13. sep. 2011

Signs (2002)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Scenarist in režiser indijskega rodu Manoj Nelliyattu Shyamalan, na kratko M. Night, je do svojega sedemnajstega leta z ročno kamero Super-8, sicer očetovim darilom, menda posnel več kot 45 domačih filmčkov. (V vajina ksihta, Steven in J.J.!) Prvorojenec iz premožne in izobražene družine ima kinematografijo v krvi in njegov občutek za filmsko udejanjenje so potrdili že njegovi zgodnji hollywoodski projekti: Šesti čut (1999), Nezlomljivi (2000), tukaj opisana Znamenja (2002), Vas ob gozdu (2004), Dogodek (2008) in tako naprej. Nadnaravni trilerji, pri katerih se v šokantnem končnem preobratu stvari nepričakovano postavijo v drugačna razmerja in perspektivo, odražajo predvsem njegov duhovni nazor — možakar je namreč zvest pristaš pravovernega hinduizma. To verstvo je kot starodavni družbeno-moralni nauk pragmatične narave; zagovarja razvojni ustroj uravnoteženega stvarstva, kjer ima vse svoj namen (s to vdanostjo vzdržuje obstoječi kastni sistem), le uvideti ga moramo. In to je tisto, kar nam M. Night sporoča v svojih zasukih in razodetjih: doživljanje in občutenje resničnosti je odvisno zgolj od zornega kota, širšega konteksta dogajanja.



Signs je (po mojem skromnem mnenju) pripovedna parabola o pomenu vere v občem smislu — natančneje, premisa njene utilitaristične, vsakdanje "uporabne" plati. Konkretneje: gre za dilemo o tem, ali se da vero tolmačiti (tudi) racionalno, na ravni posameznika (češ da je to zgolj miselna naravnanost, torej osebna odločitev in privzgojen način življenja), ki zmore v sosledju navidez naključnih dogodkov uvideti globlji končni pomen in božansko skladnost — vera torej deluje kot tolažilni dejavnik upanja v negotovem času, ko prestrašeni človek še ne razume smisla zanj usodnih (večkrat tragičnih) dogodkov; vsaj, če ne zna vnaprej pravilno tolmačiti "znamenj", iz višjih sfer prihajajočih sporočil. Pri čemer ne gre nujno za krščansko vero in njene arhetipe (saj veste, angeli kot božji sli in podobno) — čeprav v vlogi pastorja, očeta Grahama Hessa, ki je po nesmiselni ženini smrti izgubil zaupanje v boga in odložil duhovniško opravo, (bržčas ne slučajno) zaigra fanatični radikalni katolik Mel Gibson — temveč tudi za filozofsko in etično vprašanje, kakršnega ortodoksne religije nemara niti niso sposobne zadovoljivo razrešiti (saj so obremenjene z liturgično formo ter institucionalizirano dogmatičnostjo). Hm, kako bi bilo šele zanimivo, če bi bil M. Night, denimo, budist?



V filmu (me) sicer zmotijo nekatere podrobnosti (če pustim ob strani Melov depresivni performans in sramotno neizkoriščenega Joaquina Phoenixa), mestoma preveč melodramatično vzdušje in pretirano patetično svetobolje ter sam Shyamalan, ki se nadvse rad kot igralec tlači v lastne filme — zato pa (me) navdušuje odlično stopnjevanje napetosti ter otipljiv suspenz brez cenenih žanrskih trikov in posebnih učinkov (čeprav gre za zgodbo o senzacionalizmu žitnih krogov in vesoljcih), smiselna in všečno razpeta dramaturgija ter minimalistična mizanscena — zlasti pa preprosta, a navdihujoča in učinkovita prispodoba, ki me kot zagrizenega pogana ateista uspe prepričati, da vera nikakor ni le stvar "uradne" religije.

Po vrsti tretji večji Shyamalanov projekt je bil finančno uspešen; film s proračunom 70 milijonov je po svetu pridelal skoraj šestkratno vsoto. Režiserja je trdno ustoličil med hollywoodske novodobne čudežne dečke, a je začela njegova kinematografska aura — vsaj v očeh nekaterih kritikov in čedalje bolj naveličanega občinstva — med poznejšimi umotvori tipa Lady in the Water (2006), zlasti pa The Last Airbender (2010), nekoliko bledeti. Nazadnje je njegova nadnaravna srhljivka Devil (2010), katere zgodba se skoraj v celoti odvije v dvigalu poslovne stavbe, doživela precej mešan odziv (finančno pa tudi tokrat sploh ne tako slabega).