29. jul. 2011

Stake Land (2010)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Vnovič gre hvala kolegoma z blogov Filmski kotiček in PaucStadt, zlasti slednjemu, čigar žanrska priporočila so se vselej izkazala (mojemu cineastičnemu okusu) primerna. V zvrsti post-apokaliptičnih zombijad, pa tudi garažnih nizkoproračuncev nasploh, že dolgo nisem naletel na tako pozitivno presenečenje kot v filmu Jima Mickla, ki se tako učinkovito pokloni predhodnikom žanra, ne da bi jih zgolj posnemal; in ki tako fantastično povzema esenco njihove alegorične plati, ne da bi zapadal v ceneno fascinacijo z gravžem in krvjo, oportunistično komercialnost akcijske komponentne in fetišizem vizualnega sloga nad vsebino.

Tako surovo otipljive in vzdušne prispodobe o moralno opustošeni, kanibalski in povampirjeni družbi nisem občutil vsaj od prvinskih Romerovih zombi-kultov, začenši z njegovo klasiko Night of the Living Dead (1968) in nadaljevanjem Dawn of the Dead (1978), ki odlično povzame praznino avtomatizirane potrošniške družbe; takega brezupa in dekadence vsega omikanega in spodobnega (po drugi strani pa neomajnosti vere v človeškost) vsaj od tragične Hillcoatove (po romanu Cormaca McCarthyja posnete) elegije The Road (2009); ter tako udarne družbene satire o pošastnosti ljudi vsaj od pomenljive Boylove parabole 28 Days Later (2002) (mislim izključno na prvi del). Čeprav se z besedno igro v naslovu ironično muza komični farsi Zombieland (2009), ima z njim skupno samo eno (a ne zanemarljivo) plat: navdušujoče pronicljivo kritiko sprevrženega, sprenevedavega duhovnega in kulturnega kolektivnega vzorca ter patološke neo-kapitalistične paradigme sodobne ameriške družbe. O tem priča simbolizem na vsakem koraku: fanatični verski (krščanski) kulti s svojimi preroki, ki z indoktrinacijo vsiljujejo lastno fašistično ideologijo (dobesedno "posiljujejo" ljudi in jih "bombardirajo" z nasilno doktrino lažnega odrešenja), kolaps družbenih norm in ekonomskega sistema (zamenjala ga je blagovna menjava dobrin), ljudožerska in brezkompromisna selekcija ter preživetje najmočnejših, tistih neomadeževanih in z vero v preteklost neobremenjenih: mladih ljudi svežih umov in brez ideoloških predsodkov. Skozi krvavo morijo in žalostno apokaliptično životarjenje se v road-movie dramaturgiji (s primesmi vesterna, podloženega s sijajno glasbeno kuliso) prebijata trdoživi neznanec (Nick Damici) in mladi Martin, ki je ostal brez družine (Connor Paolo); ogibata se glavnih cest, ki jih nadzoruje fanatično Bratstvo in njegov mesija Jebedia Loven (Michael Cerveris) ter na poti pomagata redkih preživelim, med njimi čedalje bolj deziluzionirani redovnici (Kelly McGillis) in visoko nosečemu dekletu (Danielle Harris). Namenjeni so na sever, kjer je menda še zadnje neonesnaženo zatočišče in poslednje pribežališče za človeško raso: biblijski "Novi raj", s čistim zrakom in zelenim gozdom obdana dežela, z drugimi besedami: Kanada. Okoreli Mister, kakor ga kliče deček, fanta uri v mesarskem boju in pripravlja na samostojno pot, ko bodo osamljeni cestni bojevniki pomenili edino upanje za človeštvo. Besedno zvezo sem seveda uporabil namenoma; razmeroma spregledani in z vsega šestimi milijoni posneti cestni triler premore kultno substanco Pobesnelega Maksa (1979) in prepričan sem, da bosta njegova veljava in pomen v prihodnje (postopoma) le še naraščala — kljub že dodobra zasičeni kinematografiji te zvrsti s čedalje redkejšimi presenečenji.