečju (The Other Guys, Get Hard),
zadnje čase pa se v žanrsko zmedenih in tematsko neartikuliranih projektih ni povsem znašel (The House, Daddy's Home 2, Holmes & Watson, Downhill). Celokupno solidno, predvsem pa bi njegove filme in vloge težko označili za prežvečene, neizvirne ali medle. Z zadnjim projektom po lastnem scenariju ter v režiji Davida Dobkina bi se utegnil njegov status še nekoliko utrditi; po razočaranju nad prejšnjim filmom prinaša gledljivo in ponekod neenakomerno, drugod pa osvežujoče duhovito, suvereno ferrellovsko komično doživetje.
Islandska dvočlanska skupina Fire Saga oziroma glasbeni dvojec iz manjšega ribiškega kraja Lars Erickssong (Ferrell) in Sigrit Ericksdottir (Rachel McAdams) nepričakovano dobi priložnost zastopati svojo državo na aktualnem evrovizijskem šovu na Škotskem. On je nad Waterloojem zmagovite ABBE leta 1974 še iz otroštva navdušen, naiven sanjač, še vedno živeč doma z očetom vdovcem in krajevnim ribičem (Pierce Brosnan), razočaranim nad umetniško navdihnjenim odraslim edincem; ona je nadarjena pevka, ki jo večni optimist navdihuje in s komer si skrivaj želi nekoč imeti družino. Ampak Evrovizija je povsem druga pesem od trapastih skladbic iz domačega kraja, kjer zabavata nezahtevne goste edine restavracije (največje povpraševanje med domačini je po idiotskem pijanskem refrenu Ja Ja Ding Dong), konkurenca iz tujine pa neizprosna. Med njimi je največji favorit postavni ruski pevec Aleksander Lemtov (Dan Stevens) z načičkano kostumografijo in razkošnimi glasbenimi aranžmaji, ki bo dal eterični Sigrit misliti o pravem umetniškem poslanstvu, glasbenih ambicijah in zlasti neomajni lojalnosti do Larsa, nagnjenega k nastopaškim katastrofam. Bo Evrovizija prinesla razkol med glasbena partnerja in pomenila konec dua Fire Saga?
Komedija nesmislov se duhovito roga (ameriški) predstavi o islandski folklori in kulturnih vzorcih (četudi je vera Islandcev v škrate in vpliv čarobnih bitij razmeroma verodostojna), zabavlja čez stereotipe glasbene industrije in nordijsko psevdomitologijo (glej Gospodarje kaosa), predvsem pa gromoglasno karikira čezlužni publiki malo znano vsakoletno evropsko glasbeno tekmovanje, ki se je že zdavnaj izpridilo v groteskne predstave pustnih drag queen šem in celotne LGBT skupnosti, kjer vsaj toliko kot glasba — ali še bolj — šteje ridikulozna pojavnost čim bolj ekscesnih nastopačev iz posameznih držav. Nevajenega Ferrellovega humorja bi razen dolžine filma utegnila zmotiti kolebavost in nedoslednost žanrskega tona (od situacijske farse do ganljive ljubezenske drame), nekaj sumljivo improviziranih vložkov, pomanjkljiva karakterizacija in zasnova likov (recimo njegovo vztrajno zanikanje njene naklonjenosti) ter malce preveč oportunističen srečni konec.
Po drugi strani pa ga bo bržčas navdušila neverjetna množica kameo nastopov pravih evrovizijcev iz prejšnjih let (kot ulični pianist se pojavi celo portugalski zmagovalec 2017 Salvador Sobral) in pa ironično dejstvo, da samega Ferrella igralsko zasenči marsikdo, od glumaškega veterana Brosnana (kot satiričnega nasprotja svojega lika iz Mamme Mie) do čudovite Rachel McAdams, katere sočutna in poistovetljiva prezenca ter odličen občutek za komedijo sta se izkazala že večkrat (Wedding Crashers, Sherlock Holmes, Sherlock Holmes: A Game of Shadows, Game Night). In za nameček je tukaj mnogostranski britanski glumač Dan Stevens (The Guest, A Walk Among the Tombstones, The Ticket, Kill Switch, Apostle), čigar seksualno dvoumni in hilarično zabavni lik samozavestnega ruskega zapeljivca s karizmo in prepričljivimi manierizmi vsem drugim ukrade predstavo, ne da bi rutinsko zapadel v čisto karikaturo (pri čemer se namuzne še ob absurdni diverzifikaciji spolnih identitet in novodobni politični korektnosti). In ko smo že pri tem: pri vsej parodičnosti in norčevanju so prikazane skladbe ter tekmovalci v filmu veliko všečnejši (ali vsaj bistveno manj bizarni) od odbijajoče travestije resnične Evrovizije. To velja vsaj za izjemno zaključno pesem Sigrit rodnemu Húsavíku.*
Are you gay? —What? Of course not. I am Russian. There no gay people in Russia. —Statistically speaking, I think that's impossible. —I assure you. Hundred percent. —Gender-fluid? —Fact of truth. No gay Russian. —Non-binary? —No, non-binary. I, he, him pronoun.
