17. jul. 2019

Long Shot (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ogleda komedije, ki so jo poslovenili v Zapelji me, če me moreš, sem se lotil brez vsakršnih pričakovanj. Oba osrednja glumača, Charlize Theron in Seth Rogen (The 40 Year Old Virgin, This Is the End, The Interview, The Disaster Artist), sta mi sicer všeč — in zanimalo me je, kako se bosta v prvem tovrstnem sodelovanju odrezala kot soigralca. Zlasti, ker prelestne in vselej zanimive oskarjevke Charlize (The Devil's Advocate, Æon Flux, Snow White and the Huntsman, Dark Place, Mad Max: Fury Road) načeloma nismo vajeni v komičnih vlogah (razen v budalaštini filmskega šalabajzerja Setha MacFarlana A Million Ways to Die in the West, ki pa se je kaže izogniti).

"Zapelji me, če me moreš" se na trenutke spogleduje z žanrom politične satire — še posebej, kadar pokaže, kaj vse mora ženska v politiki prenesti, če hoče ostati v ringu z veliko manj kompetentnimi moškimi — a premore dovolj šal na temo masturbacije, neumestnih erekcij in drog, da ne bo dolgočasila ljubiteljev Rogenovega opusa. [...]
Charlize Theron igra Charlotte Field, ameriško zunanjo ministrico v kabinetu predsednika Chambersa (Bob Odenkirk), ki je kombinacija topoumnosti Georgea W. Busha in obsedenosti s slavo, ki je ne zna skrivati Donald Trump. Ministrica je več kot kompetentna političarka, ki pa je morala zasebno življenje v celoti podrediti svoji karieri. Edini približek ljubezenskemu življenju, s katerim se lahko pohvali, je piarovska romanca s kanadskim premirjem (Alexander Skarsgård je odličen kot nekakšna sluzava karikatura Justina Trudeauja), ki se odvija samo pred kamerami. [...] Na tej točki se seveda pojavi Fred Flarsky (Seth Rogen), povaljan novinar, ki je pripravljen požgati vse mostove za sabo, ko alternativni časopis, za katerega piše, odkupi korporativni reptil tipa Rupert Murdoch (Andy Serkis). Medtem ko se vdaja pijanskemu samopomilovanju v družbi najboljšega prijatelja (O'Shea Jackson Jr.), na neki zabavi naleti na Charlotte. Poznata se še iz otroštva, ko sta odraščala v isti soseski, je bila Charlotte Fredova varuška (tukaj je na vrsti tista šala z neumestno erekcijo). Ker ji javnomnenjske raziskave pripisujejo "premalo smisla za humor", ministrica prisluhne svoji intuiciji in Freda rekrutira za pisca govorov. Sledijo klasične žanrske kolobocije, ki vžgejo romantično iskrico med protagonistoma. —Ana Jurc, RTV SLO MMC

Tudi če odštejemo politično zajedljivost (z očitnimi namigi na brezmožgansko in predsodkov polno Trumpovo administracijo), trendovske motive ženskega opolnomočenja (#MeToo) oziroma oportunizem prikaza spolne emancipacije, pričakovane Rogenove seksualno-straniščne gege in pop-kulturne reference, po mojem skromnem mnenju ostane dovolj substance za zabavno, lahkotno, ne preneumno in vendarle dovolj nekonvencionalno romantično komedijo, ki prepriča zlasti z izvrstno vzajemnostjo med glavnima likoma. Rogenova intelektualistično-geekovska retorika je še vedno duhovita (glej tudi Knocked Up ter Zack and Miri Make a Porno), Charlize je vsaj mestoma presenetljivo smešna, podporni liki so dobro izbrani (June Diane Raphael in Ravi Patel sta v stranskih vlogah hilarično zabavna), dramaturška linija pa v kar dveurnem filmu povečini tekoča in kratkočasna. (Verjetno bi bil film lahko tudi nekoliko krajši, pa ne bi izgubil česa bistvenega.)



Vidim in berem, da so mnenja kritiške srenje precej deljena, kar je mogoče pripisati (pre)visokim merilom; a kljub hollywoodski redukciji na najmanjši skupni tematski imenovalec in ob dejstvu, da je komedija najzahtevnejši žanr, gre vendarle za dokaj nepretenciozen žanrski projekt, ki skuša gledalca zabavati in ga spomniti, da se stereotipnim vzorcem navkljub nasprotja včasih prav zares ujamejo v kaotično-ustvarjalno ravnovesje, ki dokazuje presenetljivost in nepričakovanost življenja. Osebno mi je bilo to dovolj za očarljivo, prijetno poletno filmsko doživetje, zlasti pri ogledu v dvoje (četudi ne gre ravno za komično mojstrovino); posebej v luči tega, kako nepopisno debilnih in naravnost žaljivih hollywoodskih kvazi-smešnic smo deležni zadnje čase.

