29. jun. 2011

Insidious (2010)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Rojaka iz avstralskega Melbourna Leigh Whannell in James Wan sta se spoznala na filmski šoli prestižnega Kraljevega inštituta za tehnologijo dežele Tam doli; njuno prijateljstvo in skupno filmsko ustvarjanje je porodilo danes med privrženci žanra kultno franšizo Saw (Wan je režiral prvi del, pri naslednjih pa je bil v koži producenta); pozneje sta sodelovala še pri maščevalščini s Kevinom Baconom Death Sentence (2007), kjer pa se izjemoma Whannell pojavi zgolj v manjši igralski vlogi. Scenaristično-režiserski dvojec nato vnovič združi moči pri nadvse solidni novoklasični grozljivki Dead Silence (2007), kjer fanta dokažeta dober posluh in smisel za žanrske prvine stare šole: namesto z gravžem in s krvjo strašita s srhljivim vzdušjem, bizarnimi liki, (strašljivimi lutkami,) nelagodno grotesknostjo in freudovskimi arhetipi, kinematografsko pa z mučno utesnjenostjo širokih kotov, mračnih snemalnih filtrov in kožo ježečih pritajenih zvokov. Vse to — in še z nekoliko manjšim poudarkom na učinku -BU!- ter že dodobra utečenih vizualnih prijemih (podprtih s posebnimi učinki) — znova udejanjita pri nadnaravni grozljivki Insidious; in znova dokažeta, kako je mogoče z razmeroma majhnimi sredstvi doseči odličen rezultat. S smešnim proračunom 1,5 milijona je film samo do tega trenutka globalno pridelal kar 80 milijonov; torej je s prihodki krepko več kot 50-kratno povrnil stroške produkcije. Sicer pa — če že govorimo o tem — tole je (po izračunu spletnega portala www.the-numbers.com) trenutna lestvica desetih globalno najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov (v smislu razmerja med vložkom in zaslužkom — in ne v smislu absolutnega profita, kjer prednjači Avatar, za njim pluje Titanic, potem tretji del Gospodarja prstanov in tako naprej):

naslov filmaproračunprihodekfaktor
Paranormal Activity15,000196,681,656655,505 %
Mad Max200,00099,750,00024,837 %
Super Size Me65,00029,529,36822,615 %
The Blair Witch Project600,000248,300,00020,592 %
El Mariachi7,0002,041,92814,485 %
Night of the Living Dead114,00030,000,00013,058 %
Rocky1,000,000225,000,00011,150 %
Halloween325,00070,000,00010,669 %
American Graffiti777,000140,000,0008,909 %

Eden od producentov Insidiousa (ang. 'zahrbten', 'izdajalski', 'zavraten') je tudi režiser izraelskega rodu Oren Peli, avtor dobičkarskega rekorderja Paranormalno (2007); in morda je imel kaj besede tudi pri nastajanju tukaj priobčenega, saj je mogoče zaznati nekatere podobnosti z njegovim nizkoproračuncem o nadnaravnih nočnih pojavih, kot tudi z žanrsko in vsebinsko (pa tudi blagajniško) njemu podobnim The Last Exorcism (2010). Sicer pa gre vzporedno z navdušenjem za poklon filmom stare šole Wanu in Whannellu tudi edina večja zamera pri njunem umotvoru: da namreč ne prinaša česa huronsko izvirnega in dramaturško nepredvidljivega, temveč je videti bolj kot pripovedna zlepljenka nekaterih kultnih slikosukov iz preteklosti. Razen obeh zgoraj omenjenih so najočitnejše reference sloviti Hooperjev (in Spielbergov) Poltergeist (1982), Friedkinov Izganjalec hudiča (1973) in še mnoge paranormalne srhljivščine, ki z obsedenostjo otroka ali njegovo psihosomatsko izgnanostjo v vzporedne (namišljene) svetove prinašajo prispodobo družinske disfunkcionalnosti, absentizma in patologije — z morbidno alegoričnimi elementi Kubrickovega Shininga (1980), vse skupaj ovito v groteskno obešenjaški simbolizem Raimijevega Drag Me to Hell (2009), gotsko vzdušje kultne klasike Dead of Night (1945) in izkrivljenost Lyncheve serije Twin Peaks (1990). Mešanica motivov, ki pa kot celota deluje zaokroženo in dovolj prepričljivo.

Skratka: ko starejši sin od treh otrok zakoncev s problematično preteklostjo (Rose Byrne, Patrick Wilson) kmalu po preselitvi v novo hišo pade v nepojasnjeno komo, se po odpovedi uradne medicine obupana starša zatečeta po pomoč k spiritistki (Lin Shaye). Izkušena prevodnica sveta duhov jima pove, da ne gre za prekletstvo hiše, marveč je težava v njunem sinu. Deček ima namreč sposobnost nesnovnega sanjskega zunajtelesnega premikanja, ki ga je nekoč po nesreči odpeljalo predaleč v Onstranstvo. Težav pa s tem pojasnilom ni konec; v resnici namreč ne gre za naključje, temveč posebno zmožnost astralne projekcije, ki jo je bil nasledil od svojega očeta. Bo ta lahko rešil sina, preden si ga prisvojijo zlohotne sile — in predvsem, ali bo lahko odtujeni oče tudi sebe rešil grozljive skrivnosti, ki ga preganja še iz otroštva?

Film je bolj srhljivka kakor standardna grozljivka, je dobro posnet (z bizarno glasbo) in vizualno stavi predvsem na naraščajočo napetost, atmosferičnost ter tesnobno neoprijemljivost. Zmotile so me nekatere čudaške zgodbovne nedoslednosti, nepojasnjenosti in nedorečenosti, preveliko zanašanje na (razmeroma premočrtno zastavljen) končni zasuk (Whannell in Wan imata očitno nekakšno fobijo do strašljivih figur nemrtvih stark, ali kaj) in učinek -BU!- ter nekateri stereotipni prijemi prikaza obsedenosti z demoni, ki smo jih videli v preveč filmih, da bi še koga prenesetili. Kljub temu gre — sploh pri poplavi rimejkov in neštetih derivatov — za soliden izdelek, ki ga v času poletnih kislih kumaric mirne vesti priporočam (vsaj) ljubiteljem žanra.