18. okt. 2020

Mimic (1997)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Slavni Guillermo del Toro je do današnjega dne posnel ducat filmov (pisal sem o njegovih El espinazo del diablo, Blade II, Hellboy, El laberinto del fauno, Crimson Peak in The Shape of Water, trenutno pa pričakujemo triler Nightmare Alley), vendar se je že z neodvisnim prvencem Cronos (1993) dokazal kot edinstven, nadarjen filmski ustvarjalec (film naj bi bil sprva celo med nominiranci za tujejezične oskarje, a se potem ni uvrstil mednje). Morda je mlad mehiški režiser prav tedaj padel v oko razvpitima bratoma Weinstein pri produkcijsko-distribucijski tvrdki Miramax, da sta mu zaupala naslednji žanrski projekt, za katerega je scenarist Matthew Robbins priredil istoimensko novelo ameriškega pisca znanstvene fantastike Donalda A. Wollheima (1914—1990); srhljiva zgodba govori o orjaških mutiranih žuželkah, ki posnemajo videz ljudi, da bi se lažje skrile v urbanem okolju Manhattna. (Sprva so jo načrtovali kot enega izmed treh kratkih segmentov filmske antologije.) Znanstveniki so s križanjem DNK termitov in bogomolk ustvarili novo, invazivno vrsto (svetopisemsko imenovano "judežev zarod"), ki naj bi iztrebila za otroke usodno "Stricklerjevo bolezen" prenašajoče kolonije ščurkov — vendar so se ušteli pri domnevi, da je v laboratoriju pridobljena golazen sterilna in nesposobna razmnoževanja (glej štiri leta prej posneti Jurski park z enako pretvezo). V nekaj letih, potem ko so uspešno zatrli smrtonosno epidemijo, se je med kanalizacijskimi odvodi in tuneli podzemne železnice razvil velikanski napadalni insekt, ki ga v redkih srečanjih mimoidoči večinoma niti ne opazijo — saj je v svoji pokončni drži podoben naključnemu neznancu v temnem plašču. Ko začenjajo izginjati brezdomci in nato še nekateri drugi prebivalci New Yorka, je peščici junakov po sili razmer jasno, da bo treba v mestno podzemlje na lov na šestnogo divjad.

Premisa o pošastni mimikriji ni tako napačna, dasiravno v ničemer ne presega značilnih creature-feature konceptov s konca prejšnjega stoletja tipa Species (1995), Anaconda (1997), The Relic (1997), Deep Rising (1998), Godzilla (1998), Lake Placid (1999) ter Deep Blue Sea (1999); vendar so bila pričakovanja vplivnega Boba Weinsteina tako visoka (režiserju je očital nesposobnost in ga celo nameraval odpustiti), da je kot izvršni producent vztrajal pri drugačni različici montaže od del Torove vizije, zaradi česar se je slednji distanciral in moralno odpovedal dokončanemu filmu (šele leta 2011 je izdelal režiserjevo inačico, ki pa je romala direktno na tržišče DVD). Del Tora je motil nekonsistentni vizualni slog in neskladna mizanscena prizorov, ki jih je posnela pomožna ekipa, Weinsten pa je preprosto želel film, ki bi bil dovolj strašljiv in marketinško uspešen. Kompromisarstvo in vmešavanje kravatarjev se kot ponavadi nista izplačala (umotvor s proračunom 30 milijonov jih nazadnje ni iztržil niti toliko), vendar so žal še mnoge druge pomanjkljivosti, ki jih gre del Toru očitati. Že otožno bujna Mira Sorvino v osrednji vlogi priznane entomologinje je precej zgrešen casting, poleg tega se s soigralcem Jeremyjem Northamom menda nista prenašala (in to se na zaslonu še kako vidi), lik sicer briljantnega Giancarla Gianninija, klišejskega čistilca čevljev z avtističnim sinom, je s svojo patetično socialno noto absurden (celo v kontekstu temačne vizualnosti nekakšnega vzporednega sveta, kot bi se pripoved odvijala v umazanem Dickensovem Londonu in ne v sodobnem New Yorku), oskarjevec F. Murray Abraham je obsojen na nepomembno stransko vlogo, Josha Brolina kot obešenjaškega policista pa se verjetno nihče niti ne spomni več. In če se z zanikrno karakteriziranimi liki ni mogoče poistovetiti, je tudi vse drugo bržčas zaman. Kar zadeva znanstveno verodostojnost, je brez odločnega zamika nejevere zgodba popolnoma nesmiselna: prepričuje nas, da so se iz žuželčjih križancev v pičlih nekaj letih razvili velikanski ljudožerski monstrumi (podobno bliskovito evolucijo je prikazala vesoljščina Pandorum), kar upravičuje z motivom genske sinteze prebavnega encima, ki naj bi pospeševal metabolizem insektov. Zgodbo mučijo nedoslednosti (krvoželjni hrošči recimo prizanesejo nekaterim protagonistom) in sirasti prikazi z naravnost depresivnim ozadjem ter brez doživete katarze. Ampak največji greh filma je, ironično, prav tisto, zaradi česar se je svojčas razburjal Weinstein: v resnici ni preveč strašljiv, zato pa nemalo zmeden. Knjižna prispodoba je eno, filmska interpretacija pa nekaj drugega, in celo del Toru ni vselej uspelo združiti stripovsko-umetniških predstav ter celostno zaokrožene filmske pripovedi. Še sam priznava, da je Mimic njegov najmanj posrečen film; v glavnem zato, ker ga ni mogel udejanjiti tako, kot je želel. Kaj hočemo, se zgodi — ampak še dobro, da se je več kot odkupil z vsemi poznejšimi. Človeka imitirajoča golazen je pozneje dobila še dve nadaljevanji (z drugimi režiserji in igralci), vendar ju raje spreglejte.

15. okt. 2020

Le jeune Ahmed (2019)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Belgijska scenarista, režiserja in producenta, brata Jean-Pierre in Luc Dardenne, sta uveljavljena in priznana filmska ustvarjalca (La promesse, Rosetta, L'enfant), skozi leta ovenčana z mnogimi priznanji in odličji, od zlate palme in cezarja do nagrad Lumières ter Magritte). Pozornost sta vzbudila z dokumentarnimi filmi in tudi njunih poznejših igranih celovečercev se je držal prepoznaven pečat filmskega naturalizma, obravnave aktualnih socialnih in kulturnih vprašanj ter kritičnega pretresanja sodobne eksistence ljudi na robu družbe: priseljencev, pripadnikov manjšin in drugih obstrancev. Njuni protagonisti so pogosto mladi ljudje v precepu zapletene, večkrat sovražne interakcije z okoljem.

Mladi Ahmed je film, s katerim se brata lotevata vprašanja radikalizacije muslimanskih otrok v Evropi in odpirata debato o tem, kaj sploh lahko storimo, da preprečimo takšne scenarije. [...] Ko spoznamo 13-letnega Ahmeda, je ta že radikaliziran. Fant, ki je nekoč igral igrice, hodil na nogometne tekme in se obnašal kot večina njegovih sovrstnikov, je zdaj najraje zaprt v svoji sobi, nezainteresiran za karkoli razen redne molitve in srečanj z imamom, ki je odigral ključno vlogo v njegovi radikalizaciji. Ahmed zdaj na okolico projicira stališča, ki mu jih je vcepil imam, njegov vzornik in učitelj. Njegova mati, po rodu Belgijka, je v njegovih očeh alkoholičarka samo zato, ker občasno spije kozarček vina, njegova starejša sestra pa kurba, ki družino sramoti s preveč svobodnim obnašanjem in oblačenjem. Njegova stališča postajajo vedno radikalnejša in fant na neki točki zavrne rokovanje z učiteljico, ki v osnovni šoli poučuje arabščino. Ta mu sicer želi pomagati, mu odprti oči in preprečiti nadaljnji zdrs v brezno sovraštva. Toda fant njena prizadevanja razume drugače, zato se odloči za ekstremno dejanje. ―Goodfella, Filmski kotiček


