19. mar. 2010

Shutter Island (2010)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Get back to the mainland. Whatever the hell's going on here, it's bad. Don't worry partner, they're not gonna catch us. —That's right, we're too smart for 'em. —Yeah, we are, aren't we. You know, this place makes me wonder. —Yeah, what's that, boss? —Which would be worse, to live as a monster or to die as a good man?



Martin Scorsese, eden najbolj inovativnih režiserjev Novega Hollywooda, čigar osupljivo raznovrsten opus se ponaša z nekaterimi največjimi cineastičnimi dosežki zadnjih desetletij (Taxi Driver, Raging Bull, Goodfellas, The Departed), prinaša po istoimenskem romanu Dennisa Lehana (Mystic River, Gone Baby Gone, The Drop) posneto, dvoumno zamotano uganko o mračni psihiatrični bolnišnici Ashecliff na (izmišljenem) otoku Shutter Island pred obalo Bostona, kamor po skrivnostnem izginotju neke neuravnovešene jetnice prispeta zvezna šerifa Teddy (Leonardo DiCaprio) in Chuck (Mark Ruffalo). Kljub zadržanosti medicinskega osebja in čudaški nekooperativnosti tamkajšnjih zdravnikov (Ben Kingsley, Max von Sydow) se nova policijska partnerja lotita nedoumljive preiskave, ki med srhljivim viharjem sčasoma dobiva čedalje bolj bizarne razsežnosti in ne bo razkrila le tega, da nič ni tako, kakor je bilo sprva videti, temveč bo od naraščajoče paranoičnega Teddyja terjala mučno soočenje z lastno potlačeno, grozljivo preteklostjo.

Bom kar izdavil: tako kot nazadnje pri Tolpah New Yorka (kjer je prvič sodeloval z DiCapriom) ali Letalcu je Scorsese vnovič potrdil obrtniško dovršenost svojih izdelkov — tehnično brezhibnost, navdušujoče vrtoglavo hitchcockovsko stopnjevanje napetosti, temačno gotsko vizualizacijo, brezhiben in kljub dolžini filma nenavadno kratkočasen dramaturški lok, prepričljiv igralski performans, zloveščo (klasično) glasbeno podlago in zvočno kuliso — a zgodbovno ponuja zgolj solidno in preizkušeno formulo o sublimiranem psihološkem zanikanju ter reciklirano, za spoznanje nadgrajeno kompilacijo prepoznavnih žanrskih motivov.



Tozadevna primerjava z Fincherjevim Se7en (ne spomnim se, kje sem jo zasledil) pri tem ni ravno najboljša, niti vizualno niti sporočilno, tudi z legendarnim Formanovim Kukavičjim gnezdom ne, kljub (zdaj že dokaj klišejski) temačni sliki psihiatrične ustanove; če že, je mogoče najti paralele v zamotanem retrokurzivnem "nič-ni-kakor-je-videti" neo-noir trilerju Osumljenih pet (1995), bizarnih halucinacijah Kubrickovega Shininga (1980) ali sicer prezrtem, a vsaj za privržence žanra dokaj zanimivem nadnaravnem psihotrilerju Gothika (2003), s katerim si (nemara ne po naključju) celo deli odličnega Johna Carrolla Lyncha — vse skupaj zavito v opresivno noir vzdušje relativnostne shyamalanovske parabole, pri kateri se v finalnem zasuku (ki ga je, resnici na ljubo, v nenehnih prebliskih slutiti že dolgo pred tem) stvari postavijo v drugačno perspektivo. Sijajno kamero in otipljivo shizofreno tenzijo Scorsese začini s posttravmatskim vojnim sindromom (s čimer se morda na svojstven način pokloni kultnemu Taksistu) in zase tako značilnimi (arhetipsko krščanskimi) koncepti krivde, odrešitve ter inherentne mačistične nasilnosti. Celota pusti malce prežvečen vtis že videnega (vsaj, če poznamo filme kot The Others, Sixth Sense, A Beautiful Mind ipd.), a kljub vsemu sila usklajenega in zlasti zavoljo odlične glumaške zasedbe všečnega filmskega projekta.

Ni komentarjev: