Early in the 21st Century, The Tyrell Corporation advanced robot evolution into the Nexus phase, a being virtually identical to a human, known as a Replicant. The Nexus 6 Replicants were superior in strength and agility, and at least equal in intelligence, to the genetic engineers who created them. Replicants were used Off-World as slave labor, in the hazardous exploration and colonization of other planets. After a bloody mutiny by a Nexus 6 combat team in an Off-World colony, Replicants were declared illegal on earth — under penalty of death. Special police squads, BLADE RUNNER UNITS, had orders to shoot to kill, upon detection, any trespassing Replicant. This was not called execution. It was called retirement.
Po treh letih in pol neprekinjenega bloganja končno pišem o svojem absolutno najljubšem filmu vseh časov, žanrov in zvrsti. (Ha! You fuckin’ knew it! Kako dolgočasno in predvidljivo! Gotovo bi ga enako označilo vsaj še milijon drugih filmoljubov.) No ja. Bolje ikad nego nikad. Vendar brez skrbi: zapisani vtis o kakšnem filmu po kompleksnosti ni nujno sorazmeren z njegovo veljavo, kakovostjo in vplivnostjo. Zatorej nikomur ni treba biti v zadregi ali čutiti silnega strahospoštovanja v tem, da o kateremkoli filmu pove, da mu je všeč (in po možnosti še, zakaj). Kakor sem namigoval že pri legendarnem Botru (1972): tudi poanto največjih filmov je mogoče strniti v kratek, razumljiv stavek.
Srž Iztrebljevalca je tako v osnovi preprosta in predstavlja prvobitno eksistenčno vprašanje: kaj nas dela človeške? Kateri je tisti neizpodbitni dokaz, da smo ljudje? Morda naša minljivost? Naklonjenost do sočloveka in romantična ljubezen? Sočutje in kolektivni duh? Težnja po popolnosti in želja po večnosti? Ali pa našo človečnost in vse, kar nas loči od živali, opredeljujeta trajnost pristnih spominov ter možnost izbire?
To je zgolj ena dilema in plat zgodbe, kakor jo razumem. Lahko bi kdo povedal tudi drugače, pomen ostane enak. (Sicer govori tudi o človekovi razvrednotenosti v sodobnem svetu in psihosocialni razslojenosti, pomenu in vplivnosti vsenavzoče tehnologije, kapitalistični družbeno-ekonomski paradigmi vladavine vsemogočnih korporacij, avtentičnosti in naučenosti čustev, mehanicističnem posnemanju biološkega življenja ter njegovih etično-filozofskih implikacijah itd.) In vse drugo pri tem filmu? Čista cineastična poezija, hipnotična lepota in brezčasna popolnost. Če pa bi se ti — hipotetično — moral(a) odločiti med branjem mojega skromnega poklona tej filmski mojstrovini in njenim ogledom (čeprav že tretjim ali sedmim po vrsti), ti brez pomislekov priporočam slednje.
Zakulisje nastajanja filma (ki ga je menda že leta 1969 po srečanju s Philipom K. Dickom nameraval posneti Martin Scorsese) in njegova produkcijska trivia sta, podobno kot pri kultih tipa Apocalypse Now, enako fascinantna kakor zgodba sama; v vsej sočnosti ju navaja kar nekaj dokumentarnih zapisov, ljubiteljskih televizijskih in kabelskih oddaj in drugih medijskih oblik.