Bratoma Dardenne gre nedvomno priznati verodostojno verističen pristop, pristnost in prepričljivost njunih zgodb, likov in vzajemnosti med njimi; dokumentaristični pedigre je umestno izražen in ima izrazito dramaturško noto. Prav tako je hvalevredno njuno opozarjanje na nekatere kontroverzne, uničevalne simptome današnje ― kulturno in socialno ― vse bolj razklane družbe. Kljub temu pa bo njun zadnji podvig razočaral vse tiste, ki od filma pričakujejo kratkočasno razpeto pripovedno angažiranost, poistovetljive like, fascinantne dialoge, čustvene odzive in pestrost dogajanja. Žal moram priznati, da me je film povečini neznosno dolgočasil. Glavna zamera gre odločitvi ustvarjalcev, da domala vso težo naslonita na mladega osrednjega junaka (Idir Ben Addi v resnici sploh ni igralec, temveč naturščik), in četudi ga kamera spremlja praktično ves čas, je z njim težko sočustvovati ali se kakorkoli poistovetiti. Ahmed je molčeč, brezizrazen, nezanimiv in občasno prav najstniško zoprn mladenič (dasiravno tudi noben drug lik ni posebej všečen ali vsaj poseben), o njem ne izvemo skoraj ničesar in ― kar je bolj težavno ― tudi ne vemo, zakaj in kdaj se je razvil v radikalnega zagovornika skrajno šovinističnih, nazadnjaških islamskih načel. Zgodba namiguje, da je vsaj deloma za to kriv prenos osebnostne identitete v času zorenja na avtoritarni lik lokalnega imama, potem ko je fant ostal brez očeta (motiv, ki so ga bolje utemeljili filmi kot American History X in podobni), ničesar pa ne izvemo o širšem okolju in skupnosti, v kateri odrašča. Razumem, da se brata Dardenne nista želela ali mogla lotevati kočljivih analitičnih prvin (čeprav sta zelo natančno preučila zapovedi Korana in miselnost skrajnežev), vendar manj zahtevnemu ali doživete karakterizacije vajenemu gledalcu brez tovrstnih opornih točk nazadnje ne ostane veliko: zgolj nerazumevanje, odpor in celo mržnja do tako zelo drugačne, tuje religije in kulture. Dvomim, da je to namen filma, pravzaprav vem, da ni tako ― brata Dardenne sta s to odmaknjenostjo bržčas želela problematizirati družbo in ne posameznika ― vendar je v njem premalo materiala za celostno izkušnjo in zato ne ponuja zares udarnega vtisa nečesa grozečega, kar tukaj in zdaj v resnici zadeva vse nas.

9. okt. 2020

Books of Blood (2020)

Ocena: ●●●●○○○○○○

In 1984, The Books of Blood were published. They shocked and frightened millions of people around the world. This film dares to open those pages again.

V angleškem Liverpoolu rojeni Clive Barker, poleg Stephena Kinga verjetno najslavnejši živeči zahodnjaški avtor literarne fantastike in knjižnih grozljivk, je imel s filmskimi priredbami svojih zgodb podobno smolo kot njegov ameriški stanovski kolega: večinoma so bile ušive različice knjižne predloge. Razen kultov Hellraiser (1987) v njegovi režiji (po zgodbi "The Hellbound Heart"), ki se je razrastel v franšizo s kar desetimi filmi, in Candyman (1992) v režiji Bernarda Rosea (po zgodbi "The Forbidden"), ki je doživel še dve nadaljevanji (prihodnje leto pa pričakujemo četrti del v režiji Nie DaCosta), skorajda ni česa omembe vrednega. Po njegovih motivih posneti Rawhead Rex (1986), Nightbreed (1990) ter Lord of Illusions (1995), oba v njegovi režiji, The Midnight Meat Train (2008), Dread (2009) ter v režiji Johna Harrisona posneti Book of Blood (2009) po istoimenski zgodbi (iz prvega dela enako naslovljene serije) so ob podpovprečnih pripovednih in produkcijskih prijemih bolj ali manj izzveneli v pozabo. Pričakovanja ob najnovejši adaptaciji Brannona Brage, scenarista nekaterih derivatov televizijske sage Star Trek ter režiserja ene najmanj duhovitih kot-da parodičnih sci-fi serij vseh časov The Orville (katere nesposobni avtor in nezabavni osrednji lik Seth MacFarlane je tukaj v vlogi izvršnega producenta), so bila zato skrajno prizemljena. Izkazalo se je, da še premalo.



Kar je bilo sprva načrtovano kot večdelna antologija, strukturno zvesta slavni literarni seriji Books of Blood (1984―1985) v šestih knjigah s skupno tridesetimi kratkimi zgodbami, se je nazadnje skrčilo v tipični filmski omnibus s prepletenimi tremi zgodbami ― oziroma dvema in pol. Iz prve knjižne kratke zgodbe "Book of Blood" si Braga namreč izposoja rdečo nit oziroma pripovedni okvir (framing device), udejanjen že v Harrisonovem filmu (ki ga je zaokrožil s kratko zgodbo "On Jerusalem Street"), in skupaj s soscenaristom Adamom Simonom temu dodaja še dve izvirni pripovedi o soočanju s smrtjo ter nedoumljivimi silami iz onstranstva. V eni zgodbi tako spoznamo mlado Jenno (Britt Robertson), študentko s težavno preteklostjo in duševnimi simptomi preobčutljivega sluha (zelo jo motijo recimo zvoki žvečenja drugih ljudi), ki pobegne od doma, da je mati ne bi vnovič poslala na terapijo v psihiatrično ustanovo. Na poti si najame sobo v hiši prijetnega, umirjenega starejšega para (Freda Foh Shen, Nicholas Campbell), vendar se tam njene more in soočanje z lastnimi grehi šele dobro začnejo. Druga zgodba spremlja akademsko psihologinjo in priznano pisateljico (Anna Friel), ki ji je za levkemijo tragično umrl sinček, zdaj pa se posveča razkrinkavanju šarlatanov med pristaši nadnaravnega in znanstvenemu dokazovanju prevar pri okultnih ali ezoteričnih obredih (glej The Last Exorcism, The Possession of Michael King ter Ghost Stories iz leta 2017). A nenavadno karizmatični mladenič (Rafi Gavron), ki ima menda sposobnost komuniciranja z mrtvimi in s komer se kmalu zapleteta v ljubezensko razmerje, jo prepriča v nasprotno: svet živih in transcendenčni onkraj imata nekatere stične točke, v katerih je mogoče prisluhniti zgodbam mrtvih ― in njihove pripovedi se v kožo zapisujejo v krvi. Ali pa je tudi on le še en lažni medij in goljuf? Zadnja zgodba v epilogu deluje kot nekakšen podaljšek začetne rdeče niti, v kateri okorela morilca po naročilu in zločinska pajdaša (Yul Vazquez, Andy McQueen) v temačnem, opustelem, zlovešče nestvarnem koncu neimenovanega mesta iščeta dragoceno Knjigo krvi, s prodajo katere naj bi obogatela in se končno upokojila. Pot jima prekrižajo protagonisti obeh drugih pripovednih paralel in celotna zgodba se tudi zanju ne bo dobro končala.



Igralski nastopi so vsaj pri osrednjih likih spodobni, tehnični vidik soliden, vizualizacija ne pretirava z digitalnimi učinki in glasbena kulisa je ustrezna. Vse drugo je bolj zanikrno: televizijski umotvor daje vtis generične drugorazredne grozljivke z iztrošenimi, že stokrat videnimi motivi, dramaturški tempo je lenoben in neenakomeren, pripoved nedosledna in luknjičasta, liki pa šibko karakterizirani, nepoistovetljivi in preprosto dolgočasni. Tak je film tudi sicer: suhoparen in razvlečen, brez čustvene dinamike in mestoma naravnost depresiven. Z odmikom od Barkerjeve fantazmagorije, značilnih arhetipov in prepoznavnega sloga bo verjetno razočaral večino ljubiteljev njegovih zgodb. V resnici z njimi nima veliko skupnega, razen tematskega nastavka, ki pa bi lahko pripadal tudi kateremu izmed naključno izbranih žanrskih sorodnikov. Kar zadeva motive stika z onstranstvom in sublimacijo žalovanja za umrlimi, so ogleda še vedno vredne železne klasike te zvrsti Don't Look Now (1973), Pet Sematary (1989), Flatliners (1990), Trois couleurs: Bleu (1993), Abre los ojos (1997), Steel Magnolias (1989), The Sixth Sense (1999), pa tudi poznejši The Others (2001), Vinyan (2008), Antichrist (2009), The Lovely Bones (2009), Hereafter (2010), Insidious (2010) in tako dalje. Veliko jih je, a tukaj opisani žal ne sodi med boljše primerke niti znotraj žanra.

