10. jan. 2013

Django Unchained (2012)

Ocena: ●●●●●●●●○○

Uradni izid nosi letnico 2012 in ker se bliža čas nominacij, letnih pregledov ter dokončnih vtisov, naj se odkrito izpovem: skoraj triurna (165 min) epska kavbojka Django Unchained (naslov spominja na italijansko fantazijo Hercules Unchained iz leta 1959, sama zgodba pa je bolj podobna blaxploitation vesternom tipa The Legend of Nigger Charley iz leta 1972 ali Boss Nigger iz leta 1975) se mi zdi med najbolj kratkočasnimi, cineastično uživaškimi in zapomnljivimi, pravzaprav med najboljšimi filmi lanskega leta; to trdim kot objektivno zvest Tarantinov pristaš in iskren ljubitelj inteligentne, celostne kinematografije. Seveda ne gre za goli rimejk brutalnega Corbuccijevega špageta iz leta 1966 z revolverašem Francom Nerom, ki za seboj vlači krsto (legendarni makaronar se v duhoviti cameo vlogi pojavi tudi tokrat) — temveč za veliko bolj pretenciozno, večplastno zgodbo, ki pa se žanru v najširšem smislu poklanja na vsakem koraku (obenem pa ga presega). In sicer zelo, zelo posrečeno; v čistokrvni Quentinovi eksploitacijski maniri, kjer je v paralelni cineastični dimenziji mogoče takorekoč vse — tudi omemba epske Pesnitve o Nibelungih oz. Wagnerjeve glasbene drame. (Ugotavljam, da mi je kot celota všečnejši od Neslavnih barab.) Tarantinov Django se (mi) zdi nič manj kot moralna prispodoba politično-gospodarske tradicije ameriškega rasizma ter filmsko-zgodovinska paralela emancipacije črnega človeka ne le iz okovov belcev, ampak izpod lastne vcepljene suženjske mentalitete. Ne prinaša (le) zgodbe o povračilu, temveč prispodobo o izvoru.



How do you like the bounty-hunting business? —Kill white people and get paid for it? What's not to like?

Ampak Tarantino je vnovič predvsem v vrhunski obrtniški formi; kinematografija (Robert Richardson) prelivajočih se kristalno modrih, zamolklo peščenih in zlato jantarnih barv je čudovita. Fluidna dramaturgija v idealnem tempu, z mnogimi presenetljivimi domislicami in brez (pre)počasnih konverzacijskih obvozov, prepredena s prepoznavno krvavo tarantinovsko dinamiko in z artikulirano duhovitimi dialogi (karikiranje navala rdečevratniških ku-klux-klanovcev pod vodstvom nadutega južnjaškega petelina Dona Johnsona je hilarično zabaven namig na starodavno klasiko The Birth of a Nation režiserja D. W. Griffitha iz leta 1915), se v mnogih pretanjenih miselnih zvezah poklanja celotnemu spektru tovrstne žanrske zapuščine. Njegova tematska podoba se cinično, a vendarle nadvse spoštljivo — opirajoč se na posrečene anti(anti)klišejske vzorce in brez pretiranega opletanja s sodobnimi pop-referencami — dotika mnogih arhetipov iz mitologije vesterna. Prepričljivo karakterizirani liki so podkrepljeni z več kot zgolj solidnim nastopom vseh osrednjih protagonistov, med katerimi izstopajo osveščeni nekdanji suženj Jamie Foxx, njegov mentor in omikani nemški lovec na glave Christoph Waltz, oportunistični in dvolični "stric Tom" oz. starosta hišne služinčadi Samuel L. Jackson, najbolj pa prebrisano samovšečni in sadistični lastnik južnjaške plantaže oz. odlični Leonardo DiCaprio v eni svojih (naj)zanimivejših vlog. Scenografija je spektakularna, kostumografija nevpadljivo pristna, montaža časovno zanesljiva (Fred Raskin je zamenjal Quentinovo stalno sodelavko Sally Menke, ki je umrla leta 2010), koreografija strelsko-akcijskih sekvenc in klasična fotografija brez moteče digitalno trendovskih curkov krvi sta zrkla roseči, kontekstualno skladna glasbena podlaga pa kot vselej uhlje božajoča (Ennio Morricone, Anthony Hamilton, Rick Ross, Jim Croce, James Brown, 2Pac).



