13. feb. 2011

Children of Men (2006)

Ocena: ●●●●●●●●○○

I can't really remember when I last had any hope, and I certainly can't remember when anyone else did either. Because really, since women stopped being able to have babies, what's left to hope for?

O postapokaliptični distopiji Alfonsa Cuaróna (Y tu mamá también, Harry Potter and the Prisoner of Azkaban) je pred časom pisal že Jan G. in k njegovi artikulirani interpretaciji nimam veliko dodati; a po drugem ogledu filma sta moja izrazna nuja in (še večje) navdušenje nad njim le prevelika, zategadelj bom pristavil še besedico ali dve.



Akcijska drama je prosta priredba istoimenskega romana angleške pisateljice (in baronice ter konservativne članice zgornjega doma angleškega parlamenta) Phyllis Dorothy James iz leta 1992. V resnici se le bežno — zgolj v osrednjih protagonistih in glavnih motivih — naslanja na knjižno predlogo; a kljub temu (ali pa prav zato) je uspelo Cuarónu (ki je napisal tudi scenarij) vanjo vdihniti nekatere izjemne pomenske, sporočilne in simbolne odtenke.

Pripoved spremlja resigniranega in od alkohola otopelega Thea Farona (Clive Owen), ki brezciljo opravlja državne uradniške posle v Londonu leta 2027, ko je po globalnem družbenem razsulu in kaosu ob epidemiji nepojasnjene neplodnosti žensk Anglija zadnje zatočišče za begunce z vsega sveta; oblasti orwellovskega vojaškega režima jih tlačijo v priseljenska taborišča in se gverilsko bojujejo proti oboroženemu odporu zoper tako nečloveško ureditev. Na Thea se obrne nekdanja žena Julian (Julianne Moore), voditeljica uporniške frakcije "Rib", da bi ji pomagal pospremiti temnopolto begunko Kee do obale in na ladjo skrivnostne disidentske organizacije Human Project. Ob administrativni pomoči ministra (Danny Huston) in ostarelega hipijevskega prijatelja Jasperja (Michael Caine) postane vnovič angažiranemu Theu kmalu jasno, da bo moral za cilje in ideale, ki so po dolgem času (in žalovanju po smrti edinega sina) zanetili njegovo že davno ugaslo vero v človeštvo, žrtvovati nekatere najvišje vrednote.

Tako se na prepihu med političnimi cilji, gospodarskim zlomom, militarizirano družbo, uporniškimi vstajami, preganjanjem tujcev in mučno agonijo razvije podobno sporočilo kot pred dobre pol leta v drami Jamesa McTeigua V kot vroče maščevanje, le tematika je za odtenek bolj socialno in manj politično naravnana. A Cuarónov film je najboljši prav v sklepnem delu, v tisti pristni apokaliptični atmosferi, ki so jo v različnih variacijah podajali retrofuturisti, cyberpunkerji in tehno-utopisti, ter v pričakovanju mesije in rojstvu novega sveta, kjer alegorije Jezusa Kristusa preraščajo rasne in spolne razlike. Še bolj kot to pa so Otroci človeštva stvaren vpogled v prihodnost z vidika obstoječe družbe, saj se v njih na široko zrcalijo bojazni o koncu sveta, strah pred političnim prevratom, paranoja odtujevanja in staranja ter ostala socialna problematika, ki nas spremlja v realnem času in prostoru. —Jan G., mrXfilm

V napeti, tekoči dramaturgiji in sijajni mizansceni, ki dovršeno odraža brezupno družbeno dekadenco, ter skozi sijajno fluidno dokumentaristično kamero (z mojstrsko montiranimi dolgimi kadri steadicama iz roke snemalca Emmanuela Lubezkega) spranih monokromatskih odtenkov, se režiser loteva (post)apokaliptičnega žanra nenavadno izvirno in brezkompromisno avtentično; v zgodbo nezgrešljivo vpleta (krščansko) alegorijo motivov mesijanstva ter vere in upanja sredi najtežjih razmer, problematiko družbene razslojenosti in kritiko totalitarnih (nacionalističnih) režimov, odstira celo ekološke dileme in ošvrkne verski ekstremizem, z namigi na sodobne simptome terorizma pa nazadnje satirično meri na stanje današnjega sveta — prav s slednjim se po moje enokovredno postavlja ob bok največjim mojstrovinam te filmske zvrsti, ki jo je po distopičnih kultih tipa Logan's Run (1976) najbolj definirala trilogija o pobesnelem Maxu (1979), cinično ironiziral Carpenter v Pobegu iz New Yorka (1981), z groteskno farso začinil Terry Gilliam v Twelve Monkeys (1995), politiziral V for Vendetta (2006) in briljantno melanholično (a kljub temu nekako spodbudno) zaokrožil Hillcoatov The Road (2009). (Naštel sem le nekatere sebi ljubše, brez kakšnih pretenzij o celostnem prerezu ali/in analizi tega podžanra.)



Čeprav ne gre za standardno tehnološko-proizvodno kiberpankovsko premiso, je Cuarón v svoji temačni družbeno-ekonomski viziji paradigme prihodnosti bližje legendarnemu Scottovemu Iztrebljevalcu (1982) kakor Spielbergovemu Posebnemu poročilu (2002), ki nas dolgočasi z infantilnimi futurističnimi igračami in odvrača pozornost s patetičnimi vizualnimi tehnikalijami; mehiški režiser se raje osredotoča na sočloveka in njegove najosnovnejše, najintimnejše vrednote — ter nam tako sporoča, kako je nemara skrajni čas, da o tem razmislimo tudi v resnici.

Film je bolj kakor na izkaz o izkupičku in cingljanje blagajn naletel na huronsko odobravanje občinstva in kritikov. (Prejel je tri oskarjevske nominacije, saturn, bafto in nekatera druga prestižna odličja.) S tem pa ga lahko mirno štejemo za nadpovprečen, če že ne odkrito kultni izdelek. Vsekakor ga, kar je bržčas jasno, tudi sam navdušeno priporočam. (Celo Slavoju Žižku je bil všeč.)

Ni komentarjev: