12. dec. 2012

Alex Cross (2012)

Ocena: ●●●●○○○○○○

Sodobni ameriški pisatelj James Patterson je avtor niza priljubljenih detektivskih trilerjev, med katerimi je najbolj (pri)znana serija romanov z dr. Alexom Crossom — temnopoltim kriminalističnim psihologom pri forenzični službi FBI, sistematičnim in iznajdljivim specialistom za policijsko profiliranje ter pregon psihopatskih zločincev in serijskih morilcev. (V slovenskem prevodu je pri Mladinski knjigi izšlo kar nekaj njegovih knjig.) Na velikem platnu smo ta lik z obličjem Morgana Freemana pred tem videli v Flederjevem Kiss the Girls (1997) ter v Tamahorijevem Along Came a Spider (2001), dveh nadvse gledljivih — če že ne briljantnih — adaptacijah Pattersonovih kriminalk. Na pozitivno stran cineastične tehtnice ju je (razen solidne zgodbovne zasnove z nepredvidljivim zasukom in razpletom) pomagal prevesiti tudi vselej zanimivi veteran Freeman s svojo sočutno in karizmatično prezenco.

He won't stop. I've seen his face. I've heard his voice. I will meet his soul at the gates of hell before he takes a person that I love away from me.



Žal pa ga v nekakšnem vnovičnem zagonu franšize (ali prequelu ali kaj jaz vem) režiserja Roba Cohena zamenja ebenovinasti hlod Tyler Perry — bržčas eden najmanj talentiranih in najbolj dolgočasnih filmskih ustvarjalcev zadnjega desetletja, ki se s svojo neumno (kot-da komično) serijo o družinski matriarhinji Madei (ki jo utelesi kar sam) oz. satiro / parodijo / whatever črnskih socio-kulturnih stereotipov po duhovitosti lahko kosa z idiotizmi Adama Sandlerja ter s pronicljivostjo huronsko priljubljenega spletnega komika "Mariborčana". (Kar zadeva karakterizacijo protagonistov in njegove motive sploh: trapaste straniščne karikature črnuhov v komediji Nutty Professor II: The Klumps z Eddiejem Murphyjem ali enodimenzionalni liki zamorcev v franšizi Big Momma s pritlikavim Martinom Lawrenceom so v dotični primerjavi malodane shakespearski material.) Perry je kot osrednji lik mlačen, neprepričljiv, nepoistovetljiv in nespreten (vlogo je dobil bolj po spletu nesrečnih okoliščin, potem ko se ji je odrekel Idris Elba); iz domiselnega knjižnega detektiva, čigar glavno orožje je oster um in strašljiva zmožnost dedukcije, se je preobrazil v pozabe vredno, standardno ridikulozno steven-nigga-seagalovsko maščevalno akcijsko figurico. (Tudi dramatični dogodki ob žrtvovanju družinskih članov in sodelavcev so emotivno in tematsko na moč slabo artikulirani.) Celo ob solidni podpori izkušene spremljevalne glumaške ekipe (Edward Burns, John C. McGinley, Jean Reno) in dovolj surovo prikazanem — če že zmedeno protislovnem in karakterno formulaičnem — glavnem antagonistu (Matthew Fox) je Perryjev performans čista potrata. A bi se ga dalo še nekako prenesti, če bi bila dramaturgija bolj smiselna in trdna, če bi bili motivi v okvirih zdravega zamika nejevere malce bolj realistični in dogajanje kanček bolj stvarno, če ne bi Cohen (oz. njegov snemalec Ricardo Della Rosa) oportunistično opletal s kamero iz roke prav tam, kjer ne bi smel, in če bi bil scenarij (z docela predvidljivim epilogom) količkaj manj luknjast, nedosleden, nelogičen in klišejski. Skrajno neobetaven nov začetek, četudi producenti že obljubljajo nadaljevanje (s Perryjem) po Pattersonovi zgodbi Double Cross. Zagotovo si ga ne bom ogledal.