Največjo konceptualno dodatno vrednost Tarantinovega projekta (po mojem) torej kaže iskati v pomenljivem cineastičnem prikazu rasne problematike in satiričnem odsevu tradicionalnih motivov obdobja ameriškega suženjstva. Upam, da kdo ne pričakuje politično korektne sociološke študije in se bo potemtakem hinavsko zgražal ob "predsodkov polni substanci in ponižujočih nigga klišejih" (kreh Spike Lee kreh), saj vendar govorimo o dobrem starem Quentinu Tarantinu. Menim, da je dokončno prerastel premočrtno kinematografijo ljubiteljskih poklonov sedmi umetnosti in skuša podeliti svoji ustvarjalnosti suvereno kritičen umetniško-družbeni izraz — ta pa ima, kot bržčas vemo, nadvse širok razpon dovoljenega in deluje zgolj v okvirih lastne imaginacije. Če želimo za vsako ceno v nečem nekaj videti (ali pa, obratno, nečesa ne želimo videti), potem bomo tisto tudi v resnici zaznali — in prav sodobni medijsko-pop-kulturno pogojeni indoktrinaciji se Tarantino s svojim homage pristopom posrečeno posmehuje.* Naloga filmskega ustvarjalca ni, da nam prikaže "resnico" (kaj takega v absolutnem smislu namreč ne obstaja), temveč da nam pridrži družbenokritično (bolj ali manj izkrivljeno) ogledalo, v katerem skozi percepcijo lastne podobe sami sestavimo objektivno formulo in pridemo do pravega pomena. Tako se Quentin hudomušno poigrava s spremenljivkami gledalčeve percepcije ras(istič)ne problematike — denimo uporniški lik "ponosnega zamorca" ali tistega, ki mu zaradi svoje potlačene integritete (sprva) nasprotuje; kompleksna figura hinavskega, belcem podrejenega črnuha; preseganje lastne privzgojene podredljivosti in suženjske miselnosti; insinuacije o prvinskosti in zablodi o prirojenih značajskih vzgibih (v načičkano baročno modro opravo odeti Foxx mi je v nekem prizoru metafilmsko vzbudil asociacijo na maščevalni lik Shakespearovega Othella, tragične žrtve manipulacij in predsodkov); politično-gospodarski oportunizem pri nasilnem ohranjanju rasne segregacije; nezavedne psihosocialne travme ob rasni drugačnosti (freudovski strah pred kastracijo, spolne in generacijske frustracije, tabuji rasne promiskuitete); ter dvoličnost zgodovinske veljave stereotipov o osvobajanju izpod okovov navidezne demokracije. Bi nemara kdo pripomnil, da se skuša izpričani demokrat Tarantino zgolj prikupiti administraciji aktualnega temnopoltega predsednika? Že mogoče, ali pač ne; zapriseženi cineast se (mi) namreč zdi preveč načelen (če že ne povsem apolitičen) za kaj takega.



Film distribucije Weinstein Company (brata Bob and Harvey sta studio ustanovila leta 2005, potem ko je Disney kupil Miramax Films, produkcijsko tvrdko najslavnejših Tarantinovih filmov) se je začel čez lužo predvajati za božič 2012 — do 6. januarja 2013 pa je že v celoti povrnil oz. celo presegel proračunska sredstva med 90 in 100 milijonov dolarjev. Napovedujejo mu huronski finančni uspeh in kopico odličij, med njimi tudi kakšen zlati kipec Ameriške filmske akademije; sam pa ga poslej skromno štejem med (recimo) peterico svojih najljubših Quentinovih kreacij doslej — za njegovimi nesmrtnimi kulti Pulp Fiction (1994), Kill Bill (Vol. 1 2003, Vol. 2 2004), Reservoir Dogs (1992) ter Jackie Brown (1997).
* Op. Interpretacija vseh referenc bi vzela preveč časa in prostora, a Tarantinov kameo lik z dinamitom morda cilja na Leonejev Giù la testa oz. A Fistful of Dynamite (1971); medtem ko je avstralska govorica posmehljiv namig (sicer tudi nad ozploitation kinematografijo navdušenega) režiserja na zloglasnega Mandinga (1975), kjer ima slavni James Mason notorično slab in neustrezen "južnjaški" naglas, ki je slišati skoraj kot popačena avstralščina.