Eden zanimivejših je triurni dokumentarec režiserja (in producenta dokončne različice) Charlesa de Lauzirike z naslovom Dangerous Days: Making Blade Runner (2007). "Nevarni dnevi" je bil namreč delovni naziv filma (katerega variante so bile še "Android", "Mechanismo" in celo "Gotham City"), ki se ponaša s kar sedmimi izdelanimi različicami in ki je bil eden od ameriških pionirjev mainstreama pri (danes uveljavljenem in docela vsakdanjem) produkcijskem trendu "režiserjevih inačic" montaže; a kaj, ko je Scott odkupil avtorske pravice za naslov od Alana Noursa, avtorja knjige The Bladerunner, za vsebino filma pa od slavnega Philipa K. Dicka oz. njegovega romana Do Androids Dream of Electric Sheep? — ki ga domnevno niti režiser Ridley Scott niti scenarist Hampton Fancher (vsaj v tistem času) nista niti prebrala. (Filmska zgodba se v resnici bežno in zgolj z osrednjimi protagonisti dotika knjižne pripovedi.) No ja, tako vsaj pravijo. Kot tudi to, kako mučno in polno nesoglasij je bilo nastajanje filma že od samega začetka, potem ko je Ridley zapustil produkcijo sci-fi epa Dune (ki se je za njegov okus preveč vlekla) ter njegovo režijo prepustil Davidu Lynchu, sam pa se je po nedavni smrti starejšega brata Franka Scotta, ki ga je močno prizadela, pridružil svoji prvi ameriški snemalni ekipi. Na živce so mu šli samovoljni in sproščenega vodenja navajeni jenkiji, slednji (zlasti ekipa maskerjev pod vodstvom Marvina Westmora) pa so zlovoljnega "angleškega snoba" kislega ksihta (ki je nenehno solil pamet direktorju fotografije Jordanu Cronenwethu in mu težil z neskončnimi ponovitvami) prezirali do te mere, da so se mu posmehovali s po meri natiskanimi majicami z napisi KURC PA TAK ŠEF, o filmu pa javno govorili kot o "Blood Runnerju". Za nameček se je bilo treba strogo držati urnika in potem ko je produkcijska hiša Filmways Inc. tik pred začetkom snemanja umaknila projekt (zavrnili so ga tudi studiji 20th Century Fox, United Artists ter Universal) in so financiranje prevzeli Alan Ladd Jr., družba Tandem Pictures ter producent kitajskega rodu Sir Run Run Shaw, sta novoimenovana izvršna producenta (po prvih poskusnih predvajanjih in odzivu testnega občinstva, zlasti pa po prekoračitvi proračuna) Jerry Perenchio in Bud Yorkin vzela produkcijo pod drobnogled (za krajši čas sta Scotta celo odpustila in pozneje vnovič najela); odločila sta se za drugačno montažo in "v prid boljšemu razumevanju zgodbe" rabo glasovne naracije. Že res, da je Ridley nameraval posneti temačno neo/tech-noir distopično sci-fi kriminalno zgodbo in voice-over je značilen dejavnik tega žanrskega koncepta, a dialogi naknadno angažiranega pisca Rolanda Kibbeeja (ki so večkrat zgolj opisovali, kaj se dogaja) so se mu zdeli naravnost bebavi ter do inteligence občinstva žaljivi.
