7. avg. 2020

An American Pickle (2020)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Popkulturno samoreferenčni humor simpatičnega Kanadčana rusko-judovskih korenin Setha Rogena (The 40 Year Old Virgin, Knocked Up, Zack and Miri Make a Porno, This Is the End, The Interview, The Disaster Artist, Long Shot) sicer ni izrazito subverziven (kvečjemu postaja še bolj sredotočen), vendar je vselej zanimiv in kratkočasen, večkrat s satirično ali družbenokritično noto. Tokrat se kot producent in osrednji lik v dvojni vlogi loteva nečesa malce drugačnega, v režiserskem prvencu Brandona Trosta in scenariju Simona Richa po lastni kratki zgodbi Sell Out (časnik The New Yorker jo je objavil v štirih delih, beri brezplačno prvi, drugi, tretji, četrti del). Absurdistična farsa spremlja judovskega priseljenca iz vzhodne Evrope na začetku 20. stoletja, neuspešnega kopača odtočnih jarkov Herschla Greenbauma (Rogen), ki s soprogo (Sarah Snook) s trebuhom za kruhom prispe v Deželo svobodnih, kjer je dobil službo deratizatorja v tovarni kislih kumaric. Nekoč po nesreči pade v velikanski sod, tik preden ga delavci zapečatijo in nato tovarno zaprejo. Mine stoletje, nakar se v kisu konzervirani Herschel, ki se ni postaral niti za dan (navdihnjeno z motivi zgodb tipa Rip Van Winkle in The Sleeper Awakes, filmi kot Sleeper ali Austin Powers ter stripovskimi liki kot Buck Rogers, Captain America in podobnimi), zbudi v že davno opuščenem tovarniškem poslopju v sodobnem Brooklynu. Hipna znanstvena senzacija ugotovi, da je njegova žena — ki je bila tedaj ravno noseča — seveda že davno pod rušo, kot tudi njun sin in drugi potomci, edini obstoječi svojec tostran luže pa je njegov pravnuk Ben Greenbaum (spet Rogen). Ampak ta ni bogaboječ in toro prakticirajoč jud (namig na legendarni muzikal Fiddler on the Roof o očetu petih hčera, ki si prizadeva ohraniti judovsko tradicijo), temveč piflarski razvijalec spletnih aplikacij, ki je že zdavnaj opustil aktivno vero in mu družinska dediščina ne pomeni prav veliko (oba starša sta umrla v prometni nesreči). Ponosni Herschel si s svojim pohlevnim potomcem — in vrstnikom — ne bo mogel kaj prida pomagati, kar zadeva podjetnost in uspeh v deželi enakih priložnosti, temveč se bo moral na ulici znajti sam: postal bo hipsterski retro-kralj klasično vloženih kumaric in tako zaslužil dovolj denarja, da bo odkupil in potem dal podreti jumbo plakat z oglasom za vodko, ki kazi staro pokopališče, zaraščeno poslednje počivališče njegove ljubljene žene. Ampak pot do uspeha je v politično korektni, histerični trumpovski Ameriki vse prej kot lahka — zlasti če ti polena pod noge meče nekdo, ki bi ti moral biti najbližje.

Verjetno bo marsikoga zmotil kolebavi ton pikareskne multižanrske bizarke, ki tudi po Rogenovih merilih ni pravoverna burleska, prej satirična dramedija, s čustvenim razponom od situacijskih gegov do ganljive generacijske parabole o pomenu družinskih vezi; kljub duhovitosti Kanadčan v dvojni vlogi komajda zmore tak izrazni razpon, poleg tega pa je v nekoliko zatikajoči se dramaturgiji slutiti tudi neizkušenost režiserja. Za nekaj zmede poskrbi še tematska mnogostranost in prepletenost različnih motivov: Rogen govori o apologetski nevrotičnosti sodobne judovske identitete (glej Woodyja Allena) v luči teženj in zahtev modernega neoliberalizma, hinavskem odnosu do priseljencev in spremljajočih predsodkih, ki z vsiljenim relativizmom spreminjajo družbeno percepcijo normalnosti ali spodobnosti (pomežik oranžnemu potusu), medtem ko išče stično točko sprave med trmastim tradicionalizmom in potrebo po nenehnem prilagajanju množično ponorelemu svetu. Jasno, naposled jo (vnovič) najde v krvnih vezeh in blagodejnem zaščitništvu skupnosti, vendar je njegova izpeljava ovinkasta, nejasna in povečini nedorečena. Kolikor pesti vihteči in bradati Rogen iz preteklosti nastopa proti oportunističnemu in zahrbtnemu Rogenu iz sedanjosti, je film osvežujoče zabaven in že spričo drugačnosti gledljiv; siceršnje pripovedno ozadje in širši sporočilni kontekst pa sta vendarle zgolj solidno artikulirana in brez trajnih presežkov.