7. okt. 2020

12 Hour Shift (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Teksaško igralko Breo Grant bržčas poznamo iz televizijskih serij kot Dexter (2011) ter Eastsiders (2013―2019); kot scenaristka in režiserka se je preizkusila v celovečernem prvencu Best Friends Forever (2013). V svojem drugem tovrstnem udejstvovanju prinaša bizarno črno komedijo zmešnjav, ki naj bi doživela premiero aprila 2020 na newyorški Tribeci, vendar je bil po odpovedi prireditve zaradi koronavirusa film šele septembra prikazan na festivalu Fantasia v Montrealu. Producentske vajeti je med drugimi prevzel ljubitelj drugorazrednih grozljivk David Arquette (Scream), ki ima v zgodbi tudi opazno stransko vlogo. Ampak gonilna sila je v osrednjem liku izjemna Angela Bettis, (anti)junakinja art-horror kulta May (2002) še enega prvaka nizkoproračunskih žanrskih umotvorov Luckyja McKeeja (The Woods, The Woman), ki z ekspresivno pojavnostjo postreže z odbijajočo, nemoralno in obenem nenavadno poistovetljivo, simpatetično predstavo.



Pomožna bolniška sestra Mandy (Angela Bettis) je zaradi prestopniške preteklosti v javni bolnišnici mesteca v Arkansasu zaposlena med prestajanjem pogojne kazni. Izčrpana, kronično pregorela, nedružabna in z zlahka dostopnimi substancami zasvojena ženska skupaj z nekaterimi sodelavkami skrbi za postranski zaslužek v obliki preprodaje organov na črnem trgu. Odpisanih kandidatov zanje je vedno dovolj, sicer pa iznajdljiva bolničarka za predčasno donacijo poskrbi kar sama, z manjšo pomočjo injekcije belila. Dele teles posreduje svoji neznosno zabiti svakinji Regini (Chloe Farnworth), ki jih nato spravi do lokalnega prekupčevalca. Pri eni takih izmenjav neodgovorna Regina izgubi odstranjeni organ in pride do svojega delodajalca praznih rok. Zdaj mora v najkrajšem času priskrbeti drugo ledvico, sicer bo morala podariti kar svojo. Impulzivna in lahkomiselna blondinka, nekakšna butasta white-trash različica Harley Quinn, ima ravno toliko samoohranitvenega nagona, da se naloge loti brez vsakršnih pomislekov in z dvema levima rokama, čeprav se ji še sanja ne, katere organe vsebuje človeško telo in kje natanko so. V svoje lomastenje po bolnišnici bo vpletla vsakogar, ki se ji znajde na krvavi poti, predvsem pa pajdašinjo pri nečedni dejavnosti, svojo dobaviteljico Mandy, pred katero je dolga, dvojna nočna izmena. Bolniško sestro čaka preplet absurda Scorsesejeve Idiotske noči (1985) in mrzličnosti Med življenjem in smrtjo (1999), ko mora kot ženska različica izmozganega reševalca Nicolasa Cagea na robu živčnega zloma popravljati groteskne spodrsljaje manj brihtnih od sebe in pri tem poskrbeti za lastno eksistenco (glej tudi posrečeno serijo Nurse Jackie v letih 2009―2015 z zabavno Edie Falco). Soočala se bo s pobeglimi kriminalci, trapastimi policisti, nesposobnimi sodelavci in nejevoljnimi obiskovalci, preden bo kot soudeleženka oprana sumov. Ampak stvari seveda skrenejo v bizarno, hilarično nepredvidljivo smer.



