25. jan. 2009

Anger Management (2003)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Dave Buznik (Adam Sandler) je tih, sramežljiv in kronično nesamozavesten uslužbenec podjetja, ki oblikuje modna pletena oblačila za hišne ljubljence. Po slučajnem incidentu na letalu je obtožen napada na stevardeso in sodnica mu za kazen naloži obiskovanje terapevtskih seans za zmanjšanje napadalnosti, ki jih s sila nekonvencionalnimi metodami vodi slavni in kontroverzni psiholog dr. Buddy Rydell (Jack Nicholson). Po vrsti zapletov z zaročenko (Marisa Tomei), katarzičnim obračunavanjem z znanci iz preteklosti (John C. Reilly) ter podobno osvobajajočimi srečanji z nekaterimi čudaškimi liki in Rydellovimi pacienti (John Turturro, Luis Guzmán, Woody Harrelson, Heather Graham, Harry Dean Stanton) se Dave uspešno sooči s svojimi travmami in nazadnje premaga potlačene frustracije, ki so v njem nezavedno vzbujale prikrito jezo.



Pri filmih, v katerih igra (v nekaterih nastopa tudi kot režiser ali producent) Adam Sandler, sem težko objektiven, pa če se še tako trudim. Če sem karseda prizanesljiv, se mi zdi v najboljšem primeru skrajno nezanimiv in boleče neduhovit, njegovi filmi (kolikor sem jih videl) pa mejijo na debilnost — ali pa očitno ne razumem njegovega "humorja". Ob idiotizmih kot sta Click (2006) ter You Don't Mess with the Zohan (2008) me tolaži, da nisem edini s tovrstnimi pomisleki. Vsekakor se mi zdi, da bi moral komik pokazati malce širši spekter občutkov in igralskih izrazov (pa ne trdim, da bi se moral spakovati kot Jim Carrey ali Rowan Atkinson), saj je Sandler glede katatoničnosti resna konkurenca Keanuju Reevesu, Davidu Duchovnyju in nekaterim drugim docela mediokritetnim igralcem, ki presenetljivo vztrajajo pri nekakšnem novem glumaškem nastopu: popolni brezizraznosti.
(G) Tip je zvezda, zdravnik vseh zdravnikov in možakar, ki bi ukrotil celo belega morskega psa iz filma Žrelo. Kaj belega morskega psa, tip bi ukrotil celo Osamo bin Ladna, če bi mu dal možnost in se udeležil njegovih genialnih terapij. In sedaj se spravi na nič hudega slutečega Adama Sandlerja, se pravi igralca, ki se v svojih filmih zelo rad dere, pretepa, kriči, pači ter pretirava na vse mogoče načine. Torej komika, ki bi že na začetku svoje kariere potreboval psihiatra, zdravnika za krotenje jeze, s pomočjo katerega se bi spremenil v resnega dramskega igralca in začel pobirati oskarje. [...] In komedija, kjer Giuliani igra samega sebe ter v tem tudi noro uživa, ni le komedija Adama Sandlerja, v kateri igra Jack Nicholson, marveč tudi film z ravno prav visokim inteligenčnim kvocientom, ki po kvaliteti preseže ostale filme Adama Sandlerja. In da ne pozabim, Sandler bi za rimejk Leta nad kukavičjim gnezdom dobil svojega prvega in zadnjega oskarja. —Iztok

Bes pod kontrolo se (mi) sicer zdi med Sandlerjevimi še najbolj gledljivimi filmi — a kaj, ko ga pestijo predvsem druge težave: nedomišljen scenarij, neposrečena in krhka dramaturgija, infantilne in neizvirne komične domislice, zlasti pa banalni in preprosto neduhoviti dialogi. Popolne polomije ga reši zgolj nenavadno zvezdniška igralska zasedba na čelu z briljantnim Nicholsonom in vedno simpatično Tomeijevo, katere lik pa je za to zanimivo igralko deležen sramotno šibkega karakternega prostora in možnosti. Mestoma zmedene, brezciljno razdrobljene zgodbe (in trapastega konca) pa žal ne reši niti občasen straniščni humor, niti cameo zasedba slavnih imen, ki se pojavijo v njem (košarkarski trener Bobby "The General" Knight, župan Rudy Giuliani, tenisač John McEnroe), niti sentimentalno romantična podzgodba z zaključno ljubezensko izpovedjo na polnem stadionu newyorških Yankeejev, niti poskus moralnega nauka o tem, kako pomembno se je ceniti in biti iskren predvsem s sabo. Režiser Peter Segal, ki je postregel s podobno medlimi in dodobra izrabljenimi komedijami kot Naked Gun 3 (1994), Nutty Professor 2 (2000) in Get Smart (2008), tudi tokrat žal ni posebej blestel.