6. avg. 2020

Enemy at the Gates (2001)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Slavni frenčfraj Jean-Jacques Annaud (Quest for Fire, The Name of the Rose, Seven Years in Tibet) je na prelomu tisočletja posnel koprodukcijsko (evropsko) vojno dramo, ki je v tistem trenutku finančno pomenila najdražji britanski film dotlej (evropski rekord je držal Luc Besson s štiri leta prej posnetim Petim elementom). Lasten scenarij je mestoma povzel po knjigi Enemy at the Gates: The Battle for Stalingrad ameriškega avtorja Williama Craiga, ki v času te krvave bitke opisuje podvige tedanjega višjega narednika Vasilija 'Vasje' Grigorjeviča Zajceva, enega najuspešnejših ruskih ostrostrelcev med drugo svetovno vojno. Film ga prikazuje nekoliko drugače in njegovo zgodbo zlasti v epilogu precej priredi (upodobi ga Jude Law), sicer pa je prikaz večine likov in dogodkov presenetljivo avtentičen in zgodovinsko verodostojen. Zajcev se med ruševinami Stalingrada (današnji Volgograd), ki ga na Hitlerjev ukaz Nemci pol leta vztrajno oblegajo (od avgusta 1942 do februarja 1943), pomeri z najuglednejšim sovražnikovim ostrostrelskim velemojstrom in predstojnikom nemške vojaške akademije, majorjem Erwinom Königom (odlični Ed Harris); iz Berlina načrtno poslanim v porušeno mesto, da bi likvidiral mladega ruskega junaka, čigar pogum in požrtvovalnost sta močno povzdignila moralo rdeče armade. Njun dvoboj — med taktično igro mačke in miši ter nekaterimi kolateralnimi žrtvami tega simbolnega in arhetipskega spopada — je tisto, kar sestavlja osrednjo pripovedno nit spodobno udejanjenega in še po dveh desetletjih sila gledljivega celovečerca.

Man will always be a man. There is no new man. We tried so hard to create a society that was equal, where there'd be nothing to envy your neighbour. But there's always something to envy. A smile, a friendship, something you don't have and want to appropriate. In this world, even a Soviet one, there will always be rich and poor. Rich in gifts, poor in gifts. Rich in love, poor in love.

Kljub veličastni scenografiji, spretni kostumografiji in sijajni kinematografiji (Annaudov stalni snemalec Robert Fraisse), dramaturško vendarle ni šlo brez pomanjkljivosti in nedoslednosti. Nekateri liki so skoraj v celoti fiktivni (menda naj bi bil celo nemški major zgolj produkt ruske propagande, čeprav sam Zajcev v svojih zapisih omenja ubitega častnika, za kogar pa so Nemci trdili, da naj bi šlo za polkovnika SS Heinza Thorvalda), drugi so prirejeni ali pa je njihova vloga v pripovedi spremenjena (Nikita Hruščov, ki ga upodobi Bob Hoskins, je dejansko vodil politični komisariat ruskega poveljništva med bitko za Stalingrad, a je bila njegova funkcija drugačna). Najbolj pa je zgodovinarje in zlasti ruske vojne veterane zbodel filmski prikaz častnikov rdeče armade, ki med lastnimi vrstami neusmiljeno pobijajo strahopetce, dezerterje in celo z bojišča umikajoče se vojake (geslo 'Ни шагу назад' oz. 'Niti koraka nazaj' so uporabljali po uvedbi zloglasnega Stalinovega "ukaza št. 227", ki pa je v praksi kmalu klavrno propadel), da so s peticijo v ruski dumi zahtevali prepoved predvajanja filma v Rusiji (zahteva je bila zavrnjena). Filmu očitajo še plehko in malce prozorno ljubezensko zgodbo (predmet poželenja dveh prijateljev in romantičnih tekmecev je partizanka Rachel Weisz) ter nekatere druge zgodovinske netočnosti, vendar mu po mojem vse to celostno ne zmanjšuje veljave. Annaud se je namenoma odmaknil od dokumentaristične pristnosti, da bi poudaril človeški vidik, pritajeno čustvenost ter mnogostranskost ideološkega boja dobrega in zla — torej tiste univerzalne in kinematično kratkočasne motive, ki jih prinašajo epski revolveraški dvoboji žanra (špageti) vesternov (bitko za Stalingrad si je vselej želel posneti Sergio Leone, o zgodbi ostrostrelca Zajceva pa je dolgo premišljeval tudi Sergej Eisenstein). To filmu zagotavlja trajno vrednost in ga kljub nepopolnosti dela brezčasnega.

