21. sep. 2019

Bloodline (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Celovečerni prvenec Henryja Jacobsona prinaša kriminalni (psiho)triler o predanem možu in skrbnem družinskem očetu, zadržanem ter nenavadno umirjenem Evanu (Seann William Scott), ki v službi srednješolskega svetovalca oz. socialnega delavca na srhljiv način kompenzira svoje travmatično otroštvo. Podnevi posluša žalostna priznanja mladostnikov o spolnih zlorabah, nasilju njihovih očetov in tragičnih družinskih razmerah, ponoči — ko ob nenehnem joku svojega novorojenega sina in starševskih skrbeh tako ali tako ne more spati — pa obiskuje tiste, nad katerimi se pritožujejo njegovi učenci, in jih kaznuje za prezira vredna dejanja. To pomeni prerezan vrat, truplo v vreči za smeti in anonimni grob nekje v zapuščenem predelu mesta. A stvari med svojci nikoli niso enostranske in preproste; še bolj pa se zaplete, ko se v dom izčrpane žene (Mariela Garriga) in frustriranega novopečenega očeta Evana vseli njegova odločna mama (Dale Dickey), da bi jima pomagala skrbeti za zahtevnega dojenčka. Mati in sin imata iz preteklosti temačne skrivnosti, ko se je med njima spletla prav posebna vez.



Scenarij, ki ga je Jacobson napisal z Avro Fox-Lerner in Willom Honleyjem, prinaša intrigantno zgodbo o potlačeni nasilnosti in sprevrženem čutu za pravičnost, ki se izraža skozi psihopatska nagnjenja navidez zglednega državljana in prizadevnega člana skupnosti (beri: kriminalna serija Dexter z Michaelom C. Hallom). Zanimiva je igralska zasedba, zlasti S. W. Scott, ki se je s čudaško izraznostjo in neskladnim videzom doslej smešil v trapastih komičnih vlogah (Stifler v franšizi Ameriška pita, tepec v policijski debilariji Cop Out) ali stranskih vlogah za odvračanje pozornosti (franšiza Final Destination, ostudni Movie 43), tokrat pa uteleša brezčutno in surovo brezizraznost — četudi nekoliko stereotipnega — serijskega morilca brez moralnih zadržkov, a z visokim čutom odgovornosti za družino (glej tudi The Iceman, po resnični zgodbi Richarda Kuklinskega). Še bolj suverena je veteranka (neodvisne) ameriške filmografije Dickey (The Pledge, Winter's Bone, Being Flynn, Blood Father, Hell or High Water, Leave No Trace), ki v lik vnaša grozeče tiho prezenco in zaščitniško materinsko pristnost, in zapomnljiv je tudi Kevin Carroll (Being John Malkovich, Velvet Buzzsaw) v vlogi intuitivnega in nekonvencionalnega detektiva Overstreeta. Kamera Isaaca Baumana je s temnimi odtenki fotografije zanesljiva in ob všečni elektronski kulisi uveljavljenega skladatelja Trevorja Gureckisa le še utrdi neizogibno asociacijo na retro-posebneže tipa Drive (2011).



It wasn't easy for him as a boy. He was... different. But Evan was a good boy. And he's a good man. He learned the hard way that children need to be protected, that families need to be protected. But now you have a family of your own to protect. Sometimes, the cost of that protection ... can be a little high.

Pripovedi v produkciji hiše Jasona Bluma (ne bi ji ravno rekel grozljivka) nekoliko zmanjka verodostojnosti družbenega konteksta in socialne prepričljivosti, poleg tega nas v sklepnem delu čaka nerodno anticipirani, ne prav verjetni pripovedni zasuk; a vendarle gre za kratkočasno in spretno udejanjeno svarilo o brezkompromisni individuaciji sodobne neoliberalne paradigme, ki se v varno družinsko celico zaprta brez pomislekov in krvavo loteva vsega, kar kakorkoli ogroža njeno eksistenco ali zgolj način življenja.