15. jul. 2019

Point Blank (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Sumljivo znani naslov (žal) ni povezan z legendarnim Boormanovim trilerjem Point Blank (1967) z Leejem Marvinom in (k sreči) tudi ne s cenenim istoimenskim video-umotvorom iz leta 1998 (Mickey Rourke, Danny Trejo). Pač pa gre za rimejk francoske kriminalne akcijade À bout portant (2010) režiserja Freda Cavayéja — ki je bila tako uspešna in priljubljena, da je (ali še bo) doživela kar nekaj kopij: južnokorejski Pyojeok oz. Tarča iz leta 2014, indijsko tamilski Kadaram Kondan oz. teluški Mr. KK in bangladeški Password (oba predvidoma izideta pozneje letos), v delu od leta 2015 je bil tudi bollywoodski rimejk, ki je potem nekako poniknil. Tokratna ameriška različica prihaja v distribuciji Netflixa, scenarij je na/prepisal Adam G. Simon, na režiserskem stolčku pa je sedel ljubitelj težkega metala, videoiger in starih B-filmov Joe Lynch. Producentske vajeti sta prevzela Joe Carnahan (Narc, Smokin' Aces, The A-Team, The Grey) ter borilno vešči filmski in televizijski silak Frank Grillo (Warrior, End of Watch, Zero Dark Thirty), med igralsko zasedbo pa se pojavljajo tako znana imena kot Anthony 'Falcon' Mackie (The Hurt Locker, Ant-Man, franšiza Maščevalci) in celo oskarjevka Marcia Gay Harden (Pollock, Mystic River, The Mist, Into the Wild).



'Metal Gear Solid'. Solid Snake? It's a video game. —Sorry, I'm a grown-up. I don't play games. —Maybe you should try. It'd help you with your aggression problems.

Zgodba spremlja medicinskega stažista Paula (Mackie), ki v oskrbo dobi poškodovanega nepridiprava Aba (Grillo), čigar zločinski posel izmenjave visoko zaupnih informacij na USB ključku se je grdo izjalovil. Njegov mlajši brat in pajdaš Mateo (Christian Cooke) ugrabi visoko nosečo Paulovo ženo (Teyonah Parris) in po telefonu zahteva od nesrečnega bolničarja, naj iz urgentnega oddelka spravi Aba, kakor ve in zna. Po sili razmer Paul uporabi vso svojo iznajdljivost in drznost ter stori, kar mu ukazuje izsiljevalec. Okoreli morilec in bodoči predmestni mladi očka se skupaj znajdeta na begu pred policijo in kmalu se izkaže, da stvari niso enostranske in črno-bele. Na nosilcu USB je namreč seznam pokvarjenih predstavnikov zakona, ki sega od najvišjih vej oblasti, možje in žene v modrem pa bodo za vsako ceno poskrbeli, da dokazi o korupciji ne bodo prišli v javnost. Začne se napeta, adrenalinska dirka na življenje in smrt.



Kljub stereotipni buddy-cop zasnovi dvojice z nasprotnih koncev zakona, ki mora sodelovati (glej 48 Hrs. Walterja Hilla in njegove posnemovalce), je film solidno kratkočasen, mestoma duhovit in z nekaterimi prepričljivimi glumaškimi nastopi (žal ne s strani sicer zanimive Marcie), akcijski strelsko-pretepaško-dirkaški vložki so zadovoljivi, glasbena podlaga pa spevna; vendar je celokupni vtis kljub temu hitro hlapljiv. Pričakovano je še najbolj všečen Mackie, dočim mu Grillo v vlogi, ki bi morala imeti odločilno moralno težo, parira manj spretno. Za majavo čustveno linijo je razen komičnega razbremenjevanja povečini kriva neuravnoteženost prizorov, ki naj bi delovali ganljivo in simpatetično, a v slabo umeščenem dramaturškem kontekstu potem izzvenijo v prazno (kot ima denimo smrt nekega ključnega lika na njegovega svojca sila kratkotrajen učinek.) Begajoča kamera snemalca Juana Miguela Azpiroza (The Manhunt /Bruc. La llegenda) kaže podobne simptome tresavice kot v bruhabilnem koščku jakovega govna Kidnap (2017) s Halle Berry, k čemur tudi trendovsko kot-da dinamična (beri: nepovezana in zmedena) montaža ne pripomore prav veliko. Od rimejka sicer ne pričakujem česarkoli posebnega, a vendar je škoda, da film ne uporabi vsega potenciala, ki ga nakazuje zlasti njegova obetavna prva polovica. Za konzumacijo ob zaboju čipsa in češkem šesterčku.