29. jul. 2020

Rocky IV (1985)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

I must break you.

Če bi bil Chris Stuckmann, bi tegale uvrstil v rubriko Hilariocity Reviews, tj. "tako slabi, da so že dobri", a za tukajšnje potrebe lahko uporabimo tudi krilatico ʻUšivo so se postaraliʼ — filmi, ki so že ob izidu zbujali mešane občutke (kljub morebitni finančni uspešnosti), do današnjega dne pa so se namesto v žlahtno vinsko kapljico spremenili v skisan kinematični iztrebek ridikuloznosti in patetike. Če gre kot eno pomembnejših meril pri vrednotenju sedme umetnosti upoštevati trajnost in kljubovanje zobu časa, jih težko štejemo za kaj drugega kot zgolj cine-arheološko bizarnost in stranski produkt nekega minulega obdobja.
Četrti Rocky ima vse tisto, kar je manjkalo tretjemu. Četrti Rocky gledalca napolni z adrenalinom in z občutkom, da bi lahko premikal gore. Tole je vsaj zame vrhunec kariere Sylvestra Stallonea, ki je seveda napisal scenarij, se še enkrat lotil režije in več kot odlično poskrbel za to, da se prav vsaka sekunda sproti spreminja v čisto klasiko boksarskega filma. —Iztok

Prvi del v sagi o pesti vrtečem ameriškem makaronarju Rocky (1976) seveda ni bil uspešen zato, ker bi bil to film o boksu. Smešno petelinjenje, napihovanje bicepsov, brutalni udarci v ringu brez kakršnegakoli kritja in debilno kriljenje z rokami, prikazano tudi v vseh nadaljevanjih (kjer je poleg tega videti, da kategorija teže ne obstaja), s to plemenito športno panogo nimajo nič skupnega. Kdor meni, da je pravi boks videti tako, si očitno še nikoli ni ogledal resničnega dvoboja. (Priporočam veliko boljšo športno dramo Hands of Stone, zgodbo o dejanskem prvaku Robertu Duránu.) Ampak pustimo filmsko verodostojnost in pristnost, določen zamik nejevere je pač vedno navzoč; italijanski žrebec je sprožal navdušenje zato, ker gre za čustveno zgodbo o neprivilegiranem sleherniku s socialnega obrobja, ki z vztrajnostjo in predanostjo poseže po ameriških sanjah. ("Borba v ringu kot prispodoba za udarce življenja, surova družinska drama v ozadju, padec osrednjega junaka v nemilost ali na družbeno dno, poduhovljeni in strogi trener, ki v njem obudi skriti potencial, celjenje psihičnih ran ter naposled preobrat skozi trnje k zvezdam oziroma moralna odrešitev v odločilnem, katarzičnem boju z najmočnejšim izmed nasprotnikov," sem zapisal pri vtisu odličnih sodobnih boksarskih dram Southpaw ter Jawbone.) Prvi Rocky je tako navdihujoč zato, ker protagonist izgubi končni dvoboj — prav s tem doseže veliko pomembnejšo moralno zmago in da vedeti malemu človeku, da je mogoče doseči karkoli. Škoda, da poistovetljivega recepta v nadaljevanju franšize ni nadgradil, temveč ga je oportunistično nadomestil z logiko telenovel oz. inercijo slaboumnih epizod, v katerih junaku po tekočem traku pošilja vedno nove nasprotnike in jekleni šampion kajpak nazadnje vsakega premaga. Kje je tukaj poduk?
Kljub hudim komercialnim prijemom, kjer boks izgleda kot akcijska pustolovščina, kar pa ne moti, ampak film ponese v višave. Prav ti pretirani prijemi gledalca raznesejo skupaj s filmom. Prav ti prebrisani in odlično vkomponirani dodatki povzročijo, da gledalec trenira in boksa skupaj z glavnim junakom. Da dobi občutek, da bi tudi sam lahko prebutal kogarkoli. —Iztok

