19. okt. 2011

Mož, ki je molčal (2011)


Boštjan Sovec aka Cosmopapi: stari cineastični maček in dolgoletni bloger, eden tistih, ki so me navdihnili, da sem pred nekaj leti še sam začel paberkovati filmske vtise — čeprav se, zanimivo, v živo (še) ne poznava. Domnevam, da že dolgo kaj snema in slika in počne to ali ono, a ga je malce širša javnost verjetno spoznala šele s kratkim filmom Radgona Über Alles, nenavadni zgodbi o vsakdanu nadebudne glasbene skupine s severovzhoda Slovenije.



Tokrat se predstavlja s kratkim noir izdelkom o možu, čigar zagrenjeni in enolični vsakdan spoznavamo le prek njegovega notranjega voice-over monologa; od trenutka, ko zazvoni budilka, obvezne jutranje kavice v bližnjem bistroju, do dolgočasne službe in najedajočih sodelavcev (posebej šefa) ter nazadnje srečanja s skrivno simpatijo, sostanovalko v bloku — prizor, ki v komično-grenkem trenutku slednjič razkrije vzrok njegove domnevne mutavosti. ("Reči nekaj, reči nekaj, reči nekaj.")

Z zanimanjem sem si ogledal 15-minutni film in Cosmo mi bržčas ne bo zameril, če napovednik objavim tudi tukaj (celoten film je na voljo za ogled na njegovi spletni strani radgona.domovoj.com). Posneto zelo dobro (domnevam, da z digitalko, naknadna konverzija v črno-belo in obdelava; je bilo razen prizora pred poštnimi nabiralniki kaj dodatnih luči ali samo naravna svetloba?), verjetno pretežno iz roke (pogled z okna navzdol bi morda zahteval stativ, zaradi zumiranja), učinkovito kadriranje, mestoma odlična montaža kratkih burlesknih rezov in zvokov. Všečna glasba, posrečena raba slowmotiona za poudarek subjektivnosti dojemanja, pomenljiv kameo stenski poster (natanko na minuti 2:30), ki odkriva režiserjev vir navdiha, namreč neko mojstrovino bratov Coen.



Ob ogledu me je prešinjalo nekaj popolnoma neobvezujočih (in morda brezveznih) idej. Nemara bi bil zanimiv še malce večji tonski kontrast med naracijo in okoljskimi zvoki, pa tudi nekoliko globlji, bolj mračen in ciničen glas protagonista (se da to spodobno doseči z zvočnimi učinki v postprodukciji?), ki bi še bolj poudaril finalno nasprotje. Ali pa zavoljo komičnega efekta (in hudomušne farse radgonskega narečja, ki je na trenutke težko razumljivo; vsaj meni, Primorcu) celo dodani podnapisi v knjižni slovenščini, nekaj takega kot v Ritchiejevih Morilcih, tatovih in dveh nabitih šibrovkah (1998), ki "pojasnjujejo" gostilniški pogovor v slengu in robatem londonskem cockneyju — morda celo samo v tistih kadrih, ki vsebujejo besedo "gučati", kot nekakšna satirična referenca na naslov.

Kakorkoli že: bravo, Boštjan. Nikar ne izgubi veselja do filmskega ustvarjanja. "Norci so doma v Radgoni." (5:37)