Blogger je spet na črti. (on-line) Kar nekaj dni so se vlekle tehnične motnje, menda so popravljali in nadgrajevali strežnik, ali nekaj takega. Sicer je bil oranžni B dotihmal nadvse zanesljiva blogerska platforma in redko se je zgodilo, da smo uporabniki kakorkoli (za dlje časa) izviseli, a skratka; vsebina je zdaj obnovljena (zadnji prispevek z Vinkom Dizlom je vnovič cel), strah je odveč in svet je spokojno utirjen v svoji osi.
Sicer pa včasih pomislim, naj k××c gleda bloganje in internet in facebook (in filme) in vse naše odvisnosti od socialno-omrežnih tehnikalij krasnega novega sveta ter zasvojenost z nenehno senzacionalistično pozornostjo. Kje so časi, ko sem si vzel čas [sic], se odklopil iz matrice in recimo prebral dobro knjigo? Denimo trilogijo v štirih kosih Štoparski vodnik po galaksiji, enega svojih najljubših knjižnih umotvorov sploh. Ali pa kaj od Harukija Murakamija, na primer Ljubi moj sputnik ali Kafka na obali (iz zbirke Roman). Ali pa karkoli iz sijajne filmske serije Prvinski nagon, kakršne v Sloveniji odtlej ni bilo (dasiravno se mi police šibijo tudi pod zbirkami Moderni klasiki, Veliki večni romani, Esenca, Vrhunci stoletja in seveda Kondor). Ali pa fantazijski sagi Njegova temna tvar ter Pesem ledu in ognja, ki sta (mi) v marsičem pomenljivejši in zanimivejši od akademskega staroste Gospodarja prstanov. Sem prestar, da bi bral Robinsona Crusoeja, svojo najljubšo mladinsko pripoved? 
Verjetno. Komu mar, Defoe prav gotovo ni pisal za otroke, saj tedaj tudi še ni bilo kategorije in bralske percepcije mladinske literature. Takisto mi dol visi za snobovsko intelektualistično zmrdovanje nekaterih, jaz sem med kontemplacijo ob stihih E. A. Poeja ter stripovskih prigodah Dylana Doga in Martina Mystèra z užitkom požiral tudi šundovskega pustolovca Karla Maya in teoretika zarot Ericha von Dänikena, dočim mi je bila Sveta kri in sveti gral (da o Inkviziciji taistih avtorjev ne govorim) bistveno intrigantnejša in kvalitetnejšega od Dana Browna (ki je od tam prepisoval svojo Da Vincijevo šifro), bržčas enega najbolj precenjenih novodobnih zahodnjaških piscev. Če sem bral Kosmatega lončarja? (Harry Potter) I, seveda me je premagala radovednost, tako kot marsikoga. Prebil sem se skozi prve tri ali štiri dele, potem pa me je začel dolgočasiti in sem se posvetil Houellebecqu, ki me je obenem zamoril in nedoumljivo pritegnil, nekako tako kot režiser David Lynch. Česa se še spomnim? Razreda Ericha Segala, pa slovitega Alamuta založbe Sanje (same sijajne knjige), težaškega Miltona in nelagodno dvoumnega Vonneguta. K sreči se vedno znova in brez sramu — za kritično muzanje, sproščujoč razmislek in literarno zabavo — vračam k svojemu nemara najljubšemu avtorju nasploh, Stanisławu Lemu. Mislim, da bom vnovič vzel v roke Eden, Solaris, Zvezdne dnevnike Ijona Tihega, Nepremagljivo, Zgodbe o pilotu Pirxu ali Cyberiado — pa bomo videli.