Film se ni sesiril zato, ker je izgubil pomenljiv kontekst analogije hladne vojne (Sovjetske zveze seveda že zdavnaj ni več), ampak ker je scenarist in režiser Stallone v njem izvrgel kopico najbolj cenenih klišejev vseh stereotipnih kokičarskih puhlic, namenjenim duševno izzvanim sedemletnikom s posebnimi potrebami.

Šeprtljavo komično razbremenjevanje z neumestnimi mašili za zapolnjevanje minutaže (družina Balboa ima iz nekega razloga hišnega robota z zapeljivim ženskim glasom, načičkani glasbeni nastop Jamesa Browna pa je veliko daljši, kot bi to pričakovali), gledalca podcenjujoči poldimenzionalni črno-beli prikazi stripovskih nasprotnikov, patetična čustvena manipulacija s kot-da nostalgijo zbujajočimi montažami preteklih prizorov (eden najbolj homoerotičnih kadrov v zgodovini filma: Rocky in preminuli Apollo v vročih hlačkah in majicah brez rokavov tečeta po peščeni plaži in se navdušeno objemata), absurdni značajski kontrasti kot prispodoba kulturnih in ideoloških razlik (brezčutni robot Ivan Drago trenira na sodobnih računalniških napravah, prostodušni dobri fant Rocky pa seka drva pred kolibo sredi zasnežene brezkončnosti), groteskni prikaz kot-da avtentičnega političnega ozadja na meji parodije ali farse (trivia: pokojni David Lloyd Austin je Mihaila Gorbačova, ki ameriškemu zmagovalcu nazadnje zaploska, upodobil še v poznejši komediji Naked Gun in televizijski seriji Counterstrike), trapasti kot-da domoljubni simbolizem v znak sočutne podpore in razumevanja zatiranih sovjetskih bratov, živečih v totalitarizmu socialističnega enoumja (veliko soočenje Rusa in Američana se odvije na božič), za nameček pa smo deležni še navdihujočega finalnega nagovora krivoustega katatonika, ki moralno nazadnjaškim Rusom pokroviteljsko pridiga o sožitju in slogi.
Drži, dvoboj med Rockyjem in Dragom je hladna vojna, kjer atomske bombe zamenjajo brutalni udarci. Verjetno najbolje posnet boksarski dvoboj vseh časov, za katerega bi ubijala tudi Mike Tyson in Muhammad Ali. Sekvenco treninga obeh nasprotnikov brez slabe vesti proglašam za čisto briljanco filmske režije, montaže, kamere, tempa in glasbene podlage, kjer Stallone mojstrsko pokaže razlike v treningu obeh glavnih junakov. Prav te sekvence so poslastica za oboževalce franšize, ki je ni po četrtem Rockyju tako enkratno uspel ponoviti še noben boksarski film. Ocena: 10/10 —Iztok

Za vse sijajne presežke je bil nagrajen s kar petimi zlatimi malinami: za najbolj zanikrnega igralca in režiserja (oboje Stallone), za najslabšo stransko vlogo in novo igralsko ime (oboje Brigitte Nielsen) ter za najbolj nadležno glasbeno podlago (nominiran pa je bil še za najslabši film, še dve stranski vlogi za Talio Shire in Burta Younga ter za najslabši scenarij). Ob znatnem blagajniškem uspehu so tedaj številni kritiki pisali o tem, kako je Silvo Žrebec z nespretnostjo dokončno pokopal franšizo, ki ga je proslavila (v nadaljevanju kariere se je smešil še s skrpucali Cobra, Stop! Or My Mom Will Shoot, Cliffhanger, Demolition Man, The Specialist, Judge Dredd, Assassins in Daylight). Vendar ga to ni ustavilo, da ne bi izprdnil dveh podaljškov, obupnega Rocky V (1990) in precej boljšega Rocky Balboa (2006), zanesljivo pa se je odkupil s poznejšim derivatom Creed (2015), katerega zgodbo in režijo je na svojo — in našo — srečo zaupal odličnemu Ryanu Cooglerju. Celo njegov sequel z domišljenim naslovom Creed II (2018) v režiji Stevena Capla Jr. in vnovičnem Stallonejevem scenariju je požel pozitivna mnenja. Vsaj nekaj dobrega se je izcimilo iz dolgoletne jeremijade.

