9. sep. 2009

Indecent Proposal (1993)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Demetria Gene Guynes alias Demi Moore, z lepoto obsedena privrženka sila kontroverznih dermatoloških metod (recimo tiste s pijavkami), slovi po svojih boleče trivialnih vlogah, ki od nje niso zahtevale večjega naprezanja od nenehnega smrkavega cmerjenja, na primer v osladno patetični žajfnici Ghost (1990), ali zoprno nevrotične napadalnosti, denimo v Disclosure (1994), verjetno njenem zdaleč najbolj gledljivem filmu. Bržčas je svoj vrhunec dosegla z nominacijo za emmyja in globus v televizijskem projektu If These Walls Could Talk (1996), zato pa je bilo spodrsljajev v ne ravno zavidljivi karieri toliko več; začenši z ridikuloznim zmazkom Striptease (1996) ali s sterilnimi, komajda zadostnimi performansi v Scottovi vojaščini G.I. Jane (1997) ter Reinerjevi nič več kot adekvatni sodni drami A Few Good Men (1992).
(G) Demi Moore je bila v devetdesetih resda številka ena, hudičevo velika zvezda, seksualni simbol in igralka, ki so ji za Striptiz plačali takrat rekordnih 10 milijonov dolarjev, toda danes ponudba Roberta Redforda vendarle izgleda malce smešno. —Iztok



K njenim takojšnje pozabe vrednim vlogam lahko mirno prištejem(o) še tisto v Nespodobnem povabilu, katerega režiser Adrian Lyne je cineastični sferi sicer zapustil nekatere decentne novodobne klasike, recimo soparno fetišistični Nine 1/2 Weeks (1986) ali kultno srhljivko Fatal Attraction (1987), pri drugih pa je imel očitno srečo s scenarijem in vešče oko za glumaški nabor, denimo pri erotični drami Unfaithful (2002).

V dotičnem umotvoru mu je žal umanjkalo obojega. Dolgovezna moralka skuša biti provokativna s tem, da gledalcu zastavi vprašanje: ali lahko ljubezen kupimo za denar? Potem ko poročeni par David (Woody Harrelson) in Diane (Demi Moore) za mizo v igralnici lahkomiselno zapravi vse prihranke, jima ogabno premožni John Gage (Robert Redford) ponudi milijon zelencev za skok med rjuhe z Diane. Sprva se zakonca temu upreta, a mamljiva ponudba v znesku, ki bi za vselej rešil vse njune težave, vseeno ni za odmet in ju nazadnje potegne v vrtinec tehtanja ljubezenskih vrednot in načel proti pastem materializma.

Osnovna premisa ljubezenske drame je pogojno zanimiva, a je njena izvedba na moč banalna, dramaturgija dolgočasna, razplet pa suhoparen skupek plehkih stereotipov. Med neumestnim voice-over razpredanjem, ki dodatno pojasnjuje že tako sila premočrtno zgodbo, nas režiser vodi s pokroviteljskim monologom učitelja, ki o infantilnih dilemah poučuje svoje ne baš brihtne učence. Ob docela nepoistovetljivi Mooreovi, eni najslabših vlog sicer pretežno všečnega Harrelsona (ozaljšani z zlato malino za najslabšo vlogo; od skupno treh, kolikor jih je pobral film) in v vlogi bogataškega žrebca vse preveč groteskni igralski mumiji Redfordu lahko razvodenelo limonado priporočim le preprostejšim najstniškim umom in skrajno nezahtevnim pristašem tovrstnega žanra.
(G) Film, vreden ogleda. In film, ki nam pojasni, da se prave ljubezni ne da kupiti niti z milijonom dolarjev. Joj, ko bi bilo vse tako lepo tudi v realnem svetu, kjer bi punca kot je Demi brez dvoma za vedno ostala pri Redfordu. —Iztok