23. jan. 2011

True Grit (2010)

Ocena: ●●●●●●●●○○

You must pay for everything in this world, one way and another. There is nothing free except the grace of God.

Zadnji umotvor bratov Coen je rimejk kultne kavbojke iz leta 1969 z legendarnim Johnom Waynom v vlogi šerifa Reubena 'Roosterja' Cogburna (prinesla mu je zlati globus in edinega oskarja — nemara bolj kot nagrado za življenjsko delo kakor konkretno za ta performans), posnete po predlogi istoimenskega romana avtorja Charlesa McColla Portisa iz leta 1968 (zgodba je prvič izšla kot kolumna v časniku The Saturday Evening Post). Gre za klasično pripoved o maščevanju, predstavljeno iz nenavadnega zornega kota jezične in omikane 14-letnice iz izobražene družine, ki za morilcem svojega očeta proti nagradi pošlje "najbolj žilavega pesjana, kar jih je med varuhi zakona" — pod pogojem, da se zasledovalnega pohoda udeleži tudi sama. Trmasti, enooki, pijanski razgrajač Cogburn je nad tem vse prej kot navdušen; zlasti, ko se čudaški dvojici po spletu okoliščin pridruži še teksaški ranger, ki istega zločinca zaradi lastnih koristi preganja ob bolj velikodušni tiralici.



Seveda je pri tako vernem rimejku (po besedah Coenov bolj novi dramatizaciji romana kakor še eni priredbi, vendar je podobnost mestoma nezgrešljiva) primerjava med obema inačicama filma neizbežna. Kaj bi se obotavljal: Jeff Bridges (v filmu Coenov prvič po Velikem Lebowskem) je kot šerif Cogburn briljanten; še enkrat dokazuje, kako velik igralec je — in kako bi si zlati kipec zaslužil že davno pred svojo interpretacijo ostarele country zvezde v Crazy Heart (2009). Svojeglava robatost in obenem ganljiva sočutnost, združeni v samosvojo nadgradnjo lika razvpitega šerifa, ki ne skuša biti zgolj imitacija Johna Wayna (po mojem skromnem mnenju ga namreč prekaša), karakterno podpirata vso glumaško zasedbo in zaokrožujeta žanrsko prispodobo o "pravem pogumu" — a ta parabola v resnici vendarle leti na lik štirinajstletne Mattie Ross (Hailee Steinfeld), ki s svojo neomajnostjo navdihne ciničnega in v alkoholno otopelost vdanega šerifa. Mladi igralki gre priznati izjemno prepričljiv nastop in sijajno vzajemnost z Bridgesom, kar v surovi western vnaša čustveno toplino in s kontrastom poskrbi za kopico nizkoizraznih, a sila hudomušnih pripetljajev. (Skladno z literarno predlogo je njen lik osrednji.) Še najmanj izrazit protagonist je LaBoeuf (Matt Damon), ki mu sicer ne gre očitati zabavne avtentičnosti in (vsaj) spodobnega nastopa, a tudi posebnega presežka pri tem ne izkazuje; čudim se bratoma za odločitev o njegovem angažmaju, a bržčas sta imela svoje razloge.

New version will be much closer to the source material. It's partly a question of point-of-view. The book is entirely in the voice of the 14-year-old girl. That sort of tips the feeling of it over a certain way. I think it's much funnier than the movie was so I think, unfortunately, they lost a lot of humour in both the situations and in her voice. It also ends differently than the movie did. You see the main character — the little girl — 25 years later when she's an adult. Another way in which it's a little bit different from the movie — and maybe this is just because of the time the movie was made — is that it's a lot tougher and more violent than the movie reflects. Which is part of what's interesting about it. —Ethan Coen

Kar pa zadeva Josha Brolina, ki sta ga brata Coen vnovič angažirala po svoji huronski uspešnici Ni prostora za starce (2007), je osupljivo, kako malo energije in minutaže posvečata liku (njegova predstava je sicer odlična), ki predstavlja srž vse zgodbe; namreč zahrbtnemu in brezvestnemu morilcu Mattiejinega očeta. A prav to je značilno zanju (in je nekaterim všeč, drugim pak prav zato ne): kjer standardni dramaturški lok starejših žanrskih sorodnikov doseže vrh, Coena poskrbita za antiklimaks; kjer se že kaže junaški arhetip osrednjega protagonista, nam ponudita antijunaka; ko gledalec navajeno pričakuje emotivno zadoščenje, predenj vržeta neizprosno verodostojnost; kjer se obeta razburljiv zasuk, postrežeta z nekonvencionalnim mašilom; ko gre najmanj pričakovati, pa se razplete oster preobrat. (Razen pri strelskem obračunu na konjih, ki se zgleduje po izvirniku in je enako veličasten.) A ob tem ostajata zvesta samemu sebi: kot vedno se z otipljivo in naravnost mitološko dimenzijo poklanjata žanrski formi ameriške kinematografije, oviti v postmodernistično satiro industrije sedme umetnosti, a prežeti s sijajno vizualizacijo, za nostalgično zvočno kuliso zamaknjenimi pejsaži, tekočo pripovedjo in nepozabnimi dialogi ter obogateni z njunim značilnim (za spoznanje čudaškim in temačnim, če smo odkriti) humorjem.
(G) Zgodba o dekletu (Hailee Steinfeld), ki najame ostarelega in tečnega šerifa (Jeff Bridges), da bi ji pomagal ujeti morilca (Josh Brolin) njenega očeta, se vleče kot megla, praktično noben prizor pa ni pričakovan presežek. Če sem iskren, oba glavna protagonista zasenči Matt Damon, ki igra kavboja, kateri prav tako išče Brolina in dejansko pomaga odločni in trmasti deklici. In ko smo že pri Brolinu, kaj za vraga je njegov Tom Chaney? Je morda Forrest Gump ali nevarni zlikovec, ki ga lovita dva profija? —Iztok



Je True Grit iz leta 2010 boljši od onega iz leta 1969? Za marsikoga vsekakor (vsaj sodeč po ocenah na spletnih portalih); gotovo je osvežujoče drugačen in v današnjem filmskem kontekstu v mnogočem bolj pronicljiv — ter eden zanimivejših predstavnikov leta 2010. In če že delajo rimejke: to je pravi način, kako to storiti.