27. jul. 2020

The Big Ugly (2020)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

God. Land. Oil. It's often said war is waged over just these three. Yet, if war is fought over land... that land usually has something to do with God, or oil.

Krvavi, sodobni gangsterski (neo)vestern o tarantinovsko-ritchiejevskem obračunu britanskih in ameriških malopridnežev, kjer si pesti, svinec in prostaške dovtipe izmenjujejo Vinnie Jones (Lock, Stock and Two Smoking Barrels, Snatch, Swordfish), Malcolm McDowell (A Clockwork Orange, Caligula, Cat People, Blue Thunder, Tank Girl, Doomsday, Bombshell) in Ron Perlman (La cité des enfants perdus, Alien: Resurrection, Hellboy, Drive, serija Sons of Anarchy)? Ni kaj razmišljati. Kje se prijavim?



Petdesetletni ameriški igralec ter scenarist in režiser Scott Wiper (Captain Jack, A Better Way to Die, The Condemned) prinaša surovo kriminalno dramo o soočenju zločincev z obeh strani luže, kjer je že vnaprej jasno, da ne more biti zmagovalcev. Prekaljeni londonski krimimalni boter Harris (McDowell) in enako brezkompromisni ameriški naftni mogotec Preston (Perlman) sta prijatelja iz mladosti; tedaj je bil Britanec tvegal in naredil Američanu osebno uslugo, ki ju je s kodeksom časti za vselej povezala kot krvna brata. Zdaj pride belolasi guv'nor z Otoka na obisk v Zahodno Virginijo, kjer stari maček Preston strateško odkupuje zemljo od tamkajšnjih kmetov in širi svoj naftni imperij, vendar za uspešno gospodarsko tranzicijo potrebuje posojilo, kakršnega ne dobiš v banki. Harris bo njegov finančni pokrovitelj, v zameno pa bo njegova investicija oprana ter tako očiščena vsakršnih sumov s strani mož postave. Dobiček za vsakogar, skratka. Razen za Harrisovega dolgoletnega stražarja in izterjevalca Neelyna (Jones), čigar punca se med objestnimi ameriškimi rdečevratniki neke pijanske noči znajde v težavah. Za tragedijo je očitno odgovoren Prestonov sadistični, pokvarjeni sin Junior (Brandon Sklenar), vajen tega, da mu očetovo bogastvo in vpliv prinašata vse, kar hoče — tudi spolne usluge deklet sodelavcev in prijateljev. Vendar se silaški Neelyn z usodo ljubljene zaročenke nikakor ne bo sprijaznil, četudi bo moral prvič odreči poslušnost svojemu gangsterskemu šefu; izprijeni mladi ameriški objestnež bo plačal za svoje grehe, četudi je edinec preračunljivega, strahospoštovanje zbujajočega naftnega veleposestnika.



You got some fucking balls on you, old man. —Well, that I do. That I do. I also got some brains. Educated. I read my history. This here shit ripped our nation apart, until finally, these cocksuckers just quit. You know? They gave up. They lost. Now, I don't give a shit what your politics or your ideas are, but this here shit offends me, 'cause I believe in winning and losing. And a real man knows how to do both with dignity. You wanna fly a flag? Go win something. Riding around with this just says, 'Hey, I'm a fucking loser.'