Kako opisati izmuzljivi, težko opredeljivi, čudaški, večinoma suho absurdistični in navidez — ali pa dejansko — improvizirani humor Willa Ferrella? Težko. Njegovi liki so večinoma dobronamerni, idealistični in plehki tepci ali umsko podhranjeni, infantilni in nedorasli čudaki, za katere se zdi, da se odkrito ali nehote posmehujejo predvsem družbeno-kulturnim vzorcem njegovih rojakov, njihovemu konceptu smešnega in klišejskim predstavam možatosti. Velikokrat je s prostodušno karikiranimi upodobitvami in satirično komedijo absurda zadel v polno (Zoolander, Elf, Anchorman: The Legend of Ron Burgundy, Talladega Nights: The Ballad of Ricky Bobby, Blades of Glory), nekajkrat je nedoločeno obvisel v povprečju (The Other Guys, Get Hard),
zadnje čase pa se v žanrsko zmedenih in tematsko neartikuliranih projektih ni povsem znašel (The House, Daddy's Home 2, Holmes & Watson, Downhill). Celokupno solidno, predvsem pa bi njegove filme in vloge težko označili za prežvečene, neizvirne ali medle. Z zadnjim projektom po lastnem scenariju ter v režiji Davida Dobkina bi se utegnil njegov status še nekoliko utrditi; po razočaranju nad prejšnjim filmom prinaša gledljivo in ponekod neenakomerno, drugod pa osvežujoče duhovito, suvereno ferrellovsko komično doživetje.Islandska dvočlanska skupina Fire Saga oziroma glasbeni dvojec iz manjšega ribiškega kraja Lars Erickssong (Ferrell) in Sigrit Ericksdottir (Rachel McAdams) nepričakovano dobi priložnost zastopati svojo državo na aktualnem evrovizijskem šovu na Škotskem. On je nad Waterloojem zmagovite ABBE leta 1974 še iz otroštva navdušen, naiven sanjač, še vedno živeč doma z očetom vdovcem in krajevnim ribičem (Pierce Brosnan), razočaranim nad umetniško navdihnjenim odraslim edincem; ona je nadarjena pevka, ki jo večni optimist navdihuje in s komer si skrivaj želi nekoč imeti družino. Ampak Evrovizija je povsem druga pesem od trapastih skladbic iz domačega kraja, kjer zabavata nezahtevne goste edine restavracije (največje povpraševanje med domačini je po idiotskem pijanskem refrenu Ja Ja Ding Dong), konkurenca iz tujine pa neizprosna. Med njimi je največji favorit postavni ruski pevec Aleksander Lemtov (Dan Stevens) z načičkano kostumografijo in razkošnimi glasbenimi aranžmaji, ki bo dal eterični Sigrit misliti o pravem umetniškem poslanstvu, glasbenih ambicijah in zlasti neomajni lojalnosti do Larsa, nagnjenega k nastopaškim katastrofam. Bo Evrovizija prinesla razkol med glasbena partnerja in pomenila konec dua Fire Saga?
Komedija nesmislov se duhovito roga (ameriški) predstavi o islandski folklori in kulturnih vzorcih (četudi je vera Islandcev v škrate in vpliv čarobnih bitij razmeroma verodostojna), zabavlja čez stereotipe glasbene industrije in nordijsko psevdomitologijo (glej Gospodarje kaosa), predvsem pa gromoglasno karikira čezlužni publiki malo znano vsakoletno evropsko glasbeno tekmovanje, ki se je že zdavnaj izpridilo v groteskne predstave pustnih drag queen šem in celotne LGBT skupnosti, kjer vsaj toliko kot glasba — ali še bolj — šteje ridikulozna pojavnost čim bolj ekscesnih nastopačev iz posameznih držav. Nevajenega Ferrellovega humorja bi razen dolžine filma utegnila zmotiti kolebavost in nedoslednost žanrskega tona (od situacijske farse do ganljive ljubezenske drame), nekaj sumljivo improviziranih vložkov, pomanjkljiva karakterizacija in zasnova likov (recimo njegovo vztrajno zanikanje njene naklonjenosti) ter malce preveč oportunističen srečni konec.
Po drugi strani pa ga bo bržčas navdušila neverjetna množica kameo nastopov pravih evrovizijcev iz prejšnjih let (kot ulični pianist se pojavi celo portugalski zmagovalec 2017 Salvador Sobral) in pa ironično dejstvo, da samega Ferrella igralsko zasenči marsikdo, od glumaškega veterana Brosnana (kot satiričnega nasprotja svojega lika iz Mamme Mie) do čudovite Rachel McAdams, katere sočutna in poistovetljiva prezenca ter odličen občutek za komedijo sta se izkazala že večkrat (Wedding Crashers, Sherlock Holmes, Sherlock Holmes: A Game of Shadows, Game Night). In za nameček je tukaj mnogostranski britanski glumač Dan Stevens (The Guest, A Walk Among the Tombstones, The Ticket, Kill Switch, Apostle), čigar seksualno dvoumni in hilarično zabavni lik samozavestnega ruskega zapeljivca s karizmo in prepričljivimi manierizmi vsem drugim ukrade predstavo, ne da bi rutinsko zapadel v čisto karikaturo (pri čemer se namuzne še ob absurdni diverzifikaciji spolnih identitet in novodobni politični korektnosti). In ko smo že pri tem: pri vsej parodičnosti in norčevanju so prikazane skladbe ter tekmovalci v filmu veliko všečnejši (ali vsaj bistveno manj bizarni) od odbijajoče travestije resnične Evrovizije. To velja vsaj za izjemno zaključno pesem Sigrit rodnemu Húsavíku.*Are you gay? —What? Of course not. I am Russian. There no gay people in Russia. —Statistically speaking, I think that's impossible. —I assure you. Hundred percent. —Gender-fluid? —Fact of truth. No gay Russian. —Non-binary? —No, non-binary. I, he, him pronoun.