V zvezi s tem se je vnovič spričkal tudi z neznosno tečnim Fordom (po huronskem uspehu Vojne zvezd in prvega Indiane Jonesa se mu je bržčas zdelo, da je big shot zvezdnik, ali kaj), ki si je enako osovraženo glasovno naracijo namenoma prizadeval posneti karseda enolično (v nekem poznejšem intervjuju je to zanikal, češ da se je potrudil, koliko je pač šlo), in s katerim sta si bila že tako v laseh zaradi različnega razumevanja njegovega lika: Ridley je trmasto trdil, da je nekdanji lovec na glave Rick Deckard nedvomno tudi sam replikant (pisatelj Dick tega izraza sploh ne uporablja, marveč govori o "androidih"), Harrison Ford — in še marsikdo, med drugimi tudi njegov soigralec Rutger Hauer — pa je imel raje dvoumnost končnega sporočila in različne možnosti interpretacije (seveda tudi to, da je Deckard človek). Nemara je bilo Scottu na trenutke celo žal, da je glavno vlogo dobil plenilec grobnic s pomečkanim klobukom, saj so se razen Dustina Hoffmana (ki mu pretirano možato naravnani lik ni bil preveč všeč) zanjo potegovali še Tommy Lee Jones, Gene Hackman, Sean Connery, Jack Nicholson, Paul Newman, Clint Eastwood, Arnold Schwarzenegger, Al Pacino, Burt Reynolds, Robert Duvall, Nick Nolte in še marsikdo — za razliko od vloge Roya Battyja, za katero je Ridley osebno izbral povsem neznanega nizozemskega glumača, ki ga še nikoli prej ni bil srečal, a je Angleža nepopisno navdušil s svojimi performansi v filmih Turks fruit (1973), Keetje Tippel (1975) in Soldaat van Oranje (1977). Kakorkoli že, menda sta oba stara prdca, britanski režiser in arheolog z bičem, še danes nekoliko jezna drug na drugega — Ridley pa je vendarle prišel na svoj račun leta 1992, ko je po razmeroma ušivo sprejeti izvirni različici filma ter ameriški in mednarodni (International Cut) kinematografski inačici (z manj eksplicitnim nasiljem in s spodbudno pozitivnim epilogom) natanko deset let pozneje udejanjil svojo Director's Cut verzijo brez glasovne naracije in srečnega konca (ter z dodatnimi prizori, npr. pomenljivi Deckardov privid samoroga), pri kateri je konec (bolj) odprt za različne razlage. (V začetku leta 1997 končno izdani DVD je bil eden prvih filmov na ploščku nasploh, temu primerna je njegova vizualna in tehnična kakovost.) Le, da srboriti režiser spet ni bil povsem zadovoljen, saj so mu pri podjetju Warner Bros. (ki je medtem odkupilo produkcijsko in distribucijsko tvrdko The Ladd Company) za predelavo namenili premalo časa in cvenka, sam pa je bil tedaj že do vratu v post-produkciji ter mrzlični promociji filma Thelma in Louise (1991). V španoviji s specialistom za tehnično prenovo filmov in režiserjem dokumentarcev Charlesom de Lauziriko sta (po nekaterih pravnih zapletih in dokončnem odkupu pravic Warnerja za distribucijo filma) za DVD in modrožarkovni plošček leta 2007 končno izdelala še digitalno prečiščeni Final Cut z mnogimi finomehaničnimi posegi in drobnimi montažnimi popravki.
I've seen things you people wouldn't believe. Attack ships on fire off the shoulder of Orion. I watched C-beams glitter in the dark near the Tannhauser gate. All those moments will be lost in time ... like tears ... in rain. ... Time to die.
Dovolj trivie, o teh zanimivostih lahko berete marsikje (od razvpitega Hauerjevega nalašč dvopomenskega stavka "I want more life, father/fucker" in njegovega improviziranega govora "Tears in rain", Bradburyjeve stavbe kot reference na priznanega pisca, domislice Edwarda Jamesa Olmosa o "univerzalni" poulični govorici kot zmesi različnih jezikov, slovitega Voight-Kampffovega testa replikantov in "prekletstva Iztrebljevalca", ko so pozneje propadla malone vsa podjetja, katerih logotipi se v njem pojavljajo kot product placement, pa do odvečnih krajinskih kadrov iz Kubrickovega Shininga, uporabljenih v finalu); raje še kaj o samem filmu.
V sijajno vzdušnem (tech)noir poklonu klasičnemu žanru ameriške kinematografije (ter svojem najbolj osebnem in menda najljubšem filmu) je Scott vizualno in pomensko nadgradil tri leta poprej posnetega Osmega potnika (1979); kjer je v morasti satiri postmodernistične družbe in kritiki kapitalistične paradigme združil znanstvenofantastični triler ter preživetveni slasher, je tukaj povezal kiberpankovsko premiso o (raz)vrednotenju sodobne človekove eksistence in njegovi osamljenosti sredi blišča krasne nove tehnologije ter kriminalno detektivko o nekdanjem lovcu na ubežnike, ki se za petami uporniških replikantov tudi sam sprašuje o smislu.
