Early in the 21st Century, The Tyrell Corporation advanced robot evolution into the Nexus phase, a being virtually identical to a human, known as a Replicant. The Nexus 6 Replicants were superior in strength and agility, and at least equal in intelligence, to the genetic engineers who created them. Replicants were used Off-World as slave labor, in the hazardous exploration and colonization of other planets. After a bloody mutiny by a Nexus 6 combat team in an Off-World colony, Replicants were declared illegal on earth — under penalty of death. Special police squads, BLADE RUNNER UNITS, had orders to shoot to kill, upon detection, any trespassing Replicant. This was not called execution. It was called retirement.

Po treh letih in pol neprekinjenega bloganja končno pišem o svojem absolutno najljubšem filmu vseh časov, žanrov in zvrsti. (Ha! You fuckin’ knew it! Kako dolgočasno in predvidljivo! Gotovo bi ga enako označilo vsaj še milijon drugih filmoljubov.) No ja. Bolje ikad nego nikad. Vendar brez skrbi: zapisani vtis o kakšnem filmu po kompleksnosti ni nujno sorazmeren z njegovo veljavo, kakovostjo in vplivnostjo. Zatorej nikomur ni treba biti v zadregi ali čutiti silnega strahospoštovanja v tem, da o kateremkoli filmu pove, da mu je všeč (in po možnosti še, zakaj). Kakor sem namigoval že pri legendarnem Botru (1972): tudi poanto največjih filmov je mogoče strniti v kratek, razumljiv stavek.
Srž Iztrebljevalca je tako v osnovi preprosta in predstavlja prvobitno eksistenčno vprašanje: kaj nas dela človeške? Kateri je tisti neizpodbitni dokaz, da smo ljudje? Morda naša minljivost? Naklonjenost do sočloveka in romantična ljubezen? Sočutje in kolektivni duh? Težnja po popolnosti in želja po večnosti? Ali pa našo človečnost in vse, kar nas loči od živali, opredeljujeta trajnost pristnih spominov ter možnost izbire?
To je zgolj ena dilema in plat zgodbe, kakor jo razumem. Lahko bi kdo povedal tudi drugače, pomen ostane enak. (Sicer govori tudi o človekovi razvrednotenosti v sodobnem svetu in psihosocialni razslojenosti, pomenu in vplivnosti vsenavzoče tehnologije, kapitalistični družbeno-ekonomski paradigmi vladavine vsemogočnih korporacij, avtentičnosti in naučenosti čustev, mehanicističnem posnemanju biološkega življenja ter njegovih etično-filozofskih implikacijah itd.) In vse drugo pri tem filmu? Čista cineastična poezija, hipnotična lepota in brezčasna popolnost. Če pa bi se ti — hipotetično — moral(a) odločiti med branjem mojega skromnega poklona tej filmski mojstrovini in njenim ogledom (čeprav že tretjim ali sedmim po vrsti), ti brez pomislekov priporočam slednje.
Zakulisje nastajanja filma (ki ga je menda že leta 1969 po srečanju s Philipom K. Dickom nameraval posneti Martin Scorsese) in njegova produkcijska trivia sta, podobno kot pri kultih tipa Apocalypse Now, enako fascinantna kakor zgodba sama; v vsej sočnosti ju navaja kar nekaj dokumentarnih zapisov, ljubiteljskih televizijskih in kabelskih oddaj in drugih medijskih oblik.