* Op. V resnici jo izvaja švedska pevka Molly Sandén, skladbo Lion of Love (v filmu Dan Stevens) pa dejansko prepeva švedski pevec Erik Mjönes.
24. jun. 2020
Force of Nature (2020)
IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○
I fed your cat while you were out.
Force of Nature je med drugim naslov dokumentarca iz leta 2010 (o okoljskem aktivistu Davidu Suzukiju), dokumentarca iz leta 2011 (o plesni umetnici Kirstie Simson), televizijske dokumentarne serije iz leta 2004, še enega dokumentarca Barbare Kopple iz leta 2011, kratkega filma iz leta 2017, podoben naziv ima tudi romantična traparija Forces of Nature (1999) s Sandro Bullock in Benom Affleckom in tako dalje. Zakaj vnovič izbrati tako iztrošen, posplošeni naslov, ki ničesar ne pove? Mogoče zato, ker je tudi akcijska drama režiserja Michaela Polisha (Twin Falls Idaho, Northfork, Big Sur) po scenariju nekega Coryja Millerja (nikad čuo) podobno generična, značajsko kolebava in brez lastne identitete?
Resnici na ljubo, pritegnila so me (spet) zlasti zveneča imena: večstranski Emile Hirsch se mi zdi sila zanimiv glumač (Lords of Dogtown, Into the Wild, Milk, Once Upon a Time... in Hollywood), Kate Bosworth je čedna in nadvse nadarjena igralka (Blue Crush, Superman Returns, Movie 43, Homefront, Still Alice, Before I Wake) in tudi staremu prdcu Melu 'Božjemu srdu' Gibsonu vedno znova namenim priložnost, saj se je zadnja leta praviloma vsaj spodobno odrezal kot režiser (Apocalypto, Hacksaw Ridge) in tudi kot igralec (Get the Gringo, Blood Father), četudi se še vedno ne more ločiti od stalne tematske zasnove svojih umotvorov, prikazov (1) maščevanja, (2) depresije ali (3) mučeništva oziroma odrešitve.
Sila narave je še ena od njih, kjer v svojem liku združuje vsa tri načela (vlogo naj bi sprva dobil Bruce Willis); Mel je v svoji upodobitvi surovega nekdanjega policista sicer (spet) zelo soliden, tega ni mogoče zanikati (glej veliko boljši Dragged Across Concrete), vendar scenarij mučijo pripovedne in značajske nedoslednosti, ki mu odvzamejo pomemben del verodostojnosti. Skratka: med uničujočim orkanom v Portoriku morata izmozgani, suicidalni in skrajno cinični policist Cardillo (Hirsch) in njegova nova sodelavka na patrulji (Stephanie Cayo) poskrbeti za pravočasno evakuacijo prebivalcev iz neke stanovanjske soseske, pri tem pa se zapleteta z roparsko tolpo pod vodstvom neusmiljenega Johna 'Krstnika' (David Zayas), ki pri ostarelemu nemškemu priseljencu išče družinsko zapuščino v obliki neprecenljivih umetniških slik. Po naključju je tam tudi stanovalec s popadljivim hišnim ljubljenčkom, predvsem pa brezkompromisni upokojeni mož postave (Gibson) ter njegova hči in krajevna zdravnica (Bosworth), ki hudo bolnega očeta zaman prepričuje o odhodu v bolnišnico. Nenavadna naveza po sili razmer bo poskrbela za nepričakovani zasuk vse bolj krvavih dogodkov.
Priznam, dosedanjega Polishovega dela ne poznam podrobno (in bom skušal to nadoknaditi), vendar se zdi, da bi rad nekaj dosegel z dramaturško nekonvencionalnostjo ter zabrisano mejo med stvarnim in bizarnim; prikazane relacije in motivi so namreč tako neverjetni, da se s pretiranostjo zdijo že kar imaginarni. Policist, ki ga po osupljivo čudaškem dogodku v preteklosti muči breme krivde, njegova idealistična in hudo privlačna policijska partnerica, za zapahe zaklenjene ubijalske domače živali, nad umetninami navdušeni zlikovci (ki pa vendarle ne ločijo med avtentičnimi mojstrovinami), čedna ramboidna zdravnica (ki ne žaluje prav dolgo za ubitim staršem), s predsodki obremenjeni in reformirani potomec nacistične družine — vse to s stereotipnim ozadjem uničujočega neurja (glej Hard Rain, Identity, Haute Tension, Crawl in podobno), ki njihov pregon omeji na labirint hodnikov in stanovanjskih sob. Nastavek in mizanscena sta obetavna ter pripovedno vznemirljiva (kot nož ostra kamera Jaysona Crothersa pa sijajno kontrastna), a žal so dogodki in vzajemnost protagonistov (z občasnimi neumestnimi komičnimi razbremenitvami) tako zelo na robu realnega, da to celoto prikrajša za dobršen del substance in kljub žanrskemu potencialu pod črto izpade kot ponesrečena, cenena akcijska farsa. Gledljivo in povečini kratkočasno, a le brez vsakršnih vnaprejšnjih pričakovanj.