27. jun. 2019

__( ͡° ͜ʖ ͡°)_____ _

Aruba, Jamaica, oh I want to take you to
Bermuda, Bahama, come on pretty mama



Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

We'll put out to sea and we'll perfect our chemistry
And by and by we'll defy a little bit of gravity

25. jun. 2019

Brightburn (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

O filmu scenarista in režiserja (The Hive) ter priložnostnega igralca Davida Yaroveskyja (Guardians of the Galaxy) po scenariju Briana in Marka Gunna sem vnaprej vedel podobno kot večina: da gre za temačno, strašljivo zasukano zgodbo o izvoru in razvoju super(anti)junaka, ki se namesto dobrega odloči delati zlo. In opazil sem čedno blondinko Elizabeth Banks, ki je z Jamesom Gunnom posnela že črnokomično gnusljivko Slither (2006).

Brightburn izgleda kot resnica o Supermanu, kot film o temni strani Supermana, kot prava zgodba o izvoru Supermana. Prvič, dogaja se na kmetiji v kansaški vukojebini, ki zelo spominja na Smallville, v katerem je odraščal Clark Kent, alias Superman. Drugič, neplodna zakonca Breyer — Elizabeth Banks & David Denman — posvojita dojenčka zunajzemeljskega rodu, ki “pristane” na njuni kmetiji. In tretjič, ta dojenček zraste v Brandona (Jackson A. Dunn), ljubkega, vljudnega, inteligentnega dečka z nadčloveškimi, superjunaškimi močmi. —Marcel Štefančič, Mladina

Ob ogledu sem pak opazil še to, da bi bil mladi Brandon Breyer (Jackson A. Dunn) lahko pravzaprav obdarjen tudi s kakšnimi drugačnimi, tele/psiho/kinetičnimi sposobnostmi, in da je tisto glede "super(anti)junaka" nemara le oportunistična trendovska pretveza. Lahko bi bil denimo brat Carrie (1976, 2013) ali pa fantovska inačica mogočne mutantke Jean Grey, katere izvor prav te dni gledamo v filmu Temni Feniks (2019) iz franšize o možeh X. Možje v pajkicah so pač priljubljeni, zanimivo je videti drugačne like od običajnih (khm-Deadpool-khm) in železo se kuje, dokler je vroče.

Film nikakor ni katastrofalno slab ali nespretno udejanjen, prav nasprotno: s presenetljivo skromnim proračunom sta režiser Yarovesky in snemalec Michael Dallatorre dostavila nenavadno bogat, obrtniško kompetenten in tudi pripovedno povečini zanimiv, kratkočasen film. Navdušujoča je tudi cenzorska oznaka 'R' in temu primerna mera visceralnosti, četudi gre to na račun blagajniškega izkupička, kot vemo. Razen tega sta Elizabeth Banks (Walk of Shame) in David Denman (Shutter, After Earth) naravno prepričljiva kot zakonca Tori in Kyle Breyer in mogoče se je tudi poistovetiti z materino ljubeznijo, ki v posvojencu noče videti brezčutne pošasti, v kakršno se spreminja njen ljubljeni sin. Vendar se (mi) to zdi bolj ali manj vse, kar je posebne omembe vrednega. V oči najbolj bode manko karakterizacije mladega protagonista in njegovih motivov za spreobrnitev v zlohotno silo; zlasti bi bilo zanimivo videti širše psihosocialne okoliščine in družbene pritiske, ki zbudijo uničevalne vzgibe v mladem človeku (glej We Need to Talk About Kevin Lynne Ramsay ali super-anti-junaško genezo Unbreakable /Split /Glass M. Nighta Shalabayzerja), tako pa nam zgodba postreže le s klišejsko najstniško frustracijo zaradi norčevanja sošolcev (razen tega, da je moteče brezizrazni Brandon pač vesoljec, torej vsemogočno tuje bitje z drugačno umsko in moralno zasnovo). Skupaj z razmeroma plitvo in neenakomerno dramaturško linijo ter docela neizoblikovanimi preostalimi liki je to žal veliko premalo za res edinstven projekt, ki bi pomembno premikal meje žanrske paradigme.