Zakaj je govora o novodobni kavbojki? Ker tako kot samurajski arhetipi ali revolveraški špageti v prvobitnem smislu pomeni boj dobrega in zla onkraj družbeno veljavnih moralnih imperativov. (Tako sem zapisal pri legendarni kavbojki Neoproščeno starega prdca Klinca Eastwooda, vzorčnem modelu za mnoge poznejše podvige: "Govorijo o obče človeški perspektivi ravnovesja in morali eksistenčnega boja. Krivice so včasih poplačane, drugič se godijo na rovaš nedolžnih. Plemenita dejanja pravičniškega uravnoteženja (in nasilnega jemanja življenj) imajo vselej svojo ceno ter trajne posledice; privoščljiva in zlonamerna človeška narava ter (samo)uničevalni moški princip pa sta težko spremenljiva in trajno krojita žalostno realnost sveta.") Wiper pripoveduje o odrešitvi in razsvetljenju ljudi, ki so vse življenje počeli grozljive reči, po ukazu in v imenu lojalnosti morili nedolžne ali lastne prijatelje ter kršili zakone ljudi in boga; zavržena morala in pehanje za koristoljubjem sta jih potisnila na rob človečnosti, kjer so neznosno osamljeni in čustveno prazni, bremena preteklosti pa utapljajo v alkoholu in pozabi. Bodo lahko vsaj na koncu storili nekaj dobrega in (zlasti sebi) dokazali, da poznajo tudi pravičnost, prijateljstvo ter ljubezen? Bodo zaveznike in sorodne duše prepoznali celo v tujcih, ki naj bi bili njihovi sovražniki?



Obrtniško spretno zvarjena, nepretenciozna maščevalščina s sijajno glasbeno podlago Alexa Heffesa (The Last King of Scotland, Dead Silence, The Rite) je kinematografsko brezhibna (snemalec Jeremy Osbern, velik oboževalec Malcolma McDowella, je v znak spoštovanja menda uporabil enake leče kot Kubrick v kultni Peklenski pomaranči), vendar jo dramaturško in sporočilno pesti marsikatera pomanjkljivost: nespametno vedenje in čudaške odločitve protagonistov, instantni zasuki zvestobe ter spremenljivost ali nedoslednost načel, občasni zastoji in prazen tek dogajanja. Glavni antagonist je nezanimiv in medel, pa tudi glumaške predstave vseh drugih niso baš shakespearske in marsikdo stereotipno uprizarja svoj lik iz prejšnjih filmov (dasiravno je osvežujoče in zanimivo videti nogometnega grobijana Vinnieja Jonesa v sočutni in ranljivi vlogi ostarelega hitmana, z nekoliko večjim čustvenim razponom kot v prejšnjih vlogah). Tudi motiv "slabega semena" oz. starša, ki mora nejevoljno popravljati napake ter prikriti zločine svojega lahkomiselnega ali zlobnega potomca, smo videli že marsikje (The Ring, The Children, John Wick, We Need to Talk About Kevin, Run All Night, Brightburn). Vendar so kljub nedodelanemu scenariju in tematski iztrošenosti najpomembnejši poudarki drugje: v iskanju prave integritete zunaj robatega videza ali nečastnih dejanj, v prizadevanju po pristnem ideološkem in kulturnem zbliževanju ter vnovični obuditvi osnovnih vrednot spodobnosti.

24. jul. 2020

The Old Guard (2020)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

I am immortal, I have inside me blood of kings
I have no rival, no man can be my equal
Take me to the future of you all

Zdi se, da je projekt Gine Prince-Bythewood (Love & Basketball, The Secret Life of Bees) posebej za Netflix nastal z enim samim namenom: da bi ji kot prvi temnopolti režiserki zaupali režijo visoko zastavljene (superjunaške) akcijade, ki že spet promovira babje opolnomočenje in v eno pomembnih osrednjih vlog postavlja črnsko junakinjo (KiKi Layne), druga dva stranska lika sta pa odkrito homoseksualna ljubimca. Salonski SJW aktivizem je po vsem tem času, ko nas Hollywood vztrajno natepava z rasno in spolno kot-da osveščujočimi pamfleti, očitno še vedno živ. (Da ne bo nesporazuma: moti me le prozorni oportunizem tovarne sanj.) Ironično je, da se v zgodbi, posneti po istoimenskem stripu The Old Guard: Force Multiplied avtorja Grega Rucke pri založbi Image Comics (po lastni predlogi je napisal tudi scenarij), režiserka odreže najmanj spodobno; brez vsakršnih presežkov ali presenečenj, a vendarle. Kjer sorodni umotvori z možmi v pajkicah padejo na izpitu karakterne poistovetljivosti in pristnih relacij med protagonisti (glej Butt-man v Superman in podobna skrpucala), tokratni preseneti z zanimivimi dilemami arhetipov o nesmrtnosti, trajnosti ljubezni in človečnosti. Vse to je sicer prikazal že kultni Highlander (1986), če ne omenjamo vseh drugih zgodb z neranljivimi ali večno živečimi protagonisti (The Man from Earth, Death Becomes Her, Mr. Nobody, Self/less, The Age of Adaline, Bloodshot, vse vampirščine ali volkodlakščine, Deadpool in seveda njegov vzornik Wolverine), vendar se Prince-Bythewoodova izkaže vsaj pri obrtniški in pripovedni plati razmeroma gledljive produkcije z zvenečimi igralskimi imeni.