I fed your cat while you were out.
Force of Nature je med drugim naslov dokumentarca iz leta 2010 (o okoljskem aktivistu Davidu Suzukiju), dokumentarca iz leta 2011 (o plesni umetnici Kirstie Simson), televizijske dokumentarne serije iz leta 2004, še enega dokumentarca Barbare Kopple iz leta 2011, kratkega filma iz leta 2017, podoben naziv ima tudi romantična traparija Forces of Nature (1999) s Sandro Bullock in Benom Affleckom in tako dalje. Zakaj vnovič izbrati tako iztrošen, posplošeni naslov, ki ničesar ne pove? Mogoče zato, ker je tudi akcijska drama režiserja Michaela Polisha (Twin Falls Idaho, Northfork, Big Sur) po scenariju nekega Coryja Millerja (nikad čuo) podobno generična, značajsko kolebava in brez lastne identitete?
Resnici na ljubo, pritegnila so me (spet) zlasti zveneča imena: večstranski Emile Hirsch se mi zdi sila zanimiv glumač (Lords of Dogtown, Into the Wild, Milk, Once Upon a Time... in Hollywood), Kate Bosworth je čedna in nadvse nadarjena igralka (Blue Crush, Superman Returns, Movie 43, Homefront, Still Alice, Before I Wake) in tudi staremu prdcu Melu 'Božjemu srdu' Gibsonu vedno znova namenim priložnost, saj se je zadnja leta praviloma vsaj spodobno odrezal kot režiser (Apocalypto, Hacksaw Ridge) in tudi kot igralec (Get the Gringo, Blood Father), četudi se še vedno ne more ločiti od stalne tematske zasnove svojih umotvorov, prikazov (1) maščevanja, (2) depresije ali (3) mučeništva oziroma odrešitve.
Sila narave je še ena od njih, kjer v svojem liku združuje vsa tri načela (vlogo naj bi sprva dobil Bruce Willis); Mel je v svoji upodobitvi surovega nekdanjega policista sicer (spet) zelo soliden, tega ni mogoče zanikati (glej veliko boljši Dragged Across Concrete), vendar scenarij mučijo pripovedne in značajske nedoslednosti, ki mu odvzamejo pomemben del verodostojnosti. Skratka: med uničujočim orkanom v Portoriku morata izmozgani, suicidalni in skrajno cinični policist Cardillo (Hirsch) in njegova nova sodelavka na patrulji (Stephanie Cayo) poskrbeti za pravočasno evakuacijo prebivalcev iz neke stanovanjske soseske, pri tem pa se zapleteta z roparsko tolpo pod vodstvom neusmiljenega Johna 'Krstnika' (David Zayas), ki pri ostarelemu nemškemu priseljencu išče družinsko zapuščino v obliki neprecenljivih umetniških slik. Po naključju je tam tudi stanovalec s popadljivim hišnim ljubljenčkom, predvsem pa brezkompromisni upokojeni mož postave (Gibson) ter njegova hči in krajevna zdravnica (Bosworth), ki hudo bolnega očeta zaman prepričuje o odhodu v bolnišnico. Nenavadna naveza po sili razmer bo poskrbela za nepričakovani zasuk vse bolj krvavih dogodkov.
Priznam, dosedanjega Polishovega dela ne poznam podrobno (in bom skušal to nadoknaditi), vendar se zdi, da bi rad nekaj dosegel z dramaturško nekonvencionalnostjo ter zabrisano mejo med stvarnim in bizarnim; prikazane relacije in motivi so namreč tako neverjetni, da se s pretiranostjo zdijo že kar imaginarni. Policist, ki ga po osupljivo čudaškem dogodku v preteklosti muči breme krivde, njegova idealistična in hudo privlačna policijska partnerica, za zapahe zaklenjene ubijalske domače živali, nad umetninami navdušeni zlikovci (ki pa vendarle ne ločijo med avtentičnimi mojstrovinami), čedna ramboidna zdravnica (ki ne žaluje prav dolgo za ubitim staršem), s predsodki obremenjeni in reformirani potomec nacistične družine — vse to s stereotipnim ozadjem uničujočega neurja (glej Hard Rain, Identity, Haute Tension, Crawl in podobno), ki njihov pregon omeji na labirint hodnikov in stanovanjskih sob. Nastavek in mizanscena sta obetavna ter pripovedno vznemirljiva (kot nož ostra kamera Jaysona Crothersa pa sijajno kontrastna), a žal so dogodki in vzajemnost protagonistov (z občasnimi neumestnimi komičnimi razbremenitvami) tako zelo na robu realnega, da to celoto prikrajša za dobršen del substance in kljub žanrskemu potencialu pod črto izpade kot ponesrečena, cenena akcijska farsa. Gledljivo in povečini kratkočasno, a le brez vsakršnih vnaprejšnjih pričakovanj.
