28. dec. 2010

Black Swan (2010)

Ocena: ●●●●●●●●○○

Nina (Natalie Portman) je nadarjena baletka prestižne newyorške plesne šole pod vodstvom Thomasa Leroya (Vincent Cassel), ki se pripravlja na avantgardno uprizoritev slovitega Labodjega jezera. Po tistem, ko se njihova dotedanja primabalerina (Winona Ryder) upokoji, Thomas za osrednjo vlogo v labodko začarane mladenke okleva med prizadevno, disciplinirano in tehnično dovršeno Nino ter njeno največjo tekmico Lily (Mila Kunis), ki s svojo čutno svobodomiselnostjo in spontano divjo naravo veliko bolje uteleša črno plat labodje princese. Nazadnje se vendarle odloči za prvo, vendar začne vse bolj paranoična Nina opažati, kako se baletna predstava čedalje bolj sprevrača v izkrivljeno paralelo zgodbe Labodjega jezera; njo pa muči obsedenost s tem, da bo iz sebe za vsako ceno izbezala pravšnjo osebnost za upodobitev črnega laboda.



Black Swan seveda ni film o zakulisju baleta ali sploh o ozadju česarkoli, kakor bi skromnejši um to sprva pomislil. Najnovejši umotvor v mnogočem briljantnega in izvirnega režiserja Darrena Aronofskega vnovič prikazuje tisto, o čemer govori večina njegovih cineastičnih projektov: o človekovih obsesijah, o nedoumljivosti njegove nerazumnosti in njegovi samouničevalni večplastnosti. Psihodrama Črni labod je prav toliko film o baletu, kolikor je Pi (1998) zgodba o matematičnem čudaku, Requiem for a Dream (2000) štorija o heroinskih zgubah in The Wrestler (2008) melodrama o odcvetelem športnem mišičnjaku.
(G) Black Swan je torej film o zakulisju baletne predstave, insajderska pripoved o stvareh, ki jih gledalci v dvorani seveda ne vidijo. [...] Jp, Nina ne loči več med predstavo in resničnim svetom, med svojo vlogo in svojo realnostjo. Nina je igralka, za katero bi ubijali tudi filmi. Igralka, ki se zlije z vlogo in gre do konca. —Iztok

Prispodoba o črnem in belem labodu iz slovitega baleta Čajkovskega kot o dveh plateh (patološko razcepljene) osebnosti je preveč očitna, shizofrenija s preganjavico kot katarza duševne razrvanosti ob posesivni in manipulativni materi pa preveč banalna in prozaična za inteligentne zgodbe Aronofskega — tako osebno razmišljam. Kaj nam torej pripoveduje njegov film? O potlačenih adolescentnih travmah, ki psihosomatsko prerastejo v izkrivljeno različico neizživete stvarnosti? Ali o življenjskem performansu, ki v najvišji obliki zahteva ultimativno žrtvovanje, če naj bo zares avtentičen, in kjer se umetnik v želji po popolnosti docela zlije s svojo stvaritvijo (podoben motiv kot v Nolanovi Skrivnostni sledi)? Ali pa o neskladnosti in neuravnoteženosti ene plati življenja, kjer se skrajni perfekcionizem, spodbujen z bolestnimi starševskimi ambicijami, sprevrača v svoje destruktivno nasprotje z druge strani?

Film bi lahko jemali kot psihotriler s presenetljivim preobratom v epilogu; primerjajo ga z ljubezensko baletno melodramo The Red Shoes (1948), nadrealistično fantazijo potlačenih seksualnih želja Repulsion (1965) Romana Polanskega in celo telekinetično kompenzacijo besa ob materinski zlorabi Carrie (1976) Briana De Palme. Vendar gre nedvomno iskati največ vzporednic prav z Rokoborcem (2008), še eni prvoosebni karakterni zgodbi o obsedenosti s poklicno kariero in slavo, ki rezultira v čustveni in socialni degradaciji zasebnega življenja. Le da zgodbo scenarista Andresa Heinza (priredila sta jo še Mark Heyman in John J. McLaughlin) z vzdušno atmosferičnostjo, temačno podobo, žanrskimi snemalnimi koti in srhljivimi prebliski samospoznanja (učinkovito nevpadljivi posebni učinki) režiser slogovno ovija v razmeroma standardno (če že ne predvidljivo) mind-fuck strukturo ter hitchcockovsko formo o mračni vzporedni osebnosti predane baletke — in tukaj gre nemara iskati srž njegove (in njene) zgodbe; tragični lik, ki se ob družbenih (in roditeljskih) pričakovanjih žene za popolnostjo do te mere, da v prenesenih zahtevah svoje okolice dokončno izgubi samega sebe, zamenja sanje z resničnostjo in lastne želje z vcepljenimi prepričanji, ki ga nazadnje ugonobijo.



Razen sijajne glasbe zdaj že stalnega sodelavca Clinta Mansella, strašljive scenografije in dovršene dramaturgije (čeravno za spoznanje manj čustveno obarvane od prejšnjih projektov Aronofskega) ter zanesljive režije gre huronsko pohvaliti zlasti performans Portmanove, ki je za vlogo opazno shujšala in vse leto pred začetkom snemanja posvetila napornemu treningu klasičnega baleta. Film je iz pravega testa in morda na dobri poti, da doseže kultni status, ki se drži večine izdelkov priznanega ameriškega režiserja, in gotovo gre tudi za enega zanimivejših filmov leta 2010 — kar se bo po mojem skromnem mnenju potrdilo tudi pri odličjih, ki jih bo deležen; bodisi oskarjevskih ali kakšnih drugih.