V časih sprenevedavega hollywoodskega salonskega aktivizma babjega opolnomočenja je Brei Grant uspel prepričljiv prikaz povečini ženskih likov, ki se opotekajo na robu moralnosti in sočutja (iz nekega razloga se zgodba odvija na prelomu tisočletja med tedanjo negotovostjo glede prehoda Y2K, brez posebnega dramaturškega motiva), medtem ko so moški naivno zlonamerni, nadležni ali preprosto nespametni ― na način, ki ne deluje ceneno in moralizirajoče, temveč z duhovito satiričnostjo opozarja prav na tovrstne stereotipe v luči brezčutnosti neoliberalnega časa in prostora, ko se mora človek za vsako ceno znajti sam. Bettisova in Farnworthova sta v nelagodni in popolnoma nasprotujoči si vzajemnosti odlični in se kljub občasnemu prostemu teku ali manku pomenljivih dialogov nazadnje vtisneta v spomin kot sijajno karakterizirana lika. Škoda, da se to ne zgodi tudi pri drugih (nekatere glumaške predstave so presenetljivo šibke), in da Grantova v že tako nestvarno pripoved vpleta poudarjeno neumestne, odvečne sekvence zunaj konteksta, ki naj bi dodatno pričale o grotesknosti, izkrivljenosti in pretiranosti udejanjenega. Dramaturgija je mestoma pretrgana in neenakomerno podložena z nedoslednostmi, glede glasbene kulise se pa ne morem odločiti, ali je čudaško prikladna ali preprosto moteča. Kljub nekaterim scenarističnim pomanjkljivostim gre za svež, navdušujoče nekonvencionalen in nepretenciozen multižanrski projekt vsaj za cinema-piflarske sladokusce, navdušene nad bizarno makabričnimi izpadi nespretnih malopridnežev (glej Na Kitajskem jedo pse režiserja Lasseja Spanga Olsena), navdihnjenimi z refnovskimi kontrasti, tarantinovsko-coenovsko sočnostjo in filmskimi arhetipi sprevrženosti zdravstvenih ustanov oziroma nekaterimi klasikami tipa The Hospital (1971) Arthurja Hillerja.

4. okt. 2020

Come to Daddy (2019)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Še manj kot mesec dni je do Samhaina z letnico 2020; 🎃 skrajni čas, da se malce bolj osredotočimo na žanrske izdelke.

Pri Elijahu 'Frodu' Woodu nadvse cenim vse tisto, kar mi gre na živce pri pritlikavem scientologu Tomčiju Kurčiju: vselej je brezkompromisno utelešal raznolike značajske vloge ali ekscentrične like, primerne njegovi čudaški pojavnosti (Ice Storm, Eternal Sunshine of the Spotless Mind, Sin City, The Last Witch Hunter), in tudi po življenjski vlogi v trilogiji Gospodar prstanov (2001 /02 /03) se ni predal lagodnemu zvezdniškemu typecastu, temveč je predano zbiral neodvisno filmografijo in brskal za nekonvencionalnimi žanrskimi projekti. V nekaterih se je posrečeno pojavil tudi pred kamero (I Don't Feel at Home in This World Anymore), pri drugih pa je kot producent sodeloval prek svoje tvrdke SpectreVision, zaslužne za nekatere eklektične filmske poslastice (A Girl Walks Home Alone at Night, Mandy, Daniel Isn't Real, Color Out of Space). Med slednje bi lahko šteli tudi njegov groteskni črnokomični triler o zbližanju očeta in sina, katerega režijo je v celovečernem prvencu zaupal novozelandskemu producentu Antu Timpsonu (The ABCs of Death, Deathgasm). Film s scenarijem Timpsonovega sodelavca Tobyja Harvarda je doživel premiero na festivalu Tribeca v sekciji Midnight in poleg vzhičenja gledalstva naletel tudi na pozitiven sprejem kritikov. Četudi nisem imel posebnih pričakovanj (ali pa prav zato), sem bil tudi sam nad njim navdušen ― nekako do približno polovice.