Eden zanimivejših je triurni dokumentarec režiserja (in producenta dokončne različice) Charlesa de Lauzirike z naslovom Dangerous Days: Making Blade Runner (2007). "Nevarni dnevi" je bil namreč delovni naziv filma (katerega variante so bile še "Android", "Mechanismo" in celo "Gotham City"), ki se ponaša s kar sedmimi izdelanimi različicami in ki je bil eden od ameriških pionirjev mainstreama pri (danes uveljavljenem in docela vsakdanjem) produkcijskem trendu "režiserjevih inačic" montaže; a kaj, ko je Scott odkupil avtorske pravice za naslov od Alana Noursa, avtorja knjige The Bladerunner, za vsebino filma pa od slavnega Philipa K. Dicka oz. njegovega romana Do Androids Dream of Electric Sheep? — ki ga domnevno niti režiser Ridley Scott niti scenarist Hampton Fancher (vsaj v tistem času) nista niti prebrala. (Filmska zgodba se v resnici bežno in zgolj z osrednjimi protagonisti dotika knjižne pripovedi.) No ja, tako vsaj pravijo. Kot tudi to, kako mučno in polno nesoglasij je bilo nastajanje filma že od samega začetka, potem ko je Ridley zapustil produkcijo sci-fi epa Dune (ki se je za njegov okus preveč vlekla) ter njegovo režijo prepustil Davidu Lynchu, sam pa se je po nedavni smrti starejšega brata Franka Scotta, ki ga je močno prizadela, pridružil svoji prvi ameriški snemalni ekipi. Na živce so mu šli samovoljni in sproščenega vodenja navajeni jenkiji, slednji (zlasti ekipa maskerjev pod vodstvom Marvina Westmora) pa so zlovoljnega "angleškega snoba" kislega ksihta (ki je nenehno solil pamet direktorju fotografije Jordanu Cronenwethu in mu težil z neskončnimi ponovitvami) prezirali do te mere, da so se mu posmehovali s po meri natiskanimi majicami z napisi KURC PA TAK ŠEF, o filmu pa javno govorili kot o "Blood Runnerju". Za nameček se je bilo treba strogo držati urnika in potem ko je produkcijska hiša Filmways Inc. tik pred začetkom snemanja umaknila projekt (zavrnili so ga tudi studiji 20th Century Fox, United Artists ter Universal) in so financiranje prevzeli Alan Ladd Jr., družba Tandem Pictures ter producent kitajskega rodu Sir Run Run Shaw, sta novoimenovana izvršna producenta (po prvih poskusnih predvajanjih in odzivu testnega občinstva, zlasti pa po prekoračitvi proračuna) Jerry Perenchio in Bud Yorkin vzela produkcijo pod drobnogled (za krajši čas sta Scotta celo odpustila in pozneje vnovič najela); odločila sta se za drugačno montažo in "v prid boljšemu razumevanju zgodbe" rabo glasovne naracije. Že res, da je Ridley nameraval posneti temačno neo/tech-noir distopično sci-fi kriminalno zgodbo in voice-over je značilen dejavnik tega žanrskega koncepta, a dialogi naknadno angažiranega pisca Rolanda Kibbeeja (ki so večkrat zgolj opisovali, kaj se dogaja) so se mu zdeli naravnost bebavi ter do inteligence občinstva žaljivi.


I've seen things you people wouldn't believe. Attack ships on fire off the shoulder of Orion. I watched C-beams glitter in the dark near the Tannhauser gate. All those moments will be lost in time ... like tears ... in rain. ... Time to die.
Dovolj trivie, o teh zanimivostih lahko berete marsikje (od razvpitega Hauerjevega nalašč dvopomenskega stavka "I want more life, father/fucker" in njegovega improviziranega govora "Tears in rain", Bradburyjeve stavbe kot reference na priznanega pisca, domislice Edwarda Jamesa Olmosa o "univerzalni" poulični govorici kot zmesi različnih jezikov, slovitega Voight-Kampffovega testa replikantov in "prekletstva Iztrebljevalca", ko so pozneje propadla malone vsa podjetja, katerih logotipi se v njem pojavljajo kot product placement, pa do odvečnih krajinskih kadrov iz Kubrickovega Shininga, uporabljenih v finalu); raje še kaj o samem filmu.
V sijajno vzdušnem (tech)noir poklonu klasičnemu žanru ameriške kinematografije (ter svojem najbolj osebnem in menda najljubšem filmu) je Scott vizualno in pomensko nadgradil tri leta poprej posnetega Osmega potnika (1979); kjer je v morasti satiri postmodernistične družbe in kritiki kapitalistične paradigme združil znanstvenofantastični triler ter preživetveni slasher, je tukaj povezal kiberpankovsko premiso o (raz)vrednotenju sodobne človekove eksistence in njegovi osamljenosti sredi blišča krasne nove tehnologije ter kriminalno detektivko o nekdanjem lovcu na ubežnike, ki se za petami uporniških replikantov tudi sam sprašuje o smislu.


Filmska dediščina Iztrebljevalca in njegov popkulturni vpliv se kaže v preveč filmih, da bi jih našteli, od Cameronovega Terminatorja (1984) in Verhoevenovega Total Recall (1990), do Matrice (1999) bratov Wachovski, Spielbergovih Artificial Intelligence: AI (2001) ter Minority Report (2002) in še marsičesa poslej (nazadnje sem pisal o filmu Usodni). Ugledni svetovni kritiki in cineastična javnost ga uvrščajo med največje kulte in najboljše filme vseh časov. Že nekaj časa se šušlja o njegovem nadaljevanju, naslovljenem Metropolis. Ameriški pisec Kevin W. Jeter, osebni prijatelj pokojnega Philipa K. Dicka (1928—1982), je napisal kar tri zgodbe, ki nadaljujejo Deckardovo pustolovščino: Blade Runner 2: The Edge of Human (1995), Blade Runner 3: Replicant Night (1996) ter Blade Runner 4: Eye and Talon (2000). O prequelu z naslovom Purefold je še nedavno razmišljal že Ridley Scott (v sodelovanju z bratom Tonyjem), tozadevno se je omenjalo tudi Christopherja Nolana in še koga. Osebno si želim, da bi raje posneli karkoli drugega.
It's too bad she won't live! But then again, who does?