21. jun. 2020
You Should Have Left (2020)
IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○
Prva misel: vau, Kevin Bacon sploh ni več tako mlad — a nič hudega, zdi se (mi), da se je možakar dobro postaral in vztrajno ohranja glumaško svežino. (Saj veste, da je s svojim bratom tudi odličen glasbenik in še marsikaj?) Vselej in v vsaki vlogi ga je zanimivo videti (Footloose, Tremors, Flatliners, A Few Good Men, Mystic River, Crazy Stupid Love) in večplastno ali celo ganljivo prikaže tudi vloge razcepljenih osebnosti ali psihopatov (The River Wild, Sleepers, Hollow Man, The Woodsman). Druga misel: vau, kako generično plehke filme o strašljivih hišah in temačnih plateh duševnosti producira Jason Blum; še malo, pa se bo spremenil v Mikija Miško. Na vse kriplje si prizadeva ustvariti utesnjeno in izkrivljeno vzdušje družinske patologije iz kultnega Izžarevanja (1980), ampak ameriški scenarist in režiser David Koepp (Mortdecai) pač ni Stanley Kubrick.
Njegova grozljivka o zamolčanih grehih iz preteklosti Stir of Echoes (1999) je soliden žanrski izdelek (prav tako s Baconom) in celo psihološka srhljivka Secret Window (2004) z Johnnyjem Deppom se mi je (izjemoma) zdela spodobno udejanjena, četudi pripovedno in tematsko že precej prežvečena zadeva. Tokratna se kaže kot lepljenka vseh mogočih klišejev in vnaprej pričakovanih žanrskih vzorcev (Koepp je v scenariju priredil novelo Du hättest gehen sollen nemškega avtorja Daniela Kehlmanna), ki jo povzdigneta predvsem igralski performans in vizualno estetizirana kinematografija — a ne dovolj, da bi ostala v spominu kaj več kot še ena izmed mnogih zgodb o prikritih plateh iztirjene osebnosti (hiša kot hitchcockovska prispodoba blodnjaka duševnosti, sence in ogledala kot simboli mračnih vidikov samega sebe), katere edina večja pomanjkljivost je usodna: film ni preveč strašljiv.
Premožni, upokojeni ameriški bančnik Theo (in ne scenarist kot v izvirni knjigi) torej pride na oddih na angleško podeželje v družbi mlade soproge Susanne (Amanda Seyfried) in njune hčerkice Elle (Avery Tiiu Essex); v ta namen na spletu najamejo skrivnostno oblikovano, pusto modernistično vilo sredi ničesar (glej Lahko noč, mamica). Mikavna blondinka Susanna je igralka in s telefonom pri roki čaka na sporočila o tem, kdaj se bo v Londonu začelo snemanje, Theo pa skuša s pisanjem dnevnika in priučeno meditacijo pomiriti strahove ter ubežati duhovom davne preteklosti, ko je bil obtožen umora svoje prejšnje žene v kopalni kadi. Sodišče ga je tedaj oprostilo, vendar javnost ni pozabila nanj; na vsakem koraku ga spremljajo sumničavi in privoščljivi pogledi tujcev. Ali pa se samo njemu tako zdi? Ali imajo nočne more, ki ga mučijo v neprijetno prazni hiši (in ne le njega), kakšno oprijemljivo osnovo v resničnosti?
Kdo pušča zlovešča sporočila med njegovimi dnevniškimi zapisi? In predvsem: kdo je skrivnostni lastnik luksuzne hiše, ki ima med prebivalci tistega kotička Walesa negativen sloves zakletega kraja, kjer so se dogajale strašne stvari? Od koder je odhod nemogoč, saj te poskus bega privede nazaj na isto mesto?
Psihoterapevtsko-alegorični purgatorij med hladnimi zidovi in prežečimi sencami bo terjal soočenje s samim sabo in svojimi grehi (četudi gre v resnici le za pasivnost, ko bi moral v ključnem trenutku ukrepati), katarzično izpoved in kesanje ter naposled peklensko pokoro — kot psihosocialni komentar nezavedne krivde, sramote, preganjavičnosti, ljubosumja ter eksistenčne negotovosti in odtujenosti med štirimi stenami (sumljivo prikladen v času izolacije med pandemijo koronavirusa). Koliko takih premis smo že videli? Preveč, da bi se jih sploh dalo našteti. Film ni popolna potrata časa, saj je razmeroma gledljiv, to je pa tudi vse.
