13. maj 2012

Shame (2011)

Ocena: ●●●●●●●●○○

30-in-nekaj-letni Brandon Sullivan (Michael Fassbender) v moderno opremljeni garsonjeri sam živi nekje visoko na Manhattnu, ima solidno pisarniško službo ter je zasvojen s seksom in pornografijo. Vendar njegova (nenehna in raznolika) spolnost ni dejanje užitka, ljubezni in bližine, temveč prav nasprotno: kompulziven, sterilen in samouničevalen akt psihičnega izčrpavanja, s čimer kompenzira neko globoko travmo iz lastne preteklosti in (zlasti pred seboj) prikriva tragično nezmožnost čustvene intime. Ko ga nenapovedano za nekaj dni obišče mlajša sestra Sissy (Carey Mulligan), ki se v mestu preizkuša kot barska pevka, ga njena navzočnost vznemirja in jezi; spominja ga na boleče družinske izkušnje iz otroštva in ogroža njegovo perverzno zasebnost. Neznansko ga tudi moti njena večna vloga nemočne žrtve, ker mu kot kakšno zrcalo kaže podobo lastne razrvane duševnosti, ki jo vztrajno potiska v pozabo.
(G) Tale film je lani dvignil precej prahu. Zavoljo dokaj eksplicitnih seksualnih prizorov in seveda zaradi sekvenc, v katerih glavni igralec Michael Fassbener v kamero brez sramu kaže svojega korenjaka. Okej, tip ima kurčetino, o tem ni dvoma, toda kaj, ko nima igralskega razpona in je sterilen, lesen in hladen. [...] Bi pa na koncu zapisal, da se režiser Steve McQueen, tudi avtor filma Hunger, ki me prav tako ni prepričal, preveč ukvarja s seksom in premalo s karakterno dodelanostjo glavnega junaka, za katerega dejansko nimamo pojma kaj mu je šlo narobe, da ja ratal tako zjeban individuum. —Iztok



Sramota seveda NI film o seksu (nič bolj kot je Črni labod "film o baletu" ali Rekvijem za sanje "film o heroinski zasvojenosti"), ampak naturalistično urbana karakterna študija osamljenega, neznosno odtujenega posameznika, trajno zaznamovanega z disfunkcionalno primarno socializacijo (namesto seksualne odvisnosti si lahko predstavljamo katero drugo obsesivno zasvojenost s substancami ali podobno značajsko-vedenjsko psihozo), ki je temnopolti britanski režiser Steve McQueen (Hunger) in scenaristka Abi Morgan (Tsunami: The Aftermath, The Iron Lady) podrobneje niti ne pojasnita — in jima k sreči tega tudi ni treba, saj to ni namen filma (a osebno menim, da ne gre nujno za motiv incesta med bratom in sestro). Namesto tega nam z dolgimi kadri, nelagodno stilizirano vizualnostjo in mestoma realistično, mestoma mehko zabrisano fluidno kamero prikazuje osvežujoče hladno minimalistično zgodbo o popolnem kolapsu medosebnih odnosov, ki jih nadomestijo skorajda samokaznovalna, mehanska in večidel le na pol zavestna dejanja — ki zgolj odvračajo pozornost sodobnika, da se mu ne bi bilo treba ukvarjati z lastno psihično impotenco in emotivno invalidnostjo. "Bog ne daj, da bi crknil televizor," prepeva Adi Smolar. (Kdo ve, kaj bi imel o tem povedati šele pokojni dr. Janez Rugelj.)