16. sep. 2019

Blinded by the Light (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Oh, baby this town rips the bones from your back
It's a death trap, it's a suicide rap
We gotta get out while we're young
'Cause tramps like us, baby we were born to run

Težko sem pričakoval Yesterday (2019) v režiji Dannyja Boyla (Trainspotting, The Beach, 28 Days Later, Sunshine, Slumdog Millionaire) in po scenariju enako slavnega pisca romantičnih komedij Richarda Curtisa (Štiri poroke in pogreb, Notting Hill, Dnevnik Bridget Jones, Love Actually), vendar se mi je njuna fantazija o svetu brez Beatlov zdela kvečjemu simpatična, lahkotna zgodba za dobro počutje (z mnogimi zamujenimi priložnostmi), nič več kot to. Ni se mi zdelo vredno pisati o njej. Potem pa naletim na soroden, a vendar drugačen projekt režiserke indijskega rodu Gurinder Chadhe (Zadeni kot Beckham) — o fantu iz pakistanske družine, ki si z glasbo Šefa navdihnjen želi pobegniti omejitvam industrijskega Lutona (z avtomobilsko tovarno Vauxhall Motors), stran od kulturnih predsodkov in težke gospodarske situacije med trdim režimom konzervativne železne lady Margaret Thatcher v osemdesetih (glej tudi odlični Billy Elliot Stephena Daldryja). Dobil sem vse tisto, česar mi naveza Boyle/Curtis ni ponudila: čustveno, poistovetljivo ter po resničnih dogodkih zasnovano zgodbo o odraščanju in zorenju, premagovanju preživetega tradicionalizma in uporu zoper okostenelo avtoriteto ter ganljivo metaforo o oblikovanju moralnih vrednot mladega človeka, ki ga med negotovostjo in skrbmi adolescence bolj kot kaj drugega nagovarja neposredni, socialno ozaveščeni rock Brucea Springsteena. (Naslov se zgleduje pri skladbi iz njegovega prvega albuma.)

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Mladi Javed Khan (Viveik Kalra) tako išče svoje mesto v svetu, predmestju rodnega britanskega kraja in svoji novi srednji šoli; kot sin pakistanskih priseljencev se v domovini počuti kot nezaželjeni tujec, fašistični lokalni nasilneži pa ga na to opominjajo na vsakem koraku. Želi si pisati za šolsko glasilo in morda nekoč postati pisatelj, medtem pa za vajo kuje verze za najboljšega prijatelja iz soseščine in njegovo garažno glasbeno skupino. Stroge zapovedi tradiciji zavezanega očeta (Kulvinder Ghir), nestrpnosti polno življenje med odrekanjem in zategovanjem pasu, sveža ljubezen do enako uporniške, socialno-politično angažirane sošolke (Nell Williams) in nazadnje prijateljevanje s še enim obstrancem temnejše polti (Aaron Phagura), ki mu nekoč posodi dve kaseti za Javedov zvesti Walkman: ameriška legenda Bruce Springsteen. Besedila o trdem življenju na obrobju, vztrajnem zasledovanju sanj in bolečih preizkušnjah ljubezni se ga dotaknejo v živo; za vsako ceno bo šel na prihajajoči Šefov koncert in se uveljavil kot pisec verzov, četudi bi to pomenilo razkol z družino — ali pač?



Z živopisano vizualno in dramaturško podobo Bollywooda — mestoma skoraj kot muzikal, a ne čisto — in z nesmrtnimi Šefovimi napevi ozaljšana zgodba deluje kot žlahtna zmes britanske romantične komedije in socialne drame, katere ozadje tvori prepričljiva glasbena in tematska pop-kulturna kulisa osemdesetih let (poleg Springsteenovih skladb Dancing in the Dark, Badlands, Hungry Heart, Born to Run, Thunder Road in The River lahko slišimo nezgrešljive Pet Shop Boys, A-ha, The Human League, Cutting Crew in druge). Doživeti igralski nastopi preglasijo nekatere malce preveč izumetničene plati, zato je filmu mogoče odpustiti naivno idilične poudarke ter impresivno dveurno minutažo. Zlasti generacijo, ki je odraščala v mitskih osemdesetih, bo spomnil na neke minule čase — ti so oblikovali rodove, ki uspeha in dosežkov ne jemljejo samoumevno ali kot dedno pravico, gojijo trdna moralna načela in spoštljivost do soljudi, odgovornost in samostojnost postavljajo nad vse, obenem pa kljub cinizmu in brezčutnosti sveta niso pozabili na mladostniške ideale (glej tudi sijajni Sing Street). Vse to zares pooseblja Springsteenova glasba, naj se komu zdi vselej aktualna ali ne. Kljub nekaterim pomanjkljivostim je Blinded by the Light (vsaj doslej) eden najbolj prisrčnih filmov leta 2019.

