16. sep. 2011

Ne, resno: kdo je ‘filmoljub’?

Saj, popolnoma resno: koga sploh to briga.

Nedavno se je med komentatorji nekega bloga vnovič vnela razprava o javni istovetnosti in anonimnosti (filmskih) blogerjev (ter v širšem smislu spletnih udeležencev nasploh). Ne nameravam odkrivati tople vode, a če pustimo ob strani pritlehno sprenevedanje pametnjakovičev (tako simptomatično za slovenceljski narodni značaj), ki vsake toliko in vedno znova trobijo o "hinavskih boječnežih, skrivajočih se za anonimnostjo ali izmišljenimi vzdevki" in ki s tem "kompenzirajo svoje frustracije", medtem ko "so v resničnem življenju popolno nasprotje" ter "si nikoli ne bi upali komu v obraz povedati, kar mu gre" — za razliko od blogerskih "junakov z jajci", ki nastopajo s pravim imenom in drugimi podatki (je kdo že dal kdaj na blog svojo poskenirano osebno izkaznico ali drug neizpodbitni dokaz, da je "on" v resnici on?) — bi omenil le to, da je ta jalova debata stara toliko kot internet. Sam pa sem celo doživel začetke svetovnega spleta pri nas (ja, tako "star" sem) in sem pod tovrstne floskule že stokrat potegnil vodo črto; a ravno se mi ljubi pametovati, pa bom zdaj malce počel še to.

Zato je seveda anonimneže in tiste, ki se ne skrivajo, obravnavati ali jemati drugače, pa tudi, če je pa na eni strani anonimnost, na drugi strani pa pravo ime in priimek, bi bilo takšne komentarje jemati za rezervo, če se seveda da. Najlažje se je skrivati za nekim imenom in si dati duška. Ne vem ali sem nekje prebrala ali slišala, da bi morali biti prijavljeni le s pravimi imeni in priimki na raznih forumih itd., to bi bilo pa potem "ferplej" z obeh strani in takrat bi bilo verjetno bolj zanimivo brati besedni dvoboj, nestrinjanje.

Ja, dejansko imajo ta žaljenja precej opravka z anonimnostjo. Kar je po svoje paradoks. Če rečeš človeku v ksiht, da je kreten, je efekt popolnoma drugačen, kot če anonimnež to reče anonimnežu. Kot, da bi prdel v praznem prostoru. Enostavno se ne splača. In namesto, da bi folk z ozirom na to reku "ajde, škoda časa", jim ta anonimnost vliva samo še dodaten pogum.

Za začetek: komunikacija na internetu seveda ni zgolj nekakšen ekvivalent in/ali posnetek človeškega sporazumevanja sicer (kjer sodeč po vseh znanstvenih dognanjih prednjači neposredni vizualni stik). Dokazano ima svojo specifičnost in edinstvenost, zato nikakor ne moremo podobno kot v fizičnem svetu sklepati o njegovih subjektih in njihovem značaju. Denimo, sam nikoli nisem razumel fascinacije nad digitalno "revolucijo", pri kateri se določena vsebina zgolj preseli na drugačen medij, se preobrazi v trendovsko elektronsko obliko. Saj veste: aha, zdaj bomo pa brali elektronske knjige na nekakšnih zaslončkih. Whoa, fucking awesome. In kakšna je razlika? Mislim, zakaj naj bi to počeli — samo zato, ker je kul? (Saj vem, da lahko spreminjaš velikost črk in imaš v eni napravi shranjenih na stotine knjig ter po njih celo interaktivno brskaš in podobno, a to ni tukajšnja poanta.) Pa nisem nikakršen elektronski ludist in zagovornik tehnoloških anahronizmov; pravzaprav menim, da sem tehnično kar solidno osveščen. Ampak internet je zgolj posnemal knjižne strani, skušal je posnemati ekonomsko logiko in poslovanje v fizičnem svetu (in s podjetji dot-com neslavno propadel), blogi imitirajo osebne dnevnike (web log), socialna omrežja pa posnemajo realne človeške vezi. (Na facebooku in kjerkoli drugod filmoljuba ne boste našli.) Je bila že kdaj kopija boljša od izvirnika?

Tudi e-pismo NI zgolj v elektronsko okolje preneseno običajno pismo, marveč ima lastne informacijske značilnosti in zakonitosti; enako velja za vse oblike izmenjave mnenj in pogledov, od forumov do blogov. Nič ni enostransko, vse je le stvar zornega kota — tako kot Tom Sawyer, katerega mukotrpno prisilno pleskanje lesenega plota se je v očeh vrstnikov (s spretnim zasukom konteksta) prikazalo kot ustvarjalno in zabavno opravilo. Zame ima anonimnost na internetu preprosto več prednosti kot pomankljivosti.



Prvič: ne čutim potrebe po patetični samopromociji in tem, da bi v mestu kdo z avtobusa potem za mano navdušeno kazal s prstom. V nasprotju s kakšno javno in medijsko prepoznavno osebnostjo (ali kom, ki misli, da to je), ki si z vzbujanjem pozornosti — četudi z negativno konotacijo — z oglaševanjem nabija ego ali izvaja osebnostno terapijo (in z vsem svetom deli preference, družinske slike s počitnikovanja ter vtise o vremenu in politiki), te želje pač nimam, sorči. Nisem znan in mi tudi ni do tega, da bi bil; javno priznanje ali naklonjenost ali nenehno potrjevanje samopodobe ter bodisi strinjanje ali nestrinjanje z mano niso razlog in motivacija, da pišem blog s (pretežno) filmskimi vtisi.

Drugič: nočem, da bi mnenje o filmih in vsem drugem, o čemer pišem, kakorkoli izkrivila in obremenila percepcija tega, kdo sem v fizičnem svetu. Hočem reči: ali bi imeli npr. do blogov Jonasa ali Crnkoviča enak odnos in odziv, če bi bila to docela anonimna pisca? (Oba sta se sicer že naveličala pisati; in ne gre za to, da se kakorkoli primerjam z njima.) I don't think so.

Tretjič, kot logična posledica prejšnje točke: pomemben (mi) je le goli vsebinski argument, jezikovna spretnost, moč artikulacije besed in iskren zagovor lastnega mnenja ter miselne perspektive. Tukaj se "bojujemo" besedno, ne kako drugače. "Pero je močnejše od meča."



Kdor me osebno pozna v nedigitalni, meseni različici, bržčas ve, da sem v resnici (še) manj prizanesljiv ter (še) bolj osoren in ciničen — pa tudi kako drugače pripravljen "podpreti" svoje argumente — in da je blogersko udejstvovanje precej omiljena, celo prijazna inačica moje osebnosti. (Ne verjemite vsega, v resnici sem en tak prisrčen dobrodušnež.) A to lahko seveda kdo bodisi verjame ali pa tudi ne, zanesljivo dokazati tega (ali nasprotnega ali česarkoli sploh) pač ne morem in — guess what? — mi tudi ni treba.

Se pišemo/beremo še naprej.