23. jun. 2019

The Wind (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Moram se strinjati z blogerskim kolegom Vidom, ki ugotavlja, da je žanrska prihodnost (očitno) v ženskih rokah. Karyn Kusama (The Invitation), Julia Ducournau (Raw), Coralie Fargeat (Revenge), Catherine Hardwicke (Red Riding Hood) in Jennifer Kent (The Babadook) je samo nekaj sijajnih režiserk, ki vnovič dokazujejo, kar je svojčas vedel že Hitchcock, sodobni Hollywood pa je to oportunistično pozabil: največji strah se skriva v človeški psihi in edine pošasti s(m)o ljudje sami. Groza ni v eksplicitnosti, temveč v pretanjenosti in dvoumnosti; ne bojimo se onega, kar bučno skoči pred nas, temveč tistega, česar ne vidimo.

Glavna junakinja filma je Lizzy, ki skupaj z možem Isaacom živi nekje na samotnem podeželju, nekega dne pa dobita za sosede mlad par, ki pričakuje otroka. Od tu naprej začne četverico ogrožati nevidna sila, ki straši po okolici in vpliva na napete odnose med obema paroma. Režiserka Emma Tammi dokaže tisto, kar je pred njo že Jennifer Kent; da imajo ženske filmarke poseben čut za grozljivke, ki se bolj kot na kri, posebne učinke in predvidljive trike zanašajo na večplastno zgodbo, like, s katerimi se lahko poistovetimo ter srhljivo atmosfero z nevidno nevarnostjo, ki prestraši bolj kot katerakoli pošast. —Vid Šteh, Razgledano
Nadarjena filmska ustvarjalka je kritikom in občinstvu povrnila upanje o tem, da je v času puhlih 'PG-13' sequelov in plastičnih rimejkov mogoče posneti odličen, učinkovit in predvsem simbolno pomenljiv žanrski izdelek; brez popkornovsko cenenih trenutkov -BU!- in neumestnih instantnih poskokov, ki ne vodijo nikamor — temveč na osnovi prave, otipljive groze, ki se skriva v bolestni duševnosti ljudi. —The Babadook (filmoljub)

Emma Tammi prinaša režijski prvenec po scenariju Terese Sutherland, ki v osvežujoče strnjeni minutaži poldruge ure prepriča zlasti s sijajno karakteriziranimi liki in njihovo stvarno interakcijo. Mešanica neromantiziranega ameriškega divjega zahoda (The Sisters Brothers, The Ballad of Buster Scruggs) in psihološke srhljivke (Bone Tomahawk) učinkuje navdušujoče opresivno in z namigi na okrnjeno človeško duševnost (The Shining, Lovely Molly) deluje kot alegorična študija ženske nevrotičnosti, neuravnovešenosti in preganjavičnosti. Lizzy (Caitlin Gerard) vse bolj mučijo slutnje, da se v preriji okrog samotne hiše, v kateri živi sama z možem Isaacom (Ashley Zukerman), skrivajo temačne, nedoumljive reči, ki se skušajo iz okolice prikrasti naravnost v njeno glavo. Nova mlada soseda sta nekoliko čudaška in njun odnos nerazumljiv, prav tako pa se tudi Emma (Julia Goldani Telles) sooča z lastnimi čustvenimi težavami. Sumničavost Lizzy, ki je pred časom izgubila otroka, še poveča Emmina nosečnost in prepričanje, da otrokov oče ni zadržani Emmin mož Gideon (Dylan McTee), temveč nekdo drug. Strahovi v Lizzy dobivajo vse bolj otipljivo podobo in grozijo, da se bo sprva obetavno prijateljstvo sprevrglo v tragedijo za obe družini.



Skozi spominske prebliske in preskoke nelinearno razkrivajoča zgodba je kljub (pre)počasni dramaturški formi nenavadno privlačna, ker — v arhetipskih motivih nevidnih demonov — razgalja od formulaičnih pripadnikov žanra drugačne, prvobitne ženske bojazni: osamljenost, bolestna posesivnost, ljubosumje pred tekmicami, materinska groza nosečnosti in poroda ter neznosni eksistenčni pritiski družbenih pričakovanj. Tematsko kompleksne dejavnike Emma Tammi prikaže na kinematografsko minimalističen, fascinantno atmosferičen in osvežujoče abstrakten način (prvič septembra lani na festivalu v Torontu), ki zlahka prekosi vse stereotipne novodobne hollywoodske grozljivke, povečini sama nadaljevanja in rimejke, katerih namen obstoja je samo in zgolj cingljanje blagajn. Bling!