13. jul. 2012

Crazy, Stupid, Love. (2011)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Odkrito povem: Steve Carell se mi zdi nadvse zabaven, všečen igralec z artikulirano komično prezenco in zanimivo sočutnimi, poistovetljivimi liki. Čeprav se je neuradno zadnji pridružil novodobni neformalni skupini t.i. frat pack glumačev, mi je med njimi še najbolj pri srcu. Problem je, kot vedno, v sami tovarni sanj in oportunizmu producentov: začeli so ga tlačiti v vse preveč razvodenele, ponavljajoče se, že videne klišeje in dodobra izrabljene obrtniške obrazce — slinasto pričakujoč finančni učinek, osnovan na prejšnjih uspešnih projektih, kot so bili The 40 Year Old Virgin (2005), Little Miss Sunshine (2006), Dan in Real Life (2007), Date Night (2010) in drugi. Sicer pa se je podobna mainstreamovska ugrabitev zgodila tudi prodornemu (še nedavno zgolj v neodvisnih projektih sodelujočemu) kanadskemu novemu upu Ryanu Goslingu (Fracture, Blue Valentine, Drive, The Ides of March); in hollywoodske kuverte ne prizanašajo niti vrhunskim karakternim igralkam tipa Julianne Moore ali Marisa Tomei. (A je nepopisno privlačno rjavolasko in mično, nadarjeno rdečelasko vselej veselje gledati.)



I don't know whether to help you or euthanize you.

Nič pretresljivo novega: z ženo se po 25 letih zakona nenadoma ločujeta, ona (Julianne) ima med sodelavci v službi ljubimca (Kevin Bacon, v stranski vlogi), sam (Steve) pa se odseli v najeto stanovanje in v barih za samske japije, natakaricam jadikujoč o ženini nezvestobi, utaplja žalost razočaranega moškega v srednjih letih. Postavni mladi ženskar (Ryan) mu iz golega pomilovanja razen stilske preobrazbe ponudi tudi lekcije iz zapeljevanja nežnega spola, podprte z duhovito pristno moško karizmo in s trendovsko neposrednim pristopom. Učenec hitro napreduje in kmalu se mora žensk otepati; zlasti, če so to po naključju učiteljice (Marisa) njegovega najstniškega sina. Pravzaprav učenec kmalu prekosi očarljivega učitelja, ki se potem, ko slednjič sreča sorodno dušo (Emma Stone) in je prvič v življenju deležen avtentične čustvene intime, nepričakovano znajde v nebogljenih čevljih nerodnega zaljubljenca — medtem ko mu bo učenec vrnil poduk v obliki pristne življenjske modrosti izkušenega moža in očeta, čigar razumevanje osnovnih človeških vezi močno presega sterilne mačistične dovtipe in bežne posteljne avanture (ki so zgolj kompenzacija za negotovost ter strah pred bližino in odgovornostjo družinskih obveznosti). V recept dodajmo še mladoletno varuško in zaljubljenega najstnika, generacijsko komedijo zmešnjav in romantično burko nejasnih identitet ter zaključno moralno noto o tem, da je resnična ljubezen vendarle več kot v premočrtne žanrske vzorce ujeta in bolj ali manj racionalno pogojena evolucijska norma.



Okay, The Scarlet Letter. To me, the 'A' stands for asshole. Both Hester and Dimmesdale fall in love. Love is for asshole. So they are assholes being chased by assholes because they are assholes.

Kljub nekaterim osvežujočim scenarističnim prijemom se film zaman otepa varno predvidljive (mestoma kar malce preveč naivne) dramaturške formule zabavne melodrame, ki kulminira v zaključnem soočenju vseh protagonistov (a se k sreči na koncu vendarle ne prelevi v skrajno stereotipen epilog); in kljub nadvse gledljivemu igralskemu performansu komajda vzbudi vtis česa novega in drugačnega od standardne rom-com delavnice. Tisto, kar zadevo najbolj očitno povzdiguje iz čiste mediokritetnosti, je pretanjeno stvarna, večdimenzionalna in za ta žanr nadvse široka glumaška predstava izkušene zvezdniške zasedbe. (Žal imata Marisa in Kevin omejeno minutažo in sramotno neizkoriščen potencial njunih likov, iz katerih pa vendarle potegneta največ, kar se da. In potem je tukaj še enako odrinjeni John Carroll Lynch.) Projektu se kar čuti, da bi rad prerastel okvire že precej upehane zvrsti in bil kaj več kot nekonvencionalna feel-good izkušnja — nisem pa čisto prepričan, da mu dolgoročno ta velikopoteznost docela uspe.