Naivni in blagohotni hipsterski man-child Norval Greenwood (Elijah), ozdravljeni alkoholik s težavno preteklostjo, se iz kalifornijskega Beverly Hillsa z avtobusom pripelje v kočo ob morski obali v zakotju Oregona. Tam v osami živi njegov oče, ki ga ni videl že od otroštva in od kogar je nepričakovano prejel pismo. Pričaka ga zlovoljen, kvantaški starec (Stephen McHattie v še eni vlogi okorelega zlobneža), za kogar ni videti, da bi bil sina posebej vesel. Tudi Norvalove laži o tem, kako uspešen glasbeni umetnik je, ga ne navdušijo preveč. Namesto sprave in očetovega kesanja, ker je pred davnimi leti zapustil ženo in majhnega sina, v naslednjih dneh sledijo vse bolj surova soočenja, dokler sredi srditega prepira starca naposled ne izda srce (verjetno po mnogih letih pijančevanja). Norval je osupel in pretresen, četudi se ne more ravno pripraviti do žalovanja, in po opravljenih formalnostih krajevne mrliške oglednice (Madeleine Sami) ostane sam v leseni hiši nad pečino. Ali pač? Se mu samo dozdeva ali je izpod temeljev res slišati kovinske odjeke in druge nenavadne zvoke? Je mogoče, da v hiši ni sam? In še pomembneje: je bil sovražno nastrojeni gostitelj zares njegov oče (navsezadnje se ga skorajda ne spominja)?

Kot rečeno: izhodišče in zaplet približno do tam,  SPOILER  ko Norval naleti na podzemno skrivališče in njegovega ujetnika (glej Parazita), sta z dobro odmerjenim stopnjevanjem napetosti in občutenim nelagodjem odlično udejanjena. Potem pa iz osvežujoče nekonvencionalne smeri zgodba skrene v brezciljni absurd in naključno slepo ulico, ko prikazi in odzivi preprosto nimajo več smotra ali dramaturške funkcije, temveč kot obešenjaško mašilo služijo le še goli bizarnosti zaradi nekakšne "nepredvidljivosti" same. Ridikulozni policist (ki riga na ukaz), sumljiva mestna uslužbenka in trapasto Norvalovo zapeljevanje, zlonamerni liki iz očetove kriminalne preteklosti (Michael Smiley) in posledice njegove tedanje nepremišljenosti (v uvodu se pojavi Shakespearov citat iz Beneškega trgovca o grehih očetov, ki se prenašajo na sinove), kuli z iztrebki in lastno požrto uho, izprijeni lastnik obcestnega motela, popolnoma zasedenega zaradi "simpozija geologov" (v resnici pa orgije ruskih svingerjev), silaška prostitutka in smešna avtomobilska nesreča, predvsem pa docela nesmiselno obnašanje karikiranih, ekscesnih protagonistov. Pri tako nestvarnih absurdnostih je nujno zaznati vsaj simbolni pomen, logično vzročno sosledje ali prepoznavno žanrsko podobo, če naj prispevajo k zaokroženi, poistovetljivi pripovedi. Tako pa smo namesto ekspozicije likov in doživete čustvene vzajemnosti med sinom in očetom (Martin Donovan) deležni grotesknega gravža, krvave eksplicitnosti ter seksualnih namigov, ki zgolj odvračajo pozornost od nedoslednosti in manka substance. Neizkušenemu Timpsonu je ― kljub dobri tehnični plati ― le delno uspelo tam, kjer je Panos Cosmatos s svojo neprimerno bolj noro, morasto bizarko Mandy (2018) naravnost blestel.

