13. avg. 2010

Friday the 13th (1980)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Ko je Victor Miller pripravljal scenarij o blazni materi iznakaženega (domnevno utopljenega) dečka iz nekega zakotja ob idiličnem ameriškem jezeru, si vsekakor ni predstavljal, kako nezaslišan uspeh bo doživela njegova zgodba. Tedaj tudi ni imel (še) v mislih številnih nadaljevanj franšize, ki je s kar desetimi deli in rimejkom popularizirala referenčni model za žanr slasherjev — nepremagljivi serijski morilec ter krvavo postopno mesarjenje razgaljenih mladenk in naivnih mladeničev. (Juhej.) Konceptualno in dramaturško se je sicer nezgrešljivo zgledoval po Carpenterjevem kultu Halloween (1978), ki je žel huronsko navdušenje med čedalje številnejšimi privrženci žanra; podobno premočrtno fabulo pa je vendarle nekoliko nadgradil s posrečenim končnim zasukom miselnega okvira in z grozljivim hitchcockovskim razodetjem.



Kor rečeno, scenarist nikoli ni nameraval podaljševati zgodbe, v katere sequelu se šele pojavi njen osrednji antagonist z ikonično hokejsko masko in hladnim orožjem; v izvirnem prvem delu ga ni. Je pa učinkovita freudovska parabola deviantne plati materinskega nagona ter satiričen odsev psihosocialne patologije arhetipskega (ameriškega) zakotja — poklon svojim predhodnikom tipa Deliverance (1972), The Hills Have Eyes (1977), The Texas Chain Saw Massacre (1974) in drugim; režiser Sean S. Cunningham (ki se je menda zgledoval še po kultih Maria Bave) pa je bil tudi producent Cravenovega The Last House on the Left (1972).

Did you know a young boy drowned the year before those two others were killed? The counselors weren't paying any attention... They were making love while that young boy drowned. His name was Jason. I was working the day that it happened. Preparing meals... here. I was the cook. Jason should've been watched. Every minute. He was... He wasn't a very good swimmer.



Z vsega dobrega pol milijona dolarjev ter na resnični lokaciji posneti Petek, trinajsti (samo v kinodvorane ZDA je nato prinesel skoraj 40 milijonov zaslužka) je pravzaprav videti natanko tako: razmeroma ceneno. Triki mojstra filmske maske Toma Savinija (konec v čolnu v šokantnem slogu De Palmove Carrie je bojda njegova domislica) so celo za tisti čas sicer zgolj solidni, prepoznavna glasbena podlaga Harryja Manfredinija (sloviti toni "ki-ki-ki, ha-ha-ha" posnemajo izkrivljen odmev "kill her, mommy..." v glavi morilke) pričara dovolj srhljiv suspenz, performans povsem neznane glumaške zasedbe (med njimi je tedaj 22-letni Kevin Bacon) je smešno lesen, dramaturška logika in konsistentnost pa občasno skočita v bližnje jezero Crystal Lake. Vendar to ni (bilo) bistveno: filmska legenda je bila rojena. Resda je naletela na sila mešan odziv kritikov in gledalcev (film si je prislužil tako nominacije za najboljši kot tudi tiste za najslabši umotvor), a se je v prihodnjih letih z mnogimi motivi zasidrala v nadzavest filmoljubov kot ena najbolj značilnih predstavnic tovrstne kinematografije. (Duhovito se ji poklanjajo franšize Scream, Scary Movie, I Know What You Did Last Summer in marsikaj drugega.) Seveda je z nadaljevanji izgubljala na izvirnosti in kakovosti (kakor se to vedno zgodi), pa vendar: ko boste naslednjič za noč čarovnic premišljevali, kako preživeti zabaven večer pred televizijo, vam bo strašljivo izkušnjo morda popestrilo doživetje ene od nespornih klasik in kraja, kjer "se je vse skupaj začelo".

p.s. Danes, ko to pišem, je petek, 13. avgust. Zanimivost: ste vedeli, da razen vraževerja obstaja celo s strani medicine priznan strah pred tem dnevom? Rečemo mu triskaidekafobija.