Žanrski elementi (igra senc in luči, nečimrna fatalka, cigaretni dim, stropni ventilatorji, moralno ambivalentni policisti, silhuete okenskih rolet, cinični nihilizem) so fantastično vgrajeni v distopično kontekstualno sci-fi ozadje, skupaj z osupljivim številom neverjetnih retrofuturističnih tehnopankovskih detajlov (Ridley je podrobnemu opremljanju in bogatenju scenografije rekel layering, "plastenje"), zgledujoč se po stripovski vizualizaciji umetnikov kot Bilal ali Moebius ter nevsiljivo upodabljajoč osupljivo metaforičnost. Čudovita glasbena kulisa maestra Vangelisa poudari tragično epopejo likov v iskanju izgubljene humanosti; simbolizem postmodernistične dekadentnosti prežema malone vsak trenutek tega magnetičnega celovečerca, kjer opresivna temačnost in večni dež odsevata stanje duha protagonistov in časa praktično do zadnje minute filma, ko bela golobica iz Battyjevih rok odleti v končno modro in čisto nebo. Zlovešča mehanična piramida Tyrellove korporacije kot kakšen egiptovski bog sonca visi nad prenaseljeno citadelo, kjer po tleh gomazijo "majhni ljudje" (pretežno azijske rase — kako preroška vizija!) in se ozirajo navzgor, k vsemogočnim vladarjem ter vseprisotnim nebeškim oglasom o boljšem življenju na koloniziranih svetovih. Ali pa prizor, ko ranjena replikantka Zhora (Joanna Cassidy) s prozornim ogrinjalom na goli koži v smrtnem strahu pred zasledovalcem steče skozi niz steklenih sten, neizbežnih slutenj bližajoče smrti, ki se žvenketajoče sproti razbijajo pod njeno težo, in nazadnje obleži na tleh kot odrabljena izložbena lutka. In pa seveda končni obračun na strehi, eden najbolj dovršenih prizorov v zgodovini filma, kjer replikant Batty v sočutju in najvišjem spoštovanju življenja v zadnjih minutah bivanja prizanese svojemu krvniku ter v Deckardovem obupanem oklepanju obstoja doume smisel transcendence človeštva skozi umrljivost posameznika. 'Because if a machine, a Terminator, can learn the value of human life, maybe we can too.' (Ups, to je pa že drug film.)
Filmska dediščina Iztrebljevalca in njegov popkulturni vpliv se kaže v preveč filmih, da bi jih našteli, od Cameronovega Terminatorja (1984) in Verhoevenovega Total Recall (1990), do Matrice (1999) bratov Wachovski, Spielbergovih Artificial Intelligence: AI (2001) ter Minority Report (2002) in še marsičesa poslej (nazadnje sem pisal o filmu Usodni). Ugledni svetovni kritiki in cineastična javnost ga uvrščajo med največje kulte in najboljše filme vseh časov. Že nekaj časa se šušlja o njegovem nadaljevanju, naslovljenem Metropolis. Ameriški pisec Kevin W. Jeter, osebni prijatelj pokojnega Philipa K. Dicka (1928—1982), je napisal kar tri zgodbe, ki nadaljujejo Deckardovo pustolovščino: Blade Runner 2: The Edge of Human (1995), Blade Runner 3: Replicant Night (1996) ter Blade Runner 4: Eye and Talon (2000). O prequelu z naslovom Purefold je še nedavno razmišljal že Ridley Scott (v sodelovanju z bratom Tonyjem), tozadevno se je omenjalo tudi Christopherja Nolana in še koga. Osebno si želim, da bi raje posneli karkoli drugega.
It's too bad she won't live! But then again, who does?