15. sep. 2019

Haunt (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Spet se bliža čas karnevalskih šem, morbidnih potegavščin in drugih osladnosti, ki ga vsako leto (bolj) zaznamuje filmska bera drugorazrednih žanrskih umotvorov. Zgodbe o hišah strahov ali grozljivih tematskih parkih ali preizkušnjah v "sobah pobega" tipa Saw med zabavo za noč čarovnic so prerastle v pravcato podzvrst. Samo med tistimi v novem tisočletju smo videli FrightWorld (2006), Sam Hell (2008), The Scarehouse (2014), House of Purgatory (2016) in tako dalje; pred nekaj leti sem pisal o precej neposrečenem 31 (2016) Roba Zombieja, lani pa smo gledali sorodna Blood Fest (2018) ter Hell Fest (2018), slednjega celo v kinih. Letošnji odmerek prinaša podoben projekt v režiji Bryana Woodsa in Scotta Becka, scenarističnega dua lanskoletne (gluho)neme 'PG-13' uspešnice A Quiet Place (2018) režiserja in igralca Johna Krasinskega; vsaj teoretično bi se to moralo slišati obetavno, kajne? Mimogrede, filma ne gre zamešati z istoimenskim Haunt (2014), če niti ne omenjamo plejade podobnih strašljivih naslovov v slogu The Haunting (1999) ali House on Haunted Hill (1999), neumne parodije A Haunted House (2013), lanskoletne serije Haunted na Netflixu in tako dalje. Toliko o izvirnosti. In med producenti je tokrat tudi hollywoodski bleferski šalabajzer Eli Roth (Death Wish, Knock Knock), kar je običajno znak za preplah bikovih iztrebkov (bullshit alert) in terja občutno nižanje meril pri previdnejšemu gledalcu.

Neodvisna grozljivka Woodsa in Becka pravzaprav ni tako zanikrna, resnici na ljubo, temveč dokaj gledljiva, mestoma zabavna in dovolj kratkočasna (tudi pri nas jo bomo menda videli s slovenskim naslovom Strašila); obrtniško in tehnično gre za nadvse spretno udejanjen celovečerec in celo liki generičnih adolescentov, ki v skrivnostni hiši strahov v nočnem zakotju drug za drugim cepajo kot muhe, niso tako zelo nadležni. Tudi glavna junakinja (Katie Stevens), ki s svojo težavno družinsko preteklostjo zbuja sočutje (recimo), je dovolj poistovetljiva, da ohranja pozornost, dočim nam za ostale protagoniste, stereotipna žrtvena jagnjeta, večinoma bolj ali manj dol visi; že od začetka je jasno, kdo bo preživel koline in kdo ne. Vizualno in dramaturško solidno udejanjen suspenz poskrbi za gledalčevo budnost, medtem ko bi ga utegnil zmotiti kontekst osebja hiše strahov, o katerem ne vemo ničesar — uslužbenci nosijo maske, obrazi pod njimi pa variirajo od sprevrženih umetnikov telesnih inštalacij do nekakšnih demonov ali izrojenih rdečevratnih spačkov. Poleg tega so odločitve junakov pričakovano nepremišljene, dolgočasno repetitivno dogajanje pa podaljšuje minutažo oz. kompenzira pomanjkanje scenografskih rekvizitov in pripovednih elementov. Film je očitno cenen in tak tudi izpade; a na srečo ne straši z lažnimi poskoki -BU!- in ni pretenciozen, pač pa z nekaterimi krvavimi prizori upraviči cenzorsko oznako 'R' (vsaj to); ne pretvarja se, da je kaj drugega ali kaj več kot še ena potrošna zabava za noč čarovnic v veseli družbi filmskih zanesenjakov, škatle pokovke in ohlajenega šesterčka češkega ležaka.

