13. jan. 2013

Moj najboljši film

O vtisih, ocenah in recenzistih
(G) In hej, na enem blogu mi odgovarjaš, da je Pianist tvoj najboljši film Polanskega in da če ti lahko dovolim to mnenje, na drugem blogu pa mi odgovarjaš, da si se šel ironijo in da zakaj tega nihče ne razume in da je Pianist šele med petimi najboljšimi. Odloči se no, saj deluješ kot shizofrenik. —Iztok*

Včasih se mi zdi, da naš čas in prostor v povprečju najbolj zaznamuje novodobna variabilnost inteligenčnega količnika. Nedavno sem se z enim skrivnostnejših blogerskih umov zapletel v sila zabavno razpravo o tem, ali je (oz. zakaj ni) Pianist (2002) najboljši film Romana Polanskega. Seveda sem zaman dopovedoval, da je sintagma "najboljši film" nekaj, kar v svojem absolutnem in objektivnem pomenu ne obstaja — in da je raba te besedne zveze potemtakem popolnoma nesmiselna, razen v šaljivem, ironičnem kontekstu. Cineastični posebnež kajpak tudi ni doumel, da je fraza "moj najboljši film" zaradi čudaške rabe svojilnega zaimka pravopisno in jezikovno napačna, slogovno zanikrna in kot vrednostni izraz logično zgrešena — razen v primeru, če ta stavek izreče sam avtor (tj. režiser ali/in scenarist) filma; če bi denimo Ridley Scott dejal: "Menim, da je Iztrebljevalec moj najboljši film." (V tem primeru bi se osebno z njim seveda strinjal, he he, check teh irony.) Kdor noče ali ne zmore razumeti konceptualne in vsebinske razlike med izrazoma "moj najboljši" ter "moj najljubši", bi bržčas moral (četudi ne bi mogel ali hotel) osvežiti osnovnošolsko znanje maternega jezika (aha, prav ste prebrali: maternega, ne "materinega") in tudi občasno branje kakšne spodobne knjige mu verjetno nikakor ne bi škodilo.


A če pustim ob strani "moje" ali "tvoje" in se vrnem k temi zapisa, vrednostnim sodbam o "najboljših" filmih — oz. o tistih "kultnih" ali "kulturno pomembnih" ali "sporočilno kakovostnih" ali karkoli že. Popolnoma vseeno je, kaj si o posameznem filmu ločeno mislijo posamezniki tipa Roger Ebert, Leonard Maltin ali Marcel Štefančič Jr., da o nekem anonimnem in nepomembnem filmoljubu niti ne govorimo. Celo filmske nagrade, ki jih kateri umotvor prejme, nikakor niso edino ali najpomembnejše merilo. Trajno vrednostno oceno filmom more podeliti le konsenz strokovne javnosti — v širšem smislu in v določenem časovnem obdobju. Strokovna javnost so vsi, katerih izražanje mnenja o filmu v nekem občilu je del njihove službe ali osrednje poklicne dejavnosti; bodisi da je povezana z industrijo filma ali ne (nujno). To je najširša združba profesionalnih filmskih kritikov, novinarjev, poročevalcev, poznavalcev, analitikov, uradnih filmskih institucij, komisij in akademij ter vseh z ustreznim cineastičnim znanjem, izobrazbo in izkušnjami podkovanih posameznikov, ki oceno filma bolj ali manj redno podajajo v določenem (komercialnem) mediju. Filmski blogerji oz. ljubiteljski pisci morda prispevamo k obči percepciji o določenem filmu za stopnjo več od naključnih gledalcev (med katerimi kdo občasno na kakšen forum napiše utemeljen komentar), vendar smo pri tem enako subjektivni ocenjevalci, saj imamo praviloma manj teoretskega in tehničnega znanja, razmeroma krajši cineastični zgodovinski spomin in manj obsežno referenčno zbirko analiziranih filmov od strokovne javnosti, to pa pomeni šibkejši primerjalni potencial.



Ocene filmov so seveda vselej (bolj ali manj) subjektivne, a bi bilo dobro in koristno, če se izkažejo vsaj za relativnostno dosledne in vzajemno komparativne. Če niso, je bolje, da jih ni. To pomeni: nič hudega, če mi kakšen film zaradi tega ali onega razloga ni všeč (in znam svoje pomisleke tudi argumentirano utemeljiti), vendar bi morale biti ocene vsaj sorazmerne in skladne s splošno naravnanostjo ocenjevalca do določene zvrsti, žanra, trenda, filmskih ustvarjalcev ali obdobja. Če dam legendarni Casablanci (1942) oceno 6/10, infantilnim Transformerjem (2007) pa 8/10 (samo zato, ker so me v nekakšnem izbruhu analne čustvenosti navdušili), je to absurdno in docela nekredibilno — ne glede na vse, "ocenjevanje znotraj žanra" gor ali dol. Nikakršnega argumenta ni, s katerim bi tako smešno percepcijo lahko upravičil; saj so generacije cinefilov že davno pred mojim časom dale prvemu določeno vrednost in ta se s časom le še utrjuje. Namreč, najpomembnejši vidik vrednotenja je prav časovna dimenzija; zatorej je modro biti pri sodbah tipa "instantna klasika" previden, saj lahko hitro izpadeš instanten bedak. Drži pa tudi, da cenene pozornosti željnih to niti najmanj ne moti (da se na ta način smešijo, namreč); nikoli se ne vprašajo, zakaj so (vsi) drugi povsem drugačnega mnenja glede določenega filma, temveč raje vztrajno gonijo svojo plašnično "provokativnost", ki se otročje površno pomika od ene do druge skrajnosti — trmasto misleč, da so v svoji "edinstvenosti" zanimivi. Sicer pa: tudi prav.
* Op. Dobršen del komentarjev pod zapisom je bil (žal) naknadno izbrisan.