16. jan. 2012

Neznosna plehkost videnega


Blog zdaj pišem četrto leto in vseh pet rednih bralcev je bržčas opazilo, da na njem povečini zajemam sprotni televizijski spored; aktualne kinematografske uspešnice (z občasnimi izjemami) prepuščam cineastičnim kolegom, ki s svojimi recenzijami marljivo pokrivajo poglavitne novosti na velikem platnu. Zato bi prej ali slej verjetno neizogibno prišel do tega članka. Čedalje manj slabe vesti in pravzaprav z vedno večjim veseljem namreč plačujem tistih 12 evrov mesečnega prispevka za nacionalno RTV (ki vključuje tudi radio — in hvala mogočnemu Ktuluju, da še obstaja Val 202). Če bi namreč moral pisati o programu ali bi bila moja filmska eksistenca odvisna od izločkov, ki nam jih servirata komercialna kupčka fekalij Poop TV in K.anal A, bi bil tudi ta blog (še) bolj podoben kompostni jami zaudarjajočih dingovih iztrebkov in bi na njem bolj ali manj brali le o filmih Adama Sandlerja in Stevena Seagala, neumnih oddajah iskanja talentov in resničnostnih šovih ter 18. nadaljevanju Ameriške pite. Medtem pa švedska korporacija MTG žal ukinja svoj TV3, eno redkih gledljivih podnaslovljenih televizijskih postaj; dočim v Koloseju mongoloidni najstniki med huronskim dretjem s pokovko obmetavajo svoje zabite vrstnice, zavaljene emo najstnice, ki po mobiłniku pravkar razłagajo sošołki, kako zelo jim sedejo cvileči Alvin in veverički 3 ali nepopisno inteligentna Jack in Jill.