14. sep. 2019

Child's Play (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Kravatarji pri tvrdki MGM so se lani odločili preobuti srhljivo franšizo o morilski lutki Chuckyju in za štorijo v novi preobleki so angažirali norveškega režiserja Larsa Klevberga (Polaroid); scenarij je napisal neki Tyler Burton Smith (nikad čuo), producentske vajeti pa je prevzel kreativni duo nove inštalacije morilskega klovna v dveh poglavjih It (2017) Seth Grahame-Smith in David Katzenberg. Ker je eno osrednjih vlog dobila vselej zanimiva in zabavna Aubrey Plaza (Safety Not Guaranteed, Mystery Team, Funny People, Scott Pilgrim vs. the World), si je bržčas kdo obetal, da bo reboot vsaj tako zabaven kot izvirnik: mešanica sarkastičnega črnega humorja in samozavedajoče se ironičnosti, sočno visceralne pogibeli s cenzorsko oznako 'R' in kratkočasna zabava v dramaturško nesmiselni, absurdni popkulturno-rerefenčni formi. Pripoved so sklenili posodobiti in "današnjemu občinstvu približati" (kako oguljena fraza) s podobno logiko kot režiserka Kimberly Peirce pri vnovični uprizoritvi legendarne Carrie (2013): zlonamerne okultne sile zamenja moderna tehnologija (Chucky oz. Buddi je po novem robotski družinski izdelek tovarne Kaslan Corporation), zgodba pa je umeščena v aktualno okolje vsenavzoče digitalne povezljivosti. Da še vedno daje vtis umazanega velemesta iz devetdesetih, je bodisi neroden pomežik originalu ali pa neskladen, slabo premišljen anahronizem.

Šoker Otroška igra, generični reboot Hollandove kultne Otroške igre (1988), ki je dobila šest nadaljevanj, je čudna kombinacija superjunaškega pompa (Chucky ima nadnaravne talente), tehnofobije (kaj če se bo internetu stvari zmešalo, pa ga ne bo mogoče izklopiti), antipotrošniške moralke (produkti imajo svoje skrivno življenje), blagovnega fetišizma (odnosi med ljudmi se kažejo kot odnosi med stvarmi) in antifeminizma: če je ženska samska, jo neizbežno obišče pošast! —Marcel Štefančič, Mladina

Nihče starejši od petih let ne pričakuje, da ga bo Chucky zares prestrašil (kot je nemalo tistih, ki se jim tudi morilski klovni zdijo kvečjemu ridikulozni); ampak razen tega, da je novi antagonist že na videz drugačen, pa ne v pozitivnem smislu, je tudi njegovo obnašanje nadvse nedosledno, zgrešeno in kratkomalo nedoumljivo. V izvirniku je lutko obsedel duh psihopatskega morilca (z legendarnim glasom Brada Dourifa), tokrat pa Buddijev operacijski sistem prekorači mejo dovoljenega, ker je frustrirani delavec v vietnamski tovarni odstranil inhibicijske programske protokole, da bi jo zagodel zoprnemu šefu. Zamorci, lepo vas prosim. Tako se plastični možicelj — ki vsaj ni CGI — postopoma uči nasilja in sovraštva, navezanost na mladega lastnika Andyja (solidni Gabriel Bateman) pa se kmalu sprevrže v patološko obsesijo konfekcijske figurice z ekskluzivnim prijateljstvom naglušnega dečka (katerega slušni aparat nima posebne vloge v zgodbi, razen tega, da skuša zbujati sočutje pri gledalcih). Pa kaj še. Bolj ko se — k sreči le poldrugo uro trajajoči — film preveša v akcijsko-grozljivi vrhunec in končni obračun, manj je v njem smiselnosti, interne doslednosti ter poistovetljivosti z že tako enodimenzionalnimi, značajsko omlednimi in stereotipnimi liki (trendovsko razumevajoča mati, šaljivi sosed policist, klišejski prijatelji iz soseščine). Kakšen dovtip sicer pade na plodna tla, vendar ostaja priokus nečesa grotesknega in neposrečenega iz nekih drugih časov, ki prav zares ne upravičuje še ene priredbe (po tistem, ko smo videli že sedem celovečercev in dva kratka filma o Chuckyju). In nemara ne gre zgolj za subjektivno merilo starega prdca, ki ni ciljna publika tovrstnih umotvorov: tudi naš trinajstletnik, s katerim sva si ga skupaj ogledala, se je nemarno dolgočasil.

10. sep. 2019

Skin (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Izraelski režiser Guy Nattiv (Strangers, Mabul, Magic Men) je za igrani kratkometražni film Skin (2018) letos prejel oskarja skupaj s producentko Jaime Ray Newman. Tematiko rasnega sovraštva ameriških supremacistov se je odločil uprizoriti v istoimenskem, a vsebinsko in dramaturško povsem drugačnem celovečercu — posnetim po resnični zgodbi Bryona 'Babsa' Widnerja, reformiranega nekdanjega obritoglavca, ki je po izstopu iz bratovščine Vinlanders Social Club iz ameriške zvezne države Indiana sklenil spremeniti življenje in si dal z bolečimi posegi odstraniti številne (zlasti obrazne) tetovaže. Njegovo življenje in moralno preobrazbo je zabeležil že televizijski dokumentarec Erasing Hate (2011) Billa Brummela.