Prva misel: vau, Kevin Bacon sploh ni več tako mlad — a nič hudega, zdi se (mi), da se je možakar dobro postaral in vztrajno ohranja glumaško svežino. (Saj veste, da je s svojim bratom tudi odličen glasbenik in še marsikaj?) Vselej in v vsaki vlogi ga je zanimivo videti (Footloose, Tremors, Flatliners, A Few Good Men, Mystic River, Crazy Stupid Love) in večplastno ali celo ganljivo prikaže tudi vloge razcepljenih osebnosti ali psihopatov (The River Wild, Sleepers, Hollow Man, The Woodsman). Druga misel: vau, kako generično plehke filme o strašljivih hišah in temačnih plateh duševnosti producira Jason Blum; še malo, pa se bo spremenil v Mikija Miško. Na vse kriplje si prizadeva ustvariti utesnjeno in izkrivljeno vzdušje družinske patologije iz kultnega Izžarevanja (1980), ampak ameriški scenarist in režiser David Koepp (Mortdecai) pač ni Stanley Kubrick.
Njegova grozljivka o zamolčanih grehih iz preteklosti Stir of Echoes (1999) je soliden žanrski izdelek (prav tako s Baconom) in celo psihološka srhljivka Secret Window (2004) z Johnnyjem Deppom se mi je (izjemoma) zdela spodobno udejanjena, četudi pripovedno in tematsko že precej prežvečena zadeva. Tokratna se kaže kot lepljenka vseh mogočih klišejev in vnaprej pričakovanih žanrskih vzorcev (Koepp je v scenariju priredil novelo Du hättest gehen sollen nemškega avtorja Daniela Kehlmanna), ki jo povzdigneta predvsem igralski performans in vizualno estetizirana kinematografija — a ne dovolj, da bi ostala v spominu kaj več kot še ena izmed mnogih zgodb o prikritih plateh iztirjene osebnosti (hiša kot hitchcockovska prispodoba blodnjaka duševnosti, sence in ogledala kot simboli mračnih vidikov samega sebe), katere edina večja pomanjkljivost je usodna: film ni preveč strašljiv.Premožni, upokojeni ameriški bančnik Theo (in ne scenarist kot v izvirni knjigi) torej pride na oddih na angleško podeželje v družbi mlade soproge Susanne (Amanda Seyfried) in njune hčerkice Elle (Avery Tiiu Essex); v ta namen na spletu najamejo skrivnostno oblikovano, pusto modernistično vilo sredi ničesar (glej Lahko noč, mamica). Mikavna blondinka Susanna je igralka in s telefonom pri roki čaka na sporočila o tem, kdaj se bo v Londonu začelo snemanje, Theo pa skuša s pisanjem dnevnika in priučeno meditacijo pomiriti strahove ter ubežati duhovom davne preteklosti, ko je bil obtožen umora svoje prejšnje žene v kopalni kadi. Sodišče ga je tedaj oprostilo, vendar javnost ni pozabila nanj; na vsakem koraku ga spremljajo sumničavi in privoščljivi pogledi tujcev. Ali pa se samo njemu tako zdi? Ali imajo nočne more, ki ga mučijo v neprijetno prazni hiši (in ne le njega), kakšno oprijemljivo osnovo v resničnosti?
Kdo pušča zlovešča sporočila med njegovimi dnevniškimi zapisi? In predvsem: kdo je skrivnostni lastnik luksuzne hiše, ki ima med prebivalci tistega kotička Walesa negativen sloves zakletega kraja, kjer so se dogajale strašne stvari? Od koder je odhod nemogoč, saj te poskus bega privede nazaj na isto mesto?Psihoterapevtsko-alegorični purgatorij med hladnimi zidovi in prežečimi sencami bo terjal soočenje s samim sabo in svojimi grehi (četudi gre v resnici le za pasivnost, ko bi moral v ključnem trenutku ukrepati), katarzično izpoved in kesanje ter naposled peklensko pokoro — kot psihosocialni komentar nezavedne krivde, sramote, preganjavičnosti, ljubosumja ter eksistenčne negotovosti in odtujenosti med štirimi stenami (sumljivo prikladen v času izolacije med pandemijo koronavirusa). Koliko takih premis smo že videli? Preveč, da bi se jih sploh dalo našteti. Film ni popolna potrata časa, saj je razmeroma gledljiv, to je pa tudi vse.
17. jun. 2020
Shirley (2020)
IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○
What happens to all lost girls? They go mad.
Film ameriške igralke in režiserke dokumentarcev Josephine Decker — po scenariju Sarah Gubbins oz. predlogi istoimenskega romana Susan Scarf Merrell iz leta 2014 — bi morda kdo označil za (še en) duhamoren, pretenciozen, dolgočasno oportunističen izmet salonskega aktivizma #MeToo z umetniškim slogom, ki preglasi vsebino, a razen vnovičnega nabijanja trendovskega refrena o babjem opolnomočenju v resnici nima veliko povedati. Ter za puhloglavim Nevidnim človekom (2020) še eno zlorabo zanimive in nadarjene Elisabeth Moss, ki jo bodo po družbenokritični seriji Deklina zgodba očitno tlačili le še v pravičniške umotvore o ubogih trpečih ženskah v patriarhalnem svetu.