Andromaha Skitska oz. Andy (Charlize Theron) je vodja majhne skupine sodobnih vojaških odpadnikov (Matthias Schoenaerts, Marwan Kenzari, Luca Marinelli), ki po naročilu vlad ali skrivnih agencij izvajajo tajne operacije v militarističnih diktaturah tretjega sveta (glej tudi letošnji Extraction s Thorom). Obstoj moštva visoko izurjenih nesmrtnikov, katerih bojne rane se hipoma zacelijo, je že dolga stoletja skrivnost; starodavni bojevniki skrbijo za pravičniško ravnovesje sveta, ki ga vse bolj načenja zlonamernost, pokvarjenost in surovo koristoljubje. Vendar se zgodi nekaj nepredvidenega: na afganistanskih bojiščih na dolžnosti umre pripadnica ameriških marincev — in se po usodni rani vnovič zbudi brez praske, kot nova nesmrtnica. Mučne sanje jo ženejo stran od rojakov in v iskanje sebi podobnih, vendar jo je izkušena Andromaha medtem že našla. Ko se mlada Nile sooča z dilemo večnega življenja, neizogibnega slovesa od svojcev in prijateljev ter odločitvijo, ali naj se pridruži plačancem, jim je za petami že nekdo, ki pozna njihova dejanja in identiteto (Chiwetel Ejiofor), za njim pa brezkompromisni mladi direktor biotehnološke korporacije (Harry Melling), ki ima z dragoceno dedno snovjo nesmrtnikov prav posebne namene.

Charlize v akcijski vlogi odločne slaboritnice prepričljivo privzdigne vse svoje tovrstne like (Æon Flux, Mad Max: Fury Road, Atomic Blonde), ki jim vselej doda zanesljivo značajsko istovetnost. Prizori deljenja letečih brc in svinca (posnela jih je sama) koreografsko resda niso na ravni visoko stiliziranega in brezhibno zmontiranega Johna Wicka (2014), vendar so dovolj dinamični in ne prepogosti, da z uravnovešenostjo ohranijo pozornost. Vse drugo, vključno s preostalo glumaško zasedbo, pa žal deluje tematsko generično, pretirano resnobno in že kar malce stereotipno (vem, da gre za strip), kot preplet že znanih in večkrat prikazanih motivov: megalomanske težnje po prevladi, želja po potrditvi življenjskega smotra z obuditvijo etičnih meril, breme dolgoživosti in pričevanja minljivosti (glej Gorjana s čoravim Chrisom Lambertom), žrtvovanje za druge kot moralna odrešitev, katarzična preobrazba iz (samo)uničevalnega cinizma v novo obujeno človečnost in tako dalje. Mimogrede: če gledalec vnaprej ve, da se junakom ne more zgoditi kaj hudega, je identifikacija z njimi precej trhla. Pripovedna linija in notranja logika se večkrat zdita nedosledni (ni povsem jasno, kako delujeta nesmrtnost in celjenje), sicer dobro zastavljena karakterizacija je vendarle omejena le na nekaj glavnih likov, tempo je iz osebne drame v krvavo akcijo preskakujoč, dramaturški sestav v treh dejanjih je predvidljivo formulaičen (zasnova likov, vrednostni preobrat, končni obračun), za nameček pa se izkaže, da zgodba bolj kot samostoječo substanco ponuja le obči kontekst ekspozicije (še enega) stripovskega univerzuma, ki z nastavkom služi za nadaljevanje zgodbe; odrezano se zaključi z nezasluženim cliffhangerjem v slogu sorodnih franšiz, ki ob prazni škatli pokovke med odjavno špico že vabijo k ogledu nadaljevanja.