Tovrstni filmi nujno, neizogibno prikličejo primerjavo z obstoječimi pripovedmi o rasni nestrpnosti in obritoglavcih. Če govorimo o širše zastavljenih motivih vselej aktualnega vprašanja: je Nattivov film recimo vsaj primerljiv s kultnimi klasikami tipa To Kill a Mockingbird (1962) ali poznejšimi The Color Purple (1985), Mississippi Burning (1988) ter American History X (1998), nemara tudi z novejšimi Crash (2004), This Is England (2006), Fruitvale Station (2013) ali celo žanrskimi posebneži v slogu satire Get Out! (2017), če na pamet naštejem le peščico? Po mojem prav gotovo ne, niti sporočilno niti celostno kinematografsko. Kaj drugačnega ali novega nam torej skuša Nattiv dopovedati?

Namesto globlje zgodovinski in psihosocialni sliki se posveča intimni zgodbi enega človeka, ki ga imenitno upodobi britanski glumač Jamie Bell (Billy Elliot, Jumper, Snowpiercer, Rocketman). Četudi pogosto moteče izstopi njegova rodna angleščina (poba se je pač le 90-odstotno vživel v vlogo, tetovaže gor ali dol), mu ob karizmatični karakterni predstavi to zlahka odpustimo; zlasti, ker ga z naturalistično prepričljivo igro zanesljivo podpirajo tudi soigralci (Danielle Macdonald, Daniel Henshall, Bill Camp, Louisa Krause, Zoe Colletti, Mike Colter, pa čak i Vera Farmiga), ki filmu vdihnejo pečat nizkoprofilirane avtentičnosti. A žal ima scenarij nekatere pomanjkljivosti; četudi je zgodba osnovana na biografskem izseku, je šibka prav pri tistih elementih, ki naj bi bili v filmski interpretaciji posebej poudarjeni — značajskem prerezu, genezi in motivih likov, ki doživijo korenito življenjsko preobrazbo.

Ali je dovolj, da je svoje nekdanje sovraštvo "prerasel", ne da bi se zanj v resnici pokesal ali skušal odkupiti? Zakaj ne izvemo skoraj ničesar o Darylu Jenkinsu, ki je svoje življenje posvetil spreobračanju in rehabilitaciji supremacistov, ki nanj ne gledajo kot na človeka? To bi bil morda zanimivejši film. Koža je na površju fascinantna, napeta srhljivka, ki se kiti z lastno moralnostjo in celo vzgojnostjo — in pri tem upa, da ne bomo opazili, kako se senzacionalistično naslaja nad retoriko in simboliko sovraštva, kako v neskončnost kontekstualizira in relativizira zločince, ne da bi se zares posvetila daljnosežnim posledicam njihovega sovraštva in zločinov. Pod črto pa nam ne pove ničesar novega ali globokega v povezavi z anatomijo sovraštva. —Ana Jurc, MMC RTV SLO


What if I take all this stuff off and I'm still a piece of shit?

Film tako skuša z nerazumljivimi odločitvami likov in nepopolnimi prikazi njihovih odnosov prepričati o pristnosti spremenljive narave ljudi s socialnega dna, četudi s tem morda le umetno sproža dramaturško napetost in napeljuje k dogajanju, kjer ga v resnici sploh ni (bilo). Da je vseživljenjsko indoktriniranost zapriseženega obritoglavca, enega od najbolj nasilnih članov bratovščine, čez noč lahko omilila materinska ljubezen neke njegove znanke (Danielle Macdonald), s katero se instantno zaljubita? Da dejanja skupine rasistov niso že prej zbudila pozornosti organov pregona in da umor priseljencev mine brez takojšnjih posledic? Da lahko nasilnost in etiko sovraštva vedno znova reduciramo zgolj na tragične socialne okoliščine in travme odraščanja? Da se brezčutnost tako zlahka spremeni v odgovornost? Brez zamere, leta 2019 tega ne kupim kar tako. Solidno in doživeto, ne pa tudi poseben presežek.