Tako površna ocena seveda ne bi bila korektna, kljub dramaturški nekonvencionalnosti in strukturni raztresenosti pripovedi; in tudi posebna nagrada žirije na letošnjem festivalu Sundance za avtorsko filmsko delo bržčas priča o tem, da ima fantazijsko-erotična psihodrama Deckerjeve vendarle kaj pokazati (eden od producentov je Martin Scorsese). Gre za deloma namišljen biografski izsek življenja ameriške žanrske avtorice Shirley Hardie Jackson (1916—1965), ki je napisala šest romanov, dvoje memoarov in več kot dvesto kratkih zgodb, v glavnem srhljivk ali detektivk.
(Film spremlja novopečenega predavatelja Freda Nemserja in njegovo mlado ženo Rose, ki se začasno nastanita v hiši slavne pisateljice, ko je sestavljala svoj drugi roman Hangsaman.) Jacksonova je bila razvpita zaradi ekscentrično odmaknjenega življenjskega sloga (v zadnjih letih sploh ni šla iz hiše), nenaklonjenosti kritiški razpravi o svojem delu, zasvojenosti od cigaret in alkohola ter patološke preganjavice, kar je vse vodilo v njeno prezgodnjo smrt zaradi ateroskleroze oziroma posledičnega zastoja srca pri vsega 48 letih. Njeno burno zakonsko zvezo z literarnim kritikom in univerzitetnim profesorjem Stanleyem Edgarjem Hymanom (1919—1970) so zaznamovala njegova razmerja s študentkami ter kronična potreba po popolnem nadzoru muhaste, depresivne, nedružabne, nesramno neposredne in čustveno razrvane soproge. Njena najslavnejša novela The Lottery iz leta 1948 je bila kar nekajkrat filmsko dramatizirana ali prirejena za različne medije in jo čez lužo štejejo za eno najboljših kratkih zgodb v zgodovini ameriške literature, gotska grozljivka The Haunting of Hill House iz leta 1959 pa je prav tako doživela dve celovečerni adaptaciji. (Med slovenskimi knjigami sta izšli Loterija in druge zgodbe ter V hiši med hribi straši, obe v prevodu Tadeje Spruk.)
Pripoved o sobivanju ter intelektualno-čustvenem soočenju dveh povsem različnih akademskih parov bi zlahka spomnila na kultne klasike tipa Who's Afraid of Virginia Woolf? (1966), vendar so tokratni poudarki večinoma drugje. Josephine Decker z značilnimi vizualnimi prijemi (Thou Wast Mild and Lovely, Madeline's Madeline), zlasti z gotsko zamaknjeno, vzdušno sanjsko fotografijo, intimno kamero iz roke in agresivnimi bližnjimi posnetki, razkriva staro dilemo filmskih priredb: kako upodobiti notranji svet (umsko trpinčene) avtorice in prikazati njen mučen ustvarjalni proces, v katerem se domišljija prepleta z resničnostjo. (Jacksonova je našla literarni motiv v izginotju Paule Welden, študentke kolidža v Benningtonu v ameriškem Vermontu.) Dinamika ljubezni—sovraštva med zakoncema se čedalje bolj zajeda v odnos mladega gostujočega para (med nosečnostjo ona sumi, da jo mož vara s študentkami, enako kot Stanley), že tako negotova in podrejena Rose pa vse bolj zapada v nevrotični razkol med lastnimi in družbenimi pričakovanji ter karierno in kreativno zapostavljenostjo žensk v petdesetih letih — kar naposled služi za navdih Shirley pri novi literarni mojstrovini.
Suvereni glumaški nastopi zanesljivo povzdignejo filmsko izkušnjo. Elisabeth Moss, ki je tudi telesno nenavadno podobna resnični pisateljici, je preprosto veličastna; morda gre za njeno najboljšo vlogo doslej. S sijajno prikazano vzajemnostjo in značajsko partikularnostjo se izkaže tudi odlični Michael Stuhlbarg (Men in Black 3, A Serious Man, Call Me by Your Name, Arrival, The Shape of Water); pravo presenečenje pa je mlada avstralska igralka Odessa Young (Looking for Grace, The Daughter), ki Mossovi parira z izjemno karakterno in generacijsko študijo moralne emancipacije mlade ženske v iskanju lastnega enakovrednega glasu. Škoda le, da se je nekomu zdel zanimiv okroglolični in mlečnozobi Logan Lerman (The Number 23, The Perks of Being a Wallflower, Noah, Fury, Indignation), ki tudi doslej nikjer ni posebej blestel.
What happens to all lost girls? They go mad.
Film ameriške igralke in režiserke dokumentarcev Josephine Decker — po scenariju Sarah Gubbins oz. predlogi istoimenskega romana Susan Scarf Merrell iz leta 2014 — bi morda kdo označil za (še en) duhamoren, pretenciozen, dolgočasno oportunističen izmet salonskega aktivizma #MeToo z umetniškim slogom, ki preglasi vsebino, a razen vnovičnega nabijanja trendovskega refrena o babjem opolnomočenju v resnici nima veliko povedati. Ter za puhloglavim Nevidnim človekom (2020) še eno zlorabo zanimive in nadarjene Elisabeth Moss, ki jo bodo po družbenokritični seriji Deklina zgodba očitno tlačili le še v pravičniške umotvore o ubogih trpečih ženskah v patriarhalnem svetu.