2. okt. 2020

Disappearance at Clifton Hill (2019)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Temačen psihološki neo-noir je ugledal luč sveta že lani, na filmskem festivalu v Torontu septembra 2019, a so ga po omejeni distribuciji v začetku letošnjega leta (Covid-19) širšemu občinstvu ponudili šele pred nekaj meseci. Videl sem ga torej z zamudo, vendar s toliko večjim veseljem; tako kot vedno, ko naletim na neodvisen biser iznajdljivih, prizadevnih filmskih ustvarjalcev, ki smo ga v promocijski bleščavi običajnih hollywoodskih iztrebkov spregledali. Gre za tretji celovečerec kanadskega scenarista in režiserja južnokorejskega rodu Alberta Shina (Point Traverse, In Her Place), ki v njem obuja resnične spomine iz svojega otroštva v domačem mestu Niagara Falls ob slovitih slapovih na meji z ZDA (Clifton Hills je tamkajšnja turistična četrt z zabavišči, igralnicami in tematskimi parki). Kot deček je bil na ribarjenju s starši nehote priča dogodku, ki ga je razumel kot ugrabitev fanta, malce starejšega od njega; nejasen spomin se je mu je pozneje vztrajno vračal in ga mučil (ko je o tem govoril drugim, mu večinoma niso verjeli), njegova interpretacija pa je sčasoma postajala vse bolj fantastična in dramatična. Subtilno mejo med objektivnostjo spomina in izkrivljeno percepcijo (glej Memento) je prelil v zgodbo o mladi Abby (Tuppence Middleton), ki se po materini smrti vrne v rodni kraj, da bi skupaj s sestro Laure (Hannah Gross) poskrbela za propadajoči družinski motel. Srhljivi preblisk iz otroštva ji ne da miru in na lastno pest se loti preiskave, opuščene že pred četrt stoletja. Izginuli fant, dedič lokalnega mogotca in sin slavnega para cirkusantskih zabavljačev, naj bi tedaj domnevno storil samomor ― vendar so okoliščine in dokazi, ki jih začne na novo zbirati Abby, vse preveč neverjetni za kaj takega. Njene sume potrdi krajevni posebnež, poklicni potapljač in teoretik zarote z lastnim podkastom Walter (belolasi kanadski mojster David Cronenberg v slikoviti stranski vlogi), medtem ko policisti ostajajo skeptični in zadržani, njena sestra se pa niti ne trudi skriti, da ji ne verjame. Vse življenje je namreč poslušala izmišljene zgodbice zmedene, nezanesljive Abby, ki je očitno patološka lažnivka, nemara celo duševna bolnica (s sumljivo, nepotrjeno preteklostjo zadnjih let, ki jih je preživela v ZDA). Kako bo torej oblasti, svojce in predvsem sebe prepričala, da se je pred 25 leti v vplivni rodbini, katere potomci imajo v mestu še vedno vse poslovne niti v rokah, zgodil strašen zločin?

Ultimately, director Albert Shin doesn’t seem overly interested in explanations as an end in themselves. As Abby gets to the bottom of her mystery, she finds every answer raises more questions. But that’s OK, because where “Disappearance at Clifton Hill” really excels is in exploring the visual and sonic textures of a decaying resort, and in hailing the plucky resourcefulness of a broken woman, trying to piece her memories (and maybe herself) back together. —Noel Murray, Los Angeles Times


Film odlikuje izjemno vzdušje stare šole, nekakšna retro-surrealistična mešanica indie kriminalk iz osemdesetih in neonskih psiho-bizark iz devetdesetih (sijajna kamera Catherine Lutes, pospremljena z atmosferično glasbeno kuliso Alexa Sowinskega in Lelanda Whittyja), ki daje sanjski lynchevski pridih dekadence in skrivnostnosti majhnega kraja, simbolnega freudovskega vračanja v nelagodno, težavno preteklost. Osrednja junakinja je sila všečna, spontano poistovetljiva, in predstava vseh drugih likov nič manj prepričljiva. Razen počasi tleče napetosti in poudarjene dvoumnosti interpretacije zgodba postreže z nekaterimi dobro udejanjenimi preobrati, ki verodostojnost junakinje in njenega doumevanja vsakokrat prikažejo v drugačni luči. Fantastičen kontekstualni zasuk zgodba doživi prav v zadnjem prizoru (kar filmom sicer redko uspe), ki vnovič obrne na glavo vse, kar verjame osrednja junakina in smo skupaj z njo doživljali tudi gledalci. Četudi tematsko in dramaturško film ni poseben presežek žanra (in pripoved morda deluje nedosledno ter mestoma nerazumljivo), ga zanesljiva obrtniška roka in performans protagonistov celostno kompenzirata v očarljivo, edinstveno in celo nostalgično filmsko doživetje.