2. nov. 2012

Ruby Sparks (2012)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Kdo sta Jonathan Dayton in Valerie Faris? Zakonska in poslovna partnerja ter ambiciozna ustanovitelja ameriškega oglaševalskega podjetja Bob Industries sta se proslavila z dokumentarci, videospoti in glasbeno videoprodukcijo za skupine kot Oasis, Red Hot Chili Peppers, Beastie Boys in R.E.M. (Za sloviti video Tonight Tonight zasedbe The Smashing Pumpkins sta prejela kar šest nagrad MTV.) Nadvse uspešno sta kot režiserja vstopila tudi v filmski svet s svojim celovečernim prvencem Little Miss Sunshine (2006) ter s komično dramo vnovič požela navdušenje gledalstva in kritikov. Tam sem (ob vrhunski spremljevalni igralski zasedbi) prvič opazil mladega Paula Dana, ki je ob osvežujoče nizkoizraznem in izvirnem performansu tudi poslej nadgrajeval obetavno glumaško kariero. Menda je v drami The Ballad of Jack and Rose (2005) režiserke Rebecce Miller tako očaral soigralca Daniela Day-Lewisa, da ga je ta osebno priporočil Paulu Thomasu Andersonu za eno pomembnejših vlog v poznejšem izjemnem There Will Be Blood (2007). Dano me je nazadnje navdušil v sijajni letošnji minimalistični drami Being Flynn (2012), kjer se je kosal s starim mačkom Robertom De Nirom. Priporočam.



V tukaj priobčeni komični drami (za katero je scenarij napisala njegova partnerica v resničnem življenju ter obenem lik v naslovni vlogi Zoe Kazan, vnukinja slavnega Elie Kazana) tako kot v zgodbi o Nicku Flynnu spet igra pisatelja; nekoč "genialnega" mladega romanopisca Calvina Weir-Fieldsa, ki se kot osamljen in nedružaben čudak spopada z mučno ustvarjalno blokado. Papir na pisalnem stroju ostaja prazen, medtem ko njegov agent, založba in bralci s skrajno visokimi pričakovanji od njega zahtevajo vnovično literarno uspešnico. Psihiater (Elliott Gould) mu predlaga, naj kot del terapije napiše kaj zase neznačilnega, spontanega, nekonvencionalnega: naj denimo opiše sanje o nekem dekletu, ki se mu zadnje čase vztrajno ponavljajo. Calvin se z novo odkrito motivacijo usede za pisalno mizo in ideje kar letijo iz njega; na straneh novega romana pa se začne oblikovati lik simpatične, stvarne in nedoumljivo zanimive Ruby Sparks. Ampak potem se zgodi nekaj še bolj nerazumljivega: literarni ženski lik se nekega dne z dušo in telesom manifestira v njegovi dnevni sobi. Jo je pisatelj ustvaril ali si to v nenadni omračitvi trpinčenega uma samo domišlja? In če je Ruby res (meta)fizični produkt njegove avtorske domišljije, kako naj jo pripravi do tega, da se bo obnašala tako, kakor njemu ustreza?

Metafilmsko in pigmalionsko utelešenje fiktivnih (literarnih ali cineastičnih) likov sicer ni povsem nova ideja (Demoni, The Purple Rose of Cairo, Who Framed Roger Rabbit, Last Action Hero, Stranger Than Fiction), a jo scenarij Kazanove ter domiselni režijski prijemi Daytona in Farisove usmerijo v lahkotne eksistencialne tone duhovite satire o idealiziranju ljubezenskih partnerjev oz. zrcaljenju lastnih fobij, travm in osebnostnih hib na sočloveka. Zmotne predstave in poskus, da bi spremenili partnerja oz. ga prilagodili sebi, so menda najpogostejši vzrok razdora ljubezenskih zvez; za nameček pa z vsiljevanjem lastnih meril in vrednot slednjič razobličimo partnerja v čustveno togo, nepristno in avtomatizirano bitje, s katerim smo predvsem sami še najmanj zadovoljni. (Če sploh še naprej vztraja v tem odnosu.) Kako spoznati pravo osebo in vzpostaviti zvezo, ki ne bo temeljila na podrejenosti, čustveni manipulaciji, vzajemni odvisnosti in kompenzaciji lastnih neuslišanih želja?



Kemija med Zoe in Paulom je iz razumljivih razlogov tudi na platnu sijajna. Simpatični ljubezenski zgodbi sicer zmanjka ščepec huronsko zabavne družbenokritične dimenzije Naše male mis in tudi igralska zasedba je nekoliko slabše izkoriščena (najbolj mi je žal za postranska lika vselej odlične Annette Bening in tokrat duhovito umetniško navdihnjenega Banderasa); vendar zato postreže z inteligentno, nepretenciozno in bolj intimno pomenljivo prispodobo o razkoraku med napačnimi pričakovanji ter dejanskimi ljubezenskimi relacijami sodobnega človeka. Film je naletel na pozitiven odziv kritikov in topel sprejem pri gledalcih.