15. sep. 2008

WALL·E (2008)

Ocena: ●●●●●●●●○○

O tem izjemnem dosežku produkcije Disney in studia Pixar je že precej napisanega in tudi cineastični kolegi so jo na svojih blogih sijajno opisali in ocenili, zato ne bi dalje razpredal v tej smeri. Gre za animirani film o človeški rasi, ki je zaradi nepovratne nasmetenosti zapustila rodni planet in se za več generacij podala na odisejado v vesolje, na Zemlji pa v družbi ščurka pustila smetiščnega robotka (Waste Allocation Load Lifter Earth-Class), ki pridno komprimira in zlaga odpadke v gigantske skladovnice. Vsaj, dokler ga ne obišče skrivnostno vesoljsko plovilo, ki na onesnaženem planetu pusti robotsko sondo Evo, s čisto posebo nalogo: najti mora rastlinsko življenje, ki naj bi njenim lastnikom dokazalo, da je za opusteli planet vendarle še upanje o njegovi oživitvi.



Sem velik privrženec studia Pixar že od prvega Toy story (1995) in menim, da so po odličnem Finding Nemo (2003) in še boljšem Incredibles (2004) genialni animatorji in pripovedovalci dosegli svoj vrhunec (ter prelomnico pri animiranih filmih) s čudovitim Ratatouille (2007). Dasiravno ga kot celota WALL·E ne presega (kljub temu, da je na IMDb-jevi lestvici daleč pred njim), je po vizualni plati, ki dosega raven fotorealizma, nič manj kot do zdaj njihova največja mojstrovina. Zgodbovno (režiser in scenarist je Andrew Stanton) prinaša pomenljivo ekološko in moralno sporočilo o človekovi odgovornosti za usodo planeta in življenja na njem; nekoliko bolj med vrsticami pa WALL·E vsebuje še tehnodistopične teme o izgubljeni človečnosti (ki se tokrat utaplja v sterilnem hedonizmu civilizacije debeluhov) in o univerzalnosti ljubezni, ki ne pozna meja.

Pri tem posrečeno namigne na nekatere filmske izdelke, ki se ukvarjajo s podobnimi kiberpankovskimi premisami: z rdečeokim robotskim kopilotom je denimo nezgrešljiva Kubrickova Odiseja (zlasti, ko v nekem prizoru spregovori še Zaratustra), v ozaveščanju in humanosti malega robotka in njegovih zabavnih prijateljev pa je prepoznaven vsaj še Spielbergov Artificial Intelligence A.I., kot svojevrsten odraz hudomušne satire o preseganju omejitev in relativnosti "normalnega" ali "človeškega".



Jasno, da je končno zaokroženje značilno optimistično risankasto in tudi prav je tako (navsezadnje gre za Disneyjev izdelek). S tem namreč nad komercialnim vidikom tovrstnih risanih filmov (ki z zabavnimi referencami na pop-kulturo in odraslimi temami ciljajo na starše, ki imajo zaradi žanra pretvezo, da v kino odvlečejo naraščaj, ta pa se zavoljo animiranih smešnic ne zabava nič manj) prevlada njihova veliko bolj hvalevredna in pomembna družbeno-etična plat — namreč, da so prevzeli vlogo nekakšnih sodobnih risanih basni. V všečno in razumljivo podobo odeta zgodba namreč prinaša nekatera pomembna sporočila, za katera lahko le upamo, da se bodo trajno usedla v srce prihodnjim rodovom.

I dont't want to survive. I want to live!