6. dec. 2010

Almost Famous (2000)

Ocena: ●●●●●●●●●○

And you can tell Rolling Stone magazine that my last words were... I'm on drugs!

Najsi bo zvenelo vse prej kot objektivno, resnobno, umno argumentirano cineastično mnenje (saj ne, da na tem blogu še kdo pričakuje kaj takega, he he), ali pač, who cares — ampak fuck me naj me koklja brcne, če ni to eden najbolj prisrčnih, simpatičnih in gledljivih ameriških feel-good filmov v zadnjem desetletju ali dveh; eden tistih, ki jih lahko gledate N-krat, pa jih ne načne trendovski zob časa. Gledal sem ga ... mah, ne vem, kolikokrat. Zgovoren primer domiselnega scenarija (oskar in miljavžent drugih nagrad ter nominacij), učinkovitega razvoja in karakterizacije protagonistov (praktično vsak lik ima nekakšno podzgodbo), odličnega castinga in sijajnega igralskega performansa, nostalgične kamere, fantastične glasbene podlage, dinamične in celostno zaokrožene dramaturgije — predvsem pa univerzalna, pomenljiva, brezčasna zgodba o odraščanju in osebnostnem zorenju.



Vsekakor se projektu pozna avtobiografski podton sila inventivnega kalifornijskega scenarista in režiserja Camerona Crowa (Say Anything, Singles, Jerry Maguire, Vanilla Sky, Elizabethtown), ki je kot z rock'n'rollom okužen pamž že pisal reportaže za slovito revijo Rolling Stone; podobno kot njegov osrednji filmski lik, inteligenten in rahločuten petnajstletnik William (Patrick Fugit), ki mu pade sekira v med, ko ga uredniki dotičnega magazina angažirajo, da bi na koncertni turneji spremljal obetavno mlado skupino Stillwater in jih nazadnje ovekovečil s člankom ter intervjujem. Čeprav ga vzornik in mentor, prekaljeni glasbeni novinar Lester Bangs (Philip Seymour Hoffman), v imenu poročevalske objektivnosti cinično posvari pred življenjskim slogom seksa, mamil & rock'n'rolla, si prostodušni mladenič ne more kaj, da se ne bi prijateljsko zbližal s svojimi idoli — posebej z vokalistom in ustanoviteljem skupine Jeffom (Jason Lee), nadarjenim kitaristom Russlom (Billy Crudup) ter jato njihovih glasbenih muz in spremljevalk (groupies), med njimi v prvi vrsti prelestno "Penny Lane" (Kate Hudson). Nasvete svoje malce preveč zaščitniške matere (Frances McDormand) zoper droge in alkohol sicer uboga, a ga v vseh drugih ozirih omamni rockovski svet potegne vase — s svojimi lepotami, pastmi, lažmi in iluzijami.

You made friends with them. See, friendship is the booze they feed you. They want you to get drunk on feeling like you belong. —Well, it was fun. —They make you feel cool. And hey. I met you. You are not cool. —I know. Even when I thought I was, I knew I wasn't. —That's because we're uncool. And while women will always be a problem for us, most of the great art in the world is about that very same problem. Good-looking people don't have any spine. Their art never lasts. They get the girls, but we're smarter.



V všečni upodobitvi psihedeličnih sedemdesetih se Crowe (po mnenju nekaterih pretirano sentimentalno in idealizirano) loteva časa v neki zvrsti glasbene industrije, ki je prvotno nedolžnost izgubljala s prehodom iz artistično ustvarjalnih v izrazito komercialne vode. V številnih izvajalcih je sprožala dileme o razkoraku med pristno umetniško izpovednostjo in zapriseženostjo oboževalcem ter panogo, zavezano predvsem zaslužku — vendar režiser (ki je sicer poročen z Nancy Wilson, kitaristko rockovskega benda Heart) uporabi ta motiv zgolj za ozadje. Almost Famous sicer razmeroma verodostojno pokuka v zakulisje te industrije in miselnost njenih protagonistov, a kot rečeno: v prvi vrsti gre za zgodbo o odraščanju. V širšem smislu se tako tudi Williamova izkušnja dotika dileme o razcepu med predanostjo idealom in osebnostni (novinarski) integriteti ter prodanostjo zlaganim ciljem trendovske panoge in oportunističnim priložnostim zaslužka, ki imata bolj malo opraviti z odkrito ljubeznijo do glasbe. Etično in moralno noto je mogoče razumeti celo širše; kot svetovnonazorsko naravnanost slehernega odraščajočega človeka, ki spoznava, da svet ni najbolj pravičen in prijazen kraj. Bo ostal neomajno iskren, zvest samemu sebi in svojim neomadeževanim mladostnim idealom — ali pa se bo naučil prirejati resnico in sklepati kompromise, ki mu bodo razen minljivih užitkov in hranjenja ega omogočili boljšo prihodnost, kariero in slavo?

Dinamičen road-movie dramaturški lok, fantastičen soundtrack in duhovite dialoge sem že omenil. Ostane le še huronska pohvala igralski zasedbi; razen priljudno nizkoizraznega nastopa mladega Fugita ostane v spominu še Crudup, zlasti pa neznansko prikupna in prepričljiva Hudsonova v enem svojih boljših sladko-grenkih performansov (nominacija za oskarja). Ampak priznam, filmi z glasbeno podlago in tematiko so moja slabost; ob sijajni Frearsovi komični drami High Fidelity iz taistega časa štejem dotičnega za enega svojih najljubših tosortnih umotvorov. Sploh pa je bilo leto 2000 kinematografsko briljantno in konkurenca za filmska odličja nadvse huda: Memento, Requiem for a Dream, Gladiator, Snatch, American Psycho, Cast Away, Chocolat, Amores perros, The Beach, Billy Elliot, Traffic, Malena, Erin Brockovich ... bo dovolj?



Yeah, great art is about conflict and pain and guilt and longing and love disguised as sex, and sex disguised as love... and let's face it, you got a big head start. —I'm glad you were home. —I'm always home. I'm uncool. —Me too! —The only true currency in this bankrupt world is what we share with someone else when we're uncool. —I feel better. —My advice to you. I know you think those guys are your friends. You wanna be a true friend to them? Be honest, and unmerciful.