25. okt. 2010

Talladega Nights:
The Ballad of Ricky Bobby (2006)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Sprejemanje humorja je bolj ali manj objektivna stvar percepcije, nazorov in razgledanosti; koliko se koga resnično dotakne, pa bolj stvar subjektivnih meril. Za razliko od recimo Adama Sandlerja, katastrofalno slabega glumača, čigar filmi so (v pomanjkanju primernejšega izraza) preprosto butasti, je humor Willa Ferrella (ter režiserja in scenarista Adama McKaya) inteligenten in pretanjen, suh in ciničen, v parodično resno obličje ovita satira ter odraz kritične samoreference stanja ameriške komedije. Priljubljenega komika, čigar odskočna deska na filmski poti (kakor še za marsikoga) je bila oddaja Saturday Night Live v devetdesetih letih, štejejo med zabavljače skupine novodobnih igralcev Frat Pack (Ben Stiller, Jack Black, Vince Vaughn, Owen Wilson, Luke Wilson, Steve Carell), ki so z manj gegovsko-situacijskim ter bolj grobim verbalno-kontekstualnim humorjem zaznamovali hollywoodske komedije odtihmal. Kot rečeno: Ferrella kot igralca cenim in tudi (tako vsaj menim) razumem njegov humor — a mi to samo po sebi ne zadošča, da bi se mi zdel huronsko zabaven in neskončno gledljiv.



Bolj ali manj (mi) je jasno, kam meri njegov performans v dirkaški buddy komediji Talladega Nights — namreč na plehko ameriško industrijo zabave, kamor v prispodobi kot preplet nacionalnega zabavljaškega športa in ob adrenalinskih vratolomijah zadržanega diha sodijo dirke avtomobilističnega združenja NASCAR; ter na nacionalni značaj čezlužnikov, ki se ob udejstvovanju in zaznavanju tovrstih dogodkov in herojskih larger-than-life likov kažejo v njihovem kulturnem vzorcu: pregovorna tekmovalnost, trapaste motivacijske enovrstičnice (shake and bake, baby), neskončna prostodušnost, naivna zaverovanost v nacionalne vrednote, slepa samozavest in pomanjkanje samokritičnosti — ob nekaterih bolj družbeno pomenljivih zbadljivkah, kot sta prikrita homofobija ter nezaupljivost do vsakogar in vsega, kar ni ameriško.

Dve težavi vidim. Prva je scenarij, ki (kljub komični zvrsti) ne dovoljuje dovolj široke karakterizacije likov; se opoteka med suho satiro, (netipično) parodijo in poklonom nacionalnim arhetipom; deluje nepovezano in brezciljno, kot (namerno) klišejska zgodba o doseganju mladostnih sanj, obnavljanju družinskih vezi in neomajnem prijateljstvu med dirkačema Rickyjem Bobbyjem (Will Ferrell) ter Calom Naughtonom Jr. (John C. Reilly). Druga pa so nekateri nepotrebni ekscesi v Ferrellovem nastopu, ki delujejo kot glumaška improvizacija (kar je le redko učinkovito) ter skušajo skozi absurdnost in grotesknost nelogične situacije bodisi poudariti satirične osi, uperjene zoper cenen in pritlehen humor, bodisi delovati kot kontrastni komični relief sicer premočrtne dramaturgije — a kakorkoli že, po mojem skromnem mnenju in komičnem občutku jim ne uspe ustvariti dovolj pristno smešnih trenutkov, ki bi pri gledalcu vzbujali kaj več od občasnega nasmeška nad občo neumnostjo prikazanega. Razen tega bi si nekateri posrečeni stranski liki (razen odličnega Reillyja tudi všečno zabavni Gary Cole) zaslužili več minutaže in bolj razdelane like, a jim to odžirata Ferrell in zanimivi, a za odtenek pretirani Sacha Baron Cohen.



V komediji Step Brothers (2008) sta pozneje vnovič skupaj nastopila Ferrell in Reilly. Če sem odkrit, slednjega raje gledam v dramskih vlogah; prvi pa mi je bil všečnejši v filmih Stranger Than Fiction (2006) in Blades of Glory (2007) ter v svoji sloviti satirični upodobitvi predsednika Busha v oddaji Saturday Night Live — kar zadeva ameriško zgodbo o uspehu, prikazano skozi avtomobilistično metaforo, pa bodo vsem, ki niso vneti ljubitelji Ferrella, nemara bolj pri srcu istega leta priobčeni Pixarjevi Avtomobili (2006).