14. avg. 2010

Quarantine (2008)

Ocena: ●●●●○○○○○○

Vsakomur, ki me je voljan poslušati in ima dve minuti časa, navadno težim in razpredam, kako neznansko mi smrdijo rimejki in sequeli. Oba redna bralca in vsi štirje občasni vedo, da tozadevno nergam (hura!) tudi na tem blogu; opis nadaljevanja ali predelave kakšnega filma je prej izjema kot pravilo. Ampak v skladu z načelom, da "ne moreš vedeti, kaj je dobro, če ne spoznaš tudi tistega, kar je slabo", sem si nalašč (malce pa tudi zavoljo turobno deževnega sobotnega popoldneva in ker sem ga slučajno imel na disku) vnovič ogledal tole kopijo predelavo razmeroma uspešnega španskega trilerja Jaumeja Balaguera in Paca Plaze (izpod kamere Pabla Rossa, ki v njem tudi zaigra snemalca) z naslovom [Rec] (2007).



Po globokem premisleku je tole umno sestavljen seznam vsega, po čemer se ameriški rimejk razlikuje od španskega originala:
— v njem je Rade Sherbedgia
— nazorno zmečkajo eno podgano
(G) Boljši kot The Descent, kjer so 'zombiji' lovili v jami. Enako dober kot 28 Weeks Later, kjer je šlo za širšo epidemijo. Karanteno odlikuje tudi zelo fina klavstrofobična atmosfera in dejstvo, da deluje kot dokumentarec. Kot da se dogaja v živo. —Iztok

Režiser John Erick Dowdle je ob pomoči španskih avtorjev izvirnika posnel film, ki pravzaprav niti ni rimejk v običajnem pomenu besede; slednji namreč pogosto prekašajo originale vsaj po tehnični plati ter predelanem in aktualiziranem scenariju, včasih celo odpravijo kakšno napako svojega izvirnika. Ampak ne, Quarantine je zvesta kopija filma [Rec], ki ga precej verno posnema skoraj do prizora natančno. Čezlužna različica je očitno nastala z enim samim razlogom: ker Američani ne marajo tujih filmov in ne znajo brati podnapisov.

So, let's just pretend you're five years old and on fire.



Težko torej rečem, da je Quarantine nekakovosten, saj gre za čisto repliko španskega filma. (In ta je kakovosten.) Bolje bi bilo reči, da je povsem nepotreben; da gre za kolosalno potrato časa, denarja, Radeta in podgane. Mar ne bi bilo bolje, če bi španski film preprosto sinhronizirali v angleščino? Oh, wait a moment, sem se spomnil: v resnici je rimejk opazno slabši od izvirnika, celo če slednjega kdo ne pozna. Osrednja protagonistka, reporterka Ángela Vidal (Jennifer Carpenter) je nepopisno zoprna, nadvse neprepričljiva in bistveno manj čedna od svoje španske inačice (Manuela Velasco) in podobno velja tudi za vse stranske like; vzdušje je ob nerodni montaži predvidljivo enolično ter veliko manj napeto; vizualizacija komajda dosega avtentičnost shaky-prvoosebne psevdo-dokumentarne kamere izvirnika (marsikdaj se dokumentaristični reality vtis skoraj povsem izgubi); in za nameček je kontekst zgodbe o izbruhu smrtonosnega virusa (v primerjavi z originalom) sila nedosleden in pomanjkljiv. Razen tega postreže z nekaterimi dolgočasnimi stereotipi (postavni gasilec  SPOILER  umre med zadnjimi) in v ničemer ne nadgradi širše satiričnega okvira tovrstnega žanra o človekovi aroganci in družbeni neodgovornosti; enega najpomembnejših simbolnih motivov filmskih "zombijad". In čisto na koncu, še neka docela subjektivna malenkost: španščina je neskončno lepši jezik od angleščine.

Ljubitelji grozljivk si vsekakor oglejte odlični [Rec], tukaj opisan umotvor pa mirno prepustite butastim Američanom in njihovi plehki popkornovski industriji, ki še ob že tako nizkih merilih čedalje bolj izgublja na izvirnosti in celo na zabavnosti.