Tako površna ocena seveda ne bi bila korektna, kljub dramaturški nekonvencionalnosti in strukturni raztresenosti pripovedi; in tudi posebna nagrada žirije na letošnjem festivalu Sundance za avtorsko filmsko delo bržčas priča o tem, da ima fantazijsko-erotična psihodrama Deckerjeve vendarle kaj pokazati (eden od producentov je Martin Scorsese). Gre za deloma namišljen biografski izsek življenja ameriške žanrske avtorice Shirley Hardie Jackson (1916—1965), ki je napisala šest romanov, dvoje memoarov in več kot dvesto kratkih zgodb, v glavnem srhljivk ali detektivk.
(Film spremlja novopečenega predavatelja Freda Nemserja in njegovo mlado ženo Rose, ki se začasno nastanita v hiši slavne pisateljice, ko je sestavljala svoj drugi roman Hangsaman.) Jacksonova je bila razvpita zaradi ekscentrično odmaknjenega življenjskega sloga (v zadnjih letih sploh ni šla iz hiše), nenaklonjenosti kritiški razpravi o svojem delu, zasvojenosti od cigaret in alkohola ter patološke preganjavice, kar je vse vodilo v njeno prezgodnjo smrt zaradi ateroskleroze oziroma posledičnega zastoja srca pri vsega 48 letih. Njeno burno zakonsko zvezo z literarnim kritikom in univerzitetnim profesorjem Stanleyem Edgarjem Hymanom (1919—1970) so zaznamovala njegova razmerja s študentkami ter kronična potreba po popolnem nadzoru muhaste, depresivne, nedružabne, nesramno neposredne in čustveno razrvane soproge. Njena najslavnejša novela The Lottery iz leta 1948 je bila kar nekajkrat filmsko dramatizirana ali prirejena za različne medije in jo čez lužo štejejo za eno najboljših kratkih zgodb v zgodovini ameriške literature, gotska grozljivka The Haunting of Hill House iz leta 1959 pa je prav tako doživela dve celovečerni adaptaciji. (Med slovenskimi knjigami sta izšli Loterija in druge zgodbe ter V hiši med hribi straši, obe v prevodu Tadeje Spruk.)Pripoved o sobivanju ter intelektualno-čustvenem soočenju dveh povsem različnih akademskih parov bi zlahka spomnila na kultne klasike tipa Who's Afraid of Virginia Woolf? (1966), vendar so tokratni poudarki večinoma drugje. Josephine Decker z značilnimi vizualnimi prijemi (Thou Wast Mild and Lovely, Madeline's Madeline), zlasti z gotsko zamaknjeno, vzdušno sanjsko fotografijo, intimno kamero iz roke in agresivnimi bližnjimi posnetki, razkriva staro dilemo filmskih priredb: kako upodobiti notranji svet (umsko trpinčene) avtorice in prikazati njen mučen ustvarjalni proces, v katerem se domišljija prepleta z resničnostjo. (Jacksonova je našla literarni motiv v izginotju Paule Welden, študentke kolidža v Benningtonu v ameriškem Vermontu.) Dinamika ljubezni—sovraštva med zakoncema se čedalje bolj zajeda v odnos mladega gostujočega para (med nosečnostjo ona sumi, da jo mož vara s študentkami, enako kot Stanley), že tako negotova in podrejena Rose pa vse bolj zapada v nevrotični razkol med lastnimi in družbenimi pričakovanji ter karierno in kreativno zapostavljenostjo žensk v petdesetih letih — kar naposled služi za navdih Shirley pri novi literarni mojstrovini.
Jackson wrote about ghosts, haunted houses ... but she also wrote about the claustrophobia of small village life and the treachery among women. Facing down ghosts is child's play compared to facing down a group of gossiping judgmental housewives. Josephine Decker understands this kind of dynamic on a very deep level, and brings it to bear in "Shirley," her most ambitious film to date. —Sheila O'Malley, RogerEbert.com
Suvereni glumaški nastopi zanesljivo povzdignejo filmsko izkušnjo. Elisabeth Moss, ki je tudi telesno nenavadno podobna resnični pisateljici, je preprosto veličastna; morda gre za njeno najboljšo vlogo doslej. S sijajno prikazano vzajemnostjo in značajsko partikularnostjo se izkaže tudi odlični Michael Stuhlbarg (Men in Black 3, A Serious Man, Call Me by Your Name, Arrival, The Shape of Water); pravo presenečenje pa je mlada avstralska igralka Odessa Young (Looking for Grace, The Daughter), ki Mossovi parira z izjemno karakterno in generacijsko študijo moralne emancipacije mlade ženske v iskanju lastnega enakovrednega glasu. Škoda le, da se je nekomu zdel zanimiv okroglolični in mlečnozobi Logan Lerman (The Number 23, The Perks of Being a Wallflower, Noah, Fury, Indignation), ki tudi doslej nikjer ni posebej blestel.
Naročite se na:
Objave (Atom)
