6. nov. 2009

Kung Fu Panda (2008)

Ocena: ●●●●●●●●○○

Legend tells of aLEGENDARYwarrior whose Kung Fu skills were the stuff ofLEGEND. He traveled the land in search of worthy foes. [...] He was so deadly in fact that his enemies would go blind from overexposure to pure awesomeness.SHAKABOOEY! [...] There is no charge for awesomeness, or attractiveness.

Že po parodiranem začetku s humorno pretiranim poudarjanjem, za kakšno nezaslišano "legendo" gre — in posebej Jacku Blacku karakterno prilagojenem osrednjem liku — je jasno, kakšen bo odtenek animiranega filma studiev DreamWorks, ki sta ga režiser kratkih igranih (televizijskih) in animiranih videoprojektov Mark Osborne ter vizualni umetnik in oblikovalec John Stevenson ustvarila po scenariju Jonathana Aibela in Glenna Bergerja (menda je koncept zgodbe začel nastajati že leta 1993).



Humor je v resnici osebna in presenetljivo subjektivna stvar. Nekaterim so všeč situacijske komedije zmešnjav s Sandro Bulek ali debilne burke z Adamom Sandlerjem, drugim seksualno-straniščni dovtipi bratov Farrelly, tretjim pretanjeno sarkastične farse Willa Ferrella, četrtim pa histerična samoironija in zbadljivo karikiranje stereotipov, kakršnega se denimo gre Black v svojem obešenjaškem poklonu rockovski fantazmagoriji Tenacious D in The Pick of Destiny (2006), pa še marsikje. In prav tovrstni tip humorja prevladuje v parodiji o debelušnem pandi, ki se v "legendarni" anekdoti o "zmajskem bojevniku" skozi svojevrstno razsvetljenje in s pomočjo prijateljev preobrazi iz bedaka v junaka.

Wait, wait... it's just plain old noodle soup? You don't add some kind of special sauce or something? —Don't have to. To make something special you just have to believe it's special. —There is no secret ingredient?

Osnovna premisa sicer ne prinaša česa revolucionarnega (in v tem se strinjam z blogerskim kolegom Janom, ki je o tej risanki že pisal). Gre za zabavno družinsko kratkočasnico, ki prinaša navdihujoče sporočilo o tem, kako pomembno je verjeti vase in doumeti, da življenje skriva v rokavu pomembno usodo za vsakogar, če se le dovolj samozavestno in trmasto zanese na lastne zmožnosti. Vendar menim, da je resnični adut animiranke v številnih podrobnostih, subtilnih niansah, v novodobno basen dramaturško trdno in obenem pripovedovalsko dinamično prepletenih motivih, ki so tako ali tako dovolj univerzalni, da jih prinaša že marsikatera starejša fabula — pa vendar ne tako zabavno in neposredno razumljivo.



Look at this tree, Shifu: I cannot make it blossom when it suits me nor make it bear fruit before its time. —But there are things we CAN control: I can control when the fruit will fall, I can control where to plant the seed: that is no illusion, Master! —Ah, yes. But no matter what you do, that seed will grow to be a peach tree. You may wish for an apple or an orange, but you will get a peach.

Jasno, Kung Fu Panda se s številnimi pop-referencami in namigi duhovito večplastno posmehuje kar celotnemu spektru kitajske mitologije (že z živalskimi liki protagonistov) in filmografije borilnih veščin: od uvodnega vizualnega poklona daljnovzhodni lutkovni tehniki, arhetipa požrtvovalne "poti bojevnika" nepomembnega debelušnega posameznika do statusa mojstrstva, vzhodnjaškega odnosa do asketskega urjenja čutov in telesa, umirjene zenovske odmaknjenosti od prozaičnega in banalnega, poveličevanja junakov in mitov, do karikiranja motivov borilnih tehnik s smrtonosnimi udarci in prijemi, skrivnostnih šol in posebej nadarjenih učencev pretepaških veščin, družbene in kulturne pogojenosti in usojenosti za junaštvo, akupunkture in gastronomije — skratka, v všečno optimalni minutaži celovečerca bodo zlasti ljubitelji (in vsi, ki imajo odnos do tovrstne simbolike) prepoznali poklone in hudomušno muzanje celemu nizu vsebin, od Bruca Leeja in Jackieja Chana (ki v izvirniku posodi glas opici) ter fikcije wuxia pripovedi tipa Prežeči tiger, skriti zmaj (2000), do njihovih zahodnjaških posnemovalcev á la The Karate Kid (1984) in celo japonskih animejev tipa Dragon Ball ali Hokuto No Ken.



Who are you? —Buddy, I... am the Dragon Warrior! —You? Ha. He's a panda! You're a panda! What are you gonna do, big guy? Sit on me?

Zgodbe torej ne gre jemati preveč pretenciozno; saj vemo, kateri publiki je (v prvi vrsti) namenjena. Daleč največji adut risanke sta namreč njena vizualna podoba in koreografija gibanja, za kateri mirno in z gotovostjo trdim, da predstavljata trenutni vrhunec animacije studiev DreamWorks in stilizirano dovršenost, ki jo bo težko preseči. Njen fantastično fluidni tempo, mnogi živopisani ter inovativni "snemalni" prijemi in "tehnike kamere" (od bullet-time in progresivnega guyritchiejevskega slow-motion učinka do računalniške simulacije steadicama ter fly-cama in drugih tehnikalij) ob izvrstni karakterizaciji in glasovni podobi osrednjih likov (razen Blacka gre huronsko pohvaliti veterana Dustina Hoffmana kot mojstra Shifuja in srhljivega Iana McShana kot častihlepnega snežnega leoparda Tai Lunga; dočim je Michael Clarke Duncan po slavnem Jamesu Earlu Jonesu itak najbolj doneči in strahospoštovanje vzbujajoči temnopolti vokal vse cineastične srenje) ter sijajni zvočni in glasbeni podlagi (John Powell, Hans Zimmer) prinašajo eno bolj posrečenih, ganljivih in spodbudnih kinematografskih izkušenj v zadnjih letih.

Shifu didn't teach you that. —Nope. I figured it out.SKABOOSH!



Poznam triinpolletnika, ki se celo v izvirniku (prav zanimivo) zlepa ne naveliča te celovečerne risanke v domačem kinu, čeprav jo je videl vsaj šestkrat ali sedemkrat; njegov enako navdušeni tati pa je prepričan, da tudi v slovenščino sinhronizirana različica ni nič slabša in si bo to epsko animirano komedijo ob prvi priložnosti z veseljem ogledal še N-tič.

Nothing is impossible. [...] There are no accidents.