4. maj 2012

Armageddon (1998)

Ocena: ●●●○○○○○○○

Verjetno najboljši film vseh časov. Mojstrovina, ki so jo kritiki spregledali, podeljevalci zlatih kipcev ignorirali, blogerji po krivici podcenili, gledalci pa seveda narobe razumeli.
(G) Armageddon se mi je leta 1998 zdel le kot prenafilan balon, ki se dela norca iz najbolj črnih strani Biblije. Le kot nepotrebna kopija veliko boljšega filma Deep Impact, ki je v kinih štartal malce pred njim. [..] In sedaj je minilo enajst let. Enajst let, v katerih se je zgodil 11. september, največji film vseh časov. Enajst let, ki so nam dala tudi skrpucalo The Core. In enajst let, ki so iz Armageddona naredile mojstrovino. Čisti žur v vesolju. Vesoljsko komedijo. Reinkarnacijo parodije Space Balls, kjer se pogumni vrtači nafte med reševanjem sveta zabavajo kot na fantovščini Hugha Hefnerja. Da je mera polna, ji dajo še ščepec Kubrickove komedije Dr. Strangelove, da ji ne bi očitali pristranskosti, pa se zabavi pridruži še jezikavi Ruski kozmonavt Peter Stormare. Povedano drugače, napake iz leta 1998 so v letu 2009 popolnoma izginile, ko bo Arnold Schwarzenegger postal ameriški predsednik, pa bo bržčas padel še oskar za najboljši film leta. —Iztok

Armageddon se mi je leta 1998 zdel neumno sci-fi akcijsko skrpucalo brez riti in glave, namenjeno duševno izzvanim enajstletnikom s pozornostjo zlate ribice, ki jih privlačijo hrup ter živopisane barve in premikanje predmetov na zaslonu. Ampak zmotil sem se. Uf, kako močno sem se zmotil. Ker sem bil pač še neizkušen recenzist™ in še nisem videl celotnega opusa Stevena Seagala, erotičnih igralskih stvaritev Antonia Banderasa in sijajne filmografije Jean-Hloda von Dumma oz. vsega skupaj 2.308.016 filmov (ki sem jih vse recenziral in anal-liziral) — sicer bi že takrat vedel, kako pretanjeno eksistencialno dramo, kako kompleksno psihosocialno alegorijo, kakšen cineastični biser nam je serviral Michael Bay. Da ga moramo le prav razumeti, seveda ni treba posebej poudarjati.

Zgodba o ubijalskem asteroidu velikosti Teksasa, ki naj bi ga (še pred globokim impaktom) ultimativni črpalci nafte penetrirali z jedrskim nabojem in mu storili silo po ameriško, je samo na videz smešno (b)analna, boleče plehka in sporočilno polnovredna kot dnevnik na Poop TV. Gre nameč za sila pronicljivo prispodobo descartovske paradigme o simbolni vrednosti etike humanizma: "Nabijam v skalo, torej sem." Genialno. Vrtanje je kartezijanska metafora človekove težnje po popolnem razumevanju transcendence, podrejanju narave in preoblikovanju neživega sveta; torej najvišja oblika kreacije univerzuma, takorekoč podstat božanske entitete. Temu pritrjuje odlična karakterizacija osupljivo kompleksnih likov: samih altruistov, mislecev, človekoljubov in poduhovljenih asketov, ki se nesebično žrtvujejo za (naj)višje cilje. Izjemno. Antitezo kontroverznosti teorije kreacionizma predstavlja fantastičen prizor z Benom Affleckom in Liv Tyler ter krekerji v obliki živali (podložen s čudovito kovinarsko balado I Don't Want To Miss a Thing njenega širokoustega očka Stevena): parabola za prevlado evolucijskih gonov in pomembnost prvinskosti za človekovo čustvenost.



You know what I was thinkin'? —What? —I really don't think that the animal cracker qualifies as a cracker. —Why? —Well cause it's sweet, which to me suggests cookie, and, you know, I mean putting cheese on something is sort of the defining characteristic of what makes a cracker a cracker. I don't know why I thought of that, I just... —Baby, you have such sweet pillow talk.

Enako briljantna kot večplastna dramatizacija™ je tudi zunanja, malone metafilmska forma. Konstantno dogajanje brez pravega smisla in pomena govori o nesnovni trivialnosti in nezanesljivosti percepcije, naključno nedosledno preskakovanje akcije iz kadra v kader ponazarja nelinearno sosledje umskih procesov, vedno vnovična grožnja smelim protagonistom (še preden se prejšnja nevarnost konča) pa ironično upodablja nekontinuiranost iskanja smotra, ki ga nenehno prekinjajo metafizične platonske predstave realnosti. Epilog je seveda srečen, saj drugače tudi ne more biti: z zmagoslavjem demokracije Dežele svobodnih in doma korajžnih se more enakovredno kosati zgolj nepopisno zadoščenje gledalca, potem ko je v manj kot dveh urah pospravil vedro Fante in družinski škrnicelj hranljive pokovke. Vrhunsko in nepozabno, čista klasika.